Ekvinokcij

"Au!" je kriknila ob nenadni bolečini, ki ji je ob Astarionovem sunku potovala vse do ramena. Ko ji je roko v trenutku nemoči hitro zvil za hrbet, se je ugriznil a v ustnico, da ji ne bi ušel še kak zvok. Napela je mišice, da se je njena potna, zagorela koža napela in zatisnila oči, ko ji je gospodar roko zategnil še višje. "Morda pa," je zasopla med naraščajočim zbadanjem v ramenu desnice, "se le igram s teboj. Morda bom prišla tako blizu, da boš izgubil še preden se boš sploh zavedal svojega poraza." pljunila je na tla, nato pa mu je levico, polno divjih plamenov ovila okoli vratu in ga vrgla preko lastnega telesa, da ji je poletel preko ramena. Kolikor hitro je mogla se je pobrala na drugo stran ringa, medtem pa si je mela desno ramo, saj ji je skoznjo še vedno tekla topa bolečina, celotno roko pa je imela povsem mravljinčasto. "Kaj ti ni pod častjo takole udariti ženske?" je zalučala v gospodarjevo smer, da bi pridobila še nekaj časa. Merila ga je in stresala prste, ki so jo prav neprijetno skupili ob stiku z Astarionovimi mišicami.

V obeh dlaneh je proti stopu pričela dvigovati stebra plamenov, ki sta sikala in sejala iskre po celotnem ringu. Oba hkrati je pognala proti svojemu nasprotniku, da se je od nje do njega raztegnila plameneča konica, kakor ost neprodornih zubljev. Oh, kako je ljubila ogenj. Bil je najmogočnejši izmed elementov, strašljiv in hkrati tako božanski na pogled. Bila je prepričana, da se temu ne bo mogel izmakniti. Sicer je bil spreten, a v katerokoli smer bi se odločil pognati, bi skočil naravnost v njen ogenj. Ja, saj je bil gospodar ognja in vse reči ki pridejo zraven, a to je bil njen ogenj. Zožila je oči in ga z naslajanjem opazovala. Tega ne bo mogel obrniti proti njej.

Neznanka jo je pogledala samo, ko jo je pozdravila, nato pa se je spet zazrla proti ringu. Tega ji Narnaya ni zamerila, saj je to bil očitno edini dvoboj, ki jo je zares zanimal. "Uporabniki vseh drugih elementov lahko kaj mečejo drug v drugega, kot je pri zemlji in vodi, ali pa mečejo nasprotnike same iz ringa, kot je pri zraku. Nam Ognjencem pa proti ostalim Ognjencem ogenj ne koristi tako zelo, saj nas ne opeče tako zelo kot ostale. Najlažji način, ki preostane so pač pesti," je mirno razložila, saj je bila ena izmed teh, ki so nasprotnike bolj pretepli kot kaj drugega. "In začetniki ne uporabljajo tako pogosto sile, če mene vprašaš." Nasmehnila se je. Ko je bila začetnica je bila Narnaya ena izmed tistih, ki so uporabljali samo element, sčasoma pa je prešla tudi na udarce in podobne manevre. "Že dva do tri mesece me ni bilo tukaj, drugače sem pa večkrat v ringu kot izven njega."Tudi sama je začela pozorno opazovati dvoboj, saj se lahko precej naučiš za prihodnje boje tudi samo z opazovanjem. Večino fizičnih napadov je poznala, zares pa so jo impresionirali plameni rdečelase mojstrice. To pa moram kdaj sama izvesti, je očarano pomislila ob pogledu na ognjene zublje. "Mislim, da tokrat Gospodar ognja ne bo ušel porazu," je rekla sogovornici. Še bolj zavzeto je opazovala naprej, da bi videla, kaj misli izvesti sedaj Astarion.

