Gola planota

Z nasmehom je sprejela ponujeno roko in se sprehodila do vrat. »Čez eno uro torej.« Ko je stopila iz pisarne in za sabo zaprla vrata bi od veselja najraje zakričala. Najtežji del je bil že za njo, saj se je dobro zavedala, da so njene fizične sposobnosti precej bolj prepričljive kot govorniške. In tudi mojster Zemlje se ji je do sedaj zdel precej simpatičen človek. No, tako odprtega in sproščenega šefa bi bila vsekakor vesela. Odhitela je iz stavbe in proti svojemu domovanju, kjer se je najprej spravila iz neudobnih petk in tesne oblekice, potem pa si je v kopalnici vzela kar nekaj časa z umivanjem in brisanjem ličil z obraza.

Na Goli planoti se je pojavila točno čez eno uro, sveža in pripravljena na karkoli, oblečena v elastične športne hlače, ki so se tesno prilegale njenim nogam in zračno belo majico. Ker njenega potencialnega bodočega delodajalca še ni bilo je sedla na rob velikega bojišča iz steptane zemlje in uživala v razgledu na sonce, ki je nebo obarvalo v rožnate in oranžne odtenke v svojih zadnjih vzdihljajih. Še bolje. Rada se borim zvečer…

((uhf, zavedla sem se, da še nimam hišice, tko da si jo hitim uredit ))

Škrlatno-oranžno sonce je božalo oblake in jih barvalo v svoje barve, medtem ko se je samo s spodnjim delom že dotikalo vrha gorovja na zahodu. Rjavolaski na ploščati planoti nedaleč od južnih vrat Elementalisa se je pridružil črnolas moški. Kakor da bi šlo za nek tihi dogovor je bil tudi sam oblečen v belo, čeravno v od njenega popolnoma drugačnem slogu. Nosil je tanek dolg plašč, ki mu je padal do kolen in se je zadaj nad pasom razparal v dva dela. Večji del je bil bleščeče, snežno bele barve, ki pa so jo na koncu rokavov, ovratniku in drugod prekinili deli črne, obrobljeni s strupeno zeleno. Pod plaščem je imel le tesno kratko majico črne barve iz svile, hlače iste barve in materiala pa so gladko padale ob njegovih nogah.
"Oprosti mi za zamudo," je dejal s sledjo kesanja v glasu, čeprav ni mogel zamuditi več kot pet minut. In peščene ure so bile v vseh pogledih izjemno neprimerne za na bojišče. Že v prvem pogledu je opazil tesne hlače iz raztegljivega materiala, ki so poskrbele za to da so njene noge in zadnjica izpadli še bolj zapeljivo. Na hitro je otresel um tovrstnih misli in se osredotočil na razlog, zaradi katerega je bil tam.
"Si pripravljena?" je vprašal kar naravnost, kajti kakršnokoli zavlačevanje se mu je zdelo nesmiselno. Kratko je velel: "Napadi!"

Čez nekaj minutk se je na Goli Planoti pojavila še ena oseba. Črnolasec v belem plašču je pristopil k Eleni, ki je še vedno sedela in opazovala nebo. Nekaj besed, ki so sestavljale opravičilo zaradi zamude je doseglo njena ušesa in morala se je nasmehniti. Bil je tri minute pozen, pa se že opravičuje! se je posmehnila sama pri sebi, potem pa se postavila na noge in si s hlač otepla umazanijo s tal.

Naslednje vprašanje in takoj za njim še ukaz sta jo malo presenetila, vendar se je takoj zbrala. Že ko je prišla, je na robu bojišča, nedaleč od njiju zapazila večjo gručo zemlje. Drobno kamenje in prst je bliskovito potegnila k sebi, potem pa jih zagnala v nasprotnika. Ubožec, plašč si bo umazal! se je zarežala in začela iz zemlje poleg sebe vleči velik kos prsti.

