Paviljoni

Popoldansko sonce je že božalo vrhove zahodnega dela mestnega obzidja, ko se je dolgolasi vladar elementa Zemlje vračal domov. Delal je od jutra pa do večera, vmes je imel le kratek odmor za kosilo, sicer pa je bolj ali manj opravljal poleg svojega še delo gospodarjev Ognja in Vode, ker sta imela pač še enega od milijonov izgovorov zakaj nista mogla opraviti svoje dolžnosti. In potem je Altusu ostalo dvoje: bodisi da sam opravi s tem, bodisi da posluša nerganje ljudstva kako da se najvišja oblast ne zanima za njihove težave. No ja, vsaj kratek preizkus moči s tisto mladenko (katere imena se ni mogel več spomniti) mu je bil v zabavo. Škoda da je pozabil, navsezadnje se je zdela simpatična, da sploh ne omenimo privlačna. A kaj, ko je vsak dan videl na desetine obrazov in pogosto tudi vsak dan drugih, in si je zato zapomnil le najbolj pogoste.
Najhitrejša pot od mestne hiše pa do njegovega domovanja je vodila skozi park, saj je bila vila njegove družine tik ob njem. Tako se je sedaj sprehajal skozi park, spokojen in tišji kot čez dan, a še vedno razigran. Čeprav ljudje niso več noreli naokoli, pa jih je bilo kar nekaj bodisi v parčkih bodisi v manjših skupinah, ki so počeli različne stvari, od večernega kopanja v tolmunih ali jezercih, do klepetanja na klopcah, pa vse do mečkanja pod senco dreves.
Ob takih trenutkih se je črnolasec počutil izjemno osamljeno. Da, imel je prekrasno vilo, bogastvo si je lahko dobesedno ustvarjal, in celotno mesto ga je spoštovalo kot enega od štirih voditeljev, pogosto je celo slišal da naj bi bil poleg tega da je bil bolj delaven tudi modrejši in primernejši za vodjo. A hvala je bila večkrat kot ne zlagana, diamanti in drugi dragulji bi kaj hitro izgubili vrednost če bi jih bilo preveč, in njegova vila je bila zaradi velikosti le še bolj samotna...
Med vsemi temi mislimi je prispel do enega od mnogih paviljonov, posejanih po parku kot tulipani na gredici. Železni okvir je bil prebarvan na snežno belo, okrog njega pa so se plazile divje škrlatne vrtnice. Usedel se je na eno od treh klopc pod streho paviljona in zavzdihnil. Pogledal je po stebrih šestero-kotnega paviljona in opazil da je ena od vrtnic že venela. Dvignil je dlan in se nežno dotaknil uvelega cveta, ta pa je zabrstel z življenjem. Posušen rjavkast list je postal spet mlad in prekrasne temnordeče barve, stebelce ki se je prej povešalo je sedaj spet kljubovalo težnosti, in iz sredice cveta je znova zadišal omamen vonj.
"To je najmanj kar lahko naredim," je rekel vrtnici, ali pa samemu sebi, ni dobro vedel komu...

Popoldne se je prevešalo v večer in nebo na zahodu je začenjalo žareti v najlepših odtenkih zlate, oranžne in rdeče. Sončni zahod je bil Leannin daleč najljubši del dneva, zato se je ob tem času najreje zleknila v travo in zrla v zahajajoče sonce, vse dokler ni potonilo za obzorjem. A tega večera se v parku ni nameravala zadržati tako dolgo. Njeni lasje so bili razmršeni in v njih je imela vse polno vejic in listov, a za to se ni menila - v sklenjenih dlaneh je previdno nesla ptico, ki je sedela skoraj čisto pri miru, le vsake toliko časa je nekoliko vzdrhtela. Eno izmed peruti je imela namreč nemočno razprto in je ni mogla pokrčiti, pa naj se je še tako trudila. Leanne bi v tistem trenutku dala vse, da bi znala zdraviti tovrstne poškodbe, tako zelo se ji je ptica smilila. S kazalcem jo je nežno pobožala po glavi in ji tiho prigovarjala: "Ne skrbi, ptičica, samo pomagati ti hočem. Nesla te bom domov in te pozdravila, boš videla. Že čez nekaj dni bo tvoje polomljeno krilo kot novo." Ni vedela, ali je ptica razume, opazila pa je, da se je po njenih besedah umirila in ni več drhtela. Leanne se je ozrla okoli sebe - pravkar je prispela do belega paviljona, ki so ga obraščale vrtnice in je bil iz njej neznanega razloga tako pogosto prazen. A tega večera temu ni bilo tako.

Moški, ki je sedel v njem, je imel dolge temne lase, njegove oči pa so bile videti nenavadno otožne. Ravno, ko se je Leanne ozrla k njemu, je stegnil roko k odmrlemu listu vrtnice, ki se je v trenutku spet obarval temno rdeče. "To je najmanj, kar lahko naredim," je rekel tiho. Leanne se nikoli ni sama od sebe približala popolnemu neznancu, a nekaj na tej gesti jo je tako ganilo, da si ni mogla pomagati in je tiho prisopila k paviljonu.

