Poletni festival

Jinx se je zagledala v rdečelasko z najbolj predirnim pogledom kar jih je kdaj videla. Ko se je zavedla, da pravzaprav strmi, je skušala odgovoriti, ampak se ji je najprej rahlo kolcnilo. "Oh, pardon," se je nasmehnila v opravičilo in s približnim občutkom za bonton pogledala v tla. Ampak za bonton ni bilo veliko časa in kmalu je dvignila svoj pogled ter pri tem mimogrede opazila oprijeta oblačila - če bi se krpicam usnja lahko tako reklo - ki so kaj malo prepuščala domišljiji. Zavidanja vredna in več kot očitno izjemno gibka postava ji je še vedno plesala po glavi, ko se je zopet zazrla v oči svoje sogovornice.
"Se mi zdi, da vročina postane drugi jaz kar vsakega, ki te sreča," je dejala odkrito. Ženska, ki že zdavnaj ni bila več dekle, je bila izjemno privlačna in Jinx pač ni bila slepa. "Vsekakor mi je več kot vroče, ampak kolikor vem se med Poletnim festivalom pač ni dovoljeno hladiti." Čeprav je bila še vedno nasmejana, je bilo očitno, da ne bi imela nič proti parim stopinjam manj. S pladnja, ki je romal mimo, je spotoma vzela nov kozarec nečesa in odložila praznega, potem pa rdečelaski podala vročo dlan.
"Ime mi je Jinx in moram priznati, da sem res že razmišljala o kakšni hladni sapici, ki bi osvežujoče pobožala mojo kožo. Ali ti je sploh kaj toplo ali pravzaprav še niti ne opaziš razlike med tem in običajnim dnem?" je z zanimanjem vprašala. Srknila je požirek pijače, saj je imela občutek, da je že popolnoma dehidrirana, ampak kot zanalašč je zopet pograbila nekaj z alkoholom. Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi se potrudila in dejansko stala v vrsti ter naročila nekaj brez alkohola. Po nekaj trenutkih zatopljenosti v svoje misli in odsotno sanjavega pogleda, kar je bilo zanjo popolnoma vsakdanje, se je zopet zagledala v rdečelasko in z rahlim nasmeškom na ustnicah čakala na odgovor. Ter upala, da ni spet česa zamudila.

Obvladovalka ognja je komajda uspela potlačiti samovšečen nasmešek, ki je grozil, da bi se ji razlezel po obrazu zaradi reakcije, ki jo je njen prihod izzval pri svetlolaski, oviti v trakove večbarvnega dima. "Se ti zdi," je počasi zapredla Ignis in z očmi preletela njeno komajda zakrito postavo, "ali veš?" Kotički njenih ustnic so se privihali navzgor v pritajen, nagajiv smehljaj, katerega iskrica je dosegla tudi njene zelenkaste oči. Upajmo da na podlagi lastnih izkušenj, je še dodala v mislih, a je besede zadržala na koncu jezika. Mladenke ni hotela prestrašiti. Sicer se na njeno očitno flirtanje ni odzvala negativno, a zvezdadanicavedi, da nekateri ljudje bolj subtilnih namigov niso niti opazili. No, roko na srce, njeno osvajanje zopet ni bilo tako neopazno, a alkohol ni bil ravno najboljši pomočnik, ko je prišlo do hitrega uma in dojemanja dejanj.

"No, kdo te bo pa videl?" se je namuznila in ji hudomušno pomežiknila. "Sploh če ne uporabiš vode ali česa podobnega…potem boš res neočitna." Naredila je še požirek svoje pijače in žalostno ugotovila, da je kozarec že prazen. Hkrati s pripadnico zraka je z mimoidočega pladnja ukradla novo, nanj pa odložila izpraznjeni kozarec. Nekoliko jo je presenetila naslednja gesta njene sogovornice, a je z veseljem sprejela ponujeno dlan in ji jo toplo stisnila. Svetlolaska je imela dolge, elegantne prste, katerih občutek na njeni grobi, od kovanja in ognja utrjeni koži je bil prav nenavaden. "Jaz sem Ignis." se ji je mehko predstavila še sama in ujela pogled njenih temno rjavih, skorajda čokoladnih oči. "Pravzaprav mi ni nič kaj posebno vroče." ustnice so se ji razlezle v sproščen nasmeh in obotavljajoče je izpustila njeno dlan. "Verjamem pa, da se ti pošteno kuhaš." Ob izrečenem se je ugriznila v ustnico in preletela potne kapljice, ki so se čudovito podale njeni rahlo zagoreli koži.

