Termalni vrelci

Na mesto je padal mrak, ko je izza ene izmed košatih rastlin stopilo rdečelaso dekle. Iz zelenega raja je odšla po najbližji poti, ki je vodila k njenemu domu in ta je vodila mimo termalnih vrelcev. Ti so bili popolnoma prazni in Castalia se je zato tiho sprehajala med rastlinami, posajenimi v lonce in bazenčki, v katerih je tiho brbotala topla termalna voda. Ko je šla mimo bazena, v katerem je bila ledeno hladna voda, katere gladina je vzvalovila, ko je zapihal nežen vetrič, ki pa je s svojo hladnostjo napovedoval jesen. Castalia je imela jesen rajši od poletja, saj takrat ni bilo tako vroče, a zadnji del tega letnega časa se ji je vedno zdel turoben, saj je bilo vso rastlinstvo brez listov, pihal je leden in oster veter, sneg pa običajno še ni prekril pokrajine. Takrat pa je Castalia s svojim ostrim sluhom zaslišala nekaj, kar je bilo sumljivo podobno korakom v daljavi. Sicer ni imela razloga za skrivanje, a vseeno si je želela bodočega prišleka najprej ogledati, nato pa se šele odločiti, ali naj stopi preden in zato si je čez glavo potegnila kapuco svojega temno zelenega plašča in stopila za velik grm. Za vsak primer, če bi se pojavil kdo neprijeten, je roko oklenila okrog bodala, ki ga je nosila pod plaščem in se s prodornim pogledom zazrla v smer, iz katere se je slišalo sedaj že glasnejše korake.

((Gemina))

Gemina je že slišala za termalne vrelce. Večinoma samo dobre stvari in pohvale. Vendar sama nikoli ni imela časa, da bi se odpravila tja. Sploh pa sodeč por tem, da se v njih ljudje sproščajo, se je nekako izogibala tega prostora. Zakaj? Zaradi družbe. Bala se je, da je tam veliko veliko ljudi. Sicer je dvomila o veliki količini negativne energije, vendar te možnosti nekako ni mogla izključiti. Nikol ne veš kaj te bo doletelo. Mogoče pa bo mesto nekega dne čisto in napol prazno..
Počasi se je sprehajala po zelenih zelenicah in se končno po dolgem času odločila obiskati te slavne vrelce. Odlično bo, če se bo tam počutila perfektno in se sprostila hkrati. No, Gemina se tako ali tako se lahko sprosti že ob majhni luži vode. Vendar je za začetek imela dober občutek, zaradi katerega se je sploh pripravila oditi tja. Med hojo je razmišljala in bila nekako v svojem svetu (kakor vedno). In ko je prišla tja, je le obstala in si do dobra ogledala sprednjo stran. Že ta ji je bila všeč in lepo je bila urejena. In ni dvomila, da drugje ni drugače. Sprehodila se je med rastlinami, ki so obdajale vrelce. Lepo je bilo in trenutno res ni videla veliko ljudi. Najbrž je bila ura takšna.
Nekaj rdečega jo je pritegnilo. Lasje? Se je spraševala v glavi in se odločila približati in si pobližje ogledati. Sicer je ta barva kaj kmalu izginila. Najbrž bo zopet kakšna oseba. Zadnje čase je res veliko ljudi spoznala in to ni ravno njen stil. Rdeči lasje so jo močno privlačili. Nikoli še ni videla takšne barve.. "Lepa barva." Je pripomnila, ko se je ustavila pri nekem vrelišču in gledala vanj. Bolj je pohvalila tisto rdečo barvo las, ki jo je le za kratek trenutek opazila. Potem pa je izginila, kakor da bi se vdrla v zemljo. Čudno, vendar se ni pretirano ubadala s tem. Tudi barva vode je bila prekrasna.

[ se opravičujem za čakanje]

Najbrž je vedno izgledala zasanjano, kadar je takole stala pred 'navadno' vodo. Pa vendar, jo je resnično sproščal že dež, kaj šele celotni ocean. Samo sebe v odsevu ni nikoli gledala. Vse ostalo je takoj opazila, že najmanjši vetrič, ki se je zrcalil v odsevu. Zato je tisti rdečkasti lasje v odsevu niso presenetili. Nekako je le potrdilo njene sume, čeprav jih je že opuščala. Le z očmi se je premaknila na rdečo stvar v vodi in se nasmehnila. "Ni za kaj." Je dejala napol tiho. Potem je preusmerila pogled in njen nasmeh je izginil. Nekaj časa je še tiho stala in gledala tja v vodo, si zaželela, da bi lahko bila v njej.. Vendar to danes ni bilo v njenem načrtu.
Obrnila se je proti neznani ženski, ki se ji je ravnokar predstavila: "Gemina." Je dejala in ji ponudila roko. Nikoli ji ni bilo jasno, zakaj so si ponujali roke ob novem s poznanstvu. Pa vendar je to vedno delala. Najbrž zaradi vzgoje.. "Lepo je tukaj." roke je sklenila za hrbtom in se sprehodila za par korakov na vzdolž poti. "Si za sprehod?" jo je vprašala, čeprav je najbrž tako ali tako že začela za njo hoditi. Ali pa tudi ne. Gemina je ni videla, le sklepala je lahko.

