Skrivne Zelenice

Tiho je sedel na robu balvan, z nogami otepajoč po zraku in s pogledom zazrtim proti krvavemu sončnemu zahodu. Žvrgolenje ptic je skozi krošnje prodiralo do moškega, ki je povsem sproščenega telesa užival v danih trenutkih miru. Od festivala je minil že dober teden dni in samota se je po vsem direndaju še kako zelo prilegla. Še posebej tukaj, ko ni kar takoj vsakemu morebitnemu mimoidočemu sprehajalcu padel v oči in ni mogel do njega priti skorajda nihče razen krotilec zračnega elementa. Hladnejši nočni vetrič je že pričel pihljati in krožiti okoli Tronirja, ki si je na samosvoj način odstranjeval presnete kapljice potu, ki so se mu pojavile na čelu. Vročina, ki je vladala v poletnih dneh mu ni bila prav nič po godu. Niti ponoči se ni zrak dovolj ohladil, da so bila že jutra kar topla. Naj bo že jesen. Če bi lahko, bi poletje preskočil toda tega se pač (še) ni dalo. Vendar kdo bi se pa ubadal s tem? Raje je užival v sedanjosti s spomini na preteklost in v pričakovanju prihodnosti.
Stegnil je dlani kakor, da bi želel poseči proti ognjeni krogli. Lahko bi poletel tja v daljavo toda ni. Raje je popokal členke in se s hrbtom ulegel na segreti kamen. Kakor mačka je lovil toploto in puščal telesu, da jo je vpijalo. Veke so pričenjale prav počasi lesti skupaj in če bi se tako nadaljevalo bi skorajda zagotovo tamkaj na višini kar zaspal.

"Kakšen božanski razgled. Kaj bi dal, da bi ga lahko opazoval med vsako nejevoljo." Nedaleč od Tronirja se je pojavil Andossar, skozi drevje je prišel tiho kot duh, njegovi škornji niso puščali nobenega zvoka in ko je zagledal spečega fanta, se je na mestu ustavil.
"Še niste slišali mladenič, da je previdnost ena najkoristnejših reči? Kdor jo stalno vlači s sabo, zna živeti dlje kot tisti, ki jo malomarno pušča doma." Možakar se je zarežal in po mehki travi zakoračil naprej. Na tem mestu se je teren nenadoma zelo spustil in tako na površju tvoril nekakšno stopnico, z vrha katere se je razprostiral prelep pogled proti zahodni stranici neba.
Vse zahodno nebo je bilo obarvano v odtenkih rdečine, pod njim pa so se beli bujni gozdovi, ki so jih na koncu zamenjevali travniki svetlo zelenih barv.
Kraj ni bil daleč od Andossarjevega novega domovanja, pravzaprav je bil prav blizu in posledično se je tudi možakar znašel tukaj. Zaželel si je večernega sprehoda, kjer bi lahko v miru razmislil o vsem, kar je izvedel v zadnjem dnevu ali dveh. Tako je na slepo stopil v goščavo in nadaljeval tako dolgo, dokler ni na lepem srečal tega fanta, ki se je na vrhu balvana razkazoval soncu.
Balvan je bil precej visok, njegove stranice pa ostre, zato se mu Andossar na vrhu ni mogel pridružiti, pač pa je sedel na travo ob njegovo vznožje, si izpod plašča izbezal debelo cigaro in jo porinil v usta. Ko je tako sedel sredi narave, se prepuščal slastnim vonjem cigare in zrl v sončni zahod, ga je začela dohajati utrujenost. Čutil je, da njegove veke postajajo vse težje, a ni jih želel zapreti, saj ga je za to čakala prijetna postelja v domači ruševini.
"Prav zavidam vam mesto tam zgoraj, a sam sem žal premalo spreten, da bi se lahko povzpel na vrh tega balvana. Morate pa biti res okreten, da tako zlahka priplezate tja gor." Ošinil je vrh balvana, pri sebi pa si je mislil, kaj je pravi vzrok fantove lege. Nedvomno je obvladoval kakšen element v stilu zraka, saj drugače ne bi bilo možno, da bi se povzpel po takšni površini.