"Že to je zelo veliko," je rekla tiho in nekoliko boječe, saj ni vedela, kako bo moški odreagiral na njene besede. "Poglej, kako srečna je videti in kako ti je hvaležna, da si jo ozdravil," je nadaljevala in pomignila na vrtnico, ki se je res sklonila bližje k svojemu ozdravitelju, kot bi se mu hotela zahvaliti. "Želim si, da bi tudi jaz to mogla narediti zanjo," je rekla in proti njemu rahlo iztegnila roke, da bi mu pokazala ranjeno ptico.

Sprehajal se je po parku in z naklonjenostjo v očeh opazoval vse tukajšnje življenje. Drevesa so kipela kvišku, njihove prepletene veje so v rahlem večernem vetriču tiho ječale, poljane trav so valovale, kakor valovi morje in belo cvetje je s svojimi dišavami privabljalo najraznolikejše žuželke. Narava je imela svoje srce, Sildur je to že dolgo vedel, a šele na krajih, kakršen je bil ta, je to njeno srce dejansko občutil. Dajala je vtis skrbne in tople matere, ki bedi nad svojimi otroci, pa naj so to rastline, živali ali ljudje. Prvi dvoji so ji naklonjenost vračali, a za tretje, tega ne bi mogli reči. Človeška lakomnost ni poznala meja, mesta so rastla in gozdovi so se nenadzorovano krčili, Mati je trpela v svojih krčih, dokler se ni razhudila in nad človeško vrsto poslala vse mogoča gorja.
Temnolasec je tiho zavzdihnil in zaprl oči, da bi za trenutek gledal z drugimi čuti. V zraku je bil neznanski mir, spričo večera so se ljudje že vračali v svoje domove in njihovi glasovi niso zasenčili vse druge. Sildur je slišal tiho žuborenje potočka, pa premikanje listja na drevju, ki ga je povzročal bodisi veter, bodisi skakanje kakšne veverice. Dišalo je po pozno poletnem cvetju, ki je oznanjalo, da se topli meseci počasi bližajo h koncu in se bliža jesen. Vse je bilo tako čarobno.
Nekaj časa je nepremično stal, nato pa počasi krenil dalje. Sonce se je že spustilo za drevesa in zrak se je takoj ohladil, tako da temnolasca dolgi plašč sploh ni motil. Potka posuta s kamenčki, ga je vodila v neznane kotičke parka, ki jih ni obiskal že celo večnost, a s seboj jih je vselej nosil.

Drevje se je razmaknilo in pred njim so vstali paviljoni, različnih oblik in barv. Mrak mu je onemogočal, da bi si jih natančno ogledal, a zazdelo se mu je, da v enem izmed njih vidi dve človeški postavi. Premamila ga je radovednost in sklenil je, da stopi malo bližje. Konkretni paviljon je bil iz belega lesa, njegove stranice pa so obraščale vrtnice, tako sveže in zdrave. Sam je bil daleč od tega, da bi v koga rinil, a silhueta moža sredi paviljona, se mu je zazdela nenavadno domača. Možakar je sedel na eni izmed klopi in se sklanjal proti vrtnicam, torej sta si morebiti delila celo skupni element. Druga oseba je bila ženska, po videzu še mlada, v roki pa je držala ranjeno ptico. Sildur se jima je tiho približal in z mirnim glasom spregovoril. "Potem si prišla k pravi osebi, saj je Altus velik poznavalec Matere narave." Rahlo se je nasmehnil in stopil po stopnicah pod streho paviljona. "Pozdravljen Altus Isil Arborus. Vidim, da ti mesto Mojstra pristaja, saj se o tebi krožijo same pohvalne stvari. Se me še spomniš?" Pred nekaj leti, ko je Altus že postal Mojster, sta se s Sildurjem spoznala pri vadbi in med njima se je spletel prijeten odnos kolegov.

Tedaj se je spomnil na dekle in na ptico in počasi se jima je približal. "Ubogo bitje, premore silnosti, ki jih človek ne zmore, a je v trenutku bolečin povsem nemočno. Treba ji je pomagati." Vprašujoče se je zazrl v Altusa, v pričakovanju njegovega ukrepanja. Sam je sicer posedoval dovolj znanja, da bi ji pomagal, a rezultat morda ne bi bil tako prvovrsten.

