Sprehajalne steze

Izogibanje tudi tistim manjšim skupinicam ljudi, ki so komaj tedaj tavale do trga, ni bilo posebej težavno in kaj kmalu je bila glasba, ples in glasovi, ki so odzvanjali za njunima hrbtoma, le še tiha pesem v ozadju, ki jo je kmalu prekril zvok šelestenja listja, šumenja trave in škripanja peska, ki je prekrival lepo urejene poti pod njunimi nogami.

Ignis je Jinx po zavitih potkah vodila kar najdlje, saj ji je bil občutek njene mehke dlani in nežnih, dolgih prstov med njenimi preveč všeč, da bi jo bila že pripravljena izpustiti. Končno je le obstala, ko sta dosegli veliko, mogočno drevo, ki se je bočilo nad potko in svoje dolge, ukrivljene veje na drugi strani stegovalo skoraj do tal. Navdušena skoraj kot majhen otrok, se ni mogla upreti skušnjavi in se je zagnala navzgor po močnem deblu, njene dlani pa so gibko preprijemale z ene na drugo vejo, dokler ni obsedela na vrhu, od koder se je cepilo drugo, debelejše vejevje. Z žarečimi očmi je pogledala obvladovalko zraka pod seboj in ji zaklicala "Daj, pridi gor. Čudovito je." Če je že njene besede ne bi mogle prepričati o resničnosti te izjave, pa jo je gotovo nasmešek, ki se ji je raztezal praktično od ušesa do ušesa.

Bolj sta se oddaljevali od središča mesta, bolj svež je bil večerni zrak, kar je bilo Jinx popolnoma povšeči. Pustila je, da jo Ignis vodi v park in uživala v občutku trave in kamenčkov pod bosimi nogami. Še danes ji ni bilo jasno zakaj ljudje raje nosijo čevlje. Tudi po ostrih kamenčkih se je dalo stopati čisto brez problema, če si le imel občutek in lahkoten korak.
Ko sta se ustavili pod mogočnim drevesom ga je Jinx z občudovanjem premerila, v mislih pa jo je spreleto, če se kje na vrhnjih vejah morda skriva kaka drevesna goba. A ni bilo časa za razmišljanje o rastlinah, saj jo je popolnoma očarala Ignisina neverjetna gibčnost. Z nasmeškom je opazovala njeno spretnost in moč, dokler se ni rdečelaska udobno namestila v košatem vrhu.
"Če že vztrajaš," je nasmejano odvrnila, potem pa malo pogoljufala in preprosto poletela na vrh. Lahkotno je prisedla na vejo poleg Ignis ter se veselo razgledala naokrog. "Prav imaš, res je čudovit razgled," se ji je nasmehnila pri tem pa gledala naravnost vanjo. Njeno dlan je prijela v svojo ter s prstom nežno pogladila črte, ki so jo križale. "Tako blizu ognja pa tako mehka koža... Neverjetno," je mehko dejala. Njen glas je bil polglasen, saj v bližini ni bilo nikogar, ki bi ga bilo treba preglasiti in želela je, da tako tudi ostane. Ignisino dlan je celotno pogladila s svojo, ki jo je nato dvignila in počasi umaknila. Za ustvarjanje vakuuma dotik sicer ni bil potreben, a Jinx se ni mogla upreti mehkemu dotiku nežne kože.
"Tako, nad tvojo roko je vakuum." Zazrla se ji je naravnost v žareče oči ter skoraj zašepetala: "Ko boš pripravljena, kar izvoli."

Ignis je samo zavila z očmi, ko se je svetlolaska z nesramno lahkoto izognila plezanju po mogočnem deblu in oklepanju vejevja, temveč se je samo privzdignila od tal in na stičišče vej preprosto odlebdela. Ob naslednjih besedah, ki jih je izgovorila obvladovalka zraka, se ji je izraz, ki je predstavljal frustracijo nad Jinxino goljufijo, omehčal in se v trenu sekunde pretopil v presenečen, a neverjetno mehak nasmešek, kajti dejstvo, da je zrla naravnost vanjo, v njene oči, je bilo nespregledljivo. Ognjenka je z mešanico osuplosti, zgroženosti in veselja ugotavljala, da v trebuhu dobiva tisti nenavadni občutek, ki so ga poimenovali 'metuljčki', kar so vsekakor storili z dobrim razlogom. Presenečenje nad občutkom je prikrila s še širšim nasmehom, sama sebe pa je pričela zasliševati o neprimernosti le-tega. Kako amatersko od tebe, Ignis, je obupano zastokal glasek v njeni glavi in navidezno razočarano odkimaval, od nekoga s tvojimi izkušnjami bi pričakoval spretnejši pristop... je še dodal, nato pa se je počasi porazgubil v mešanici občutkov, ki so jo prevzeli, ko je Jinx njeno dlan zopet vzela v svojo.