Prekleto, vzdrževati pogovor ob takem pogledu je čisto pretežko, je zastokala v svoji glavi in s težavo odtrgala pogled od delov Jinx, katerih ni imela pravice gledati. Še. Še enkrat jo je hudomušno ošinila, nato pa je iztegnila prst in ga prislonila na njeno lesketajočo se ramo. Za sekundo se je zbrala, nato pa je vso odvečno vročino posrkala iz njenega vitkega telesa in jo, brez da bi se spotila, prevzela nase. "Tako. Tudi ognjenci smo lahko za kaj uporabni." namenila ji je še en topel nasmeh iz svojega neizčrpnega repertoarja in naredila krepak požirek vsebine svojega kozarca, ki je bila zopet pretežno alkoholna mešanica. "Presneto, kdo je letos mešal pijače?" je zamrmrala bolj sama zase in se prestopila. "Povej mi, kako to da ne nosiš ničesar…oprijemljivega?" je z glasom, polnim radovednosti, vprašala obvladovalko zraka pred seboj. "Mislim, ali je to bolj praktično zate kakor obleke?" Glavo je zvedavo nagnila vstran in naredila še en požirek.

Leanne so misli ravno odplavale nekam v daljavo, ko se ji je nekdo nenadoma zvrnil v naročje. Presenečeno je kriknila in nekoliko poskočila, s čimer pa je dosegla le to, da je s preostankom soka polila tako sebe kot dekle, ki je očitno po pomoti padlo nanjo. "Joj oprosti, ampak res si me pošteno presenetila," je rekla še čisto brez sape, a dekle se je medtem že pobralo in ji veselo seglo v roko. Leanne sta njena sproščenost in prijaznost takoj postali všeč, poleg tega pa se je vedno dobro počutila v družbi zgovornih ljudi, saj se je tako lahko bolj osredotočila na tisto, kar ji je šlo od rok veliko bolje od govorjenja - poslušanje.
"Ixchell?" je ponovila za njo, odločena, da si bo njeno ime zapomnila za vsako ceno. "Kako zanimivo ime! Ali pomeni kaj posebnega?" Z zanimanjem se je zazrla v svojo novo znanko, potem pa se je spomnila, da ji tudi sama še dolguje predstavitev. "Jaz sem Leanne in zelo me veseli, da sva se spoznali, tudi če ne na najbolj običajen način. Ne skrbi, prav nič se ti ni treba odkupiti - čeprav moram priznati, da se kakšne tortice ne bi prav nič branila," se je nasmehnila.

"Hm, ja. Pravzaprav ima svoj pomen. To naj bi bla boginja lune. Moj oče se navdušuje nad preteklostjo in je raziskoval ljudi, ki so tu živeli pred nami in njihove navade. Le-ti so imeli svoje boginje in bogove, nekakšne ljudi ki so nadzorovali svet bi se lahko reklo. In ena izmed njih je bila Ixchell," je ognjenka rahlo zagrenjeno razložila Leanne. Ixchell je rada govorila, a njeno čudaško ime je bila tema katere se je raje izognila, saj se je veliko ljudi začudeno odzvalo ob predstavitvi. A Ixchell se zagrenjenost ni dolgo držala in se je hitro razvedrila ob Leanninem odgovoru.
"No jaz sem tudi vesela, da se lahko končno pogovarjam z nekom, saj kar nisem in nisem našla koga ki bi ga poznala. Je res veliko ljudi, no saj ne da ni za pričakovati. Drugače pa me veseli, da imaš rada tortice, stojnica je čisto zraven in moram ti povedati, da delujejo resnično mamljivo. Češnjeve, kivijeve, jagodne, čokoladne. Njam, njam. Še ena stvar zaradi česar obožujem praznike in festivale. Pa tudi ljudlje so povečini dobre volje in se zabavajo, pa če imaš srečo naredijo kakšen ognjemet. Oh, obožujem ognjemete. Pa tebi, so ti všeč?" je govorila, ko sta se premikali proti bližnji stojnici z slaščicami. Ixchell si je navdušeno ogledovala izbiro, a se kar ni in ni mogla odločiti kaj bi prvo poskusila, tako da je prijela enega izmed krožnikov in si nagrmadila nanj toliko slaščic kolikor jih je nanj šlo.
"Se usedeva kar nazaj ali bi šla kam drugam?" se je ozrla k svoji sogovornici.
"Kako pa da si ti tako sama sedela, dokler se nisem jaz tako elegantno zrušila čezte?" se je še pozanimala.

