Astronomski stolp

Rafael se je na vrh stolpa privlekel tako izmučen, da se je lahko le še zgrudil na hrbet in sopel. Toda pri tem se mu je na obrazu zarisal blažen nasmešek - njegove oči so namreč našle razlog, zaradi katerega se mu je kljub resnično nezavidljivi kondiciji uspelo prebiti vse do vrha stolpa.

Zvezde.

Mesto Elementalis je bilo ponoči za Rafaelov okus vse preveč razsvetljeno. In kot da to ne bi bilo dovolj, so morali vse skupaj poslabšati še obvladovalci ognja, ki niso znali obvladovati svojih plamenov. Tako je bilo v centru mesta ponoči mogoče videti le nekaj najsvetleših zvezd, kar pa Rafaelu za nov navdih nikakor ni zadostovalo. Tako včasih, ko si je res želel napisati novo pesem, a navdiha ni in ni bilo, ni imel druge izbire, kot da se je kljub nasprotovanju svojega telesa zvlekel na kakšen temnejši ali višji kraj. In vse njegove največje mojstrovine so nastale ravno na Astronomskem stolpu, čeprav se mu je ravno tja najmanjkrat uspelo prebiti. Ponavadi se mu je namreč začelo vrteti že na četrtini stopnišča, a tokrat je stisnil zobe in si po vrsti na glas recitiral vse svoje najljubše pesmi, dokler se ni prebil do vrha.

To je premišljeval, medtem ko je ležal ne tleh in lovil sapo. Potem pa je nenadoma opazil, da zvezde nad njim postajajo vse redkejše in vse bolj temne in še preden je dojel, kaj se dogaja, so mu na obraz začele kapljati deževne kaplje. Rafaela je blaženost pri tem v trenutku minila, kot bi ga kdo izklopil, in namesto nje se ga je polotila neizmerna otožnost, kot vedno, kadar je deževalo.

"O speče zvezde, zakaj ste tega večera tako žalostne?" je rekel tiho, a odgovorila mu je le tišina.

Cian je že nekaj časa stal na vrhu stolpa in strmel v daljavo teme, ter premišljeval o Eleni. Povsem prepričan je bil, da do nje ni čutil ničesar, vendar pa si je zelo želel ženske družbe in spomin nanjo je bil še najbolj svež. Žal pa je njegovo premišljevanje, ravno, ko je vse skupaj postajalo zanimivo, prekinilo glasno sopihanje in Cian se je hitro naredil nevidnega, saj ni imel pojma, kaj se je tako silno vzpenjalo po stopnicah. Ko je dejansko zagledal ubogo, izmučeno podobo fanta, ki je izgubljal bitko s stopnicami, je stisnil ustnice v mešanici nejevolje in posmeha, ter popustil iluzijo, da je spet postal viden. Zadihani fant ga namreč ne bi opazil tudi če bi gledal v njegovo smer, tako zelo je bil upehan. Zvrnil se je na tla in se zazrl v zvezde, potem pa odprl usta in izjavil nekaj, kar je Ciano potegnilo čez rob radovednosti. S tihimi koraki je stopil do neznančeve glave in se nekoliko nagnil naprej, da se je postavil v njegovo vidno polje. "Veš koliko stopnic je šele do neba? Tudi ti bi bil žalosten, če bi moral vsako noč pešačiti tja."

Rafaelove misli so se ravno začele potapljati v prijetno, grenko-sladko pesniško otožnost, ko je nad sabo nenadoma zagledal dvoje nenavadno svetlih in kar nekoliko srhljivih oči. Oči? Pretreseno je zajel sapo in kolikor je mogel hitro planil na noge, pri čemer se je tako opotekel, da bi kmalu spet padel. Sunkovito se je ozrl v smer, kjer so se pojavile oči in srčno upal, da si je vse skupaj samo domišljal, a zaman. Še vedno so bile tam in poleg tega je zdaj začela dobivati obris tudi temna postava, ki so ji pripadale. Njegove besede so mu dale jasno vedeti, da ga je neznanec očitno slišal, in že ob sami misli na to je Rafaela postalo v dno duše sram. Njegove misli so divjale. Od kje se je vzel, kako se je lahko kar naenkrat pojavil zraven njega? Bil je skoraj prepričan, ne, popolnoma prepričan, da na stolpu še trenutek prej ni bilo nikogar razen njega, in zvezd. Nekaj na vsem skupaj je moralo biti zelo hudo narobe in njegove oči, zakaj se mu je zdelo, da se svetijo v temi? Rafael je nenadoma ugotovil, da se trese po celem telesu. Hotel je pobegniti, a noge so ga končno docela izdale. Izmed milijon misli, ki so v tistem trenutku divjale v glavi, se mi je jasno izoblikovala samo ena.

"K... kaj si?" je izdavil s tresočim, preplašenim glasom, prepričan, da gre za demona, ki mu je prišel ukrast dušo.

