Zeleni Raj

Čeprav se je dan že začel umikati večeru, pa se vročina očitno še ni želela posloviti. Svoje visoke škornje je sezula in sedaj bosih nog hodila po trati med drevesi, da so ji bilke nežno božale podplate in drsele med prsti. Tu in tam se je namuznila kakemu mimoidočemu, ki se je sovražno zastrmel proti soncu ali si ožemal prepoteno obleko ter otiral pot s čela. S temi težavami se sama ni ubadala. Rada je imela vročino in četudi je bila noč bolj njen čas je pozdravljala vroče poletne dni in pripekajoče sonce. Kljub vročini pa je park kar utripal od življenja in svežine, četudi bi morali tu biti vse suho. Prav gotovo zasluge obvladovalcev vode in pa tudi zemlje najbrž, si je mislila.

Vseeno je bila pokrajina dovolj suha, da bi potrebovali zgolj iskro in vse bi poplesovalo v topli rdečini, ko bi zublji požirali park, in ne dolgo za tem najverjetneje še preostalo mesto. Privlačna misel, se je s kančkom zlobe zamislila, a kaj ko bi bilo tedaj njeno bivanje v mestu zelo skrajšano. Sama pa je nameravala tu ostati še kar lep čas. Tako se je odpovedala mikavni misli na požiganje in se zadovoljila z nekaj plamenčki ki so ji migljali na konicah prstov, kakor ona navdušeni nad vročino. Pozdravila je nekega znanca, ki ji je vljudno pokimal in se nenadoma zavedla, da si želi malce samote in tako odkolovratila globlje v gozdič, dokler je ni pozdravilo rahlo šumljanje in naznanilo bližino njenega najljubšega tolmuna, ki ga je obiskala vsakih ko se je sprehodila skozi park. Voda tu je bila večno hladna in kristalno lesketala v sončni svetlobi. Dno je bilo Nephthis kar pregloboko, da bi ga lahko dosegla ne da bi se potopila, a pel kamen na dnu se je vseeno ljubko lesketal v rahli modrini, pokrit z vso kristalno studenčnico.

Škornje je malomarno odvrgla na tla ob robu tolmuna, se prepričala da je res sama in da v bližini ni nikogar, nato pa odvrgla še srajco in ozke usnjene hlače ter se z glasnim pljuskom vrgla v osvežujočo vodo. Nekaj časa se je pozabavala s plavanjem po dnu nato pa splavala na površje po zrak ki ga je vendarle potrebovala in iz samega užitka zamahnila z gostimi lasmi, da so kapljice frčale na vse strani in se bleščale kakor drobni diamanti.

"Kaj pa imamo tukaj?"

Mathis se je izvil iz krošnje košatega drevesa, ki mu je do tedaj dajalo prijetno senco pred pripekajočim soncem, a še pomembneje – dajalo mu je zavetje pred naključnimi pogledi kogarkoli, ki bi zabredel tako globoko v gozdič. Sicer po navadi ni bilo nikogar, a obvladovalec senc se je navadil previdnosti že dolga leta nazaj. Njegova stopala so v stiku s travo komajda povzročila kak zvok in tudi ko se je približal robu kristalno čistega in precej globokega tolmuna, je še vedno stopal povsem potihoma. Korak se mu je ustavil, ko je dosegel breg, nato pa se je brez obotavljanja usedel in konice prstov sklenil v naročju. "Mlada dama, se zavedaš da je to moj tolmun?" ena črna obrv je potovala navzgor po čelu, njegove prodorne zelene oči pa so odločno zrle naravnost v njene.

Seveda se je zavedal, da je črnolaska gola. Mislim, pri njenem telesu, kdo se ne bi? Ustnice mu je ukrivil komaj opazen nasmešek in počasi si je snel kapuco, da so se izpod nje ulili kot oglje črni lasje, na njegovo bledo kožo pa so padli redki obiskovalci – sončni žarki. "Kaj počneš tukaj?" je spregovoril, a tokrat nasmeška ni bilo več, njegov glas pa je postal hladnejši in bolj odmaknjen. Vsa prijaznost je izpuhtela, ostal pa je samo še žgoč pogled.

