Beli Trg

Kadar je zarana svojemu konju privoščil ježo po Severni ali Vzhodni cesti, se je vedno ustavil na Belem trgu v središču Elementarisa, kjer se je pomudil med kavarnami in stojnicami. Pomanjkanju spanca navkljub se je zjutraj vedno počutil spočito in sveže- utrujenost ga je ponavadi premagala šele v popoldanskih in zgodnjevečernih urah.
Trg se v meglenem, hladnem jutru še ni povsem razživel in z opazovanjem je prišel do sklepa, da je bil element zraka najbližji večini ljudi, ki se je v času sončnega vzhoda mudila na trgu in se pripravljala na prihajajoči dan. Z zategom vajeti je upočasnil konjev korak in opazoval gručo vreščečih otrok pri igri, mimo katere je jahal. Spravili so se na največjega izmed njih, ki je v napadalce pošiljal piše vetra, jih ovijal v meglice in nadnje pošiljal točo jabolk. Sandor se je moral zasmejati lastni zakrnelosti, ko mu je postalo jasno, da bi ga še ta pamž v boju premagal, če se ne bi poslužil fizične sile. Skočil je iz sedla, zaprl oči, zbrano globoko vdihnil in se hip zatem razveselil ob majhnem uspehu, ko mu je eno izmed jabolk iz košare ob fantovih nogah prilebdelo v iztegnjeno dlan. Zagrizel je v sadež in se sprehodil dalje.

[Lenay]

Jutranje ure so bile najboljše za temeljit trening. Zrak je bil ravno prav prijetno hladen in ponekod se je še našla kakšna meglica, primerna za kakršne koli vragolije, ki so ti lahko švignile po glavi. Dolgo je kovala popoln načrt vadbe, ki bi ji pripomogel pri čim hitrejši izboljšavi posebne tehnike zaznavanja, ki pa ji je Lenay rekla kar 'dediščina'. Vse je šlo kot po maslu, nato pa se je spomnila. Ni imela še kraja za mirno vadbo. Brez primernega prostora, je bilo vse skupaj nesmiselno. V hipu je izgubila vso navdušenost in s tem tudi občutek za smer. Nepremišljeno se je začela sprehajati malce levo, malce desno, dokler ni prišla med celo množico ljudi. Beli trg. Kraj, ki ga je čez dan skoraj sovražila. Za nekoga, ki je treniral čute zaznavanja, je bil prostor poln ljudi preveč utrujajoč. Vsak je delal nekaj svojega, s tem pa sproščal veliko zračnih valovčkov, ki so se pomešali med seboj, saj jih je bilo čisto preveč. Eno osebo se je še dalo prebrati z vetrom, dve pa sta bili že problem. Gruča bi te lahko pokončala. Na srečo je bilo še jutro in gneča ljudi še ni bila prevelika. Začela je hiteti na vso moč, da bi čimprej prišla na drugo destinacijo, nato pa jo je zadelo, kot strela z jasnega in morala se je ustaviti. So jo oči varale? On je! je usmerila pogled v podobo fanta, ki se je začela počasi oddaljevati. Mora biti on! Kar naenkrat ji je bilo prav vseeno za cele množice ljudi, ki so počele karkoli so že počele. Na ustnicah ji je zrasel prikupen nasmešek in hitro se je, kot sapica vetra, podala za osebo, ki jo je nadvse spominjala na njenega otroškega prijatelja. Ko je bila že čisto za njegovim hrbtom je poskočila in ga objela čez ramena. "Reese! Ne morem verjeti!" se je obesila nanj in veselo vzkliknila.