Skorajda bi že mladeniču uspelo zadremati in odklopiti svojo zavest od realnega sveta, ko so ga iznenada povsem prebudile besede. Le-te so kakor zvonovi odzvanjale po njegovi glavi nekaj trenutkov, da je hočeš ali noče moral slabe volje razpreti veke. Sončni zahod je še zmeraj kraljeval nebu in melodija ptic je še zmeraj odzvanjala po okolici. Kar rahlo besno, kar se je poznalo tudi v glasu, je odvrgel nazaj neznancu na brezpredmetno opozarjanje. "Sredi mesta se bo pa ravno kaj zgodilo ja." Ni mu bilo jasno od kod se je iznenada pojavil starec toda vsekakor ni niti približno izgledalo, da misli kaj kmalu zapustiti Tronirja. Še več, kar brez povabila se je črni osebek odločil, da se usede ob balvan in pokadi cigaro. Saj ne, da bi imel prebujeni kaj proti kadilcem toda, da se je moral spraviti to početi ravno semkaj? To je bilo tisto, kar mu ni bilo po godu. Kar rahlo zlobno je tako poskrbel, da je dim odneslo v neznančeve oči ter mu s tem povzročil pekoče preglavice in sole v očeh. Za prilizovanje, vsaj saj ga je ob trenutnem sitnem počutju tako videl, je samo tiho prhnil godrnjajoče odgovoril. "Kaj naj rečem. Sem pač zelo spreten človek." Nenadoma se mu je porodila ideja, ki bi morda celo znala pregnati nebodigatero in mu zagotoviti povratek v skorajda speči položaj. "Preizkusite še vi svojo okretnost." Če z višjega položaja prav videl je šlo namreč za starejšega možakarja. Torej ga je s temi besedami samo dražil in ga opominjal na njegova leta.

"Ta mladostna nespametnost" je zagodrnjal možakar, ko je od nekje zgoraj zaslišal mladeničeve, nič kaj prijazne besede. "Zgodi se lahko kjerkoli, tudi v tvoji lastni postelji ali med opravljanjem nujne potrebe. Misliš, da se vse neprijetnosti dogajajo bogu za hrbtom, v mračnih odmaknjenih jamah, kot pravijo pripovedbe? Ne bodi naiven!" Andossar se je glasno zarežal, tedaj pa začutil, kako mu je dim zaneslo naravnost v oči. Oči so ga močno zapekle, da jih je moral zapreti in cigaro odložiti na travo. Stavil je, da je veter ves čas vlekel proč od njega, kako se je lahko potem na lepem obrnil naravnost vanj? Zdaj je spet pihal po starem, tako da je imel pri tem nedvomno zraven prste ta pobalin.
Ko je pekočina v možakarjevih očeh nekoliko popustila, se je zazrl navzgor, naravnost proti neprijaznemu fantu, ki si njegove družbe očitno ni želel, a starcu je bilo za to vseeno. Odgnati se ni mislil, prej bo poba ta, ki bo odletel v vetrovni večer.
Zamikalo ga je, da bi uporabil svoje skrivnostne moči in fantovo glavo tako zmešal, da ta ne bi več pomnil svojega imena, toda potem bi se nedvomno razkril, za razkritje pa je bilo še veliko prezgodaj.
"Nenavadno spreten. Takšna spretnost mora biti velik dar, še zlasti, če sklepam po tvoji ne najbolj atletski postavi." Cigaro si je znova položil v usta in ko je pihnil, je dim povsem spet odneslo v nasprotno stran.
"Ah ne, tu mi je povsem udobno. Skala mi služi za hrbet, trava za rit, razgled pa je božanski. Le zakaj bi rinil tja gor? Raje ti pririni dol, če si tako spreten. Privošči temu starcu kanček veselja ob opazovanju tvojih akrobatskih podvigov. Če plezaš tako zlahka, kot požiraš hrano, ne vidim nobenega problema." Z rahlo izzivalnim pogledom se je zastrmel gor, a ker ga je zahajajoče sonce še vedno slepilo, je kmalu spustil pogled in se zazrl proti oddaljenim ravnicam, sredi katerih je stal Elementalis. Spomnil se je, da ga že naslednji dan čaka boj z Astarionom in ob tem se je počutil le še prijetneje. Poba ga ni skrbel kljub vsem svojim laskavim nazivom, rahlo ga je skrbelo zgolj to, da bi po potrebi moral uporabiti svoje sposobnosti, toda te bi prišle v poštev le v skrajni sili, če mu nič drugega ne bi preostajalo. Na spopad se ni pripravljal, njegova sablja ga je nedotaknjena čakala v njegovi ruševinasti hiši in še dandanes je znal z njo bolj spretno, kot večina drugih.
Čas je mineval in njegov sogovornik ni kazal nikakršnih znakov zanimanja, zato se je Andossar počasi vzdignil in se odpravil nazaj proti svoji porušeni hiši, saj mu je tam bilo precej udobneje, kot ob tem trdem balvanu. "Srečno poba, drugič pa si malo bolj namili jezik" se mu je še nazadnje posmehnil, preden je izginil v goščavje.

