Sladki Greh

Aenea si je izbrala mizo in na lahno potrepala stol zraven nje češ naj se vsede in s urnim pogledom iskala natakarja. Ker ga ni našla se je obrnila proti sogovorki in vprašala "Zajtrk?" Bilo jo je malček sram, glede na to, da ima posebaj dober okus za slaščice vseh vrst in okusov je bila njena postava še zmeraj vitka in taka kot ponavadi. Ni se hotela prepirati saj jo je Gemina še zmerom nekoliko mrko gledala jo je ogovorila "Katero slaščico imaš najraje?" Živahno se je nasmehnila. Že zelo dolgo ni imela družbe in prijateljev kar pa ji ni ugajalo saj je bila kar se da živahen in družaben tip človeka. Glavo je spet začela obračati za natakarjem.

[Gemina?]

Ni pričakovala, da bosti šli v mesto. V slaščičarno, natančneje. Nekako je bolj mislila gozd ali jaso. A v slaščičarni ji je postalo jasno, da je pač lačna. Sama nikoli ne bi odšla na zajtrk v slaščičarno. Mrk ji je padel čez njen obraz, ko sta prispeli v mesto, vse do slaščičarne.Je pa res, da tukaj še nikoli ni bila in ni imela pojma, kako dobri so. Veliko raje je na omletah ali pa sveži limonadi.
Posedla se je, ko ji je pomignila, nasproti nje. Pokimala ji je. Najbrž bo vzela limonado. Tortice ji niso dišale, obloženih kruhkov v ceniku ni zasledila. Napol je skomignila z rameni in pustila, da ji je rahel vetrič zapihal skozi lase. Pomislila je na njeno vprašanje o slaščicah. Nekoliko se je že sprostila, četudi je bilo tukaj veliko ljudi. Vendar je prevladovala dobra energija in to ji je ugajalo.
Pomislila je na sladoled, katerega še najpogosteje vzame (enkrat na dve leti mogoče.). "Sladoled. Pa ti?" Je mirno vprašala in odgovorila. Čeprav je bila Aenea nekako zaposlena z iskanjem natakarja, Gemine to ni motilo. Končno si je jo lahko dobro ogledala in opazila podobnosti med njima - lasje, oči. Najbrž je to tudi to.
Spomnila se je, da ji ni omenila kateri element je ona. "Voda." Je tiho izustila, ko jo je natakar končno opazil in priletel do mize. Počakala je, da je prejel naročilo od njene sosede, potem pa je še sama izustila: "Limonado prosim." Nasmehnila se je natakarju in Aenei.

Aenea ji je vrnila nasmešek in naročila eno tistih slastnih tortic s puhastim testom, smetano in gozdnimi sadeži. Nato pa se je obrnila k Gemini "Ne maraš preveč slaščic kaj?" Živahno ji je pomežiknila, ko ji je natakar prinesel tortico, ki je bila še posebaj obilna in začela uživati v usakem grižljaju. Natakarju je odštela cekine tudi za Geminino limonado, nato pa puskusila navezati pogovor: "Vodo kaj? Lahko mi kdaj pomagaš, da bodo rastline na mojem balkonu rasle hitreje, že tako dolgo iščem koga, ki bi obvladoval vodo." Njen balkon je dobesedno nameravala spremeniti v džunglo saj se v goščavi počuti bolj domače, nato je iz drugega konca tortice odrezala majhen košček in ga položila na majhen okrasen krožniček na sredino mize "Poskusi, gotovo ti bo všeč še vsakemu je bila." Nasmehnila se je in spet napadla svojo tortico.