(( se opravičujem, pisanje na mobiteluu traja malce dlje ))

Altusov obraz je bil popolnoma nezainteresirana maska brezizraznosti. Čeravno se je Elena poslužila tehnike ki je navadno delovala, pa je bila to verjetno najbolj predvidljiva poteza vseh obvladovalcev Zemlje. Zgrabi zemljo in kamenje in ga vrži v nasprotnika, nato pa upaj da bo vsega skupaj preveč da bi se ta obranil.
"Agresivna tehnika in uporabna v bitki, vendar preveč predvidljiva in zatorej neuporabna v dvoboju," jo je poučil medtem ko je kup kamenja in prsti letel proti njemu. Stal je na mestu, kot da bi nameraval čakati da ga bi kepa zemlje zadela, tik preden bi se to zgodilo pa je iz tal pred njim šinila stena bleščečega zelenega smaragda. Kamenje in zemlja sta se z vso silo zaleteli v smaragdni zid in se neškodljivo odbila.
"Nekatere kamnine so trše in bolj vzdržljive od kamenja," je dejal izza zidu. "Resda je spreminjanje lastnosti kamnin zahtevna veščina, vendar pa vsekakor ni nemogoča. Predlagam da svoj trening usmeriš v to smer, čeravno le zato da se boš lahko bolje branila pred drugimi obvladovalci Zemlje. In ko že govorimo o obrambi..."
To rekoč se je smaragdni zid raztreščil in na tisoče za pest velikih koscev je zletelo proti rjavolaski. Altus je med letom neopazno preoblikoval delce, tako da so bili namesto ostrih špic, ki se oblikujejo ko se steklu podobna snov raztrešči, v obliki majhnih krogel. Navsezadnje to ni bil boj na življenje in smrt, ampak nekakšna ocena Eleninih sposobnosti, in slednje je bilo mogoče izvesti tudi brez smrtne nevarnosti.

Medtem ko je njen napad Mojster odbil z veliko smaragdno steno, ki se je vzela od nikoder, ji je še pokroviteljsko pridigal o tehnikah. Obraz se ji je malce zmračil, ni marala če je bil kdo boljši od nje. Kar pa je bilo zelo očitno, da on je. Spreminjanje lastnosti kamnin nikakor ni bil mačji kašelj, in čeprav je sama morda znala kakšno malenkost, se vsekakor ne bi mogla pred napadom obraniti s trdnim zidom, katerega kosci so sedaj z nevarno hitrostjo leteli proti njej. Razmišljala je hitro. Preval v levo, zelo sklonjena drža, takoj za tem pa se je pod Mojstrovimi nogami že odprla dovolj velika razpoka, da je vanjo zdrsnila ena od nog, takoj zatem pa se je špranja že začela ožiti. Upajoč, da je bil napad dovolj nepričakovan in da črnolasec v zadnji sekundici ne bo uspel iz nevarne razpoke izmuzniti noge, jo je zaprla dovolj, da gleženj ne bi mogel več ven, potem pa razmišljala naprej. Koščki smaragdne stene so ležali kakšen meter nazaj od njenega položaja, varno zaobljeni, da ne bi morali povzročiti resnejših poškodb. Da bi jih spet vrgla vanj bi bilo neuporabno, morala je izkoristiti njegovo trenutno nezmožnost premikanja. Zelo se je potrudila da so se kosci združili v veliko kepo, ki je sedaj kontrolirano zdrsnila proti nasprotniku in ga zadela v desno ramo. »Hjoj, vem da je malce neumestno,« je pristavila, »ampak nisem prepričana kako naj vas kličem.« No, po pravici povedano niti njegovega imena ni vedela, ampak pustimo podrobnosti.