Zavit v svoje zeleno ogrinjalo je počasi stopal pod drevesno streho in njegove poti ni osvetljevalo nič drugega, nego šibka luna in nešteto svetlikajočih pikic na temnečem nebu. Pod drevesi je bila vidljivost praktično nična, a Sildur je ta kraj dobro poznal, saj je že večkrat prišel sem in vzel to ali ono cvetje. Tokrat za spremembo se je proti jasi prvič odpravil na začetku noči, saj je drugače izbiral njen konec, ko je na vzhodnem nebu črnino zamenjala sivina in naposled rdečina.
Zakaj se je tako odločil, še sam ni vedel, a zaželel si je večerne hoje in kje je lepše hoditi, kot po prostranih gozdovih, polnih življenja in spokoja. Dolgi plašč se je vlekel za njim in podrsaval po travi, v roki pa je stiskal precej veliko malho, ki je bila na vrhu zvezana s čvrsto vrvjo.
Ko je prišel na jaso, se je nemudoma podal proti nenavadnemu sivkastemu cvetju, ki je rastlo na skrajem robu jase in je bilo po videzu silno skromno. Listi rastlinic so bili majhni in ostrih robov, sivkasti cvetovi pa niso bili večji od prstnih blazinic. Ob rastlinah je pokleknil na kolena, z obema rokama razvozlal vrv, ki je zapirala malho in jo nežno postavil tik zraven sebe. S prstom je preizkusil primernost prsti, ki je zapolnjevala notranjost vreče in ko je bil z njo zadovoljen, se je posvetil rastlinam. Z očmi je preletaval po njih, opazoval njihovo cvetje in na koncu obstal na rastlinici, ki je rastla povsem na robu svojega nasada. Z desnico se je silno nežno dotaknil njenega stebla, medtem ko je z levico zaobjel njene liste. Rastlina je imela kljub majhnosti presenetljivo globoke korenine, zato mu je vzelo kar nekaj časa, da jo je dobil iz zemlje. Počasi jo je dvigoval in moral je biti silno potrpežljiv, da se mu delo ne bi sfižilo. Prikazale so se majhne nitkaste korenine, nato nekoliko širše bolj razvejane, naposled pa še najgloblje, ki so bile hkrati tudi najdebelejše. Ko je uspel sivkasto rastlino skupaj s koreninami spraviti iz zemlje, jo je ponesel v malho, jo nežno vtaknil v vlažno prst in z rokami potrepljal okrog dna njenega stebelca. Tako, pa imam še zadnjo rastlino je z zadovoljstvom pomislil in se počasi spet dvignil na noge. Ko je bilo delo opravljeno, si je zadovoljno prikimal in se že mislil odpraviti, kar je začutil prisotnost neke tuje osebe.