Naročilo sta dobili v nekaj minutah. Gemina je nežno poprijela za kozarec in popila nekaj požirkov sveže limonade. Ni je sladkala, saj je oboževala njen kisel okus, ki se je razprostiral v njenih ustih. "Po pravici povedano, ne. Sladoled edino, pa še to ne velikokrat." Je sproščeno povedala. Ozračje med njima se je vidno sprostilo. Očitno sta obe pozabili na tisti 'dogodek' na klifih. Iz žepa je potegnila par cekinov in jih položila na sredo mize. "Za limonado." Je vztrajno rekla in srknila še nekaj požirkov, le te.

Nasmehnila se je sami sebi. Še ena kaj? je pomislila in hkrati dopustila možnost, da so vsa dekleta, ki obvladujejo zemljo, po svoje 'obsedena' z rožami. No pa saj jim ne zameri. Aanea se ji je zdela prav prikupna, ko je govorila o svojih rastlinah na balkonu. "Seveda ti lahko pomagam." Je z veseljem ponudila svojo pomoč. Nekaj prakse že ima iz tega - njeno srečanje z Leanne. Njun podvig je uspel in obe sta bili srečni z rezultatom.
Pogledala je košček tortice na sredini mize. Poskusiti ni greh, pravijo. Vendar njej res ni ugajala trota zjutraj. Kislo se ji je nasmehnila in se vseeno odločila, da bo poskusila. Košček, je kolikor nežno je lahko, prijela z roko. Pribora ni imela, Aenei ga pa ni mislila ukrasti. tako je tisti košček nesla k ustim in previdno ugriznila vanj. Smetana je bila presladka za njo. Puhkasto testo, ji je ugajalo in sladko kisel okus od gozdnih sadežev tudi. Ni kaj, priznala je, da je večji del tortice dober. Le smetana.. Morala je nabrati veliko sline, da je lahko vse skupaj pogoltnila. "Smetana mi je odveč. Drugače je pa dobra." Je povedala svoje mnenje in se ji nasmehnila. Roke si je obrisala v prtiček, ki je bil pod njenim kozarcem.

"Hvala, da mi boš pomagala, saj ne, da bi bile to kakšne kičaste rože, teh nemaram. Rada pa imam naravo večinoma so ovijalke le to je problem, da rastejo tako hudimano počasi." Nato se je zasmejala njenemu koplimentu o tortici, njej je bilo zmerom všeč vse. Nato je postala nekoliko nemirna. Splošno je bila znana, da na stolu nemore ostati prav dolgo mirna. Začela se je gugati in se nekoliko presedati iz leve v desno in spet nazaj. Rabila je kakšno aktivnost, ki bi jo spravila nazaj v pogon. Tortico je že pojedla in je pogledala Gemino, ter uprašuječe premaknila glavo nekoliko vstran. Začela se je igrati z bljižnjim zabotrebcem, ki ga je že prej odvila in ga spontano grizljala.

Ljubko se ji je nasmehnila. "Ni problema. Z najino skupno energijo, bodo pognale kakor najhujši plevel." Je dodala veselo. Pogledala je na njen prazen krožnik in svoj pol polen kozarec. Njeno nemirnost je začutila. Najbrž ji je postajalo dolgčas. Popila je še nekaj požirkov in kmalu ji je ostala le še četrtina soka. Saj jo je hotela povprašati o vrsti ovijalke, a Gemina ni imela ravno veliko pojma o rožah. Namesto tega je raje spila svojo četrtino limonade. "Bi šli sedaj k tebi domov in poskusili z najino srečo?" je vzpodbudila. Videti ji je bilo, da se je dolgočasila - zobotrebec pove vse. Vzpodbudno jo je pogledala in upala na pozitiven odgovor. Načrti so se ji tako ali tako že spremenili, ko sta se srečali na klifih.
Čakajoč na odgovor se je začela razgledovati po slaščičarni. Bila je lepo urejena in prijetna, kljub velikemu številu ljudi. Pozitivna energija je odločno vladala temu prostoru in tako Gemini ni bilo slabo. Temveč prijetno in tukaj bi jo lahko zasledili večkrat. Problem je edino, da ne obožuje slaščic..

