Ognjeni ring

Dan po sprejetem izzivu v klubu Ekvinokcij je Astarion porabil skorajda izključno za trening. Skorajda vsi vihtilci ognja so bili poklicani (nekateri redki, med drugimi Ignis, pa za to sploh izvedeli niso), in enega za drugim je Astarion premagal s svojimi plameni. Le redki so zdržali več kot nekaj napadov in niti eden ga ni uspel poškodovati. Gospodar Ognja bi se skorajda predal lažnemu občutku varnosti, a se je še pravočasno opomnil da izzivalka pač ni bila navadna nasprotnica. Tistega večera se je umil in dobro naspal, kajti vedel je, da bo naslednji dan potreboval vso svojo energijo.
In pol ure pred dvanajsto je bil zopet na kraju kjer je prejšnji dan prebil več ur: na Ognjenem ringu. Počasi so začeli kapljati ljudje, ki so se razporejali okrog kraterja, medtem ko je belolasec sameval na sredini granitne ploščadi, ki bi, če se ne bi s štirimi močnimi verigami držala robov kraterja, zgrmela v brbotajočo magmo nekaj deset metrov nižje.
Vedno več ljudi se je nabiralo in čas je tekel. Vsi so čakali kdaj se bo pojavila izzivalka in se bo spopad začel, medtem ko se je Astarion, oblečen le v usnjene kratke hlače, kratkočasil z žongliranjem s šestimi za pest velikimi ognjenimi kroglami...

((Ignis))

Ko je zapustila Ekvinokcij se je hitreje kot blisk vrnila naravnost v svojo kovačijo, kjer je poprijela za največje kladivo in najtežji kos kovine, ter se z enim spravila nad drugo, da so se od moči udarcev kar kresale iskre. Kovanje jo je vedno sproščalo, zato ker je imelo konstanten ritem, ob katerem se je lahko samo potopila v odsotnost in ji ni bilo treba razmišljati. Zvok udarca kladiva ob nastajajoči meč je pomirjujoče odzvanjal v ozadju, medtem ko je bila z vsakim udarcem ob razgreto železo bolj sproščena.

Tistega dne je svojo posteljo obiskala neobičajno zgodaj, a je kljub temu takoj zaspala na prijetno trdi površini. Zjutraj se je zbudila ob prvem svitu in odtekla nekaj poživljajočih krogov po prebujajočih se ulicah Elementalisa, nato pa se je zakopala v svojo hišo in cel dan meditirala na svoji zbranosti in notranji moči. Sledil je še en večer, ki ga je že v začetku prekinila z rjuhami in dolgim, krepčilnim spancem.

In sedaj je počasi, a z odločnim korakom stopala proti Ognjenemu ringu. Čutila je poglede, ki so se lepili nanjo, a to navsezadnje ni bilo nič novega - sicer so imeli danes ljudje še kak drug razlog kakor privlačnost, ki je sevala od nje, a občutek je bil strašno podoben. Ne ozirajoč se na šepet in iztegnjene prste, je Ignis dosegla vrh vulkana, nad katerega razgretim žrelom je bila z mogočnimi verigami vpeta ploščad, ki je ognjencem služila za trening in spopade. Njen pogled je obstal na belolasi postavi, ki je ležerno, skorajda preveč sproščeno podajal krogle ognja iz ene roke v drugo.

Lahkotno je sestopila na viseči kamniti krog, katerega tla bi verjetno lahko prečila še v popolni temi in z zavezanimi očmi. Podplati njenih večno bosih nog so namreč poznali vsako najmanjšo razpoko, prasko in izboklino v kamnu, preko katerih so se sprehajali že leta. Obstala mu je nasproti, na popolnoma oddaljenem koncu ringa, in spregovorila dovolj glasno, da so jo lahko slišali skorajda vsi, ki so sedaj obkrožali ring.

"Izzivani začne." je kljub glasnosti mehko dejala in svoje plameneče oči sklenila z njegovimi, odločena, da ga bo tokrat premagala.