Nenaden in neslišen napad je bilo zadnje, kar je v mirnem jutru sredi trga pričakoval. Mesto je bilo namreč varnejše od večine v katerih se je v preteklosti kdajkoli zadrževal in odvadil se je biti neprestano na preži. Jabolko mu je padlo iz rok in se skotalilo preko kamnite plošče Belega trga, kjer ga je prestregel njegov konj in med cmokajočim žvečenjem brezbrižno opazoval reakcijo svojega lastnika. Ta se je za drobec sekunde iz sproščenega sprehajalca že prelevil v bojevnika, pripravljenega na obrambo, protinapad in hud boj, a ko je izza hrbta zaslišal razigran dekliški glas je zaustavil roko, ki je refleksivno trznila proti bodalu za pasom. In se, seveda, nasmehnil.
Napad z objemom od zadaj. Ta manever si moram zapomniti.
"Takega pozdrava pa v tem mestu še nisem bil deležen," je v smehu odgovoril in se ozrl nazaj, da bi videl, kdo tako veselo vzklika na njegovem hrbtu. Dolgi, svetli lasje so bili vse kar je lahko ujel s pogledom, obraz je ostal neznan. "Je pa že prav, da ne verjameš. Z nekom si me zamenjala. Sem pa nedavno tega in nedaleč odtod srečal fanta po imenu Reese, če mi zlezeš s hrbta ti mogoče povem kaj o njem. Lahko pa te še nekaj časa prenašam naokoli po trgu, saj nimaš skoraj nobene teže."
Ni imel srca, da bi jo ročno odstranil. Že s tem, da je bil Sandor in ne Reese, ki ga je očitno imela rada kdorkoli je že bil, ji je verjetno uničil dovolj veselja.

Zmotila se je? Ko se je njena očitno nova igračka za objemanje oglasila, se je Lenay šele zavedala, da se je morda obesila na napačno osebo. V mislih se je poizkusila spomniti nekaj preteklih trenutkov, a ni in ni ji šlo v glavo, kako bi lahko naredila tako veliko napako. Čisto se je zmedla in se kar pozabila odlepiti od neznanca, ter je še nekaj sekund visela na njegovem mišičastem hrbtu. Fant je nato omenil Reesa in s tem spet nekako pritegnil njeno pozornost v pogovor. Ko jo je opomnil na to, da se ga je še vedno oklepala in ne bi imel nič proti, če bi to še nadaljevala, je na vso moč zardela in se hitro spustila nazaj na noge. "O..oprosti!" je hitro nerodno zajecljala in si, saj ni imela časa in koncentracije razpreti svoje pahljače, obraz pokrila kar z rokama. Kaj zdaj? so se njene misli že vrtele v vse smeri in seveda v najpogostejšo: Sem ga razjezila? Je bila to pretkana tehnika, ki naj bi me onesposobila in bom zdaj jaz utrpela napad? Skozi prste sta njeni veliki očesi previdno preverili v kakšni situaciji se je pravzaprav znašla. Logično se ji je zdelo, da bi bil fant nekako podoben Reesu - srednje visok, črnolas - saj ga je z njim zamenjala, ampak njene oči so ji tokrat povedale nekaj čisto drugega. Rjavolasec je imel mišičasto postavo, sivkaste oči, ki so se prav lepo svetile v jutranji svetlobi, njegov nasmeh pa jo je čisto prevzel. Zakaj je imela kakršenkoli občutek, da bi lahko bil Reese? Zakaj je bilo tako potrebno, da ga je ustavila? In zakaj na način kot ga je? Spet je malce predolgo strmela in se hitro vzravnala, ter poskusila zgledati vsaj malce bolj normalno, kot je po vsej verjetnosti deloval njen prvi vtis. "Ahaha..." Smejati se svojim napakam - to bi lahko pokazalo na sproščenost. "Torej, rekel si, da si videl Ricka - mislim Reesa..." Sploh ni bila sproščena! Pravzaprav je komaj še stala. Bojevnica pa taka. Izgubila je preden se je prava bitka sploh začela. Poskusiti je morala z drugačnim pristopom. "Kam si pa namenjen?" je pokazala na njegovega konja, da se je vsaj za hip lahko oddahnila od njegovega prevzemajočega nasmeška.

