Vzhodna cesta

Gospodar Zemlje se je sprehajal po Vzhodni cesti proti zahodu. Bil je večer in bližal se je mrak, po končanem delu v Mestni hiši pa je imel še neko obveznost na severnem delu mesta. Sedaj je bil končno na poti domov, kar je pomenilo še nekaj minut hoje po cesti, potem pa je moral prečiti še celoten Zeleni Raj.
Oziroma bi trajalo še nekaj minut, če ne bi od nikoder v njegov obraz priletela usnjena rokavica. Odbila se je od njegovega lica in pristala na tleh, vendar ne preden bi ji uspelo povzročiti zelo neprijeten občutek na zadetem licu. Altus se je sunkovito obrnil v smer s katere je priletel nezaželeni leteči predmet.
"Kaj v imenu Zemlje naj pa to pomeni?" Čeprav se je trudil nadzirati svojo zunanjost, pa je bil znotraj besen in to se je v neki meri uspelo izmuzniti njegovi samokontroli in se pokazati v podtonu glasu.
Visok možakar rjavih las in oči, oblečen v zeleno svilo in nekaj let starejši od njega se mu je nesramno režal. In rokavica v njegovi dlani, ki je bila na las podobna vrženi, se je prepozno skrila za njegov hrbet.
Altus je premaknil nogo in namestil vrženo rokavico na nart, nato pa z nogo sunil proti možaku da je rokavica odletela v njegovo smer.
"Nekaj si izgubil," je dejal kolikor vljudno je človek pač lahko mimo od jeze stisnjenih zob. Tip je pobral rokavico, rekel pa ničesar. Minil je dolg trenutek, dva. Altusu je bilo dovolj.
"Mislim da si mi dolžan opravičilo," je pripomnil, tip pa je le režeč se izpod svojih oblačil potegnil dolgo zakrivljeno rezilo, nato pa zamomljal nekaj besed. Čeprav se ga je težko razumelo, je bil pomen že dovolj jasen, šlo je za izziv. Altus se je igral z idejo da bi mu meč ovil okrog dlani in ga poslal domov z uničenim orožjem, a si je premislil.
Ne, bolj bo zaleglo če mu takoj dokažem da naj ne poskuša česa podobnega nikoli več.
Z dvema dolgima korakoma in bliskovitim gibom dlani je bila konica njegovega meča le za las ali dva stran od nepridipravovega grla še preden bi ta uspel dobro preprijeti svoje orožje ali se sploh dobro zavedati kaj se je pravkar zgodilo. Z bočno iztegnjeni roko in z dragulji okrašenim mečem v njej, ter pogledom ostrim kot rezilo samo je bil Altus hkrati strašen in čudovit.
"Odidi domov in nikoli več ne pomisli na tovrstne traparije. Pozabil bom da se je karkoli zgodilo, vendar se bo moj spomin zelo hitro povrnil, če slišim še kaj o tvojem vse prej kot vzornem vedenju." Njegov glas je bil kot brušeno diamantno rezilo ki drsi skozi rubin, njegove oči neusmiljene kot oniks.
Na srečo je bil tip dovolj pameten da je dojel namig in se ritensko umaknil stran od nevarne konice. Nato je pokimal, pospravil svoje orožje nazaj v gube svojih ohlapnih svilenih oblačil, nato pa se hitro obrnil in odhitel Zemlja-si-ga-vedi kam.
Altus je pospravil svoj meč nazaj v nožnico, nato pa odšel v svojo smer in ob tem popolnoma ignoriral majhno skupino ljudi ki se je zbrala ob celotni kolobociji.
Presneto, spet sem šel predaleč! se je preklinjal sam pri sebi. Popolnoma nobene potrebe ni bilo, da sem ga takole prestrašil. Lahko bi mu lepo stalil orožje v roki, pa bi prav tako dal mir! Ampak ne, mali ambiciozni Altus mora mahati naokoli s svojim najljubšim okraskom, ki ne samo da je navadno namenjen pobijanju ljudi, ampak je tudi presneto oster! Prekleto, kaj se nisem popolnoma ničesar naučil? Nasilje porodi več nasilja. In prav gotovo se bo ta surovina zdaj znesla nad nekim ubogim pijancem v krčmi, kamor se bo šel napit, samo zato ker ne prenese dejstva da je v proti meni nemočen...

((Jinx?))

Takoj, ko je prišla do roba gozda in so se potencialno smrtonosna debla umaknila zelenemu travniku, se je Jinx pognala v zrak. Letela je tako hitro, da so ji solze tekle še bolj intenzivno, ogrinjalo pa ji je skoraj odpihnilo. Ko se je približala mestu, je nekoliko upočasnila, da se ne bi slučajno zaletela v kakšnega pripadnika Zraka, ki bi se odločil za nočni polet in ga nič hudega slutečega sklatila z neba. Spotoma je preletela svojo hišo in ogrinjalo odvrgla na notranji vrt. Potem pa se je postevila natančnejšemu preiskovanju ulic in kmalu našla kar je želela.
Na Vzhodni cesti je zagledala manjšo skupinico ljudi in med njimi tudi znan obraz. Za nekaj trenutkov se je ustavila, ko pa je opazila odblesk rezila, ki se je vračal v nožnico, je vedela, da je prepoznala Altusa. Redki meščani so naokrog nosili orožje in začuda so bili vsi moškega spola. Kot da bi se počutili bolj možato, ker seboj vlačijo meč ali sabljo in lahko mahajo naokrog. A ni imela časa, da bi razmišljala o tem. Še vedno precej panično se je pognala v globino.
Čeprav je pred Altusa praktično strmoglavila in seboj privedla kar konkreten piš vetra, je na tlakovani ulici pristala popolnoma mehko.
"Altus, hvala Danici, da sem te našla!" je vzkliknila in se mu vrgla okrog vratu. Še preden bi uspel reagirati je bila zopet zravnana in je hitela pripovedovati, da nujno potrebuje njegovo pomoč pri življenjsko pomembni zadevi, zraven pa nezavedno na vso moč gestikulirala. Čeprav so se solze ustavile, je bila njihova pot še jasno vidna na njenih licih in robovih objokanih oči, glas se ji je krhal in zatikal pa še kolcati se ji je začelo od vsega hudega.
Ob njenih odsekanih in nepovezanih 'jasa, nujno, nisem nalašč, mudi se, prosim, gozd' ob katerih se ji je glas zaradi občutka nemoči vedno bolj tresel, je Altus izgledal tako zmedeno kot še nikoli. Pogled na obupano in očitno hudo čustveno razrvrano Jinx je moral biti kaj klavrn in počasi ji je postajalo jasno, da ne bo tako nikamor prišla.
"Ni časa!" je nenadoma vzkliknila, da je množica, ki je zvedavo opazovala sila dobro predstavo, presenečeno poskočila. Jinx pa je Altusa zgrabila za roko in se skupaj z njim dvignila pod nebo ter poletela nazaj proti jasi.