Uživala je v hladu, ki ji je mezel po obrazu in kapljal z brade, ko jo je pretresel človeški glas, nekaj kar v tem trenutku resnično ni pričakovala. Njen prvi instinkt je bil, da bi koj zakrila telo a je le trznila in trmasto obstala taka kot je bila. Naga.

»Rekla bi, da se na vaše vprašanje da odgovoriti z človeško bitje ali ženska, moj mili gospodič,« je kljubovalno dejala in ga nalašč vzvišeno premerila. Kdo pa je mislil da je s to svojo trapasto kapuco in samovšečnim izrazom na obrazu.
»Tvoj tolmun?« se je posmehljivo zarežala, »si pa pomemben mladenič da si takole lastiš del javnega posestva a nič ne de, pripravljena sem deliti svoj tolmunček s teboj,« pri tem je iz same trme ne da bi se kakor koli zakrila počasi zakorakala bliže prišleku in kapljice so risale sledi na njenem telesu ko se je kakor kaka nevarna nimfa počasi dvigovala iz vode.

»Za primerno ceno seveda,« je posmehljivo dodala in ga premerila s pogledom ter se nekoliko pomudila na nekaterih ključnih delih telesa.»Kaj počnem tu?,« sej posmehnila in položila prst na ustnic kakor bi globoko razmišljala, »se kopam morda?« Zmajala je z glavo. »Res le kaj naj bi počela?« Naga in brez vsakršnih pomislekov o tem je stala pred njim in mu kljubovala, ter si v tem času še ožemala goste lase po barvi podobne njegovim.

Mathisove oči so odobravajoče zdrsnile po njeni goli postavi. "Kaj res? Samo to?" mehko, sladko se ji je nasmehnil in jo še enkrat preletel. "Torej ne obvladaš nobenega elementa?" Še vedno je sedel, njegove oči pa so brez sramu drsele po goli koži, posuti s kapljicami kristalno čiste vode iz tolmuna. Lakomno so požirale njene obline in kremno belo kožo. Spraševal se je, če ima prav tako tudi okus po smetani, ko je tok njegovih misli vnovično prekinil njen glas.

"Natanko tako, mlada dama." je mirno odgovoril na njen posmeh in se dvignil na noge, da se je pel nad njeno razgaljeno pojavo kakor temna senca – kar je dejansko tudi bil, saj je sonce zahajalo za njegovim hrbtom in tako je njegova v plašč odeta postava zasenčila njeno golo telo. "Sem izredno pomemben mladenič. Celo tako zelo pomemben, da si lahko lastim tudi vse, ki jih prinese tod…" z zamahom roke se je črnolasec znašel za njenim hrbtom in roke poželjivo ovil okoli beline njene kože. "In kakšna bi bila ta cena, srček?" je hripavo šepnil v njeno uho in s polnimi pljuči vdihnil svežo aromo njenih dolgih črnih las. Noč se je vse hitreje spuščala nad svet in kar čutil je, kako se mu moč pne po telesu. Že prej je z lahkoto zmedel njen um za dovolj časa, da se smuknil za njen hrbet, njej pa se je zdelo da se je tam znašel v delcu sekunde. Iztegnil je konico jezika in zdrsel po robu njenega ušesa, da se ji je streslo celotno telo. "Izzivala nesrečo v tem temačnem večeru? Iskala še bolj nevarne neznance? Res ne vem v kaj se mladenke spuščate dandanes, ko se ob poznih urah odpravite gole namakat v odmaknjen tolmun sredi temnega gozda."

"Morda ga, morda ga ne," se je polnasmehnila. "Vsekakor pa to ni debata, ki bi bila v tem trenutku izjemno pomembna. Počasi se je nasmehnila ob njegovem vročem pogledu in zapredla "No, ti je všeč kar vidiš?" Rahlo se je pretegnila, vse preveč zavedajoč se kako se njeno telo ob tem skladno zvija in se pogladila po rokah in trupu ko je spuščala roke.