Šele takrat se je bil zavedel da je izključil celoten svet in tako ni uspel slišati dveh parov nog, ki so se namenila prav v njegovo smer. Šele ko ga je ogovoril ženski glas se je predramil iz nečesa, kar je bilo še najbolj podobno transu.
Obrnil se je in ugledal mlado žensko z lasmi barve ognja, ki je med dlanmi nežno držala občasno frfotajočo kepico perja. Vstal je in se že hotel dotakniti njene dlani, ko ju je presenetil še en osebek ki je očitno ravno hodil skozi šavje nedaleč od kovinskega paviljona. Kljub temu da je svetloba že pešala in se je mrak gostil je Altus lahko razpoznal nekaj obraznih potez prišleka. Zdel se mu je znan, a ni vedel od kje, in morda se ne bi nikoli spomnil, če ta ne bi spregovoril. Glas je bil še vedno zelo podoben tistemu ki ga je imel v spominu in po nekaj trenutkih se ga je spomnil.
"Sildur, si to ti?" je vprašal z nejevero, kajti mož ki je sedaj stal pred njim je bil podobnosti navkljub dosti drugačen od dvajsetletnika ki se ga je spomnil izpred toliko let. Razen tistega skupnega treninga in pa dolgega pogovora po tem se v zadnjih šestih letih praktično nista videla. Sklepal je, da je moral biti tudi Sildur tako zaposlen kot on sam, ali pa ga ni bilo v mestu.
Nato so vsi trije zopet namenili pozornost nemočni živalci. Altus je brez besed približal navzgor obrnjeno dlan, in iz sredine dlani je vzklilo majhno stebelce, s katerega je viselo nekaj listov in pa dva modra, bodičasta cveta. Z drugo roko je utrgal enega od njih in ga stisnil, tako da so kaplje soka padle na poškodovano krilo. Nato je v drugi roki ustvaril kepico zemlje, ki se je v trenutku spremenila v majhno lužico po soli dišečega blata. To je natrl na obe strani poškodovanega krila, nato pa ga malenkost strdil, tako da se ga ptič ne bi mogel otresti dokler ne bi imel v krilu dovolj moči. Na koncu je pokapljal z zdravilnim blatom premazano krilo še z drugim stisnjenim cvetom, nato pa je rastlina ki je zrasla v njegovi dlani ovenela in izginila v nič, da je izgledalo kot da je nikoli ne bi bilo tam.
"Tako," je dejal ko je končal. "Kolikor sem videl krilo ni zlomljeno ampak le ranjeno. Zdravilno blato in pa zelišče bi morala zadostovati da bi se pozdravilo v kakšnem dnevu, vendar pa bo ta čas nekdo moral paziti na živalco. Ptica ki ne more leteti kaj hitro postane plen."
To rekoč je stopil nekaj korakov vstran, otresel roko v kateri je prej držal blato da so vsi delčki tekoče zemlje popadali na tla, kajti tistim ki se od njegove dlani niso ločili s pomočjo težnosti je Altus pomagal s svojo močjo. Nato je pomignil s prstom in na travi nedaleč stran od paviljona se je krožen kos nekaj centimetrov debele zemlje počasi dvignil za ped ali dve v zrak. Nato sta zdrobljena cvetova poletela iz Altusove druge dlani in se ustalila v vrzeli, kjer je bil prej tisti kos zemlje. Nato se je tudi ta spustil nazaj na svoje mesto in pokopal zdrobljena cveta, tisti ki je bil tega početja kriv pa je upal da bo vsaj eno od semen v cvetih nekoč vzklilo v novo rastlino...

Leanne sploh ni opazila, da se je paviljonu približal še nekdo, vse dokler neznanec ni spregovoril. Pri tem se je rahlo zdrznila, kot bi se prebudila iz sna. Podobno kot moški v paviljonu je imel tudi prišlek dolge črne lase, le da so bili počesani nazaj in Leanne je v prvem trenutku že pomislila, da sta morda brata. A to teorijo je hitro ovrgla, saj se je že po prvih prišlekovih besedah izkazalo, da nista sorodnika, temveč stara znanca. Še več - glede na ime, s katerim je nagovoril moškega, ki je ozdravil vrtnico, ta ni mogel biti nihče drug kot gospodar Zemlje! Ona pa ga je ogovorila, kot bi bila stara prijatelja... Leanne bi se od sramu nenadoma najraje pogreznila v zemljo, in to dobesedno. Že je začela razmišljati, kakšen izgovor bi bil najbolj primeren, da se na najhitrejši način spravi stran, ko je nekaj nepričakovano pritegnilo njeno pozornost.

Iz Altusove roke je začela rasti čudovita zdravilna rastlina, s pomočjo katere se je lotil zdravljenja poškodovane ptice, kot da mu to ne bi bilo nič novega. A za Leanne je zagotovo bilo - še nikoli ni videla, da bi kakšen elementalist s svojo močjo ustvaril rastlino na lastni dlani in z njo celo ozdravil ranjeno bitje. Z največjo pozornostjo je spremljala njegovo početje, da ji ne bi ušla niti ena sama podrobnost , pri čemer je v njej nezadržno rasla želja, da bi se tega nekega dne naučila tudi sama. Nikoli namreč ni bila navdušena nad boji in agresivno uporabo elementov, a v to, da bi s svojim darom nekoč lahko pomagala rastlinam, živalim in ljudem, je bila pripravljena vložiti vse svoje moči.