Astarion je začudeno poletel čez nasprotnico in se šele po polovični salti ujel na noge meter ali dva stran. Pozicija v kakršni je stal je bila stabilna, z levo kolenom spredaj in pokrčenim navznoter. S tem je obvaroval svoje mednožje, hkrati pa imel toliko stabilnosti, da bi moral biti navaden premet neuspešen, če ne bi šlo ravno za večjega in močnejšega nasprotnika. A nekako je njegovi nasprotnici uspelo izkoristiti neko šibko točko in ga vreči iz ravnotežja, kar je bilo vse kar je potrebovala da se je lahko rešila njegovega prijema.
Besede o udarjanju žensk so naletela na gluha ušesa. Velikokrat se je že boril, bodisi z ognjem, hladnim orožjem, ali golimi pestmi, in čeprav ni tako velikokrat izgubil, pa je velikokrat izgubil prav proti ženskam. Če njegova nasprotnica ni bila pripravljena da jih tudi sama kdaj dobi, potem si je pač sama kriva da je sprejela boj. Ni ga bilo junaka ali junakinje, ki bi iz vsakega boja odšel (ali odšla) brez ene same modrice ali drugačne poškodbe, in vsi razen največjih naivnežev so se tega zavedali.
"Ti ni pod častjo, da mene kriviš za to da si se z lastnim napadom poškodovala?" ji je vrnil milo za drago medtem ko je stresala dlan. V trebuhu ga je prav neprijetno zbadalo tam kjer ga je udarila, a imel se je dovolj v oblasti da tega ni pokazal. Mirno je stal kjer je bil, na njegovem izrazu pa je še vedno tičal njegov "bojni nasmeh". Kadar se je boril, še posebej kadar mu je bil boj v izziv, je namreč vedno imel nek določen nasmeh, mešanico zadovoljstva, samozavesti, pričakovanja, in pa pripravljenosti na takojšen odziv.
Plameni so se mu vedno bolj bližali. Bili so previsoki za preskok, prihajali pa so z vseh strani, zaradi česar se tudi izmakniti ni mogel. Prav tako ni imel dovolj časa da bi meril moči v obvladovanju plamenov z njo in jo nadvladal preden bi ga zadeli. Tako mu je ostala le ena možnost.
Tudi prav, bodo pa ljudje videli nekaj novega, je pomislil sam pri sebi. Tega kar je nameraval izvesti sedaj navadno ni počel, vendar mu je sedaj ostalo na izbiro le to, ali pa predaja. In kdor je poznal Astariona je vedel da niti slučajno ni maral izgubljati, predal pa se ni praktično nikoli.
Hitro in elegantno je vzporedno s tlemi zamahnil z desnico, in ognjeni zid je ugasnil kakor da bi bili le droben plamenček na sveči, ki ga upihne sapa. Vsak ognjenec, ki je vedel kaj je počel, je znal proizvesti plamen iz nič. Vendar pa so le nekateri redki posamezniki posvetili dovolj časa in urjenja nasprotni tehniki, pa še od teh ki so se je lotili se je za mnoge izkazalo da niso premogli talenta, moči, ali pa veščine zanjo.
"Obstaja razlog zakaj sem to kar sem," je izzivajoče pripomnil svoji nasprotnici medtem ko je polovica publike z odprtimi usti zijala in šele dojemala kaj se je zgodilo.
Takoj za tem pa je proti njej poslal steno plamenov, podobno kot je to storila ona, le da je šlo za eno samo ognjeno steno, od tal do stropa, ki pa je bila dovolj hitra da je bila že v nekaj sekundah ob njej. A to je bil le način kako zamotiti nasprotnico. Ognjeni zid je učinkovito zakrival vidno polje in to je Astarion izkoristil ter stekel za zidom. Ko je bil zid že skorajda pri njej pa je skočil skozi plamene, ki so se razmaknili stran od njegovega telesa, ter še med skokom pripravil pest, ki jo je takoj ko je bil dovolj blizu sprožil v direkten udarec.
Zaslišalo se je grozljivo pokanje kosti, ko je močna, z železnimi bunkicami na členkih še ojačana pest treščila v čeljust nasprotnice, to pa je zaradi zaleta ki ga je imel napadalec pred skokom zbilo na zla in odneslo dober meter nazaj. Zid plamenov je ugasnil, Astarion pa je po sekundi, ki si jo je privoščil za užitek nad zmago, stekel proti njej, ki je bila še malo prej njegova nasprotnica.
"Bodi popolnoma pri miru," ji je dejal ko se je sklonil obnjo in približal odprto dlan tja, kjer jo je prej zadel s pestjo. Skozenj je stekla drugačna, zdravilna energija ognja in začela zdraviti kost, ki jo je fizična sila zlomila...

Ignis se je zmagoslavno smehljala. Mislm, kdo pa se ne bi, če bi bil na njenem mestu? Zmago je imela takorekoč že v žepu - saj ne da je bilo na tistih nekaj krpicah usnja, ki so prekrivale njene najbolj intimne dele, kaj prostora za žepe - in nič ni kazalo, da se bo gospodar ognja uspel izogniti stebrom ognja, ki so se mu bližali z veliko hitrostjo. Popravila si je lase, ki so se ji med bojem razmršili, ko je omenjeni gospodar odsotno zamahnil z roko ter plamene spremenil v nič. Nič. Mojstrica je osuplo zazijala. To se preprosto ni dogajalo. Presneti tip je kar odpravil njene mogočne plamene, kakor da bi šlo za majcene iskrice triletnega otroka. Tako se pa Ignis ni igrala. Kar je bilo preveč je bilo preprosto preveč.

A časa, da bi gospodarju razložila, kako prekleto se je zmotil, ko se je je takole lotil, je taisti gospodar proti njej že poslal steno drvečih plamenov. Ravno ko se je pripravila na udarec vročine, pa jo je povsem presenetil s skokom izza ognjene zavese, še bolj pa z nečim drugim - dejanskim udarcem. Čeljust se ji je z neprijetno veliko hitrostjo in silo srečala z Astarionovo pestjo in čutila je, kako se lomi, po njej pa je udarila divja bolečina. Sesedla se je na tla in le zamegljeno je lahko opazovala ognjenca, ki ji je nekaj zamrmral, nato pa je zlom pozdravil isti človek kot ga je povzročil. Z roko se je prijela za vrvi, ki so obrobljale ring, ter se povlekla na noge. Previdno si je obrisala solze, ki so ji poprej zabrisale sliko, in se znašla iz oči v oči z Astarionom. Tiho je premlevala besede, ki jih je zaklical preden je nadnjo poslal ognjeni zid. Oči so ji drsele z njega, pa na publiko, in spet nazaj. Sedaj naj bi načeloma prišel trenutek, ko sta si dvobojevalca segla v roke, si čestitala za dober dvoboj in odšla vsak svojo pot.