Nekaj trenutkov je samo nemo gledal fanta, ki je še vedno ležal na tleh in zdaj zrl vanj, kot da še nikdar ne bi videl človeka. Kaj je? Ne kako ti je ime, ali pa kdo si. Cian je priprl oči. Ga je mar vseeno opazil, čeprav je bil tako zadihan? Je ugotovil, da je Cian temenec? Je sploh vedel, da obstaja v elementalisu še kaj drugega razen elementov, ki so jih poznali vsi?

"Zakompliciran sem," je rekel nekam mračno, v njegovem glasu pa je bilo slišati sled nejevolje. Cian je le nerad razmišljal o tem, kaj je pravzaprav bil. Razmišljanje je sčasoma vodilo do odločitve, odločitve pa so bile po Cianovem mnenju nevarne. Vzravnal se je, da se je umaknil iz vidnega polja mladega temnolasca, potem pa se je sprehodil nazaj proti ograji. Čeprav mu ni bilo preveč do tega, da bi se spustil v pogovor, je vedel, da je ponavadi začel ljudi še bolj zanimati, če se jim je skušal izogniti. Zato se je nekoliko odkašljal in prisilil svoj obraz v nekaj podobnega vljudnemu izrazu.

"Moje ime je Cian. In tvoje?"

Rafaelu se je končno uspelo vsaj približno umiriti in ko mu je skrivnostnež odgovoril na vprašanje, je celo spravil skupaj nekaj podobnega plahemu nasmehu. Še sam ni natanko vedel, zakaj se ga je pravzaprav tako prestrašil. Mogoče je bilo krivo to, da ga je nekaj na njem rahlo spominjalo na njegovega očeta. Ampak kaj? Na videz mu ni bil kaj preveč podoben. Mogoče to, da se je znal kot kakšna prikazen nenadoma pojaviti iz teme? Ali pa to, da je Rafaela ob njem obšel podoben strah, kot če bi se nenadoma znašel v popolni temi…

Kakorkoli, neznanec se je zdaj sprehodil proti ograji stolpa, Rafael pa je ostal, kjer je bil, in si začel rokave plašča živčno vleči navzdol proti prstom. Mogoče pa le ni demon, si je prigovarjal, a zaman. Zdelo se mu je, kot bi bila tema okrog neznanca še bolj gosta in zlovešča, kar pa bi seveda čisto lahko bil samo plod njegove razburjene domišljije. A tedaj ga je obšla grozna misel: Kaj pa, če pripada tisti očetovi sekti ljudi, ki ne obvladujejo nobenega elementa in hkrati vse štiri in je zdaj prišel po njega, ker tudi Rafael ne zna obvladovati nobenega elementa več?

Ob tej misli se je Rafael v trenutki nehal vleči za rokave in obstal je kot kip. Mogoče imam pa še čas, da se vržem s stolpa, je pomislil obupano. A ravno v tistem trenutku se mu je neznanec predstavil kot Cian in ga vprašal po njegovem imenu. "Rafael," je rekel tako tiho in plašno, kot bi mu pravkar priznal kakšen smrten zločin. Nato pa svojega strahu ni mogel več zadrževati in bruhnilo je iz njega: »Prosim, usmili se me, tak sem kot vsi drugi, prisežem! Obvladovati znam vodo, no vsaj znal sem jo preden… preden…«

Glas se mu je zlomil, ravno ko je spet dobil nadzor nad svojim telesom. Obrnil se je in stekel proti stopnicam, a seveda Rafael ne bi bil Rafael, če se ne bi spotaknil že na tretji in se odkotalil vsaj dva zavoja nižje. Ko se je končno le ustavil, se mu je od bolečine pred očmi kar vrtelo in počutil se je popolnoma polomljenega. Poskusil se je premakniti, a mu ni uspelo, zato je zaprl oči in upal, da mu bo treba čim manj čakati, preden ga najde smrt.

Cian je zvedavo privzdignil obrvi, ko je začel fant, ki se je predstavil kot Rafael, prositi za milost. Saj mu vendar ni nihče grozil! Ali pač? Je dobil mladenič občutek, da ga namerava Cian ubiti ali kaj? Čeprav se mu je zdel Rafael nekoliko trapast, je uspel s svojim momljanjem v Cianu vzbuditi precejšno radovednost. Ter še več le te, ko je kar naenkrat sredi stavka stekel nazaj k stopnicam, se spotaknil in se z glasnimi zvoki presenečenja, nejevolje, in udarjanja ob trde stopnice odkotalil kar celo nadstropje navzdol. Cian je stekel za njim, nekoliko zaskrbljen, hkrati pa na robu smeha. Kaj presneto se je dogajalo z njim zadnje čase? Že odkar je na jasi spoznal Neznanko, je plaval med območjem besa in sreče. Ves čas je bil nekakšen notranji boj in še njemu samemu ni bilo jasno, zakaj se je pravzaprav bojeval.