Ko je Altus spet spregovoril, si je oddahnila - krilo torej le ni bilo zlomljeno, temveč samo poškodovano. "Jaz bom poskrbela zanjo," je rekla in se plaho nasmehnila obema dolgolascema. "Tako in tako sem jo nameravala nesti domov." Ptico je še enkrat nežno pobožala po glavi, potem pa se je obrnila k Altusu, pri čemer je zbrala pogum in mu pogledala v oči. "Najlepša hvala, da ste jo ozdravili. Mislim, da je res kar pravijo o vas - da ste najboljši gospodar Zemlje, ker jih je kdaj bilo." Nato je za hip je utihnila. "Oprostite, da sem vas prej kar tako zmotila," je rekla nekoliko tiše in povesila pogled.

"Nihče drug" mu je mirno odvrnil nekdanji znanec. Brez nadaljnih besed se je zazrl proti Altusovi dlani in opazoval rastlinico, ki je zrasla iz gole kože. Njeni majhni zelenkasti listi niso bili nič posebnega, sta pa zato modra cvetova izstopala in nezgrešljivo nakazovala, za katero zeliščno zel gre. Nočni utrinek, še vedno se ga poslužuješ. Spomnil se je prizora izpred šestih let, ko ju je med pogovorom zmotilo tiho zavijanje in radovednost jima ni pustila, da ne bi stvari raziskala. Nedaleč stran od vadbišča sta naletela na ranjeno srno, katere noga se je zapletla v neusmiljeno kovinsko past. Še preden se je Sildur zganil, je Astarion že ukrepal, pričaral natanko enak cvet in živali pomagal na identičen način, kot je tej majhni ptici. Zgodovina se ponavlja je pomislil in spremljal kako temnolasec izvaja zdravljenje.
Zalotil se je da razmišlja o tem, katero zel bi sam pričaral. Morda tudi Nočni utrinek, ali pa nemara Starkine solze? Na zelišča se je zelo dobro spoznal, po listih jih je znal ločevati in za marsikatero je tudi vedel, kakšen zdravilni učinek ima. Tako utrinek kakor solze so pomagale pri površinskih ranah kakršne je utrpela ptica, le da je utrinek celil nekoliko hitreje, solze pa bolj dolgo.

Dekle ni moglo skriti veselja, ko ji je Altus vrnil živalico in Sildurja je veselilo, da prehaja v dobre roke. Ljudje so vse bolj pozabljali na naravo in vedno manj njenih ljubiteljev se je našlo. Če bi le vedeli, kako s tem škodujejo sebi. "Po enem dnevu bo bolje, če ji pustite prosto pot, saj se bo drugače preveč navezala na vašo bližino in vas ne bo želela zapustiti. Pravi dom vseh živali pa je narava, ne glede na vso ljubezen, ki jim jo lahko naklonimo." Sildur ni spregledal, da ji je bilo spričo Altusovega porekla rahlo nelagodno, a to ni bilo potrebno. Kolikor je poznal tega temnolasca, je bil dober in moder mlad človek, ki ni poudarjal svojega položaja. "Najbolj pošten in pravičen vsekakor" je tiho odvrnil Sildur. Dvojico ni želel motiti, zato je stopil na drugo stran paviljona, kjer so se ob lesenih tramovih vzpenjale vrtnice in sklenil tukaj počakati na Altusa. Desno dlan je nežno iztegnil proti bližnjemu rdečemu cvetu in počasi drsel okoli nje. Medtem ko je to počel, se je cvet zatresel in iz veje ki ga je povezovala z matično rastlino, so vzniknile nove vejice, na koncu vsake pa je bil zaprt rdečkast cvet. Trije cvetovi so se počasi odpirali, vejice so se daljšale in ko se je Sildurjeva dlan ustavila, so okoli enega cveta kraljevali trije novi. Preko obraza mu je švignil nasmešek.

((Lepo ime za zelišče si se spomnil Sildur ))