Ta trenutek ni nastopil. Niti po petih sekundah, ne po petnajstih. Tudi ko je pretekla ena minuta, so njene dlani še vedno sproščeno visele ob telesu, brez kakršnega koli namena, da bi v bližnji prihodnosti stiskale Astarionove. "Rekel si, da obstaja razlog da si, kar si." je počasi le spregovorila v nenadno tišino, ki je napolnila Ekvinokcij, medtem ko so vsi napeto pričakovali izid med Ignis in gospodarjem. "Pa si prepričan, da je ta razlog dovolj dober?" njen glas je že pridobival na jakosti, da jo je lahko slišalo še širše občinstvo.

"Si tako zelo dober, da bi bil pripravljen staviti karkoli?" zasukala se je nazaj k njemu in v očeh ji je plamenel ogenj, po katerem je bila poimenovana. "Izzivam te za mesto gospodarja, Astarion." Ignis.

Nemirno se je presedel, ta način bojevanja mu ni odgovarjal. Nekaj je bil spopad z Elementi, nekaj povsem drugega pa fizični spopad. V njegovih sivkastih očeh ni bilo nikakršnega čustva, ko je opazoval Gospodarja ognja, a v sebi njegovega početja ni odobraval. Fizično nasilje ga je od nekdaj odbijalo, pripisoval ga je nasilnežem in pijancem ki so namesto besed posegali po pesteh in vedno končevali z razbitimi glavami. A med pijanci in tukajšnjim krajem je bila silna razlika. Vsaj do zdaj. Astarion je bil velik obvladovalec Ognja, to je opažal vsak, a da je svojega nasprotnika napadel na tako surov način, Sildur pač ni odobraval. Povrhu vsega je nasproti njega stala ženska, pa naj je bila še tako bojevita in drzna.
Naš Gospodar je povsem drugačen, ta pa me spominja na moje ljube starše. Spomnil se je, da ko kaj ni šlo po očetovem, je brez omahovanja sprožil svojo orjaško pest in treščil sina po licih, da mu je tam zazevala grda rdečica. Ob tem spominu je stisnil dlan in vstal, da bi se nekoliko umiril. Ko je prečkal zatemnjen prostor, je zaslišal dekletine glasne besede, odmevajoče po prostoru, ki so ga presenetile. Neumnica, mar ne uziraš moči svojega Gospodarja? Fizično te ne bo uničil, a psihične bolečine neprimerno bolj bolijo. Pri sebi je odkimal, saj se mu je njeno početje zdelo brezglavo in stopil do bližnjega pulta, kjer so točili najrazličnejše pijače. Za njim je stala mlajša ženska in ravno brisala enega od kozarcev. Tudi njene oči so se usmerjale proti prizorišču in tako sploh ni slišala temnolasca, ki se ji je približal. Ko so se njene oči končno srečale z njegovimi, ji je postalo rahlo neprijetno in ljubeznivo je postregla s hladnim jabolčnim sokom, ki si ga je gost zaželel.
Napitek je spil kar pri šanku, nato pa se je napotil nazaj proti svoji mizici. Na bojišču ni bilo še nič odločeno, v zraku pa je vladala napeta tišina. Če bi bil sam na dekletinem mestu bi poraz sprejel, a nasprotnika opozoril na to, kakšen je pravičen boj. Še bolj verjetno pa je, da na njenem mestu sploh ne bi bil, saj boji niso bili zanj. Nekoč še morda, zdaj pa se je raje posvečal miroljubnim zadevam, ki so mu predstavljale mnogo večji užitek.
Med hojo je na kratko ošinil zakrinkano osebo, s katero je sedelo še eno dekle in se vprašal, kaj skriva v svojih sencah. Ko se je vrnil do svoje mize se je vsedel in pozornost usmeril na bojišče.