((Dve opombi: načeloma ne pišeš kakšen rezultat ima tvoj napad. Pravilo je, da vsak piše *kako* napada in se brani, medtem ko le za obrambo napišeš tudi rezultat, torej posledično je rezultat tvojega napada odvisen od nasprotnika. Druga stvar: imena vodij elementov so splošno znano dejstvo po celem mestu, sploh glede na to da naj bi bil Altus na svojem položaju že skoraj desetletje ))

"To je že bolje, razen pripadnikov Zemlje se lahko le redkokdo ubrani takšnega napada," je dejal Mojster Zemlje ko se je okrog njegovega gležnja zaprla razpoka. Hotel je nekaj dodati, a se je moral ustaviti, da je veliko okroglo gmoto smaragdov razpršil v zeleni prah v trenutku ko bi se staknila z njegovo ramo.
"Prebrisano," je komentiral nepričakovan napad. "Vedno je pametno da ne pustiš nasprotniku časa da reagira. Ko smo že pri tem..."
To rekoč se je v trenutku ali dveh pogreznil v Zemljo. Pod plastmi prsti se je premikal kot da bi plaval, kajti prst se mu je uklanjala in se izvijala in spreminjala po njegovi volji. In po nekaj trenutkih se je znašel na pravem mestu. Šinil je navzgor in se znašel za Eleninim hrbtom. Kos prsti v njegovi dlani se je na mah spremenil v ostro rubinasto bodalo, ki je naslednji trenutek že tičalo centimeter ali dva stran od njenega vratu. Za trenutek je svet obstal pri miru.
"Dobro opravljeno," je naposled dejal Altus in rubinasto bodalo v njegovi dlani se je sesulo v rdečkast prah, nato pa se povrnilo v prst.
Iz žepa plašča je potegnil z zlatim voskom zapečaten zvitek in ji ga izročil v dlan, ko se je obrnila.
"Jutri zjutraj pokaži tole častniku v mestnih barakah in pod nobenim pogojem ne prelomi pečata, sicer se lahko zgodi da boš morala hodit nazaj. Zdaj pa mi oprosti, ampak kljub temu da bi z veseljem ostal in kramljal, pa me še vedno kličejo dolžnosti."
Nato se je obrnil in s hitrimi koraki odšel nazaj proti mestu.

((ja sej vem, ampak če nebi tega napisala bi meu post glih ene 5 povedi? =/ hja no, to maš pa tut prou))

Že se je razveselila tokrat pozitivne kritike, ko je Altus kar naenkrat izginil v zemljo. Jasno ji je bilo, da je nekje pod njo, zato je poskušala začutiti kakšne premike, vendar neuspešno. Verjetno enostavno zaradi tega, ker je takrat že stal za njo in ob njenem vratu se je znašel rubinast nož. Zmagal je. Koščki dragega kamna so poniknili v prst, ko ji je mojster izročil listino in napotke, kako naj dokument uveljavi. Že naslednjo sekundo se je z opravičilom obračal in s hitrimi koraki izginil z Gole planote. Elena se je zadihana usedla na tla. Čaranje ji je vzelo kar nekaj energije, zato se je počasi privlekla do torbe, ki jo je pustila na robu vadbišča ter naredila nekaj krepkih požirkov vode. Očarano si je ogledala zadnje vzdihljaje zahajajočega sonca, potem pa tudi sama poniknila v noč.

Leanne na golo planoto ni zahajala prav pogosto. Prvič zato, ker ji tam ni bilo preveč všeč - kot se je dalo razbrati že iz njenega imena, je bila planota namreč gola, torej na njej ni raslo nič zelenega, zaradi česar se je Leanne zdela pusta, prazna in nekoliko odbijajoča. Drugič pa so se na njej skoraj vedno urili obvladovalci, ki so svoj element uporabljali zlasti za bojevanje. Tudi nad tem Leanne ni bila pretirano navdušena, saj je bila po naravi vse preveč nežna in zaskrbljena nad tem, da bi koga po pomoti poškodovala.