Njegove ustnice je spreletel nasmešek, natančno tako kot je malo prej lica dekleta spreletela rdečica. Vse komplimente do je namenoma ignoriral, čeprav bi lagal če bi rekel da mu s tem meščani niso dali novega zanosa da bi se še naprej trudil v dobro mesta.
"Prosim če me tikaš, ali pa vsaj nagovarjaš z imenom, mlada dama," ji je dejal. "Po mojem mnenju je vikanje tiste vrste olika, ki je rezervirana za uradne dogodke in izključno spoštljive odnose. Vsaj jaz si ne želim da bi ostala pri temu, vendar pa sva lahko tudi striktno uradna če si tega želiš."
Namenil ji je nasmešek, verjetno največji nasmešek kar jih je danes bilo opaziti na njegovih ustnicah.
"Če sem prav videl te je vsaj malo očarala zdravilna sposobnost elementa Zemlje," je dejal. "Obvladovalcev Zemlje ni malo, vendar pa se le redki zavedajo svojega resničnega potenciala. Večina jih zna le dvigniti kepo prsti v zrak, jo strditi, in poslati nad svoje nasprotnike, ali pa komaj kaj več od tega. A ključ do poznavanja naših sposobnosti ni v tem, kolikšno gmoto snovi lahko obvladaš, ampak koliko veš o svetu okrog nas, predvsem pa pod nami. Rastlina z modrimi cvetovi, katere sok ima zdravilen učinek, se imenuje Nočni utrinek in zanjo ve vsak zeliščar ki kaj da nase. Res pa je da čeprav ni ravno redka, pa tudi pretirano pogosta ni, in raste le tam, kjer ni veliko svetlobe."
Ni bil prepričan če mu je še sledila, zato ni omenil dejstva da je cvetove posadil na severozahodnem delu paviljona, saj je tisti del čez cel dan videl najmanj svetlobe. Namesto tega je le pripomnil:
"Vendar pa je upravljanje z rastlinami zapleten proces, njihovo ustvarjanje pa še toliko bolj, in navadno zahteva poleg obvladovalca Zemlje še nekoga ki zna upravljati z Vodo. Po drugi strani pa je blagodejno blato preprostejše, in kljub temu da samo po sebi ni tako učinkovito, pa zahteva le nekaj poznavanja mineralov in začetnika v obvladovanju Zemlje da ga ustvari."
Njegova mati, bivša gospodarica Arboria, je celo govorila, da naj bi se vsaka obvladovalka Zemlje, ki je kaj dala nase, najmanj enkrat na teden namakala v njem, ker da pomladi kožo.
"Mimogrede, mi zaupaš svoje ime in element, mlada dama? Ali naj te kar še naprej kličem 'mlada dama'?" je še vprašal, čeprav se mu je zaradi barve las, ki se je v zahajajočem soncu obarvala rubinsko, dozdevalo da je morala biti vihtilka Ognja.

((Agreed Bom vključila v rpg ))

Tudi Leanne nad vikanjem ni bila najbolj navdušena, saj se ji je zdelo, da je med ljudmi ustvarjalo neprijeten hlad in distanco. Toda kljub temu nanj ni pozabila nikoli, kadar je imela opravka z nekoliko starejšimi in ne najbolj poznanimi osebami, saj ni hotela tvegati, da bi s premalo spoštljivim odnosom koga po nepotrebnem užalila. Seveda pa je bila nadvse zadovoljna, ko ji je Altus predlagal tikanje, zato je, ko ji je dal na izbiro tudi možnost striktno uradnega odnosa, hitro odkimala. Nasmešek, ki ji ga je Altus namenil za tem, je sicer deloval nekoliko v nasprotju z njegovim resnim obrazom, a bil je prijazen in iskren, zato mu ga je Leanne zlahka vrnila, kar ji je pomagalo, da se je vsaj malce otresla prejšnje napetosti. Njegove naslednje besede so jo nemalo presenetile, saj je bilo, kot bi ji prebral misli.
"Pa še kako," je tiho pritrdila, potem pa z največjo pozornostjo prisluhnila njegovi razlagi. "Nočni utrinek, kako lepo ime!" je rekla navdušeno, ko je končal pripoved in nadvse si je želela izvedeti še kaj več o tej zanimivi cvetlici ter o umetnosti upravljanja z rastlinami, a medtem jo je gospodar Zemlje že vprašal po njenem elementu. Še sama ni vedela zakaj, a vprašanje jo je nekoliko zmedlo - morda zato, ker je ob vsem, kar je videla, kar malo podvomila v svoje sposobnosti. "Moj element? Aja, mislim, da je Zemlja," je rekla malce negotovo, že naslednji hip pa bi se spet najraje nekam skrila, saj je njen odgovor zvenel tako, kot da še svojega elementa ne bi poznala. "Leanne," je zato odgovorila na drugi del njegovega vprašanja kolikor je mogla prepričljivo, da bi vsaj nekoliko popravila vtis. "Ime mi je Leanne, ampak... mislim, da te tvoj prijatelj že čaka in nočem te še naprej zadrževati. Najlepša hvala, da si mi pokazal, kako čudovito moč ima lahko Zemlja - mislim, da sem pravkar spoznala, kaj je tisto, česar se najbolj želim naučiti. Nasvidenje in upam, da se še kdaj srečava," je rekla in se mu še enkrat nasmehnila, potem pa se je začela počasi oddaljevati od paviljona, da ne bi prebudila ptice, ki je medtem skrila glavo med peruti in zaspala.