"Uau, kako čudovi-" je Leanne že hotela reči, ko ji je Ixchell razločila pomen svojega imena, a se je zadnji hip ugriznila v ustnico. Opazila je namreč, da je pogovor o njenem nenavadnem imenu za Ixchell neprijetna tema in bilo ji je žal, da je reagirala tako navdušeno. A ni si mogla pomagati - njeno ime ji je bilo res všeč in do sedaj sploh ni vedela ničesar o preteklosti teh krajev in njihovih prebivalcev.
Vseeno pa je bila vesela, da je Ixchell zamenjala temo pogovora, pri čemer se ji je obraz kmalu spet razvedril. Medtem, ko sta hodili do stojnic, je navdušeno govorila in Leanne ji je z veseljem prisluhnila. Morala si je priznati, da je bilo njeno dobro razpoloženje nalezljivo in kmalu se je tudi sama počutila bolj sproščeno. Ko je Ixchell omenila ognjemete, je veselo prikimala.
"O ja, zelo so mi všeč. Sploh tisti pisani, ki se razcvetijo v prave rože. Misliš, da jih bodo imeli tudi danes, ali sem jih že zamudila?" Njen pogled se je pri tem ustavil na številnih majhnih torticah, ki so bile vse videti pregrešno okusne, zato je sledila Ixchellinemu zgledu in si vzela vsake po eno.
"Hm, kakor hočeš," se ji je nasmehnila, ko jo je vprašala, kam bi najraje sedla. Po eni strani bi se še skoraj najraje vrnila na prejšnje mesto, po drugi strani pa Ixchell ni hotela ovirati pri uživanju v festivalu. "Če bi ti bilo kje drugje bolj všeč, grem z veseljem s tabo," ji je zagotovila. "Glede tistega, zakaj sem sedela sama pa..." nehote je malce zardela saj ji je bilo nekoliko nerodno govoriti o tem, sploh ker je bila Ixchell tako prijetna in zabavna družba in je bila glede tega gotovo čisto drugačna od nje. "Malo neprijetno se počutim v velikih množicah," ji je priznala. "Mislim, da sem po naravi bolj tiha in zadržana in mi je zato malo težko pristopiti k ljudem, ki jih ne poznam. Ampak ne skrbi, v tvoji družbi mi je zelo všeč!" je hitro dodala, da je Ixchell ne bi razumela narobe.

"Mislim, da bom ostala kar pri se mi zdi, saj bi bilo precej naduto domnevati, da kar za vse ljudi vem kako in kaj razmišljajo," se je nasmehnila Jinx. Ni bila tako vasezaverovana, da bi kar posploševala svoje mišljenje na vse druge ljudi. "Vsekakor pa je meni postalo bolj toplo, kot da kar sevaš toploto," je mehko dodala brez kančka sramu ali laganja. Verjetno so pripadniki Ognja res lahko oddajali prijetno toploto ali žgočo vročino kar tako iz telesa samega, ampak v danem primeru je šlo bolj za kaj drugega. Komu pa ne bi postalo toplo ob sami poosebljenosti divjega temperamenta zavitega v hudo privlačen paket?
Ko se je Ignis za trenutek dotaknila njene rame, je ob hecnem občutku presenečeno dahnila, takoj za tem pa se blaženo nasmehnila z napol priprtimi očmi. Počutila se je precej bolje in nemudoma se ji je povrnila vsa živahnost, ki je bila prej že nekoliko zaspana. "Oooh... neverjetno," je nekoliko zasanjano dodana, še vedno malenkost zamaknjena ob blagodejnem občutku normalne temperature. Potem pa se je s polno paro zagnala v klepetavost. "Sklepam, da je pijače pripravljal en izmed Ognjencev oziroma je Astarion podal izbor pijač. Vsaj kolikor ga poznam, bi se mu alkohol med najbolj vročima dnevoma v letu zdel čudovita ideja!" Zvonko se je zasmejala in spila nov požirek.
Ker sta še vedno stali na robu toka premikajoče se množice, je zgrabila Ignisino zapetje ter jo odpeljala bolj k robu trga. "Seveda so meglice bolj praktične kot oblačila!" Kakšno čudno vprašanje je bilo pa to. "Nikoli se mi ni treba obremenjevati s tem kaj bom oblekla, ne rabim omar in ni mi treba prati oblačil. Tudi, če se mi kam mudi, ker sem zaspala ali pozabila na čas, kar je v mojem primeru pogosteje, ni nič hudega, če se pozabim obleči. Poleg tega se mi tančice nikoli ne lepijo na kožo kot bi me hotele zadaviti in nikoli me nič ne tišči in veže." Njeno nasmejano razlago je spremljalo tudi kar nekaj gestikuliranja, zaradi česar je bilo očitno, da je naravnost navdušenja nad pomankanjem oblačil.
"Tvoja oblačila so zelo tesna in čeprav podpiram tvoj stil oblačenja, ker si v teh usnjenih krpicah neverjetno privlačna, so včasih zagotovo neudobna." Ob tem, da ji je glasno povedala, da je privlačna, ni niti trznila, zgolj oči so se ji nekoliko bolj zasvetile. "Poleg tega so meglice enako učinkovite kot oblačila," je še dodala ter se za trenutek ozrla naokrog. "Poglej," je polglasno zašepetala, potem pa zganila roko in nežno pomigala s prsti. Okrog njiju se je ovil zid nepredirno goste megle, popolnoma skril množico pred njunimi očmi in njiju pred očmi množice. "Kar uporaben trik, kaj ne?"