Nepisano pravilo Ekvinokcija je velelo, da si morata nasprotnika po končanem boju seči v roke in eden drugemu čestitati za dober boj, pa naj je tak dejansko bil ali ne. In isti bonton je tudi velel, da naj prvi roko ponudi premagani. Kar pa se ni zgodilo. Po nekaj sekundah ji je Astarion sam ponudil roko, a zaradi besed ki jih je tedaj spregovorila se je ponujena dlan kaj kmalu vrnila tja, kjer je bila prej;
"Rekel si, da obstaja razlog da si, kar si. Pa si prepričan, da je ta razlog dovolj dober? Si tako zelo dober, da bi bil pripravljen staviti karkoli? Izzivam te za mesto gospodarja, Astarion."
Nekaj ljudi je na glas osupnilo, razen tega pa sta naslednja sekunda ali dve minili v popolni grobni tišini. Nato se je Gospodar Ognja na ves glas zakrohotal, ob čimer sta se prej ob telesu spuščeni roki oprli ob boke. In seveda se je večji del zbranih zakrohotal z njim, tako da je bobne Ekvinokcija preglasil smeh mnogih.
"Zakaj?" je vprašal Astarion ko se je malo umiril, a še vedno malo nasmejan. Publika je opazila da je spregovoril in posledično utihnila, čeravno samo zato, da bi sami bolje slišali kar je imel za povedati.
"Zakaj bi hotel to storiti? Pravkar sem te premagal, tako da ne rabim več dokazovati da sem spretnejši od tebe. Tako se pač ne stavi," jo je podučil, še vedno s slednjo smehljaja na obrazu.
"Edini način da bi to sprejel bi bil, da bi mi bila če spet zmagam pripravljena ponuditi nekaj, kar bi mi bilo enako koristno. Dvomim, da imaš kaj takega za ponuditi," je dejal ter ji vrgel porogljiv nasmeh. Čeravno mu je bila všeč, pa je imela eno od tistih lastnosti, ki mu je šla izjemno na živce; ni znala izgubiti. No ja, saj je bil tudi Astarion bolj slab premaganec, a je vsaj priznal poraz ko mu je bil ta vržen v obraz in se do nasprotnika obnašal športno.

Ignis je bila ognjenka. Posledično je vedno prekipevala od energije in na večino stvari je reagirala intuitivno, impulzivno ter s strastjo. Redke so bile stvari, ki so jo lahko spravile v slabo voljo, kaj šele da bi ji pokvarile dan. A javno posmehovanje jo je resnično ohladilo. Ledeno se je zazrla v gospodarja. "Saj vem da smo ognjenci navajeni celo življenje jemati z nekaj rezerve in nasmeškom na obrazu, a naj te razočaram," sklonila se je bližje k njemu, da m je lahko zrla naravnost v oči. "To ni bila šala." Naklonila mu je grozljivo prisiljen smehljaj, ki je že na deset metrov kričal, da je bila mojstrica jezna.

Počasi se je sprehodila okoli njega in mu z dolgimi prsti drsela po ramenih. "Glej na ta dvoboj takole…enkrat si me že premagal." je mehko šepetala na njegovo uho. Obstala je za njegovim hrbtom in z dlanmi objela njegovo brado, glavo pa mu je nagnila nazaj na svoje prsi. "Kaj lahko izgubiš? Navsezadnje si močnejši od mene, bolj spreten, hitrejši…" je predla na njegovo uho." Nenadoma se je izmaknila izza njega in se lahkotno ustavila ravno izven dosega njegovih rok. "Če pa izgubim," počasi se je zasukala in se na ograjo ringa naslonila v najbolj umazanem položaju, kar ga pozna človeštvo, "sem na milost in nemilost prepuščena tvoji fantaziji." Namenila mu je pogled, ki bi spreobrnil še najbolj zagrizenega geja, nato pa je na konici kazalca prižgala majcen plamenček in ga ugasnila z lastnim jezikom.

"Že res, da vas ogenj ne opeče tako kot ostale, ampak dobro namerjena in močna ognjena krogla, lahko nasprotnika ravno tako vrže iz ringa. Verjami, vem iz lastnih izkušenj," se je nasmehnila Jinx. Čeprav se zaradi kapuce ni videlo, je bilo po njenem glasu jasno, da se smehlja, in da zaradi žgoče ognjene krogle ne kuha nobenih zamerih. Navsezadnje je tisti boj na koncu zmaga, opeklina pa se je zacelila brez brazgotin. "Četudi so v ringu poškodbe pogostejše kot na treningu, je bojevanje zelo dober način za razvijanje svojih sposobnosti. Konec koncev se svojega polnega potenciala ne zavemo dokler nismo v to prisiljeni," je menila.
Za nekaj časa se je zopet posvetila samo boju, nato pa kratko odkimala z glavo. "Ne, tokrat ne bo izgubil," je kratko dejala. Boj je postal vse bolj intenziven in nemalo nasilen. Ko se je zaslišalo hreščeče lomljenje kosti, se je Jinx vidno zdrznila. Še nikoli ni bila priča temu, da bi moški zlomil žensko čeljust. Presneto, vedno bolj je navijala za Ignis. Skupaj z ostalimi gosti je obnemela, ko je rdečelaska gospodarja izzvala za njegovo mesto. Če ne bi imela kapuce, bi se lahko videlo kako je od presenečenja kar zazijala. Za trenutek jo je prijelo, da bi kot sovoditeljica mesta posegla vmes, a trenutek je minil in ona se ni zganila.
"Tega izziva ne bo ignoriral in sedaj si lahko obetaš boj kot ga tu še ni bilo," je dejala svoji sogovornici ter se nekoliko zaskrbljeno ozrla na oba Ognjenca.