Tudi Zemlja, kaj Leanne? si je mislil ko je dekle odhajalo s sedaj že spečo ptico v rokah. Nenavadno je bilo, da je še nikoli ni videl. Čeravno je namreč pogosto pozabljal imena zaradi same količine njih, pa si je obraze kljub vsemu zapomnil. In bil je dokaj prepričan, da je vsaj na videz poznal skorajda vse pripadnike svojega elementa. Očitno ne čisto vse.
Pomahal ji je v slovo, nato pa se obrnil in z očmi poiskal svojega starega znanca. Potreboval je minuto ali dve, kajti sonce je sedaj že skorajda zašlo, in veliki grmi ter majhna drevesa v bližini so ovirali njegov pogled. Končno ga je uzrl in nagovoril:
"Vidim da še nisi odšel. Povej mi torej Sildur, so se naše poti križale po naključju, ali je za tem kakšen razlog?"
Oči je uprl vanj, kajti resnično ga je zanimalo kaj je imel za povedati...

((Malo bolj kratko, trenutno še nisem čisto nazaj v RPGju XD))

Še naprej se je ukvarjal z vrtnicami, vse dokler se ni dekle z imenom Leanne poslovila in ju pustila sama. Kmalu po njenem odhodu je zaslišal vprašanje, nedvomno namenjeno njemu, zato se je počasi obrnil in se z resnim obrazom zazrl v svojega Gospodarja. Kljub mraku je razločil njegovo obličje, njegove mirne, a vseeno mogočne poteze in spomine. Altus je bil eden od redkih ljudi, ki ga je Sildur resnično spoštoval in cenil, v njem je uziral nekakšnega starejšega brata, ki mu je lahko nudil modrosti in znanja odmaknjena od preostalega sveta.
"Oboje" se je mirno odzval. "Zgolj en razlog bi bil premalo, čeprav je poudarek na drugem." Utihnil je, saj je prisluhnil nočnim zvokom in preudarjal, kako naj na jezik spravi svoje misli. Potovanj se je naveličal, dolgih pustolovščin se je naveličal, zdaj se je želel samo ustaliti in si najti primerno funkcijo, ki bi jo lahko opravljal tukaj v Elementalisu, saj povsem nekoristen tudi ni mogel ostajati.
"Nemara se še spominjaš, kako sva se nekoč urila in izpolnjevala najino obvladovanje Zemlje. Takrat sem bil poln neustavljivega duha, hrepenel sem po premikanju in nenehnih pustolovščinah. Zdaj je vse drugače, leta potovanj so me zaznamovala in drugega si ne želim, kot da najdem mirni kotiček in opravljam določeno poslanstvo v imenu Matere narave. Karkoli mi boš ponudil, zadovoljen bom, le nenehnega čepenja v svoji hiši več ne premorem. Skrb za svetišče, zdravljenje bolnih živih bitij, karkoli se ti zdi najprimernejše mi nakloni." Znova je umolknil in počakal nekaj trenutkov, da se je slišalo le tiho oglašanje čričkov. "Če sedaj to še ni mogoče, bom tudi počakal, a mestu in ljudem želim približati naš element in iz svoje hiše mi bo to težko uspelo. Človek se je vse preveč oddaljil od svojih korenin in to, kar mnogi danes počnejo, je obžalovanja vredno. Na potovanju sem videl prizore, ob katerih je moje srce zatrepetalo, a tukaj na srečo še ni tako hudo." S tem je izrekel vse, kar je mislil povedati in počutil se je nenavadno zadovoljno. Že ob vračanju v Elementalis mu je hodilo po glavi, da mora čim prej govoriti z vodjo svojega elementa, saj je bilo svoje znanje vedno prijetno deliti še s kom drugim.

((Nič hudega, včasih je tudi kratko zanimivo ))