"Seveda sevam toploto," se je zvonko zasmejala in na dušek dokrajčila svojo pijačo, ki ji je s prijetno pekočino stekla po grlu, "saj sem obvladovalka ognja." Izza roba kozarca je natančno opazovala njeno obrazno mimiko in se odločila, da je Jinx vsekakor nadvse zanimiva sogovornica. Ne le, da je povsem odkritosrčno in sproščeno odgovarjala na njena vprašanja, celo niti najmanj je ni bilo sram odgovorov. "Čeprav je treba reči, da je vpliv te toplote od človeka do človeka drugačen. Torej, povej, prosim, kako se zdaj počutiš ti?" njen glas je bil mehak, samo še stopnjo proč od pritajenega predenja.

Učinek njenega dotika je bil skorajda magičen - no, saj je dejansko bil magičen, ampak pustimo to - kajti obvladovalka zraka je z izrazom, ki ga Ignis ni mogla opisati drugače kakor "zadetim", še nekaj trenutkov strmela v nič, nato pa se je s polno paro zagnala v govorjenje. Rdečelaska se je večino časa le muzala, ko pa je slap besed iz njenih ust za trenutek le usahnil, je počasi odgovorila "Poznaš gospodarja ognja?" presenečeno je privzdignila obrv in jo začudeno pogledala. Bilo je zelo neobičajno, da je pripadnik enega elementa poimensko poznal gospodarja drugega. A bilo je tudi neobičajno - celo za pripadnico zraka - da je naokoli tekala ovita samo v oblačke megle in nič drugega. Hm, je pomislila sama pri sebi in še enkrat premerila svetlolasko. Nenavadno, je dodala še eno misel. No, vsekakor je bilo odbito, ampak Ignis je imela rada divje stvari.

"No, ja, rada verjamem da je vse skupaj zelo praktično in vse, ampak kaj pa slačenje?" je dejala medtem ko jo je Jinx zgrabila za roko in jo zvlekla še dlje stran od množice. Direktnih komplimentov in pogledov, ki so jo slačili na mestu, je bila že davno vajena. No, vajena s strani moških. Ko pa je svetlolaska tako naravnost izrazila svoje mnenje o njenem izgledu bi se ji gotovo zaletelo, če bi bila takrat pila. Ignis je še enkrat premerila Jinx, tokrat počasi in zelo podrobno. Ni se trudila skrivati žgočega pogleda, ki je zdrsel po vsakem vidnem delčku kože, vsaki oblini in navzdol po paru dolgih, slokih nog. "Mm..."je komaj slišno zavzdihnila in si obupno zaželela močan sunek vetra, ki bi odpihnil nadležne pare, ki so tako nesramno zakrivale čudovito telo.

"Oh." je tiho dahnila in očarano opazovala zrak okoli njiju, ki se je nenadoma zgostil in postal mlečno bele barve. "No, glede na to, da imaš zdaj te meglice," prst je usmerila preko ramena proti zidu iz bele megle, "sklepam da ne potrebuješ več teh?" pogled ji je šinil navzdol proti vijugam raznobarvne pare, ki so ovijale njeno postavo. Nežno je pihnila, da je majhen košček odneslo proč, kjer se je raztopil v navaden zrak. "Na žalost jaz takih trikov z ognjem ne znam," malce je pomolčala in z roko zamahnila v smeri meglic, ki so ju obdajale, "znam pa tole."

Na konicah njenih prstov so pričele poplesovati majcene, žareče iskrice, ki so nato na njen mehak ukaz skočile v zrak in se v sijoči koloni pričele spiralasto ovijati okoli Jinx. Delale so kroge in osmice, se združevale v majhna sonca ali pa izgorevale v nič. Na koncu so nad njeno glavo ustvarile raznobarven ognjemet, ki se je bliskal vse v odtenkih živozelene pa prav do vijolične in celo rožnate. "Mogoče ni tako uporabno," je zamrmrala mojstrica in se skromno nasmehnila, "je pa vsaj lepo."