»Res je,« je tiho odgovorila. Nato je presenečeno pogledala ponujeno roko, ki jo je sicer stisnila, a jo je potem hitro odmaknila, saj ni bila navdušena nad telesnimi stiki. Sicer je bilo po pravilih lepega vedenja tako, a vseeno se je rokovanju izogibala, če je le bilo mogoče. Gemina je nato stopila korak nazaj in naredila nekaj korakov naprej po potki. »Seveda,« je dejala Cas, ki se v resnici vabila ni najedala. Sploh pa ne od tako resne osebe, kot se ji je zdela Gemina. V dveh dolgi korakih je rdečelaska ujela korak s rjavolasko in tako sta nekaj časa stopali v tišini, ki pa ni bila neprijetna. Obe sta bili bolj molčeči in Castalia še dokaj plašna, če osebe in poznala. Zato ni načela pogovora in je rajši opazovala okolico. Medtem se je že precej stemnilo in rastline, ki so podnevi kopalcem nudile zasebnost, so je pozibavale v rahlem vetriču. Čez nekaj časa je Cas končno spregovorila: »Kateri element obvladuješ?« je vprašala Gemino. Takrat sta se ustavili pred ledeno hladnim bazenom in Castalia se je odločila, da se bo malce poigrala s svojo močjo. Manjši del zemlje pred samo je zmehčala in ko je stopila nanjo se je ta pod njeno težo udrla. Nato pa se je v trenutku, ko bi se lahko začela naprezati za rešitev iz luknje, spet strdila. Cas se je zasmejala, čeprav je vedela,da je njeno igranje brez pomena. Preprosto rada se je zabavala na ta način in zato je zadelo še nekajkrat ponovila.

((Krneki, I know. Čist brez idej sm :S))

[ still better then mine ]

V dveh dolgih korakih jo je ujela. V tihi, prijetni tišini sta se sprehajali, vse dokler se niste ustavili. Vprašanje, kateri element Gemina obvlada.. No Lahko bi ji direktno povedala, lahko bi oponašala njo, ko se je začela poigravati z zemljo pod njenimi stopali. S tem, da se je z njo strinjala (o lepoti termalnih vrelcev), le ni bila presenečena, temveč vesela. No, najbrž je tukaj vsem vsaj malo lepo, drugače ne bi bil sproščujoči kraj. Seveda svoje naredijo tudi vrelci.
Premislila je in le izrekla, hkrati pa iz bližnjega bazena 'povlekla' kroglo vode nad njeno roko: "Voda." Kratko, jedrnato. Zakaj je delovala resno? najbrž zaradi tolikšne sproščenosti in umirjenosti. V njeni družbi ji je bilo nadvse prijetno. Nobene negativnosti, zla. Všeč ji je bilo. Toplo in ljubko se ji je nasmehnila, ko je kroglo vode povrnila nazaj v bazen. "Ti pa zemlja." Je še rekla. Njen nasmeh je trajal nekaj časa, nato pa postopoma ugasnil. Ni je nameravala vprašati, kaj je njen namen, da je tukaj. Zakaj bi? Vsak ima svoj namen, svoje skrivnosti. zakaj bi potem drezal v njih, če to ni potrebno? Stopila je korak naprej in nadaljevala sprehod. Res se je temnilo in kaj kmalu bo tukaj noč. Prelepe papirnate lučke, so se počasi začele prižigati nad potko, ob bazenčkih. "Si se že kdaj tukaj namakala?" Je naposled le vprašala in se ustavila pri naslednjem bazenu. Mikalo jo je. Res jo je mikalo. Ozračje je bilo še vedno toplo.
Ker je bila bosa se ji ni bilo treba sezuvati. Zato je le poveznila svojo obleko čez ramena in glavo, ter se slekla direktno do nagega. Njena navzočnost je ni motila, čeprav ni bila vajena družbe in pogledov. Pa vendar, bilo je popolnoma spontano. Naslednji korak - za korakati v bazenček. Voda je bila prijetno hladna. Ne premrzla, ne prevroča. Nasmeh ji je zaigral na obrazu, kakor majhnemu otroku, ki se igra v peskovniku. Bazenček je bil dovolj globok, da si lahko nemoteno sedel in imel vodo pod brado. "Pridruži se." Jo je povabila z veseljem v njenem glasu. Čeprav je ni poznala in ni imela pojma kdo je točno, je to trenutno resnično ni motilo.