Rdečelaska je zbrano in polna navdušenja opazovala, kako je ženska poleg nje s svojimi dolgimi, nežnimi prsti drsela po notranji strani njene dlani, svetli prameni njenih las pa so ji ob tem zdrsnili na čelo in oči ter ustvarili ljubko, razmršeno sliko. Ignis je podzavestno zapredla od ugodja ob njenih mehkih dotikih, ki so ji prijetno ježili kožo na vratu in rokah. Minilo je še nekaj nedoločljivo dolgih in hkrati kratkih sekund, potem pa je Jinx odtegnila svojo dlan, in med njenimi prsti je zazevala neprijetna praznina, odsotnost dotika in toplote.

"Krasno." se ji je široko nasmehnila, nato pa je raztresene misli z močjo volje zopet zbrala ter proti razprti dlani poslala nedolžno iskrico. Zgodilo se ni nič. "Hm." Obrvi so se ji nekoliko namrščile, nato pa je poskusila znova, tokrat z nekoliko več moči. Odsotnost zraka ji je zopet preprečila, da bi naredila preprost plamenček. "Tudi prav." je skoraj užaljeno pribila, nato pa je skupaj potegnila vso zbranost, ki jo je bila še zmožna - zaradi alkohola, predvsem pa zaradi drugih vplivov - in med prsti so ji vzcveteli bledo modri, skorajda beli zublji, ki so so zarajali v nagajivem plesu, nato pa so se pričeli poditi po celotni dlani in skakljati med blazinicami prstov. Kotički ustnic so se ji ukrivili v hudomušen nasmeh, v očeh pa ji je zaigrala nagajiva iskrica, iz obojega pa se seveda ni izcimilo nič dobrega, kajti že trenutek kasneje je Ignis bele plamene poslala plesati po Jinxini koži, da se je dekle pričelo zvijati od smeha. Žgečkalnim silam zubljev so se kaj kmalu pridružili še njeni spretni prsti in obvladovalka zraka se je čudovito gibko skušala izmikati njenim dlanem, Ignis pa se je skušala - neuspešno - upirati hipnotični moči njenega gibanja, kar je neizogibno vodilo do brezsramnega, očaranega strmenja.

Jinx je opazovala kako se je Ignis trudila z ustvarjanjem ognja na svoji dlani. Namrščenih obrvi se je prav ljubko našobila, ko ji ni uspelo. Jinx se je sama pri sebi nasmehnila ob tem drobnem kujanju. Bilo je tako osvežujoče srečati nekoga, ki je svoja čustva kazal na obrazu. Namesto, da bi se skrivala za trdno masko, je uporabljala svoj obraz - z njim se je izražala, ni bil samo trdna fasada. Šele, ko se je na dlani pojavil majhen bel plamen, se je Jinx zavedla, da spet mehko strmi vanjo in hitro je povesila pogled.
"Čestitke," se je nasmenila, kaj več pa ni uspela reči, saj se je Ignis poslužila najbolj groznega orožja kar jih je bilo - žgečkanja. V sekundi je njen smeh odmeval po celotnem parku, saj se ni uspela niti malo zadržati. Ko pa so se plamenom pridužili še ognjenkini spretni prsti, se je Jinx začela nekontrolirano zvijati. Komaj se je uspela dovolj zbrati, da ji je začela vračati milo za drago in po Ignisini koži je nežno kot konica gosjega peresa začel plesati veter. Še dobro, da jo je to nekoliko zmotilo in so zaradi tega plameni ugasnili, saj je Jinx vakuum vzdrževala samo nad njeno roko - v tem trenutku pa še tam skoraj ne več - in če bi plameni pobegnili samo še malenkost dlje, bi se razbohotili in jo opekli.
Ker ni hotela ostati dolžna, je hitro stegnila svoje prste, da so zaplesali po Ignisini mehki koži. Iskala je kar najbolj občutljiva mesta, da se je po parku kmalu razlegel še zvonek smeh rdečelaske. A žgečkati in se hkrati braniti je bilo izjemno težko, sploh če jo je vmes prešinilo še kako neverjetno svilnata je koža, ki se je dotika. Zato verjetno ni bilo presenetljivo, da je pozabila, da sedi na veji visoko v zraku in Jinx ne bi bila Jinx, če ne bi izgubila ravnotežja ter pri tem v globino potegnila še Ignis.
Smeh je minil kot bi odsekal v trenutku, ko sta dekleti izgubili oporo. Uspelo jima je sedeti točno na veji pod katero ni bilo nobene, tako da ni bilo neposredne možnosti za poškodbo - razen trdih tal, ki so se vrtoglavo približevala. Jinx so se v trenutku zbirstrile misli in napeli čuti, segla je po Ignis in jo prižela trdno k sebi. Bili sta tik nad tlemi, ko je poletela in tako ustavila padanje, da sta nežno pristali v zeleni travi. Srce ji je utripalo kot ponorelo in nekaj ji je govorilo, da je imela za to zasluge tudi rdečelaska, ki jo je še vedno privijala k sebi. "Si v redu?" je zamrmrala, ne da bi jo spustila. Upala je, da se niso višine ravnokar zamerile Ignis do konca življenja.