"Oh, ne vem. Jaz sem precej pozno prišla, na žalost. Ampak če mene vprašaš bi se spodobilo, da bi nam na festivalu kjer tako rekoč praznujemo obstoj ognja ter vročine priredili veličasten ognjemet. Rože so res lepe, čeprav so meni najljubše tiste popokajo v modre lučke in nato za seboj puščajo zlati prah, ki nato nežno pada in izginja na nebu." Ko sta bile obe polno oborožene z kupom tortic in je Leanne Ixchell prepustila odločitev kje bosta sedeli se je ognjenka razgledala okoli in ugotovila, da je v tej gneči še najbolje oditi nazaj na prejšnjo mesto, ki pa je bilo že zasedeno. Ixchell je nato izbrala dvignjene stole in mizo nedaleč stran od prejšnjega mesta, ki pa je imelo to prednost, da sta dekleti s tiste lokacije imeli razgled nad velikim delom trga, tako sta lahko hitro ugotovili kaj se kje dogaja.
"Mislim, da nama bo tamle čez udobno, glede na to da so najino prejšnje mesto že zasedli. Imeli bova razgled nad trgom in mislim, da od tamle ognjemeta ne bova zamudili. Če pa bi bil slučajno izven najinega vidnega polja bova pa vsekakor ugotovili, da se nekaj dogaja po navdušenju v množici. Resnično upam, da bodo priredili ognjemet," je navdušeno govorila. Z Leanne sta se nato udobno namestili in Ixchell se je navdušeno lotila tortic, ki so bile prav tako slastne kakor so zgledale. To je ugotovila že pri prvem grižljaju, ki je bil simfonija okusov različnega sadja, smetane ter oblatov. Prav nič ji ni bilo žal, da si je nagrmadila toliko tortic na krožnik, čeprav je bilo možno, da jo bo nato bolel želodec, a to je pač bila cena za uživanje v dobrotah. Poslušala je kaj ji je imela povedati Leanne o težavah s socializacijo.
"Hmm, razumem," je zamišljeno dejala, nato pa se premislila, saj je ugotovila da je to laž. "Pravzaprav ne razumem. Sama takih težav nikoli nisem imela, no imam pa druge probleme zato. No, če praviš da ti je z menoj lepo potem že mora biti dobro, kajne? Mislim, da se moraš bolj sprostiti, potem ti bo lažje pristopiti do ljudi. No, žal težko ti pomagam, nisem preveč dobra pri podeljevanju nasvetov," je nekoliko v zadregi skomignila z rameni, saj je res želela pomagati obvladovalki Zemlje. Leanne ji je bila všeč, saj je delovala prijazna in odkrita. "Mislim, da če imaš druge prijatelje in se lahko z njimi družiš, je to bolje, kakor da imaš en kup znancev na katere se ne moreš zanesti," je naglas razmišljala Ognjenka. Zazdelo se ji je, da ta tema Leanne spravlja v nekakšno otožnost, zato je sebi v zadovoljstvo, festivalu na čast in predvsem sogovornici, kakor je upala, v veselje prižgala nekaj plamenčkov, ki so se vrtinčili okoli njene roke in se združili v velik plamen. Ta plamen je Ixchell nato spremenila v spiralo, ki je zaokrožila okoli njene sogovornice ter se vrnila nazaj do ognjenke, kjer jo je ugasnila v obliki ogromno majhnih plamenčkov, ki so izpuhteli v zrak takoj, ko jih ni več nadzorovala.