Svetlolaska je prostovoljno stopila nazaj na tla in Sandor se je obrnil, da bi si jo končno ogledal ter se srečal z osupljivimi svetlimi očmi, ki so ga previdno motrile skozi razprte prste. Obraz si je skoraj v celoti zakrila z dlanmi, a na njem je vseeno opazil sled rdečice. Ocenil je, da je mlajša od njega in čeprav je delovala krhko in, no, ženstveno, se na svoja stara merila o neškodljivosti ni več zanašal. V tem mestu bi mu fizična moč v boju večinoma prišla prav le, če bi moral hitro pobegniti pred izkušenim napadalcem.
"Kar mirno, saj ti nisem zameril," se je namuznil ob njenem ljubkem zardevanju. "Ravno nasprotno- če me boš še nekaj časa prebadala s temi svojimi očarljivimi očmi, mi bo še postalo žal, da nisem Reese."
S pogledom je ošvrknil konja, ko je pogovor nanesel nanj. Sivec ga je še vedno neprizadeto opazoval in njegova vzvišenost je Sandorja rahlo živcirala. Kot da boš crknil, če pokažeš malo več ljubezni do gospodarja. "Kam sem namenjen? Nikamor. Samo tole brezimno kljuse sprehajam. Če mu ne bi bil nečesa dolžan, bi se ga verjetno že znebil, v mestu mi je bolj v napoto kot korist," je potrepljal jahanca po vratu. Krivico mu je delal, da ga je zmerjal s kljusetom. Konj je bil velik in vzdržljiv, a za Sandorjeve zahteve nekoliko prepočasen, čeprav je sumil, da se mu v resnici samo ne ljubi hitreje premikati nog. Svojeglavosti mu namreč ni primanjkovalo. "Če nimaš svojih opravkov te povabim, da se mi pridružiš. Ali pa vsaj dovoliš, da te pospremim nekaj korakov v poljubni smeri, dodatne družbe sem vedno vesel, saj sem se pregovarjanja s konjem že naveličal. Spotoma se lahko še zjasneš, kateri Reese in kateri Rick te zanimata, videl sem jih več in verjetno sem jih še več že pozabil," je lahkotno navrgel z nagajivim leskom v očeh.

En majhen kompliment in spet so se njena lica obarvala rdeče, kot, da že prej niso izžarevala dovolj barve. Raje se je le nasmehnila, preden bi spet zinila kakšno neumnost. Reese ji že zdavnaj ni več hodil po glavi, njene misli so bile tako ali tako prezaposlene s prikupnim neznancem. Z vsako naslednjo minuto se ji je zdel bolj prijeten. V glavi se ji je porodilo cel kup vprašanj: Zakaj se je danes tako zgodaj sprehajal po mestu? Zakaj ga nisem že kdaj prej srečala? Kar dobro zgleda oborožen. Je morda kakšen bojevnik? Kako se mu svetijo oči... in ta nasmeh! Saj res, kako mu je sploh ime?

Lenay se je veliko 'brezimno kljuse' kar malce zasmililo. Stopila je bliže, stegnila roki in konj ji je lepo dopustil, da ga je nežno pobožala po gobcu, kar jo je zelo razveselilo, živali pa je očitno tudi čisto ugajalo. "Pa tako je prijazen. Prav prisrčen je." je kar zažarela in se spet posvetila postavnemu bojevniku. "Tako kot njegov lastnik." mu je hitro pomežiknila in se zahihitala. Ko je sledilo povabilo se je čisto raznežila, a je obdržala malce igrivosti. "Čisto neznanko bi pospremil v neznano?" namuznila se je a se je njen širok nasmeh spet hitro prikazal. Kako jo je dražil. Res je malce prej zaradi njega pozabila Reesovo ime, ampak si je morala priznati, da Reese tako ali tako kaj več kot tekmec in otroški prijatelj niti ni bil, fant, ki pa je zdaj stal pred njo, pa je skoraj presegal domišljijo. Vsaka stvar, ki bi ji jo razkril, bi bila zagotovo nekaj posebnega. "Nimam nobene specifične destinacije, tako, da se ti z veseljem pridružim za kratek klepet." Ali za daljšega... veliko daljšega. je dodala sama pri sebi. Spet se je smehljala, saj jo je pogovor z njim zelo zabaval. "Torej, proti soncu ali luni?"