Kot je pričakoval, ga izzivalka ni pustila na cedilu. Prišla je še preden bi v zgornji polovici peščene ure ob robu ploščadi zmanjkalo peska, torej pravočasno. Ni si mogel kaj da si ne bi privoščil zelo počasnega plazenja z očmi po njeni gladki koži.
"Izzivani začne," so bile edine besede ki mu jih je naklonila, ki pa so ga hkrati tudi zbudile iz še ene fantazije o tem, kaj bi počel z njo potem ko bi jo še enkrat premagal.
Tudi prav, si je mislil. Da vidimo kako dolgo boš zdržala tokrat.
Namrdnil se je in zamahnil z roko, da je šesterica ognjenih krogel, še vedno premetavajoč se med seboj, šinila proti njej. Ko so bili nekje na sredini poti pa je njihov upravljalec stisnil pest, da so s preoblikovale v ognjenim puščicam podobne izstrelke, ki so pospešili hitrost in še hitreje kot poprej poleteli proti tarči.
Astarionu je bilo jasno da se bo njegova nasprotnica tovrstnemu napadu umaknila, saj je v prejšnjem boju večkrat demonstrirala svojo gibkost, medtem ko po njegovi oceni za obrambo ni imela dovolj časa in najverjetneje tudi moči. A ravno to je dalo dovolj časa njemu, da je ta čas med obema dlanema pripravil za glavo veliko žogo tekočega ognja in jo vrgel visoko v zrak. Tam je zalebdela kakor pomanjšano sonce, nad ploščadjo a vseeno pod vrhom kraterja. A za razliko od ognjene krogle na nebu ta ni bila nevarna le tistim ki bi se ji drznili približati. O ne; že nekaj trenutkov po tem, ko je obmirovala nad bojiščem, se je iz nje na Ignisino polovico vsula toča tekočega ognja, tekočine ki je žgala s tako močno vročino in plamenom, da se je proti njej še vrelo olje zdelo kot hladen tuš.
Na obrazu Gospodarja Ognja je igral njegov bojni nasmešek, sam pri sebi pa je le čakal kdaj bo nasprotnico zadelo dovolj izstrelkov da ga bo moledovala za milost in se predala.

Rdeči lasje so ji nežno plapolali v sapi, ki je vela preko vrha vulkana, v katerem je počival ognjeni ring. Ploščad se je kakor vedno na vsake toliko časa zatresla od grmenja gore pod njo, da so mogočne verige, ki so jo držale na mestu, zarožljale in zapokljale, od roba kraterja pa se je odkrušilo naslednje prgišče črno rjavih skal in kamenja. Zdelo se je, da Ignis stoji na razpokanem kamnu povsem sproščeno, kakor da bi šlo za katerikoli drug dan in da vanjo ne bi strmelo na stotine parov oči, ki so si prišle ogledat spopad za mesto gospodarja ognja. A v resnici so njene zelene oči nepremično opazovale moškega, ki ji je stal nasproti, njeno telo pa je ždelo v pripravljenosti, da bi v delcu sekunde reagiralo na karkoli, kar bi belolasec pač kanil storiti.

Čakati je ni pustil prav dolgo in proti njeje je zalučal šesterico ognjenih krogel, s katerimi se je poprej igral. Ko so se prelevile v drveče strelice, je mojstrica v trenutku zamahnila z roko in pred njo je iz niča izbruhnil mogočen zid zelenih plamenov, ki so kakor za šalo požrli šest koničastih plamenov. Malo sonce, ki ga je Astarion medtem pognal v nebo, je proti njej vsulo dež žarečih zubljev, a ta se je prav tako brez sledu izgubil v njenem prasketajočem zelenem braniku. Mehko se je nasmehnila in nekaj zamrmrala, nato pa zatisnila oči in čutila, kako so ji mravljinci zagomazeli po hrbtu. Ta trik z ognjenim curkom je izumila sama in se ga je posluževala le redko, saj ni imela nikakršnega namena razkrivati svojih zvijač morebitnim nasprotnikom. Tistih nekaj sekund, ko je zeleni zid pred njo še plamenel, je porabila zato, da je prej omenjeni curek ustvarila in ga, skritega pod ploščadjo, pognala proti izzvanemu, da je nadenj rjoveč planila izza hrbta.

Ignis je pustila, da so zeleni zublji izgoreli in se pognala proti Astarionu, medtem ko njemu ni ostalo drugega kakor da se ubada z napadom od zadaj. Med tekom je s stopalom občasno močno udarila ob tla, da je preko kamna proti gospodarju planil trak rdečkastega ognja.