Čeprav je bilo njeno prejšnje mesto že zasedeno, je Ixchell kmalu našla še boljšega, ki je omogočal dober razgled na dogajanje. Medtem ko je Leanne prisluhnila svoji novi znanki, je zagrizla v prvo tortico. Kakor po naključju je vsebovala kivi, tako kot sok, ki ga je pila pred tem, in bila je nebeško dobra... "Mmm" je rekla in se nasmehnila, ko je opazila, da tudi Ixchell uživa v slaščicah. "Se ti mogoče kaj sanja, kdo jih je pekel? Nujno potrebujem recept zanje," je rekla, ko so bila njena usta spet prazna. To, da Ixchell ni mogla čisto razumeti, kako je, če imaš probleme s socializacijo je ni presenetilo. Nasprotno, Leanne je bila zelo vesela, da Ixchell tovrstnih težav ni imela, saj ji tega nikakor ne bi privoščila. Zavedala pa se je, da ima čisto vsak človek kakšno težavo, zaradi katere mu je včasih težko in Ixchell kljub svojemu odprtemu značaju in živahnosti gotovo ni bila izjema. "Kakšne probleme pa imaš v mislih?" jo je zato vprašala nekoliko zaskrbljeno. "Je kaj v zvezi s tistim, kar si omenila, ko si se spotaknila - da se ti to pogosto dogaja?" Leanne se namenoma ni hotela izraziti točno tako, kot se je prej Ixchell, saj ni hotela uporabiti besede "nerodna". "Sicer pa mislim, da daješ čisto dobre nasvete, a včasih se res težko sprostim, potem pa pogosto rečem kaj neumnega, zaradi česar potem postanem še bolj živčna..." Pri tem se je je nehote lotila rahla otožnost, saj se je spomnila s svojega prvega srečanja z gospodarjem Zemlje. Toda zdelo se ji je, da je Ixchell to začutila, saj jo je v trenutku spravila v boljšo voljo. Ustvarila je kopico živahnih plamenčkov, ki so se združili v prelepo spiralo in začeli krožiti okoli Leanne. Rdečelaska se je navdušeno zasmejala. "Kako lepo!" je vzkliknila, ko so plamenčki izpuhteli. "Počakaj, bom še jaz nekaj poskusila..." Spustila se je s stola, počepnila na tla in položila roko na zemljo. Oblikovanje kamnov je bil izjemno zapleten proces. Zato si je morala Leanne zanj vzeti kar nekaj časa in volje, pa še v tem primeru je lahko ustvarila le majhne kamenčke, primerne za nakit. Pomislila je na Ixchell in na vrsto kamna, ki ga je želala ustvariti zanjo in čez nekaj časa se je v zemlji pod njeno roko pojavila majhna izboklinica. Leanne jo je pobrala s tal, potem pa je spet sedla na stol in svoj izdelek pokazala Ixchell. Šlo je za majhen drag kamen, v katerem so se prelivale rjava, rdeča, oranžna in zlata barva. "Tigrovo oko," ji je pojasnila Leanne in ji kamenček položila v roko. "Sicer ni nič posebnega, ampak če hočeš, si iz njega lahko narediš obesek za verižico ali pa kaj podobnega. Mislim, da bi se lepo podal tvojim lasem, poleg tega pa pravijo, da je Tigrovo oko kamen Ognja. Upam, da ti bo prinesel srečo," se je nasmehnila.

"No ja, vsaj približno ga poznam. Nekajkrat sva se že srečala v Mestni hiši in si izmenjala par besed, to je pa tudi vse. Dobila sem občutek, da je še bolj vročeglav in zaletav kot večina pripadnikov Ognja, kaj več pa že ne," je skomignila z rameni. Vsi gospodarji so se vsaj malo poznali med seboj, saj je bilo to pri njihovem delu neizogibno. Med seboj pa so si bili tudi izjemno različni, zato se v prostem času niso kaj preveč družili - da ne omenjamo, da prostega časa sploh niso imeli ravno veliko, ker se je vedno našlo nekaj ali nekdo, ki je zahteval pozornost.
"Slačenje je pa sploh praktično!" je smeje vzkliknila. Mogoče malo preveč glasno, ampak kaj moremo - se zgodi. "Nobenih zoprnih trenutkov, ko se ne moreš izmotati iz oblačil, ker se te držijo kot druga koža in nobenih preveč neučakanih ljubimcev, ki strgajo tvoj najljubši kos. Ter nobenega besnega iskanja raztresenih kosov, če se je treba prav na hitro pobrati drugam," je pomežiknila rdečelaski. Konec kolobocij z oblačili je bila resnično ena Jinxinih najljubših stvari kar se je kdaj zgodila.
"Hja, to pa ne bo čisto držalo," je zmajala z glavo, ko je Ignis dejala, da svojih meglic ne potrebuje več. "Megla je sicer čudovita za skrivanje, ampak ustavi pa nikogar in ničesar." Kot nalašč v potrditev njenih besed, je ravno takrat k njima zataval precej okajen možak, ki je bil videti zmeden kot še nikoli. "Kar tjale," se je nasmehnila Jinx in ga usmerila nazaj ven iz megle. "No vidiš, že tako je bil dovolj zmeden, kaj bi šele bilo, če bi gola stala tukaj," se je dobre volje namuznila.
Igrivo je pomahala odpihnjeni meglici, potem pa se zazrla v iskrice, ki so zaplesale na Ignisinih prstih. Očarana je sledila njihovemu plesu, njen nasmeh pa se je razlezel od ušesa do ušesa. Niti pomežiknila ni, da ne bi česa zamudila. Ko so iskrice končale svoj ples, je navdušeno zaploskala, polila nekaj pijače in z žarečimi očmi vzklnila: "Čudovite so! Daj še enkrat!"