»Tvoje kaj?« se je posmehnila njegovi samovšečnosti. »No v tem primeru pa sem prav gotovo prepuščena predvsem na tvojo milost,« pomolčala je in globoko razmišljala s prstom, ki je medtem nežno trepljal po spodnji ustnici, »…ali nemilost,« je dokončala se zarežala in ga pogledala naravnost v oči. Večina ljudi tega ni strpela dolgo a ona ni bila ena večine in očitno tudi on ne.

Nekaj je še želela dodati, nekaj pikrega in nesramnega a nenadoma je pozabila v naslednjem trenutku pa trznila ob njegovi sapi za njenim hrbtom. Ni ji šlo v račun kako je lahko prišel taki hitro tja, to ni bilo nekaj kar bi poznala. Le v kaj sem se zapletla? Je pomislila. Nekoč se bo še ubila s tem svojim pomanjkanjem občutka za umik, s svojim vse predolgim jezikom in trmastim ponosom. In četudi ji je bilo jasno, da bi bil sedaj morda pameten čas za umik je ostala trdno na nogah na svojem mesto. Ni si zanikala v bližini tega postavnega moškega in nevarnosti ki jo je oddajal je na nek sprevržen način čisto preveč uživala.

Tudi prav morda je misli da ima sedaj moč nad njo, ko se je je takole od od zadaj oklepal. Dokazala mu bo, da se moti, se je odločila. Okroglo zadnjico je potisnila ob opazno nastajajočo zatrdlino sa seboj in se kakor v upor malce stresla. »Ti si pa trd moški,« je šegavo dejala. »Nobenega sočutja za mlada nedolžna dekleta?« je dejala in se sunkoma iztrgala iz njegovih rok. Pobrala je oblačila in si jih nemarno nataknila nato pa se opazno migajoč v bokih počasi odpravila stran od njega. »Bolje da se odpravim, preden me najdejo še bolj nevarni neznanci,« je zaklicala ne da bi se obrnila. In mu le nonšalantno pomignila z roko, kakor bi ga bila odslovila.

Temenec ni mogel doumeti, zakaj se ga črnolaska sploh ni bala, temveč ga je še izzivala. Ne samo z govoričenjem, temveč tudi z lastnim telesom, ki je bilo več kakor dobro pogajalno orožje. A Mathis je za trenutek zaprl oči, da bi se zbral in da bi iz misli potisnil vpadljivo in omamno podobo njenega golega telesa pod seboj. Spraševal se je, če je mladenka znala stegovati jezik tudi v drugačnih položajih in situacijah. Če je bila tega vešča je vsekakor mogla biti prekleto dobra ljubimka.

Kakor da bi mu brala misli, se je še bolj prižela obenj in ob njegovo otrdevajočo moškost. Pri vseh sencah, je tiho zaklel sam pri sebi in ji v navalu vzburjenja dopustil, da se mu je izmuznila iz trdnega primeža, pograbila oblačila in mu odplesala izven dosega rok. Takoj ko je menila, da je varna, je spet spustila jez in iz njenih ust se je usul plaz govoričenja. Mathis je zožil oči, nato pa jih je končno le zaprl ter smuknil v dekletino glavo, tiho in neopazno, kakor je bil vajen in zmožen le on. Po konicah prstov se je plazil skozi nepomembne misli in iskal tisto, kar je v tem trenutku najbolj potreboval.

Na njegovem obrazu se je izrisal zmagoslaven nasmeh in z vso močjo, ki mu jo je dala tema, je pritisnil ob njen center za užitek.

Morala bi si misliti, da tišina, ki jo ji je namenil sogovorec ne more obetati nič dobrega a se je samozadovoljna raje slepila da je zmagala. Prav dobro se je zavedala kakšen je bil njen učinek nanj in to jo je navdajalo z boljšo voljo, četudi je bila že poprej prav prešerne volje. Skoraj mu je že izginila izpred oči in tiho je proslavljala svoj triumf, ko so jo nenadoma zadela. Občutja. In to prekleto prijetna. Težava je bila samo v tem, da še sama ni vedela od kod ji.