Aenea je bila zelo vesela njenega odgovora in veselo odrinila stol od sebe. Preden pa je šla pa je odskakljala do pulta in odštela lastniku še nekaj cekinov nato pa si iz hladilnika zbrala nekaj njenih najljubših sadnih in mrmeladnih tortic, da bi si jih shranila doma za naslednje dni. Koščke pa je pospravila v škatlo za torte in jo dobro zavila. Nato je švignila nazaj k mizi in porinila stol bolj proti mizi in odskočila "Dobro, pa pojdiva!" Kljub že malo mrzlejšemu zraku si je jopico zavezala okrog pasu in pomignila Gemini naj ji sledi. Odskočila je k vratom in jih odprla Gemini, da bi lahko šla prva skozi njih.

[Stanovanje!!!! ]

Madeira se je za kratek oddih odločila v Sladkem grehu. Razgledala se je po mizah in se z zadovoljstvom udobno namestila za eno izmed njih. Čez kratek čas je opazila natakarja, ter mu pomignila, da bi rada naročila. Ko je prišel do nje si je hitro izbrala njeno najljubšo poslastico. ''Jagodno kupo, prosim.'' Natakar je odhitel, medtem pa si je tiho pela in se razgledovala po okolici. Ljudi ni bilo veliko, saj ni bilo 'pravega dogajanja' v bližini slaščičarne. No, po svoje imam vendarle srečo! Kako bi šele bilo, če bi bile vse mize zasedene in bi se morala slabe volje odpraviti kam drugam! Ko je tako pretehtala svoje misli, pa si je zaželela družbe. Ah, verjetno se nikoli ne bom odločila, kaj mi je ljubše... Tako zatopljena v svoje misli sploh ni opazila natakarja, ki se ji je približal s kupo na pladnju. Madeira jo je hvaležno sprejela kar naravnost v roke in se prinašatelju očarljivo nasmehnila. Ko se mu je zahvalila, je opazila, da je ob njenem iskrenem nasmehu močno zardel in se hitro opotekel mimo miz. Ponosno je pomislila, da vsekakor zna moškega spraviti v pošteno zadrego. S tako mislijo je z žličko zajela majhen delček kupe in si ga ponesla v usta. Ob počasnem jedenjem si je radovedno ogledovala lokal, čeprav se je mimo njega velikokrat sprehodila z zanimanjem. Tako se je sladkala in uživala v življenju.

Narnaya je tekla in se spotoma smejala, za njo pa je tekel eden izmed njenih starih prijateljev, ki ga je ravnokar izzvala, da tekmuje z njo. Sicer naj ne bi bilo nobene nagrade za zmago, vendar je Nary zadostoval že občutek, da je najboljša. "Daj no, saj si dovolj hiter, da me prehitiš!" je posmehljivo zaklicala, in preskočila skalo, ki se je 'slučajno' znašla na poti. Zarežala se je, sunkovito zavrla in skoraj padla skozi vrata Sladkega greha, ki je bil cilj. Njen nasprotnik je upočasnil, ji pokazal jezik ter počasi odkorakal naprej. Nasmejana in zadihana je naredila par korakov nazaj, da bi se usedla na stol, kjer je ponavadi sedela. Tik preden pa je to naredila, je prišla do spoznanja, da je njen najljubši stol zaseden. "Opsala, skoraj bi se ti usedla v naročje," je rekla. Sicer je imela rada tisti stol, vendar si ga ni posesivno lastila, zato ni odreagirala napadalno. "Narnaya Incendiu, krajše Nary," se je veselo predstavila in sedla v sosednji stol. "Saj te ne moti, če sem tukaj?" se je še spomnila vprašati. "Pa uporabnica Ognja sem." Ponovno se je na njenem obrazu pojavil razigran nasmešek.