Njeno zapeljevanje mu je godilo bolj kot bi si sam upal priznati in v tistem trenutku je bil hvaležen, da ni imel oblečenih najbolj tesnih hlač, kajti v tem primeru bi široko, navpično izboklino na na zgornjem delu videl še kdo drug kot njegova nasprotnica. Presneto, če je bila na svetu ena stvar ki se ji Astarion ni znal, ni mogel, ali pa ni hotel upreti (najpogosteje kar vse troje), potem so bile to lepe ženske ki so ga vabile v posteljo.
Jo je njegova moč resnično očarala, ali pa je bila vse le igra? Gospodar Ognja je bil že preko meje zanimanja za to dejstvo. Po drugi strani pa je obljubila, da bo lahko počel z njo karkoli bi si želel če bi jo znova premagal. Njegove misli so že napolnile podobe njene gole kože na črnih svilenih rjuhah ter tekočega rdečega voska, ki je počasi kapljal nanjo... Čeprav je kar nekaj deklet to vzburjalo, pa so bile le ognjenke tiste, ki so tovrstne igrice lahko prenesle za več kot nekaj minut, kajti vročina je bila za ostale nevzdržna. Ampak glede na to kar je videl do sedaj, se na Ignisini koži vosek najverjetneje sploh strdil ne bi!
Poskušal je obrzdati svoje misli in logično premisliti, a mu je le delno uspelo. Konec debate, hotel jo je, pa naj je stalo karkoli. Kaj je bilo najslabše kar bi se lahko zgodilo? Če bi slučajno imela res veliko srečo in zmagala, bi ostal brez službe ki je tako ali tako ni maral. Tudi če bi dejansko postala Gospodarica Ognja ji ne bi dovolil da bi mu ukazovala.
No, razen mogoče v postelji, je dodal sam pri sebi. Presneto, nehati moram razmišljati take stvari. To pride *potem*.
"Tudi prav," je dejal naposled, dovolj glasno da ga je slišal celoten Ekvinokcij. "Vendar pod mojimi pogoji: opoldne čez dva dni na Ognjenem ringu. Če zamudiš več kot 5 minut, bo to veljalo kot da se predaš, kar je enako kot poraz. Nobenih orožij, pripomočkov, oklepov ali oblačil... razen toliko, kolikor je nujno zaradi skromnosti in olike. Na kratko: le sposobnosti uma in telesa. Sprejmi ali pusti."
Mikalo ga je da bi postavil pogoj brez oblačil sploh, a kot prvo si ni zaupal da bi ostal cel boj zbran in ne glede na to kakšne fantazije je imel o njej ni hotel izgubiti, kot drugo pa mu je bilo jasno da se bodo v dveh dneh govorice razširile, in čeravno bi se z veseljem boril proti svoji zapeljivi nasprotnici brez vsega, pa ni bil ravno navdušen nad tem da bi kazal golo rit pred celim mestom.
In sedaj je le še stal in čakal na njen odgovor, medtem pa poskušal kar najbolje brzdati pohotne misli.

Njene polne ustnice so se ukrivile v pokvarjen nasmešek, ko je videla obupno očitni učinek, ki ga je imela na Astariona. In verjetno še na tri četrtine moške populacije v Ekvinokciju, je pomislila sama pri sebi in oči vrnila k gospodarjevemu obrazu. Z eno roko uprto v bok in drugo sproščeno ob telesu je opazovala ognjenca, katerega dilema se je na njegovem obrazu risala skorajda tako opazno kakor prejšnji dvoboj, ki je potekal med njima dvema. Ko je končno le odprl usta in spregovoril, je Ignis z zanimanjem dvignila glavo, čeprav je bila prepričana, da bo izziv sprejel. Toliko pa je že vedela o svojih sposobnostih zapeljevanja, svojem telesu in egu ognjencev (da ne govorimo o gospodarjevem), da Astarion ni imel možnosti, da bi jo zavrnil. Razen če je posedoval kakšne njej neznane nadmoške sposobnosti vzdržnosti. Ker pa je od svojih bližnjih ali bolj daljnih znan slišala že cel kup zgodbic o njegovi "kreposti", ni podvomila, da bo podlegel njenim ženskim čarom. Najsi je bil še tako spreten bojevnik, takoj ko se mu je ponujala že najmanjša možnost za polaganje ženske…Ignis je zmajala z glavo in z lahkotnim korakom zapustila ring takoj, ko je gospodar izrazil svoje pogoje.

Ti se kar tolaži s svojimi pogoji, je samozadovoljno pomislila medtem ko si je delala pot skozi začudeno, osuplo in očarano (moško) množico, vse do šanka. Tam je naročila močan, leda poln koktejl in ga zvrnila na dušek. Sicer je ljubila ogenj v sebi, a po dvoboju je bila povsem razgreta in kanec hladu ji vsekakor ni mogel škodovati. Kozarec je odločno postavila nazaj na leseni pult in z divjim pogledom še enkrat ošinila celoten Ekvinokcij. Njene oči so za trenutek postale le pri zakrinkanem neznancu, ki ga je v klubu videla že mnogokrat, a se ni nikdar vključeval v dvoboje. Vedno je mučil eno samo skodelico kave, nato pa odšel brez komentarja. Videla je samo lesket v senci kapuce, kjer bi morale biti oči. Ignis se je zazrla v dve iskrici, ki sta tleli pod oglavnico in se tiho spraševala, kateri obvladovalec ali obvladovalka se je skrival pod tistim plaščem. Počasi je pokimala neznani postavi, nato pa se je le obrnila na peti in zapustila Ekvinokcij ne da bi se še enkrat ozrla. Čakal jo je naporen trening.