»Mmmm,« je zahropla in se ustavila sredi koraka. Trava in grmičevje okoli nje je vzplamtelo v odgovor na njeno počutje. Nekaj trenutkov je potrebovala, da občutja morda izhajajo iz nje a jih vsekakor ni prostovoljno sprožila. Furijasto se je obrnila in privihrala nazaj na jaso. »Ne vem kdo si in kako si naredil kar ravno kar si,« z rokami je zdrsela skozi lase pomirjujoč samo sebe s fizičnimi orožji, ki so ji bili kljub vsemu še vedno na voljo. »Ampak če se hočeš igrat umazano,« je uprla roke v bok ustvarjajoč karseda samo ponujajočo pozo, »V tem primeru ti povem, da sprejmem izziv.« Ne glede na to kdo ali kaj je bil in kaj je zmogel je bil še zmeraj zgolj moški. To je prav dobro začutila na lastnem telesu prejle ko se je tako predrzno prižela obenj. In ona je bila čedna ženska, ki se je še predobro zavedala kako je potrebno delati z moškimi. Bila je v svojem elementu.

Že samo njena prva reakcija, ki je bližnje grmičevje in travo spremenila v kadeči se pepel, je Mathisu kakor urok na ustnice pričarala sijoč smehljaj. Ko pa je črnolasa mladenka polna besa in ogorčenja pridrvela nazaj nadenj, si ni mogel pomagati, da se ne bi pričel na glas smejati. "Oh, sprejmeš moj izziv?" se ji je namuznil in počasi stopil proti njej. "Kakšna pa je bila druga možnost? Da bi kakor ponosna, veličastna ognjenka odkorakala stran? Ne bi rekel." Obstal je slabega pol metra od dekleta, ki je bilo še vedno le napol zavito v svoja oblačila, in je tako razkazovalo čudovito količino gole kože.

"Poslušaj, mogoče sva vse skupaj narobe začela." je dodal po nekaj minutah nelagodne tišine. "Najprej bi se moral predstaviti. Se opravičujem, če sem izpadel nekoliko nesramno, a ko pride do tega tolmuna sem nekako...posesiven." je nadaljeval z enako obžalujočim glasom in opravičilo, ki se mu je izrisalo na obrazu, bi omehčalo še kamen. "Jaz sem Mathis." ponudil ji je bledo dlan in poskusil z majhnim nasmehom.

Ko se je naduti osebek začel režati, se je Nephthys galantno prikrajšala za besnenje in raje zgolj privzdvignila eno temnih obrvi, z drobnim gibom izražajoč mnenje o popolni vzvišenosti nad sogovorcem. »Da to je prav dobra druga možnost,« je hladno odgovorila vzdržujoč svoj vzvišen pogled. »Kaj le, ti je sploh dalo misliti, da se mi navadno zdi vredno ukvarjati z osebki kakršen si sam?« je vprašala nazaj s posmehljivim podtonom v katerem je preprosto briljirala. Popravila si je odpeto srajco nazaj na ramo iz katere je zdrknila. »Ah ja, in ti dejansko ne bi rekel?« je še kar nonšalantno izzivala.

Na njegovo predstavitev je sprva le še više privzdvignila obrv. Njena prva misel je, da bi ga preprosto spravila v plamene. A Elementalis je bil ne nazadnje civilizirano mesto in tako najbrž ne bi bili preveč srečni, če bi sežgala kakega someščana. Še nekaj trenutkov je minilo preden se je njen obraz razširil v koketni polnasmeh. »Nephthys,« je podala roko s privlačnim gibom, ki je obenem deloval rahlo zdolgočaseno. »Povsem vam na uslugo Gospod Mathis,« je še šegavo dodala ob njegovi predstavitvi, nato pa nadaljevala s perečo temo. »Kaj nama je torej storiti? Tudi sama si rada lastim ta tolmun in nikakršnega namena nimam da bi ga s kom delila, kaj šel, da bi ga komu prepustila? Le kako se bova zmenila, da bo pravici zadoščeno? In bova oba, »pred zadnjo besedo je nekoliko počakala kakor bi pomišljala kaj naj reče, nato pa zapredla »potešena?«