A tega dne je bila planota popolnoma prazna, zato se je Leanne odločila, da bo po dolgem času naredila izjemo. Po turško je sedla na tla, položila dlani na zemljo ter zaprla oči, da bi se lažje zbrala.

'No, pa te za začetek nekoliko okrasimo, da ne boš tako dolgočasna,' je v mislih rekla planoti. Nato je zbrala vso svojo moč in jo razpršila po kolikor je mogla veliki površini okoli sebe, kar je pomenilo, da je imela pod nadzorom krog s polmerom približno 10 m. Ko je imela zemljo znotraj kroga povsem pod nadzorom, se je prepustila trenutnemu navdihu in začela na obodih kroga v enakomernih presledkih ustvarjati raznolike umetniške skulpture, narejene iz strnjene zemlje. Namenoma jih je ustvarjala povsem na robu dosega svoje moči, saj je bilo "kiparjenje" zato toliko večji izziv. Leanne se je počutila kot kakšen otrok v peskovniku. Najprej je ustvarila grad, potem samoroga, nato lokvanj... vse dokler je v enakomernih presledkih ni obkrožalo dvanajst skulptur. Leanne se je ob pogledu na svoje stvaritve veselo nasmehnila. Rahlo je zamahnila z roko, da so se počasi začele premikati v krogu, pri čemer so jo še najbolj spominjale na nenavaden zemeljski vrtiljak. Vse skupaj jo je tako zabavalo, da je povsem pozabila na svojo okolico in ji tako še na misel ni bilo, da jo morda kdo opazuje.

((Lenay ))

Spet je bil čas za trening. Lenay je naredila že kar nekaj kilometrov, da je končno prispela na popolno mesto. Njeno slepo usposabljanje je imelo kar nekaj možnosti. Prva veja zračnega zaznavanja je bila oblikovna, kar je vključevalo predmete vseh velikosti in oblik. Seveda, se je tega kmalu naveličala, saj je bila tehnika hitro izpopolnjena in vedno je bilo treba najti nove, še neznane predmete. Vadila je lahko na zaznavanju premikanja, pri čemer so ji večinoma pomagali vsi mimoidoči, če so vedeli ali pa ne. Če se je dovolj zbrala, je lahko pri eni osebi zaznala tudi nekaj podrobnosti, kot so bile sprememba v drži, saj so ji njihove geste kar veliko povedale, seveda je lahko veter osebo hitro zmotil in je poskus ostal neopravljen. Tretja tehnika, do katere pa ji je še kar veliko manjkalo, pa je bila prostorsko zaznavanje. Tu je bilo vse odvisno od osebe, ki je v 'dediščini' že izpopolnila prvi dve veji, ki nista zahtevali tolikšnih sposobnosti. Že druga je bila izjemno naporna, tretja pa skoraj nemogoča. Lenay je s tretjo prišla le do enega - manjšega prostora, ki pa ni smel biti prenapolnjen z ljudmi. Legenda, ki je spremljala posebno tehniko zaznavanja, je bila, da si lahko z eno sapico vetra lahko preiskal celotno mesto. Seveda, to naj bi uspelo le eni osebi, in to Lenayinemu praprapraprapraprapraprapraprapradedku, za katerega pa je bilo znano, da je znal lepo pretiravati. Za uspeh ni bilo zagotovila, toda neuspeh ni bil sprejemljiv. Lenay je na vsak način morala najti svojega očeta, pa če jo je to stalo življenja.