Madeira je nekje v daljavi svojega transa začutila hitro gibanje proti kavarni. Do nje je kmalu pridrvelo žareče smejoče se dekle, ki je očitno tekmovala s prijateljim in je bila polna energije. Madeira se ji je prijazno nasmehnila in drveče bitje ravnokar hotela ogovoriti, ko jo je dekle prehitelo.
Ognjenka je rahlo zardela, ko je po njej namenjenem začudenem pogledu pomislila, da je očitno zasedla 'že rezervirano mesto', saj ostalih prav zares ni rada spravljala v slabo voljo. Tako se je kesala in tudi hitro umaknila na drug stol, a obsedela za isto mizo. Dekle pa je kazalo vse prej kot neustavljiv bes.
''Pozdravljena, Narnaya. Poslušaj, res mi je žal, če sem ti zasedla mesto ali karkoli podobnega. Oprosti. Jaz sem Madeira.'' Kar ni vedela kaj naj reče, saj jo je sogovornica močno prekašala v idejah za pogovor. Pravzaprav jo je v trenutku zalilo toliko infornacij -no, ja... štiri-, da jim ni več bila zmožna slediti. Poskusila se je zbrati in nadaljevala s spoznavanjem z nasmehom na obrazu. ''Ne, sploh me ne moti-pravzaprav si mi prebrala misli, saj sem si ravnokar zaželela kakšne boljše družbe od tihega in kot paprika rdečega natakarja in prav tako tihe jagodne kupe. Tudi jaz sem uporabnica ognja,... ...ampak lahko sedaj le sanjam o kakšnem spopadu!'' je potrto dodala. Že prej je opazila, da se je na sogovorničinem obrazu zarisal nasmešek, ki gani želela izbrisati s svojo slabo voljo. Zato je govorila naprej. ''Tu sem zelo očitna začetnica, saj ste vsi zelo izurjeni. A kakorkoli-prej te še nisem opazila v mestu, čeprav je zares veliko. Občudujem ga že od malega in si enostavno ne predstavljam tega skupka hiškot majhne, zakotne vasice. Pa ti? Se kaj bojuješ?'' Kar klepetala je in klepetala. Za hip se je zbala, da se je morda preveč posvetila bojevanju. Tišje je pripomnila: ''Se še enkrat opravičujem. Verjeno sem se kar preveč posetila tej temi, a me res zelo zanima. No, pa mi, če ti bo to mogoče bolj pri srcu, povej, čemu taka naglica in dirjanje do kavarne? Je zavladal preplah zaradi misli na to, da bi Sladkemu grehu zmanjkalo slaščic?'' Zajela je še en del sadne kupe in ga s pretirano zaigranim užitkom pogoltnila in si obliznila ustnice. Nato se je nasmehnila in se pričakujoče obrnila k Narnayi.

"Ne, ne, ni se ti treba presedati," je rekla, ko je ugotovila, da ji neznanka hoče prepustiti njeno običajno mesto. Kljub temu se je navdušeno usedla na stol, kjer je malo prej sedela Madeira. "Res se ti ni treba sekirati, če mi kdaj zasedeš prostor. Saj ni nikjer pisalo, da je stol moj, veš." Prijazen nasmešek je še vedno počival na Naryjinih ustnicah. "Družbo se da kar hitro najti. Samo nekoliko moraš poznati kraje, kjer se družabni ljudje nahajajo. Za kaj takega sem pa ravno prava," je zatrdila Narnaya, pa še povsem iskrena je bila. Ob omembi dejstva, da je Madeira souporabnica ognja in sanjanju o spopadih je dobila idejo. Dobro idejo. "Izurjeni? Smo le dobri ulični pretepači. In vedno se najde nekdo, ki je manj sposoben od tebe," je rekla, za trenutek prestala in nato tišje nadaljevala, "ali pa preceeej boljši." Ušel ji je rahel vzdih, nato pa se je ponovno nasmehnila. "Nekdo je mislil, da je hitrejši od mene. Izkazalo se je, da ni," je preprosto rekla in skomignila. Ko je natakarja prineslo mimo mize, si je naročila kos čokoladne torte, ki je v zelo kratkem času prispel do nje. "Obožujem to torto," je zamrmrala sama zase in se lotila počasnega konzumiranja odlične sladice. Ponovno se je zazrla v Madeiro. "Praviš, da bi se rada bojevala? Si že bila kdaj v Ekvinokciju? Najbrž ne, kajneda? Če bi, potem bi zagotovo vedela, kje se da priti do spodobnega dvoboja ali česa podobnega. Lahko te kdaj peljem tja. Trenutno pa nisem ravno pri volji za kaj takega."