Koža po kateri so drseli njeni prsti je bila neverjetno mehka, prijetno topla in ravno prav gladka. Ignis se je le s kotičkom razuma, in še ta se je naglo izgubljal, zavedala, da Jinx vse manj žgečka in vse bolj boža, a vse ostale misli so bile osredotočene na to, kako čudovito je telo, ki se je v smehu zvijalo pod njenimi dotiki. Vedno bolj sanjavo je strmela v omamne obline in ni dosti manjkalo, da ne bi prstov pričela stegovati tudi na bolj sporne predele svetlolaskinega telesa, ko jo je iz zamaknjenosti potegnila vrsta hitrih, natančnih in spretnih dotikov, in Ignis je izbruhnila v zvonek, glasen smeh, ki se je pomešal z Jinxinim in se v živahnih tonih razpletel preko tišine nočnega, osamljenega parka, v katerem sta bili verjetno eni izmed redkih prisotnih in še treznih ljudi.

Smejali sta se vedno glasneje in žgečkali vedno bolj divje, zato pač ni bilo čudno, da sta med vsem prerivanjem, otepanjem in smejanjem izgubili ravnotežje ter z vsem mojstrstvom in spretnostjo, kar sta ju premogli, zgrmeli z veje, na kateri sta poprej sedeli. Ignis je zamrznila sredi nasmeška in otrpnila, zato pa, hvala zvezdi danici, Jinx tega ni storila, temveč jo je tesno prižela k sebi in ju z močjo vetra mehko ponesla k tlom, da sta na travo veliko bolj legli kakor padli. Ignis se je, sedaj ko sta bili varno na trdnih tleh, zavedla, da ji srce v prsih razbija kakor ponorelo, skozi žile pa ji pla adrenalin in življenje. Naslednja stvar, ki je dosegla njene brutalno streznjene možgane, je bilo dejstvo, kako blizu Jinx se je nenadoma znašla. Njeno komajda pomirjeno dihanje je zopet pospešilo, ko se je zazrla navzdol v svetlolasko, ki se je je še vedno tesno oklepala.

"Ja, vse je celo." se je nasmehnila in pomigala s telesom, da bi Jinx postregla še s praktičnim prikazom čvrstosti svojega telesa. "Pa ti?" ji je namenila zaskrbljen pogled, čeprav je sumila, da so zrakci odporni na padce na isti način kakor mačke - preprosto nikoli se jim ni nič zgodilo, ne glede na to, v kako nemogočem položaju so se zrušili v globino. Oči so ji begale po njenem obrazu, po svetlih laseh, zmršenih od padca, po koži, ki je se je kar bleščala v kotrastu s temno zeleno travo pod njima, in nazaj k njenim prodornim očem, ki so zrle nazaj v njene. Ko je zrla v tista dva bazenčka čokolade, ki sta se bleščala v soju zvezd, je nekaj v njeni glavi kliknilo, in še preden bi se bila zmožna ustaviti se je sklonila naprej in svoje ustnice mehko pritisnila na njeno lice. "Ker si me rešila." se je namuznila, hkrati pa se je zahvalila tančici noči, ki je skrila rdečico, ki ji je zagorela na licih.