Mestni hiši? je sama zase pomislila Ignis. Nikdar ni bila neumna in kaj hitro je seštela ena in ena. Pa ni dobila običajnega rezultata – kar bi bilo dve – temveč je ugotovila, da je lahko njena svetlolasa sogovornica samo eno. Sploh glede na to, s kakšno lahkoto je upravljala meglice okoli sebe. Še preden bi lahko rdečelaska Jinx povprašala kaj več o tem, je ona že zamenjala temo nazaj na meglice in njihovo neizmerno praktičnost. S smehljajem na ustnicah ji je mojstrica ponovno prisluhnila in ni si mogla kaj, da se ji ne bi klepetava mladenka priljubila še značajsko – telesno kaj drugega pač ne bi bilo mogoče, saj je Ignis svoje oči komaj držala stran od njenih čudovitih oblin. Oh zberi se no, lepo te prosim. Saj nisi amaterka, jo je opomnil karajoč glas v njeni glavi in zamalo da ni zavila z očmi. Je bilo že res, da bi bilo nekoliko nevljudno, če bi prav skozi strmela v njen dekolte, a roko na srce, tudi Jinx ji je lepo in direktno povedala, da se ji zdi neizmerno privlačna. Kje je torej ležal problem?

"Ampak trganje oblek s telesa je del zabave," je nekoliko kujajoč odvrnila rdečelaska, "vsaj zame, saj moja garderoba ne vključuje prav veliko različnih kosov oblačil in mi tako ni treba živeti v strahu da se bodo moje usnjene krpice raztrgale." se je namuznila in zamahnila pred seboj, da bi nakazala da za usnjenimi prepasicami resnično nima kaj žalovati, če se jim občasno kaj zgodi. Njen smeh je prekinil vdor precej zapitega moškega srednjih let, ki je komajda še stal na nogah in se je negotovo prestopal zdaj sem zdaj tja, dokler ga ni Jinx prijazno usmerila stran in ven iz njunega privatnega meglenega predelka ob robu trga. "V takem primeru ne bi bil edini, ki bi bil zmeden tukaj okoli." se ji je nasmehnila Ignis in se z železno voljo prisilila, da se je ni ponovno lotila slačiti s pogledom.

"No, pa naj bo, ko si ravno ti." ji je pomežiknila in zopet iztegnila prste, da so raznobarvne iskrice še enkrat preskočile in zaplesale po zraku. Nekaj časa jih je pustila, da so se z lastno voljo, ki jim jo je vdahnila, spreletavale okoli obvladovalke zraka, nato pa jim je s komaj opaznimi, tekočimi gibi rok in prstov naročila, da so smuknile v meglice, ki so ovijale privlačno žensko telo pred njo. Zdaj tu, zdaj tam, so oplazile njeno gladko kožo, ravno toliko da je nekoliko ščemelo, morda žgečkalo, nikakor pa ne peklo. Muzajoč je gledala iskrice, ki so se bledo bleščale izmed raznobarvnih kopren, ki so se vile okoli Jinx. "Bolje?" se je mehko nasmehnila in ujela pogled njenih čokoladnih oči. Ujela je njeno dlan in jo razprto obrnila proti nebu, nato pa je tlesknila s prsti in vse iskrice hkrati so planile nanjo. Ustavila jih je tik nad mehko kožo njenih prstov, nato pa jih je previdno in počasi spustila, dokler ji tleče pikice niso prekrile celotne dlani. Namenila ji je navihan nasmeh in čakala na reakcijo.

"Veš, nekaj me je vedno zanimalo," je zopet spregovorila in na prstu prižgala plamenček, "lahko dejansko ukradeš zrak stran od plamena, da bi ugasnil? Mislim, tudi če ga jaz vzdržujem?" radovedno se je zazrla v oči svoje svetlolase sogovornice, ki je bila – vsaj po njenih sumničenjih – sama gospodarica zraka. "Mislim, saj dovolj obvladaš zrak za vakuum in podobne zadeve?" se je skušala karseda neočitno pozanimati o njenem morebitnem položaju. Ustvarili sta čisto preveč prijetno vzdušje, da bi ga hotela pokvariti z direktnim povpraševanjem o njenem statusu. To nikoli ni bilo nekaj pametnega.