Ixchell je navdušeno spremljala konec boja med Ignis in Astarionom. Zdel se ji je veličasten in bila je zadovoljna nad zmago Gospodarja Ognja, skoraj tako kakor da bi bila če bi zmagala ona sama. Nasilen zaključek boja ji ni prišel do živega, saj je bila ravsanja že od malih nog in kdaj je tudi sama posegala po golih pesteh. Kljub temu, da se ji mlatenje v Ekvinokciju ni zdelo najbolj primerno je bila je ponosna na Astarionovo zmago, kljub temu da česa drugega ni pričakovala. Morda ponos ni bila prava beseda, boljša bi bila zadoščenje. Bil je njen voditelj, gospodar in vzornik, zato takšna občutja niso bila presenetljiva.
Ognjenka se je že skoraj začela pomikati proti šanku, da bi si naročila kaj osvežilnega in ni več posvečala prevelike pozornosti govorjenju na bojišču, ko je zaslišala besede: "Izzivam te za mesto gospodarja, Astarion." Ixchell se je naenkrat ustavila in se obrnila nazaj, da bi videla razplet dogodkov, ne da bi zares verjela, da se bo Gospodar Ognja zmenil za taka izzivanja s strani njegove nasprotnice. Nahitro jo bo odpravil, morda se bosta spopadla kjer jo bo gladko premagal in drame bo konec, je bila prepričana. A govorjenje se je kar nadaljevalo in dokler ni Ignis z glasom, ki je bil neverjetno zapeljiv dosegla svojega. Astarion je pristal na spopad na Ognjenem ringu čez dva dni. Ixchell ni mogla verjeti. Vihrajoče je zapustila mesto kjer so se zbirali gledalci ter smuknila do pulta ter naročila 'nekaj alkoholnega', kakor je dejala dekletu, ki je streglo. Pograbila je pijačo ter se zrušila na stol prve mize, ki je imela razgled na bojišče brez, da bi dejansko pogledala h komu se je usedla. Popila je požirek ali dva in se pri tem razburjala. "Kako je lahko pristal na to? Mi lahko poveš?" je pogledala črnolascu v oči. "Samo zato ker mu je pomigala tam z ritjo pred nosom se bo šel nekaj v prazno bojevat in pri tem izgubil vse spoštovanje. Menda so gospodarji elementov dostojanstveni ljudje in vedo kaj je prav. No saj jo bo skuril, saj ne rečem. Tole danes, je bil dovoljšen prikaz o njegovi moči, a saj vem da zna marsikaj več. Nekdo mu reče, da ga bo zbil iz mesta in on jaaa, gremo se bojevat. No zdaj si skoraj želim, da bi ga premagala," je razlagala črnolascu, čeprav ni vedela, če jo sploh posluša in se razburjala, čeprav še sama ni točno vedla zakaj. Vse skupaj se ji je enostavno zdelo neumno in izpod časti za Astariona in ognjence.

[Sildur, eko postič.]

((o bog pomagi ker spam xD))


Prijaznost? Med vsemi temi silovitimi čustvi, ki so jih občutili ljudje okoli nje, je celo mogoče uspela 'začutiti' njeno prijaznost? V mislih je skomignila z rameni in se ji je bežno nasmehnila, kakor zahvala za odgovor. Par stvari se ji je razjasnilo. Kakor, da imajo tukaj ljudje v ringu popolnoma drugo osebnost? Ali je zgolj ravnokar dobila ta občutek. Pokimala ji je. Najbrž se nobeden ne ravno rad bojuje, proti nekom, ki ni v ringu prostovoljno? je pomislila, čeprav je sekundo kasneje, spremenila svojo trditev. Vedno se najdejo ekstremi, takšni in drugačni. K sreči ji je pokazala izhod. Slabo ali ne, morala je ven iz tega.. No ni niti našla besede, kako vse skupaj to poimenovati - svoje besede. Bežno se ji je zopet nasmehnila, nato pa se ji je tako ali tako obrnila in odšla med množico. Po krikih in bobnih sledeč, se je začel nov dvoboj. Uspelo se ji je preriniti skozi gnečo in stekla skozi vrata. Zunaj se je ustavila in končno zadihala. Ozrla se je po vratih. Ne za dolgo. Stopila korak naprej in odšla domov. Premislila se je glede Lenderdt Minniejev trga in se raje odpravila domov.