"Nemara se še spominjaš, kako sva se nekoč urila in izpolnjevala najino obvladovanje Zemlje. Takrat sem bil poln neustavljivega duha, hrepenel sem po premikanju in nenehnih pustolovščinah..."
O da, spominjal se je. Resda je bila dolžnost Altusova najvišja vrednota, a njegova najhujša skušnjava je bila ravno moč. Oba njegova starša sta bila obvladovalca Zemlje, njegova mati celo Gospodarica, in tako je bil celo svojo mladost deležen najboljšega treninga v obvladovanju Zemlje sploh. In kaj kmalu je hotel še več, hotel je vedno več moči nad svetom okrog sebe. A vedno bolj se je zavedal, da z močjo prihaja tudi odgovornost. In marsikaj, kar se je najprej zdelo kot moč, to sploh ni bila. Že ko je bil star komaj dvajset let bi lahko zrušil celotno četrt mesta v nedrje zemlje in pustil tam le prazno vrzel. A kaj bi s tem dosegel? Le dokazal bi bil, da sem bil tega zmožen, pridobil pa ne bi ničesar, medtem ko bi uničil veliko.
Iz misli ga je spravila nenadna tišina, ko je Sildur obmolknil.
"To mesto je obsedeno z močjo," je naposled spregovoril po nekaj dolgih sekundah tišine. "Povečini z napačno vrsto moči. Polovica meščanov je prepričana da ima moč tisti, ki lahko drugim prizadeja več bolečine kot drugi njemu. Polovica ostalih ne ve kaj naj si misli, vsi pa iščejo odgovore."
Naredil je kratek premolk ter zapičil svoje oči v sogovorčeve kakor da bi hotel prodreti v dno njegove duše.
"Redki so jim poskušali dopovedati drugače. Veliko jih je ponujalo preproste odgovore na vprašanja, na katera ni odgovorov. Nobenemu ni uspelo. Če bi torej rad kaj spremenil, Sildur, poslušaj moj nasvet: ne dopoveduj, ampak pokaži. Ne pridigaj, ampak bodi za zgled. Pojasni, povej kakšno je tvoje mnenje, vendar pusti da si ljudje ustvarijo svojo podobo na podlagi tega kar so videli in slišali."
Spet je nastala tišina, katere popolnost so motili le črički in druge nočne živali, ki so se oglašale medtem ko je še zadnji žarek sonca ugasni daleč za zahodnim obzidjem mesta.
"Ponujam ti slednje: mesto svečenika in vsega kar prihaja s tem. Skrbeti boš moral za tempelj Zemlje, vendar pa bo tvoja glavna naloga v tem, da ljudi poučiš o tem da je prava moč v ustvarjanju, ne uničevanju, in da morda moč kot taka sploh ni tako pomembna kot se zdi na prvi pogled. Bolj kot na to kdo bolje obvladuje svoj element in neskončne prepire o tem kateri element je boljši bi morali gledati na značaje ljudi okrog sebe. Namesto da iščejo pretep naj iščejo prijateljstvo. Namesto da nadzirajo naravo naj ji začrtajo meje, potem pa pustijo da se razvije sama od sebe..."
Ustavil se je, ko se je zavedal da so mu misli odtavale od teme pogovora.
"Torej, sprejmeš ali ne?" je vprašal kratko, kajti nadaljnje zavlačevanje se mu je zdelo nepotrebno.

"...vendar pa bo tvoja glavna naloga v tem, da ljudi poučiš o tem da je prava moč v ustvarjanju, ne uničevanju, in da morda moč kot taka sploh ni tako pomembna kot se zdi na prvi pogled. Bolj kot na to kdo bolje obvladuje svoj element in neskončne prepire o tem kateri element je boljši bi morali gledati na značaje ljudi okrog sebe. Namesto da iščejo pretep naj iščejo prijateljstvo. Namesto da nadzirajo naravo naj ji začrtajo meje, potem pa pustijo da se razvije sama od sebe..."
V teh besedah je bilo več resnice, kot bi jo nekateri želeli priznati. Seveda, razglašati splošni dobrobit človeštva in vsem na očem opravljati dobra dela ni bilo težko, težko je bilo v to vložiti svojega duha. In kdor ni vložil svojega duha, je vse opravljal izključno z določenimi računi. Vsa zloba na katero je naletel Sildur, ni izvirala izključno iz golega fizičnega nasilja, ampak iz rokakov preračunljivih senčnih oseb, ki so "divjake" uporabljali kot svoje marionete. Proti takim se je potrebno boriti, medtem ko je marionete potrebno reševati in jih povrniti na pravo pot.
"Modre besede" je počasi dejal, ko je med dvojico že nekaj časa vladala tišina. Motili so jo le občasni nočni zvoki, ki pa so bili prej balzam za ušesa, kakor motnja. "Če bi ves svet prisluhnil tvojim besedam in si jih vzel k srcu, bi kmalu imeli neskončno učiteljev in rešiteljev človeštva. A kaj bi bilo potem, kdo bi bil učitelj in kdo učenec? Si svet brez uničevanja sploh lahko predstavljamo?" Neodobravajoče je odkimal in se zazrl nekam v daljavo, odkoder se je oglasilo tiho skovikanje sove. Kolikšno moč je imela narava ponoči, podnevi se ljudje sploh niso menili za njene glasove, a v nočeh... To je bila čisto druga pesem. Nezaupljivo so si ogledovali krošnje, ki so skrivnostno šumele, grozeče črne prste vej, ki so se sklanjali nanje, srhljive pare oči, ki so zrle iz neprodorne črnine in še bi se dalo naštevati. Človek se je postavljal za gospodarja sveta, lastil si je Zemljo, a se jo je obenem bal. Tak gospodar ne more biti dober lastnik, saj je strah neznanje, neznanje pa poguba. Vse je že padlo pregloboko, če si niti svobodnega sveta ni bilo mogoče predstavljati. Ampak upanje je vedno obstajalo, tako mu je pravil stari mojster davno tega. Je človek mar Bog, ki vse ve in vse vidi? Kako naj potem ve, kaj ga čaka v prihodnosti? Seveda, lahko je mračna, lahko pa je tudi svetla in če si to želimo, morda tudi bo. Sildur je šele zdaj spoznal, koliko resnice je v teh besedah in njegov resen obraz se je nekoliko razjasnil, kar pa v mraku ni bilo mogoče videti. "Mislim da veš, kakšen bo moj odgovor Altus. Zavrnitev pomeni poraz, mrak pa še ni tako gost. Svet potrebuje ljudi, po katerih se bo zgledoval in kdo drug bo to če ne ti, ki o tem razglabljajo." Rahlo se je nasmehnil in napravil nekaj korakov proti izhodu iz paviljona. "Potrudil se bom, da se bistvo tvojih besed uresniči, a boj bo hud. Odslej veš, kje me lahko najdeš. Lahko noč." Z pomigom glave se je poslovil od svojega Gospodarja in se napotil svojemu novemu cilju naproti. Bilo je že pozno in noč je zavladala nad deželo.