In res. Našla je primeren kraj za tretjo vejo tehnike. Že med potjo je s pretvezo čez oči malce povadila, toda njeno prostorsko zaznavanje je zaradi neštetih ovir segalo le 3 metre v vse smeri. Ta kraj pa je bil brez ovir, kar je vse poenostavilo in bi lahko poskusila videti dlje, veliko dlje. Ampak nekdo jo je prehitel! Njena ogromna ravna površina veselja je bila popolnoma preoblikovana. Smešno se ji je zdelo, da je sploh našla kraj, ki naj bi bil iskan prostor a mu ni bil niti malce podoben. Že se je hotela vmešati in prepričati osebo, ki ji je pokvarila dan, da vse spet postavi, kot je bilo, a se je kaj kmalu premislila, saj je bil na novo nastali prostor skorajšnje izboljšanje prejšnjega. Naredila je nekaj globokih vdihov in razpela pahljačo vodoravno pred sabo. Sapice vetra so se razkropile mimo vseh možnih skulptur, ki so počasi krožile in se odbijale nazaj do Lenay. Občutek vseh valovnih vibracij zraka je bil neopisljiv. Morala je to priložnost spremeniti v primerno vajo za izboljšavo tehnike. Vse bi se popolnoma izšlo. Problem je bilo le dekle, ki je sedelo sredi vrtiljaka kipov. Še njo bi bilo treba prepričati, da je bila to sijajna ideja. "Jih lahko premakneš še malce v spirale ali kaj podobnega?" se je Lenay s pokritimi očmi nekako prerinila mimo visokih kamnin in nasmejano pozdravila neznanko.

Čeprav je na planoti še pred nekaj trenutki vladalo popolno brezvetrje, je Leanne in njen zemeljski vrtiljak nenadoma zaobjela prijetna, ravno prav hladna sapica. Leanne se je je nemalo razveselila, saj je bil dan precej jasen in vroč, na planoti pa ni bilo nobene sence. A še preden je dobro začela uživati, je veter že ponehal.

»Hej, vrni se!« je zaklicala za njim, kot da bi jo lahko slišal, in mogoče jo je res, saj se je v tistem trenutku mimo njenih skulptur prebilo najbolj nenavadno dekle, kar jih je Leanne kdaj videla. V roki je držala čudovito pahljačo, a kar jo je delalo še bolj skrivnostno, je bila preveza, ki jo je nosila čez oči. Kljub temu, da skoznjo ni mogla videti, se je namreč gibala tako lahkotno in spretno, kot da to zanjo ne bi bilo nič posebnega. Še več, očitno je zelo dobro videla tudi to, kje sedi Leanne, ogovorila pa jo je tako mirno in sproščeno, kot bi bili že stari znanki. Tega Leanne sicer ni bila vajena, bilo pa ji je zelo všeč, saj je tako lažje premagala svojo nesproščenost pri navezovanju novih stikov.

»V spirale? Seveda, brez težav,« se je nasmehnila, saj je želela čim bolj ustreči prikupni neznanki, čeprav se ji še sanjalo ni, kaj ima za bregom. Vstala je s tal in začela kipe z mehkimi gibi rok voditi v široko spiralo, ki se je začela v zmernem tempu premikati proti sredini kroga. Istočasno so se Leannine misli vrtele okoli neznanke. Le zakaj je nosila prevezo? Mogoče je pa slepa… jo je prešinilo in v trenutku se ji je zasmilila v dno duše, pa čeprav ni bilo videti, da bi se svetlolaska zaradi tega pretirano vznemirjala. A vseeno je Leanne kaj takšnega ni nameravala vprašati kar naravnost, zato je sklenila, da bo svojo radovednost za enkrat omejila na njeno nenavadno željo.

»Zakaj pa rabiš spiralo?« jo je tako vprašala polna radovednosti in pričakovanja. Imela je občutek, da je bil tisti vetrček prej nekako povezan z njo, ni pa ji bilo jasno, kaj je želela z njim doseči.

Zvok premikanja kamnov se je malce spremenil, zato je posumila, da so pretrgali popoln krog in se res začeli razporejati v spiralo. Očitno ji je uspelo pritegniti dekletovo pozornost in ta ji je kar hitro ustregla. "Super!" se je veselo oglasila Lenay in se poskusila še bolj osredotočiti na zvok. Bila je v popolni temi in vsepovsod okoli sebe je slišala nežno drsenje po tleh. Bil je čas.