Ob vsem mišmašu, ki se je odvijal pred njegovimi očmi ni mogel drugega, kot da se še bolj čudi nad razumnostjo Gospodarja ognja. Izziv je sprejel zgolj zato, ker so ga očarali ženski čari, to pa je bila šibkost večine pripadnikov moškega spola. Če so jih lepe in drzne ženske ovile okoli svojih prstov, so se iz nepremičnih skal spremenili v kup peska, ki ga je lahko vsak poteptal. Podoben prizor je v življenju že večkrat opazil in potrjeval mu je samo to, da gola moč še zdaleč ne pomeni zmage. Sam je bil kot vedno izjema, pogled na žensko zapeljevanje ni v njem vzbudilo nikakršnih občutkov, razen nemara odpora. Vsako živo bitje je imelo svoje mesto in v tem primeru je bilo mesto moških tisto, da so osvajali in pridobivali nežnejši spol, mesto žensk pa, da so se jim pustile dvoriti. A časi se očitno spreminjajo in kmalu bo obratno. Ko je ognjenka vihravo zapustila prostor, je sklonil pogled in se osredotočil na svoje dlani počivajoče na mizi. Bile so svetle in polne drobnih žilic, v njih pa je bila tista nenavadna energija, ki so jo občutili le redki.
Ekvinokcij se je spremenil v široko ulico, mračno in umazano, kjer so neprestanoma potovale kočije ali jedeci. Ponoči je korakal po njej in obdajali so ga silno neprijetni občutki, kakor da ga opazuje tisoče nezaželenih oči. Nenadoma sta iz mračne ulice stopili dve ženski, pomanjkljivo oblečeni in se glasno krohotali. Ko sta nedaleč stran opazili Sildurja, sta se spogledali in z zibajočimi boki krenili proti njemu. Spomnil se je vseh njunih besed ki bi večino očarale, njemu pa so se zdele tako plehke in prisiljene. Hladno ju je odzravil in nadaljeval, dekleti pa je to neznansko začudilo. Za njim sta vpili vse mogoče žaljivke dokler ulica ni zavila, v nočnem zraku pa je spet zavladal mir.
Nenadoma se je zdramil, zbudile so ga ženske besede v neposredni bližini. Na njegovo presenečenje je na sosednjem stolu opazil žensko, za katero je prvi hip pomislil, da je bojevalka in ga je prišla osvajat, a se po črni laseh ni ujemala z njo. Tiho je počakal, da je svoje razlaganje pripeljala do konca, obenem pa v njeni roki opazil kozarec pijače. "Dostojanstvo je dandanes silna redkost in le redki ga še premorejo. Zgolj zato ker je gospodar, še ne pomeni da je tudi dostojanstven." Govoril je mirno, njegove globoke sivkaste oči pa so jo pozorno opazovale. "Podlegel je ženskim čarom, a kateri moški jim ne bi? To je v naravi močnejšega spola, narava pa je vselej močnejša od razuma. Povrh vsega pa je tu še ponos, hudičeva reč. Moški kakršen je vaš vodja, izziva ne more tako mirno pogoltiniti, saj mu ognjeni duh ne dopušča." O da, poznal je ognjence in njihov temperametni duh. Ko je njegovega najstarejšega brata nekoč davno tega izzval neki drugi fant, je ta boj sprva odklonil, a odločitev ga je vse bolj mučila, mu kratila spanec in nazadnje sta se vseeno spopadla.
"Vseeno pa mislim, da v svojega Gospodarja ne bi smela dvomiti. Gospodarji so zgolj ljudje, ki nosijo silno težko breme in pod tem bremenom se pogosto krivijo. A svoje dolžnosti še naprej opravljajo in ne glede na vse skrbijo za svoj element. Je Astarion do danes storil karkoli, s čimer bi škodoval ognjencem?"

Sedel je na stol ob eni izmed praznih mizic. Gneča, ki je nastala med bojem, ga niti malo ni zanimala. V Ekvinokcij je prihajal zato, ker je bilo temno, zasebno in ker je zrak ves čas preveval zvok melodij, kakršnih drugje v mestu ni bilo slišati. Zaprl je oči in se osredotočil na sobo okoli sebe. Bil je dovolj zbran in dovolj izkušen, da je hitro ugotovil, kako so se počutili ljudje okoli njega. Začutil je lahko njihovo počutje in bil je kar nekoliko razočaran nad enoličnostjo njihovega razmišljanja. Skoraj vsi so se koncentrirali le na boj in upali, da jo bo nekdo skupil - ali iz strahu, da bo poškodovan njihov favorit ali pa iz želje po tem, da teče kri. V vsakem primeru ni naletel na nobeno misel, ki bi ga privlačila in na nobeno, ki bi razmišljala o skrivnostni Neznanki z jase. Počasi je srkal vodo iz kozarca in ob tem upiral oči nekam med ljudi, čeprav ni gledal ničesar določenega. Vsaj ne, dokler ni skozi vrata prikorakalo dekle, ki za spremembo od ostalih ni razmišljalo o bojevanju. Poiskal je njene oči in ko mu je vrnila pogled, svojega ni umaknil, temveč jo je še naprej gledal, še bolj intenzivno. Ni je sicer povabil k sebi, toda vedel je, da bo pristopila.

((Madison?))