Aenea je živahno stopila do vrat in jih sunkovito odprla. Skočila je v Sladki greh sestradana in željna družbe. Ozrla se je okrog in skočila k mizi kjer sta že sedeli dve dekleti in se pogovarjali "Upam, da ne motim. Trenutno sklepam prijateljstva saj sem zelo dobre volje." Podarila jima je širok nasmeh in nalahno skakljala na mestu. Medtem je poklicila natakarja, da ji prinese košček smetanove tortice z bananinim prelivom in limonado. "Mimogrede. Ime mi je Aenea in sem obvladovalka zemlje. Rada imam slaščice in zato pogosto zahajam sem. Nažalost ni prostih miz in jaz sem zares lačna. Vaju motim če se usedem zraven?" Vse je zbrbotala zelo hitro saj se je počutila trapasto. Malce je celo zardela. "Če vaju motim lahko grem domov..." Moledujoče ju je pogledala...

Madeira je pozorno poslušala Narnayo, ko ji je govorila o Ekvinokciju. ''Vsakič se mimogrede ozrem po teh prostorih, kjer se bojujejo, ampak sem več kot očitno preslaba za tekmece. No, lahko si poiščem kakšnega popolnega začetnika...'' Skomignila je z rameni in se še vedno smehljala. ''Aja, pa hvala za ponudbo.'' Kmalu je do njiju privihrala sprva nejasna postava, ki se je nato izostrila v dekle več kot očitno polno energije. Iz nje se je kmalu vsula ploha besed. Hja, danes so pa vsi zelo darežljivi z besedami! je pomislila Madeira in se sama pri sebi potiho zasmejala. Da je novi znanki ne bi narobe razumeli, si je nedela prejšni obraz. ''Torej, Aenea, jaz sem Madeira in sem uporabnica ognja. Lepo, da smo se spoznale in ne, ne moti me, če se nama pridružiš, a moraš vprašati Narnayo, ali se strinja. Prepričana sem, da se.'' Pomežiknila je Narnayi, da bi jo spodbudila k pritrditvi, nato pa se je obrnila nazaj k Aenei.

"Nikoli nisi preslab za tekmeca. In pa, tudi če si začetnica, se lahko bojuješ z boljšimi. Usmiljenje do začetnikov je vedno pogosto. Če po porazu ohraniš veder obraz in ga normalno sprejmeš, si z lahkoto hitro ustvariš ugled. Kljub temu, da si začetnik." Sogovornici je podarila prijazen nasmešek, nato pa v usta dala košček torte. Njami. Ustnice so se razlezle v širok nasmešek, nato pa je od neznano kje priskakljala neka rjavolaska. Brez vprašanja se jima je pridružila, Nary pa je zrla vanjo z rahlo zmedenim, rahlo presenečenim in rahlo radovednim pogledom. Bila je živahna, delovala je rahlo zmedeno, izpadla pa rahlo trapasta. Dejstvo, da je Aenea spadala med pripadnike Zemlje jo je fasciniralo. Po Narnayinih izkušnjah so bili namreč zategnjeni dolgočasneži, ki so mislili, da vedo vse in so najpametnejši v sobi. Madeira se je predstavila, nato pa pomežiknila v spodbudo, da naj se strinja. Mirno se je nasmehnila. "Seveda se strinjam," je rekla, nato pa se je še sama predstavila, "sem Narnaya Incendiu, krajše Nary. In sem tudi uporabnica Ognja." Ponovno se je prijazno nasmehnila. "Ne vem drugače, zakaj bi morala iti domov. Tole je bilo rahlo trapasto, veš? Ker v vsakem primeru je Sladki greh kraj, kjer se lahko družijo in sladkajo vsi prebivalci Elementalisa." Kot vedno, se je tudi tokrat nasmehnila. "In, katero sladico imata najrajši?" je radovedno vprašala.