"Če bi ves svet prisluhnil tvojim besedam in si jih vzel k srcu, bi kmalu imeli neskončno učiteljev in rešiteljev človeštva. A kaj bi bilo potem, kdo bi bil učitelj in kdo učenec? Si svet brez uničevanja sploh lahko predstavljamo?"
Te besede so Altusu odzvanjale v njegovih ušesih še dolge trenutke potem, ko je Sildurju pokimal v slovo in je mlajši od obeh moških odšel v noč.
Resnično, svet brez uničevanja bi bil prepoln življenja. Več rastlin pomeni več hrane za nekatere živali. Več hrane zanje pomeni manj smrti zaradi lakote, kar pomeni še večje število teh živali. In to pomeni več hrane za živali ki se hranijo z njimi, kar pomeni več tudi teh živali. Vse skupaj pomeni še več hrane za ljudi, ki bi jih morali stalno loviti da katera vrsta ne bi postala preveč množična. In za to bi rabili še več ljudi. Kar pomeni da bi bilo na koncu prav ljudi preveč, in ti bi morali bodisi pomreti, bodisi vedno bolj iztrebljati druge živali dokler ne bi zmanjkalo hrane. In na koncu bi to pomenilo le še izbiro med smrtjo ali pa kanibalizmom.
Nekaj trenutkov je potreboval da se je spet zbral po tej strašni misli. Pravzaprav stvari niso bile tako enolične. Ta podoba je temeljila na trenutnem odzivu in na preveliko predpostavkah, ki se najverjetneje ne bi zgodile. In sploh ni imel tega v mislih, ko je dejal da bi se moralo ustvarjati namesto uničevati.
Zato da neko življenje obstane, mora drugo umreti. To je naravni red tega sveta in le norec bi ga poskušal spreminjati. Nam se zdijo živali manj od nas ker se niso sposobne naučiti drugega jezika kot svojega in ker povečini ne znajo uporabljati orodja. Rastline se nam zdijo še manj, saj se niti oglašajo ne in navadnemu opazovalcu, razen rasti skozi leta, nič ne daje vedeti da sploh živijo. In vendar je življenje v vsem. V človeku, v živali, v drevesu in v bilki trave, celo v kamnu, pesku in kovini. In z nečim se mora vse hraniti, sicer umre. Za življenje nekega bitja mora umreti nekaj drugega, in to vedno znova. Ampak ali ni propada že tako dovolj? In še vedno se ljudje raje vojskujejo in poškodujejo kot pa da bi poskusili kaj ustvariti. Nekateri ustvarjajo. Nekateri redki posamezniki, ki jih ostali gledajo s prezirom ali pa sploh ne. In ravno ti navadno najprej propadejo kot stranski učinek tega ali drugega napada nad trenutnega sovražnika. Edine izjeme so tisti, ki ustvarjajo orožje. Za tiste se zdi, da živijo vse dokler so sposobni ustvarjati.
Začel je korakati v nasprotno smer od tistih, v kateri sta odšla njegova nedavna sogovorca. Vila njegove družine se je namreč nahajala na južnem koncu parka, nedaleč od najjužnejšega dela mestnega obzidja. In celo pot nazaj je razmišljal, ali ni ravno s tem, ko je pomladil vrtnico, obsodil neko drugo rastlino, ki bi se lahko hranila z njenimi propadajočimi listi v zemlji, na propad. In ali ni s tem, ko je rešil ptico, prikrajšal sestradanega mačjega mladička za edini plen, ki mu ne bi mogel zleteti stran?
Katera odločitev je prava? Na koncu je bilo vprašanje vedno isto, ne glede na to kako se je problem začel. Katera odločitev je prava? Morda obe? Morda nobena? Zdi se, da karkoli storim prinese ravno toliko ali pa še več gorja kot koristi. Bi moral biti bolj pasiven, pustiti da stvari tečejo svojo pot? *Katera. Odločitev. Je. Prava?*