Že s prvo sapico vetra je zaznala, da je neznanki ugajalo krotenja elementa, zato se ji je porodila malce nepremišljena a morda genialna ideja. Pokazala ji bo užitek njene posebne tehnike zaznavanja z vetrom. Obrnila se je stran od dekleta in ji zdaj kazala hrbet. Iztegnila je levo roko, v njej pa je vodoravno držala zaprto pahljačo kot podaljšek svoje roke. Roka ji je malce trznila in iz nje se je pognala majhna sapica, ki je previdno objela vsak kamen posebej in se nato vrnila do Lenay z druge strani. To ji je povedalo točen položaj kamnov, ki so stali približno 3 metre in pol narazen v prečudoviti ogromni spirali, tako, da so bili z njunega stališča vidni prav vsi. Njen temen prostor je začel dobivati obliko.

Spet se je oglasilo dekla, ki je stalo za njo. "Spodobilo bi se, da bi rekla 'boš videla'." je veselo rekla Lenay. "Ampak veliko boljši izraz za to bi bil 'boš začutila'." Njen nasmeh je zrasel in nagajivo se je zasmejala. Iztegnila je še desno roko in globoko vdihnila. Njen izdih je bil izjemno hiter, še hitrejši pa so bili premiki njenih rok. Ti sta se istočasno hitro bližali ena drugi. Njena leva roka se je sunkovito obrnila in hkrati odprla pahljačo, ki jo je nato prevzela desna roka, naredila enak sunkovit obrat in obe sta se spet postavili v svoj prvotni položaj, iztegnjeni, vsaka na svoji strani, le, da je zdaj zaprto pahljačo držala desna roka. Ta gib je sprožil močan sunek vetra, ki se je razširil tako, da se je oddaljeval od njiju na vse smeri. Neskončne sapice vetra so dosegale visoke kipe in se od njih odbile v različnih intervalih in do Lenay so se vrnile vibracije vseh vzorcev. Največja posebnost pa je bila ta, da je imela vsaka sapica vetra, ki se je vrnila, drugačno temperaturo. Te, ki so zadela ob bližnjo oviro so bile toplejše, te, ki pa so potovale dlje, so se vrnile hladnejše. Namesto teme je zdaj pred svojimi očmi videla podobe v mavričnih barvah. Tako je Lenay točno vedela kako daleč so bile ovire in kakšne oblike so bile. Ko je veter prenehal se je Lenay nasmejano obrnila in si snela belo prevezo na očeh. "Kako je bilo to?" je z navdušenjem čakala neznankin odziv.

"Začutila?" je Leanne tiho ponovila sama pri sebi in se spraševala, kaj neki ji je svetlolaska hotela s tem povedati. Nadvse jo je zanimalo, kaj bo naredila, zato si ni upala niti pomežikniti, da ne bi slučajno česa zamudila. Še sreča, saj sta v naslednjem trenutku njeni roki poleteli ena proti drugi in še preden je Leanne povsem dojela, kaj se dogaja, je dekle z neverjetno hitrostjo odprlo svojo čudovito pahljačo ter poslalo proti spirali močan sunek vetra. Leanne je ob tem ušel navdušen "uau", potem pa se je veselo zasmejala: vetrovi so se namreč začeli vračati in občutek je bil neverjeten. Zazdelo se ji je, kot da stoji na visoki pečini, kjer se vanjo z vseh strani z ravno pravšnjo močjo zaganjajo sapice vetra. Le da jo je tokrat prav vsaka objela nekoliko drugače, poleg tega pa je bila vsaka nekoliko hladnejša od prejšnje.