Ko je dosegel Rafaela, je dregnil vanj in ugotovil, da se temnolasec ni huje poškodoval, čeprav je na njegovi bledi koži že postajalo očitno, da je odnesel več kot zaslužen delež modric. "Vodo obvladuješ?" Cianovi možgani so bili v polnem teku, vendar ga je njegova trenutna notranja zmeda prisilila v to, da je povsem pozabil na to, da se je ponavadi predstavljal kot ne-elementalist, pa tudi na to, da se je navadno držal od drugih ljudi. "Jaz tudi. Uh, ja. Voda je super. Veš, če nimaš prostora, kjer bi spal, ti lahko odstopim svoj kavč, ni ti treba tukaj poležavati. Poleg tega, da je neudobno, mislim, da je proti zakonom in bi te kak nočni čuvaj napodil."

Čakaj malo.... je morda pravkar popolnemu neznancu ponudil prostor v svojem stanovanju? Ugriznil se je v ustnico. Če ne bo kaj kmalu ponovno srečal Neznanke, se bo očitno samouničil - odkar jo je spoznal sploh ni imel več kontrole nad seboj. Pomel si je oči in se zazrl nekam v tla, ob tem pa močno upal, da bo Rafael zavrnil njegov predlog za prenočišče.

Ko ga je nekaj rahlo drgnilo, je Rafael polglasno zaječal. Precej nerad je dvignil pogled in se zagledal v že znani par strupeno modrih oči. Prizor ga je nenavadno spominjal na tistega izpred nekaj minut, ko ga je Cian zalotil pri opevanju zvezd, le da je bil Rafael tokrat že preveč omotičen in vdan v usodo, da bi ga spet pograbila panika.

Nekoliko se je streznil šele, ko je skrivnostnež omenil, da tudi on obvladuje vodo. Rafaelu se je zazdelo, kot bi se mu od srca odvalila velikanska ledena kocka in v trenutku je dobil dovolj moči, da je sedel pokonci. Torej vendarle ni eden izmed njih, si je oddahnil in nenadoma je Ciana videl na čisto drugačen način: kot prijetnega in razumevajočega obvladovalca vode, ki mu zagotovo lahko zaupa.

K temu so še pripomogle njegove besede, ki so Rafaelu na obraz končno priklicale iskren nasmeh. Njegova ponudba se mu je zdela kot poslana iz nebes: prvič zato, ker ga je njegov lastni dom zaradi spominov na očeta vedno napolnjeval z določenim strhom, ki ga je za en dan občutil že vse preveč, drugič pa zato, ker bi se ob tej priložnosti lahko pozanimal, ali bi mu Cian lahko pomagal pri njegovi blokadi upravljanja z enementom.

"Bi mi ga res lahko posodil?" je zato vprašal, saj kar ni mogel verjeti svojim ušesom. "O, to bi bilo čudovito, najlepša hvala! Upam samo, da doma nimaš preveč stopnic, ker mi danes ne bi uspelo prestopiti niti ene več," je rekel in se plaho nasmehnil. Cianove oči se mu nenadoma niso zdele več kot oči demona, ampak kot oči dobrega angela, ki mu je priskočil na pomoč ravno ob pravem trenutku. "Res nenavadno, kaj vse lahko ustvari naša domišljija," je tiho zamrmral, potem pa je odločno zajel sapo in se začel pobirati na noge, da bi sledil Cianu.

Najraje bi samega sebe brcnil. Rafael je brez kakršnih koli zadržkov sprejel njegovo ponudbo in Cian se je takoj počutil, kot da bi si okoli vratu ovil težko verigo. Neroda ob njegovih nogah se je začela pobirati in Cian se je moral zadržati, da mlajšega črnolasca ni sunil v trebuh in skušal pobegniti tačas, ko bi ta lovil sapo. Spomnil se je Neznanke in nežnosti, ki jo je izkazala polžku, ki ga je pobrala z neke cvetlice. Mar je bil sam tako zelo brezsrčen, da ne bi znal izkazati niti delčka takšne prijaznosti človeku, ki je bil vendar toliko več, kot samo sluzasto bitje brez posebne pameti? Prisiljeno se je nasmehnil in si popravil rokave bele srajce. Nekoliko so se odvihali in razkrili madeže barve, ki je ostala na njih od dopoldneva, ki ga je zapravil za slikarskim platnom, zato jih je hitro zavihal nazaj. "Torej, uh," je začel in se nekoliko odkašljal, "sprehodiva se." Eno noč mu bo pustil, da prespi pri njem. Od ene noči ga ne bo konec. Ničkolikokrat je že imel čez noč v svojem stanovanju tujce, le da je šlo sicer za ženske in da njihov obisk ni vseboval skoraj nič spanja. Kaj hudega bi se sploh lahko zgodilo?

((Najbolje, da nadaljuješ kar pri meni doma.))