Aenea se je ob obeh pritrditvah živahno nasmehnila in prisedla. "Veselilo me je Madeira in Nary." Veselo se je zarežala. "Vem, da mi ne bi bilo treba oditi domov ampak s tem komplimentom sem vaju hotela spodbuditi k pritrditvi." Naredila je globok požirek limonade in dala v usta velik košček torte. "Katero sladico imam najraje? Hmmm... Na to nimam ravno spasifičnega odgovora. Sem zelo sladkosnedna in so mi večinoma všeč vse sladice. Če pa pogledam tako, katero jem najpogosteje. Mi je neizmerno všeč tista smetanova tortica s puhastim testom in gozdnimi sadeži. Zraven nje pa rada pijem jagodni sok. Kaj pa vidve? Katera je vajina najljubša sladica?" Opravičuječe se je nasmehnila, saj je vse to povedala zelo hitro. Res je bila energetična in ni imela navade govoriti počasi.

''Eh... Pravzaprav ravnokar jem mojo definitivno najljubšo jed! Drugače si občasno za sladico privoščim kakšen sladoled, občasno pa tudi kakšno slastno sadno torto.'' Madeira se je prijazno smehljala Aeneini živahnosti. Gotovo pri njen nikoli ne zmanjka teme za pogovor je pomislila in pojedla še zadnje ostanke svoje kupe. Natakar je kmalu skoraj priletel mimo, ko je opazil dvignjeno roko ognjenke. ''Ker pa sem ognjenka, seveda rabim tudi nekaj toplega.'' Pomežiknila je svojima novima prijateljicama in spet zardelega natakarja prosila za vročo čokolado. ''Nekateri se prav čudijo, koliko sladic lahko spravim vase... Saj verjetno bi morala tole malo omejiti.'' Ošinila je svoj popolnoma raven trebuh in pogledala Aeneo. ''Ti je všeč ta limonada? Jaz obožujem vse sokove, še zlasti citronk. Oh, oprostita. Žal mi je, da vama sploh ne pustim do besede.'' Zardela je in smeje dodala:''Samo zdelo se mi je dobro, da razvnamem pogovor, ker tukej res potrebujemo kakšnega živahnega človeka! Hahaha!'' Pogledala je Aeneo in čakala na njen odziv. ''To je mišljeno kot šala, '' je pripomnila, da je prijateljica ne bi narobe razumela.

"V prihodnje ne spodbujaj na tak način. Če naletiš na koga slabe volje, bi ti zagotovo rekel, da odidi. Tveganje preveliko," je rekla Nary in se ob zadnji povedi zarežala. Vsekakor je bilo preveliko tveganje, da bi morala oditi iz Sladkega greha. Aenea je ponovno zelo hitro in energično povedala kaj si je mislila o sladicah in katere so najboljše, Narnaya pa je počakala, da to pove še Madeira. Sicer nista bili osebi, ki bi spadali v družbo, s katero se je običajno družila, zato sta se ji zdeli na trenutke rahlo čudni, a se ni pritoževala. Bila je oseba, ki je prisegala na dobro voljo, pogum in sprejemanje vsega brez pritoževanja. "Jaz osebno najbolj ljubim čokoladno torto in ledeno kavo. Pozimi pa vsekakor kakav in vročo čokolado." Sicer je izgledalo, da je počasi, a je torta z njenega krožnička hitro izginjala. V glavo ji je šinila ideja. "Potem, ko tole pojemo vaju vabim v Ekvinokcij." Madeira je sama povedala, da je začetnica, Aenea pa je že brez tega izgledala in delovala tako. Sama pa si je nameravala poiskati zglednega tekmeca.