[Elena]

Elena se je zvečer velikokrat odpravljala na pomirjujoče sprehode, na katerih si je ob lepih pogledih na Elementalisove prelepe parke očistila misli in se sprostila pred spanjem. Najljubši ji je bil predel zelo blizu njenega prebivališča, ena od mnogih jas sredi neskončnega gozdiča, tistih, ki so jiim pravili skrivne zelenice. S sabo je imela tudi tokrat toplo volneno odejo in pa svojo skicirko, v katero je zapisovala trenutne navdihe ali pa risala lepe poglede. Čeprav gosto drevesno listje ni prepuščalo prav nič mesečeve svetlobe, je to pot temnolaska prehodila že tolikokrat, da bi jo gotovo brezhibno prehodila tudi ritensko. Ko se je prebila še skozi nizko podrast na meji z jaso je presenečeno razprla oči, saj je bil tam še nekdo. Že res, da se so se tod velikokrat sprehajali ljudje, vendar je bilo zelenic mnogo in redko si naletel na koga, še posebej pa ob taki uri. Elena je na hitro streznila glavo, potem pa stopila iz senc obrobja proti sredini jase. Poskušala je biti vljudno brezbrižna in je izustila nekakšen "Dober večer," hkrati pa poskušala nemoteno nadaljevati svoje prejšnje opravilo. Na travi je razgrnila odejo in sedla nanjo, potem pa iz torbe potegnila skicirko. Vendar je bila radovednost prevelika in vdala se je v usodo. "Torej, kaj vas prinaša v gozd ob taki pozni uri?".

Opazil je temnolaso dekle, ki je prej še ni srečal. "Dober večer" je mirno odvrnil, nakar je njegov pogled privabila majhna bela cvetlica. Zdelo se je, da je zrastla kar iz niča, saj je prej ni bilo opaziti in Sildurja je to tako presenetilo, da je za krajši čas na dekle povsem pozabil. Jasa je bila tako polna raznolikega cvetja, da nepazljivi obiskovalec nevpadljive bele rastlinice sploh ne bi opazil, a Sildur je bil daleč od nepazljivega obiskovalca. Že vse življenje se je zanimal za naravo, zadnja leta pa se je aktivno ukvarjal s preučevanjem, analiziranjem in opisovanjem vsega, kar so premogla njena prostranstva. Trenutno je bil na fazi rastlinstva, ki pa je počasi prehajala v naslednjo, živalsko fazo.
Vedno ko je že mislil, da je spoznal vse rože tega področja, se je prikazala nova in njegove študije so se začele od samega začetka. Stopil je mimo dekleta in pokleknil zraven drobne rastlinice z odpirajočimi se cvetovi. Malho je previdno položil na zemljo in se zazrl v nenavadne srčaste liste, ki so se končevali z zvezdnatimi cvetovi. "Seveda, Nočna luč." To spoznanje ga je razvedrilo in obenem spomnilo, da na kraju ni čisto sam. "Gozd je moj dom, zato nobena ura ni pozna. Najsi bo jutranja zora, opoldansko sonce ali večerni mrak, kraj je vseskozi isti, posledično pa tudi moj odnos do njega." Njegov glas je bil tih in nekoliko zasanjan, svoj pogled pa je upiral vztrajno v cvetlico. Če bi vedel, da bo naletel na Nočno luč, bi s seboj vzel dve vreči in vsako rastlinico spravil v svojo, zdaj pa mu ni preostajalo drugega, kakor da obe spravi v isti žakelj. Ob tem je nezadovoljno odkimal in z dlanema nežno objel rožo, obenem pa se spraševal, ali je to pametno. Če ju spravim v isto zemljo, se bosta navezali druga na drugo in potem ju bom moral gojiti na istem kraju. A kako naj vem, da si ne bosta škodovali? Literatura mu tokrat ne bi pomagala, saj še največji raziskovalci niso odkrili vseh rož tega sveta, pa tudi vsi njihovi zapiski niso bili pristni. Z desnico je rastlino počasi dvigoval iz zemlje, z razprostrto levico pa krožil okoli nje, da ji ne bi po nesreči odtrgal kakšnega dela. Na srečo je šlo vse gladko, rastlina je imela precej plitke korenine in tako se je kmalu znašla v malhi, skupaj s sivko. "Se spoznate na rastlinski svet?" je povsem nepričakovano vprašal, ko se je vzdignil in svoje sivkaste oči usmeril proti sogovornici.