Ah da, obarvan ogenj. Najljubše orožje šovinistov in pozerjev, si je mislil Astarion ko je premeril zid zelenih zubljev na drugi strani granitnega pravokotnika.
Stekel je na proti njej, upajoč da jo bo spet ujel na isto finto, le da so ji tokrat vidno polje zakrivali lastni plameni. A očitno ni delovalo: nasprotnica je namreč ugasnila ognjeni zid in mu stekla naproti. Plamena izza hrbta se ni zavedal, saj do sedaj ni imel razloga gledati nazaj.
Tekla sta eden proti drugemu, ko je proti njemu pošiljala prizemne udarce ognja, katerim se je gladko izogibal tako da je med tekom odskakoval v levo in desno. Ko je bil dovolj blizu pa se je naslednjemu udarcu izmaknil tako, da je skočil visoko v zrak in plosknil z dlanmi, da sta se z obeh strani nasprotnice približali steni sončnih plamenov. Šele sedaj se je zavedal ognjenega žarka, ki ga je bil zasledoval čez polovico bojišča medtem ko je tekel naprej, saj je kot iznenada oddrvel mimo mesta od katerega je odskočil in naravnost v svojo stvariteljico.
Astarion je že padal, zato je hitro pospešil oba ognjena zidova z upanjem da bosta treščila skupaj še preden bi se njegovi nasprotnici uspelo izmakniti. Z elegantnim prevalom je pristal na tleh brez težav, nato pa sta njegovi pesti zažareli v plamenih, s katerimi se je pognal nad nasprotnico nedaleč stran. Boj ognja proti ognju je brez posega fizične moči lahko trajal zelo dolgo, sploh kadar sta bila nasprotnika podobnih moči.
In ravno to je mislil preprečiti s prvim udarcem proti njeni glavi in drugim proti trupu.

((Oproščam se za dolgo čakanje ter kratkost posta, trenutno sem bolj na kratkem tako s časom kot navdihom XD))

((happens to us all.(; ))

Nejevoljno je opazovala gibčnost in hitrost njegovega izmikanja ter se spraševala, kako neki je to uspevalo nekomu, ki je dneve preživljala za mizo polno papirja in ne na vadbišču, poleg tega pa ga je ovirala še gmota moških mišic. A vsakršne dvome, ki so jo pestili in se ji v tistemu trenutku podili po glavi, je bila primorana odriniti, ko Astarion kaka dva metra proč od nje sočil v zrak in z nedolžnim ploskom dlani iz niča ustvaril par rjovečih, zlatorumenih zubljev, ki sta šinila proti njej. Da bi bila polomija popolna, se je na neverjetno gospodarjevo srečo izkazalo, da je plamen, ki mu ga je poslala za hrbet, ravno tedaj dosegel točko, kjer je stal še pred sekundo, ga seveda uspešno zgrešil, in se pognal naravnost naprej.

Torej vanjo. Ker je šlo za njen lastni ogenj, se ni obremenjevala s srečanjem le-teh, motilo jo je le, da so ji delno zakrivali pogled na belolasca, ki je v tistem že pristal na tleh in dlani, stisnjene v pesti, prižgal, da so svetleče zažarele. Tik preden je planil proti njej, je s pogledom ošvrknila oba zublja, ki sta drvela proti njej, nato pa se je bliskovito nagnila nazaj, da se je izognila trojici ognjenih kač, nogo pa je iztegnila v močno brco, usmerjeno naravnost v Astarionove nezaščitene prsi, ki jih je nespametno razgalil, ko je levico iztegnil v udarec, ki je ciljal njeno glavo, te pa - na njegovo žalost - pač ni bilo več tam.

Ko se je skušala ujeti na roke, da bi zopet naredila premet nazaj in povečala razdaljo med njima, ji je roka zdrsnila na kosu kamna, ki je zaradi številnih impaktov in razpok zdrsnil s svojega mesta ter spodnesel njeno ravnotežje, da se je pod neprijetnim kotom zrušila na hrbet. Ignis je hitro razprla oči, da je ugledala belolasca, ki se ji je nezadržno bližal, s plamenečimi pestmi in tistim samozadovoljnim, vase zaverovanim nasmeškom. Tepec samovšečni, je zagodla sama pri sebi, nato pa sprostila dlani in jih skrajno nežno, akoravno z veliko močjo, pritisnila ob granitno ploščad, ki je mehko nihala nad žrelom brbotajoče, razgrete lave.

Vso tisto vročino in silno moč, ki je rohnela pod njima, je čutila. Plala ji je po žilah, utripala ji je v ritmu srca. Bila je mogočna kri, ki je privrela na dan iz vročega telesa zemlje. Bila je ogenj, in bila je moč...bila je moč, ki jo je Ignis poznala. In ko je dvignila roki od kamnitega bloka, preko katerega sta še trenutek poprej plesala z ognjem, sta se iz lave pod njima prav tako dvignili dve žareči, zlato-rdeči roki tekočega kamenja in kovine, ki sta s pokljanjem in sikanjem segli po Astarionu. Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje, je pomislila in ustnice ji je ukrivil majhen nasmešek.