Ko ju je Narnaya povabila v Ekvinokcij, je Madeira že srkala čokolado in uživala v sladkobi. Všeč ji je bila ta gosta, kremna tekočina ki je s svojim okusom kar božala grlo. Na srečo jo je natakar prinesel, ko je bila še prijetno topla, zato je bil užitek še toliko večji. ''Mja, to bi bilo super...'' ji je na povabilo odmomljala s polnimi usti, nato pa z nagajivim nasmeškom dodala ''...ampak sem mislila, da zdaj nisi za to.'' Pričakovala je kakšen skomig z rameni ali pa zavrnitev. Pozorno je pogledala ognjenko in se po krajši tišini vendarle obrnila proti živahni Aenei. ''Jaz sem vsekakor zraven, pa ti? Pojedla sem že, .'' To rekoč si je v usta zlila še zadnji požirek, ki pa bi ji skoraj zletel iz ust; ko je s pogledom prečesala okolico, je opazila, da se proti slaščičarni vali ogromen oblak prahu. V njem se je kmalu pojavil obraz majhnega dečka starega približno deset let, za njim pa se je podil veliko starejši in na videz tudi bistveno močnejši fant. Mali ni gledal pred sebe, zato je z vso silo priletel v stole in mize, postavljene zunaj Sladkega greha, komaj pa je padel, se je zaščitil z najbližjo mizo, ki jo je povlekel čez sebe. Večjemu so gori dobesedno žarele od jeze in že je segel po hladni površini mize, da bi lahko prišel do malega. In ga najverjetneje pretepel. Madeiri je čez obraz šinila senca in lahkotno, elegantno je skočila proti nasilnežu, ter ga trdo prijela za obe roki. ''Živjo. Veš, tukaj nekateri uživamo v dobrotah in ne prenašamo pretiranega hrupa v naši bližini - tu je to nezaželjeno. Smem morda izvedeti vzrok tega divjanja in bežanja pred tabo?'' To je povedala tako ostro in hladnokrvno, da ga je odkrito zmrazilo. ''Si želel nekaj povedati? Nisem slišala, lahko ponoviš?'' Res si je nekaj momljal v brado, a to niti slučajno ni bilo tisto, kar je želela slišati, saj je vsebovalo izključno grde besede. Ko se je tako nekaj časa izogibal njenemu trdemu pogledu, je nazadnje vseeno ujel njegove oči. Fant je globoko zavzdihnil. '' No, dobro. Pri miru ga bom pustil. Oprostite.'' Ognjenko je vikanje sprva kar zmedlo, a je sprostila prijem, da ji je roka prosto padla ob telesu. ''Saj me ni treba vikati. Zdaj pa le pojdita. Oba.'' Seveda jima ni niti na pamet prišlo, da bi zavlačevala; mlajši je ob vsakem gibu starejšega nemirno trznil, se obrnil k Madeiri in se ji tiho zahvalil. Že naslednji trenutek je izginil, ko je bil drugi verjetno že zdavnaj daleč stran - tako je tekel. Ognjenka se je z glasnim in dolgim vzdihom utrujeno zavalila nazaj za mizo zraven svojih znank. Žalostno se jima je nasmehnila in opazila, da sta Aenein krožnik in kozarec že prazna. Nasmešek se je spremenil v iskren, širok nasmeh. ''No, očitno smo tukaj končale svoje obveznosti. Zaradi mene se lahko odpravimo.'' Pričakujoče ju je pogledala.