Madison je hodila po mestu in ob hoji opazovala ljudi okoli sebe. To je pogosto počela, ko ni našla kakšnega bolj pametnega dela. Včasih je celo sledila kakšnemu tujcu in tudi tokrat je le za nekaj korakov hodila tik za starejšim moškim. Ko je videla, da je ta zavil v Ekvinokcij ga je prenehala opazovati, saj je to bil zanjo še neraziskan in neznan prostor. Pravzaprav o tem slavnem klubu sploh ni vedela veliko. Skoraj nič. In ker je bila radovednost vedno večja je že čez nekaj trenutkov začela s počasnimi majhnimi koraki stopati proti vhodu.
Ko je odprla vrata je takoj vedela, zakaj je bil ta klub tako zelo znan po celotnem mestu. Energija v njem je bila neverjetna - lahko je na primer čutila, da si je dekle nekaj metrov vstran od nje strašno želelo zapeljati moškega na drugi strani prostora. Ampak to ni bila glavna stvar, ki je pritegnila njeno pozornost. Tudi boj ni bil dovolj pomemben, da bi pritegnil njeno pozornost. Zagledala se je namreč v črnolasca, ki je sam sedel pri mizi na levi strani prostora.
Brez, da bi sploh pomislila, da človeka navsezadnje sploh ne pozna, je počasi začela stopati proti njemu.
''Pozdravljen,'' ga je pozdravila in se nasmehnila. Čez nekaj trenutkov je dodala še: ''Lahko prisedem?''

((OK, bom to pripisal ženski intuiciji, ker si drugače ne znam razlagati, kako bi lahko čutila, da si želi neka punca zapeljati enega moškega na drugi strani kluba. To je namreč moč temencev, ti pa si vodno bitje. ))

Kako primerno. Ravno ko je potreboval nekoga, ki je bil doma na tem področju, mu je upravljalka vode skoraj dobesedno padla v naročje. Njegov obraz je okrasil nekoliko skrivnosten nasmešek, ko je pristopila in ga pozdravila. V odgovor je prikimal in od mize nekoliko odmaknil stol, ki je stal poleg njegovega, da bi dekle lahko sedlo. In njegove misli so že delovale za nekaj korakov naprej. Že je bil v njeni glavi in ko je ponovno dvignil kozarec k ustnicam, je morala videti, kako nenavadno se je obnašala voda v njem. Vrtinec, ki je nastal v kozarcu je lahko videla le ona, toda to ni pomenilo, da je bil zanjo kaj manj resničen. Cian je bil odločen, da ohrani masko vodenca dokler mu bo le koristilo. "Ne bom te vprašal, kaj te je prineslo," je začel, njegov glas pa je bil ravno dovolj močan, da ga je lahko slišala prek glasbe. "Lahko pa bi te vprašal, kaj te vodi po poti, po kateri stopaš." Je imela motivacije, želje? V klub ni vstopila s tem namenom, v to je bil prepričan. Toda vsakogar so čakale obveznosti in ambicije in on je iskal nekoga, ki bi imel dovolj časa, da bi ga lahko naučil kaj več o vodi.

Madeira se je lenobno sprehodila do vrat v Ekvinokcij. Že dolgo jo je mikalo, da bi vstopila, a jo je vedno preusmerila misel, da to lahko stori tudi kasneje in čas do takrat raje zapravlja drugje. Radovedno si je ogledala že kar pošteno obrabljen napis nad vhodom. S pogledom je premerila okolico, precej priljubljeno med prebivalci Elementalisa in nato zadovoljna z videnim vstopila v topel, rahlo zadušljiv prostor. Ozrla se je okrog sebe. Ekvinokcij ji je nemudoma prirasel k srcu. V njegovem središču je stal neke vrste oder, drugače bolj podoben ringu. Obdajala ga je ograja, izven nje pa so prizorišče obkrožali razgreti prebivalci metsa, željni novih spopadov. To jim je bila najboljša predstava. Dekle se je obrnilo k šanku, ki je stal malce odmaknjen od živahnega vzdušja ob ringu, a se je tam prav tako zadrževalo nemalo ljudi. Šank jim je nudil odlično osvežitev po zelo in tudi nekoliko manj napornih dvobojih. Madeira je odločno zakorakala proti pultu. ''Koktejl bom,'' je odgovorila na vprašanje po naročilu moškega za šankom. Presenečena je bila, ko se je skoraj nemudoma pred njo znašla naročena pijača. No, so vsaj hitri... Zagrabila je kozarec in se odmaknila za manjšo mizico v kotu velikega Ekvinokcija. Všeč mi je. Ta tema, vzdušje,... kar nekako vabi. Zdaj razumem, zakaj so vsi tako razgreti, ko vstopijo v ring, je pomislila med opazovanjem nekega dvoboja med ognjenko in upravljalcem vode. Tako se navzamejo te energije ostalih ljudi, poleg tega pa jih spremljajo bobni, ki dodajo vzdušju nekakšno ... napetost. Namuznila se je in obenem počasi, z užitkom srkala odličen koktejl z malo ledu. Mogoče bom še koga spoznala... je veselo pomislila.