Končno se je njegovi nasprotnici ponesrečila akrobacija in Astarion je že bil prepričan, da je bila zmaga njegova. Nemočno je ležala na tleh in zato bolj dovzetna za fizične napade, medtem ko je bil prepričan da bi kakršnekoli plamene znal ugasniti z isto metodo, ki se je je poslužil pred dvema dnevoma v klubu.
A to se je izkazalo za napako. Skorajda je bil že ob njej ko sta z leve in desne strani ploščadi šinili kvišku stebra tekoče magme. To sicer glede na okolje ne bi bilo nič nenavadnega, če se ne bi vrhova magmatskih gejzirjev oblikovala v dlanem podobno obliko ter začela padati proti njemu.
Njegov obraz se je spačil v nemo masko krika brez glasu in za sekundo je le obstal kjer je bil, preveč presenečen da bi lahko reagiral. A hitro se je zbral in poskusil nekaj storiti. Nekaj, karkoli! Dlani so bile prevelike da bi se uspel izmakniti, zato je proti njima uprl vso svojo moč in ju poskušal odvrniti stran od sebe. Lahko je čutil ognjeno naravno lave, vendar pa ta ni bila sama. Ob energičnih in živahnih plamenih jo je sestavljala tudi neuklonljiva in trdna volja zemlje.
Prekleto, kako ji to uspeva!? je odzvanjalo po njegovi medtem ko je poskušal zadržati dlani. A mu ni uspevalo. Nič čudnega, če tega še nikoli prej ni počel! Pravzaprav je bil do sedaj prepričan, da je obvladovanje lave mogoče le, če pri tem sodelujeta tako obvladovalec Ognja kot Zemlje hkrati. Premaknil se je bližje levi dlani in čimbolj stran od nje kot se je lahko, tako da je bil izven dosega desne, in usmeril vso svojo energijo v levo dlan. Počasi, z veliko truda mu je uspelo da jo je začel premikati pod kotom stran od sebe, dovolj da bi se rešil pred udarcem staljene kovine in prvinskega ognja.
In najverjetneje bi mu uspelo, če ne bi s tem, da je vso svojo koncentracijo usmeril v roko magme, spustil vse ostale obrambe.
Zadnja stvar ki se je je spomnil potem je bila topa bolečina v tilniku, nato pa se je svet stemnil v popolno črnino...

Od nadzorovanja rok iz lave so ji na čelo stopile potne kaplje, kajti naloga še zdaleč ni bila lahka in že to, da je priklicala magmo iz ognjeniškega žrela, je bilo dovolj naporno, kljub dolgim mesecem, ki jih je posvetila urjenju te veščine. Iz ležečega položaja se je nekako spravila v nekaj, podobnega počepu, nato pa se je z nekaj težavami le dvignila na noge in še bolj skrčila prste, da sta se obe ognjeni roki še z večjo hitrostjo in močjo sklanjali proti Astarionu. Navzlic vsemu njenemu trudu, je bil belolasec še vedno mogočen obvladovalec ognja in ko je svojo moč usmeril na eno samo roko, je čutila, da jo ped za pedjo odriva od sebe. Zdaj, ko je bil osredotočen izključno na eno, je opustila nadzorovanje druge, da se je tiho umaknila nazaj v brbotajoči vulkanski kotel pod njima, sama pa je drugo magmatsko roko nadzorovala le še toliko, da je pritiskala proti Astarionu, kajti to je bilo tudi vse, kar je potrebovala.

Z odločnimi, hitrimi koraki, ki so že mejili na tek, je prečila tistih nekaj metrov, ki so ju ločevali, nato pa se je ustavila za njegovim hrbtom, dvignila roko, jo skrčila, ter jo v enem tekočem, hitrem in sunkovitem udarcu v komolcu združila z Astarionovim tilnikom. Ognjenec se je kakor vreča krompirja zložil po tleh, povsem brez zavesti. Ignis je še nekaj trenutkov stala tam in nemo opazovala gospodarja, ki to ni bil več, nato pa je počasi le dvignila pogled od poraženega belolasca in se razgledala po nenadoma tihih gledalcih. Po Ekvinokciju so vsi pričakovali, da me bo še enkrat premlatil, je pomislila, kotičke ustnic pa ji je pričel cukati majhen smehljaj. Ničesar ni rekla, le dopustila je, da je nasmešek ukrivil njena usta, nato pa se je sklonila in si Astarionovo mlahavo telo zadegala na ramo, nato pa lahkotno odkorakala iz ringa. Čeprav bi se po dokaj kratkem, a utrujajočem dvoboju morala počutiti izmučeno, je bila skorajda na vrhu sveta in ognjenčeve teže sploh ni čutila. Gospodarica… si je zamrmrala v glavi, medtem ko se je prebijala skozi šušljajočo množico. Zven naziva ji je bil kar preveč všeč.