Ko so se iskrice pridružile njenim meglicam in veselo zapresketale, je Jinx smeje poskočila. Spominjale so jo na kresničke, ki jih je tako rada opazovala in veselo se je zavrtela v njihovem krogu. Sploh ni našla besed, da bi izrazila kako zelo so jo očarale. Poznala je nekaj obvladovalcev Ognja, ampak še nikoli ji ni nihče pokazal plesa drobnih isker. Z zanimanjem in napol priprtimi ustnicami je opazovala kako so prekrile njeno dlan in jo nežno zbadale. Mravljinci so ji šinili po roki ter celem hrbtu, da se je smeje zvijala. Ko so iskrice nehale prasketati in so počasi nehale sijati, se je zazrla nazaj v Ignis.
»Zanimivo vprašanje in moram reči, da nimam pojma,« je počasi odgovorila. »Navaden ogenj bi seveda ugasnil, saj potrebuje kisik za gorenje, ampak za ogenj, ki v svojem bistvu prihaja od tebe pa nisem sigurna.« Obvladovalci Ognja so ogenj napajali s svojo energijo, pravzaprav z delom sebe, zato je bilo čisto možno, da so ga lahko nekaj časa vzdrževali kljub pomanjkanju kisika.
»Seveda, za plamen velik vakuum zna ustvariti praktično vsak obvladovalec Zraka, tako da lahko poskusiva, če želiš.« Jinx je sicer predvidevala, da je to koliko časa bo plamen zdržal odvisno tudi od tega kako močna je Ignis, vendar ji tega ni želela reči. Pri tem je šlo čisto za to kdo lahko dlje ohranja plamen oziroma vakuum.
»Če se strinjaš, predlagam, da stopiva kam kjer je manj ljudi, za vsak slučaj. Kljub vsemu se me alkohol še kaj vztrajno drži, čeprav mi gre razmišljanje že sprejemljivo dobro in nočem, da bi ponesreči koga zadušila,« se je nasmehnila. Zadnje kar je hotela, je bilo, da se ji malo ponesreči ali pa zrak odpove sodelovanje in ustvari vakuum nad celim trgom.
Zaokrožila je z roko, da se je megla okrog njiju počasi razblinila in sta se zopet prikazali udeležencem festivala. »Mislim, da je park danes bolj prazen kot pa trgi in ulice.« Sicer ni hotela Ignis odvesti stran od zabave, pa vendar bi se raje oddaljila – ne samo zaradi varnosti drugih, ampak tudi zato, ker imela nenavadno željo, da bi jo imela med majhnim poskusom samo zase.

Glavo je nagnila malce vstran in vtem ji je zavesa peklensko rdečih las zdrsnila na oči ter ji s tem zakrila pogled na Jinx. Neubogljive pramene si je popravila nazaj za uho in se zamišljeno zazrla v njene oči. Ko je se je strinjala z njenim prebliskom, ji je ustnice ukrivil srečen nasmešek. Plameni so bili njena divja strast in vprašanje tega, ali bi zdržali odsotnost zraka, jo je vedno zanimalo, kakor tudi tega, ali lahko zublje ustvari tudi pod vodo. Prijateljico, ki je obvladalovala vodo, je že leta nazaj pobarala glede tega in potem ko sta se potopili v jezero, so ji dlani izbruhnile v čudovitem prepletu zelene in turkizne. Ko je zaprla oči, se je podobe lahko še vedno spomnila ravno tako živo, kakor da bi se bilo zgodilo včeraj.

Stresla je z glavo, da bi se zbrala, ter z veseljem pritrdila Jinxinemu predlogu. Bilo ji je precej vseeno, kaj točno so bili svetlolaskini razlogi za to, da jo je hotela na samem, ampak stanje je bilo tako in Ignis se vsekakor ni nameravala pritoževati. Sploh. Prodorne zelene oči je uperila v dva bazenčka stopljene čokolade, ustnice pa so se ji ukrivile v čudovit nasmešek. "Ja, seveda. Treba je skrbeti za varnost ljudstva." si je skušala nadeti razumen, presoje poln izraz, a je vedela da je bila obupno neuspešna. Ob njenem predlogu je mehko pokimala in ji pritrdila "Ja, parki so zdaj nedvomno manj obljudeni kakor ostalo mesto." S smehljajem na ustnicah jo je prijela za nežno dlan ter jo hitro in učitnkovito popeljala stran od množice, ki se je še vedno zgrinjala na trg. Pravzaprav se je zdelo, da je številčnost ljudi z vsako preteklo uro le naraščala in Ignis je bila hvaležna Jinx za njen predlog o pobegu iz gneče, kajti oddih od količine teles in nekaj svežega, nepodihanega zraka, ji sploh ne bi škodilo.