Leanne je iztegnila roke in se začela veselo vrteti na mestu. Uživala je v vetru, vse dokler se sapice niso polegle, potem pa se je ponovno obrnila k svetlolaski, pri čemer je kar pokala od radovednosti. Končno se ji je namreč začelo svitati, zakaj je kljub prevezi čez oči lahko hodila tako lahkotno in zakaj je potrebovala pahljačo.

"Ali lahko na ta način vidiš?" jo je vprašala, nekoliko zadihana od vrtenja. "Vem da je nekaj podobnega možno tudi z obvladovanjem zemlje, le da moraš v tem primeru skozi zemljo poslati vibracije in tako lahko ugotoviš, kje nekdo stoji. Še nikoli pa nisem videla, da bi kaj takega počel obvladovalec zraka! Ali lahko vidiš tudi natančne oblike, recimo, kakšne oblike je kip, ki nama je najbližje?"

Leanne je upala, da uboge neznanke ni preveč zasula z vprašanji, a skrivnostno dekle se ji je zdelo vse preveč zanimivo, da bi se lahko zadržala.

Všeč ji je! je Lenay sprva veselo prisluhnila dekletovi reakciji, nato pa jo je lahko še videla vso nasmejano, ko je snela prevezo. Uspelo ji je. Dosegla je, da je še nekdo drug občutil njen veter. Morda ne ravno na isti način, kot ga je sama, vendar že vsaj majhna podobnost je v njej vzbudila ogromno zadovoljstvo. Polna ponosa se je odločila, da bo pristopila k neznanki in jo morda popeljala še v kakšno neverjetno dogodivščino, a sta si bili njena volja in njene sposobnosti zdaj popolnoma nasprotujoči. Že en sam korak je nenadoma postal nemogoč. Noge so jo izdale. Padla je proti tlom in se ravno v zadnjem trenutku ujela na roko in na pol pokleknila. "Malce mi je spodrsnilo." se je zasmejala. Laž. To je bila utrujenost. Njena tehnika zaznavanja je bila daleč od izpopolnjenja, ne le to, vzela ji je tudi vso energijo. Ena sama izvedba in že je bila Lenay brez moči za karkoli drugega. Sam vrteč način, ko je sapice sprva razposlala, ji je le malce pomagal pri dokončani tehniki. Ker se veter vseeno ni odbijal čisto sam od sebe, je morala polovico svoje energije usmeriti še v zbiranje sapic, s tem pa ji ni preostalo drugega, kot izvedba le ene vaje na dan. Hitro se je pobrala in se posvetila mnogim vprašanjem, ki so sledila. "S tem nekako vem, kje so stvari." je nasmejano potrdila. "Seveda, je vse skupaj zaenkrat še kar omejeno." Na stopnji, na kateri je bila, ji je še ogromno manjkalo. Še toliko več, do najdbe njenega očeta. Morala je vaditi. To je bil ves smisel njenega življenja. "Kip, ki nama je najbližje?" je Lenay pobrskala po spominu, saj bi jo še eno ugotavljanje oblik lahko dokončno izmučilo. "Dve obširni ne ravno krogli, dve vzporedni široki ravnini, vsaka na eni strani večje podolgovate krogle, pod njo še trije manjši deli... Ogromen ptič?" je poskusila uganiti, a ni vedela kaj je bilo, saj je kip stal za njenim hrbtom in ga ni še zares videla. "Postavila si celotno zbirko veličastnih podob." je razveselilo Lenay, ko si jih je končno lahko ogledala. Niso imeli več mavričnih barv, kot jih je najprej zaznala, a vseeno so ji jemali sapo. "Verjetno, že zelo dobro obvladuješ svoj element?"

Še preden bi neznanka lahko odgovorila na Leannina številna vprašanja, je nenadoma izgubila ravnotežje in začela padati. Na srečo se ji je uspelo ujeti na roke in tako ublažiti padec, a Leanne je kljub temu pohitela k njej in pokleknila na tla poleg nje. "Je vse v redu?" je rekla zaskrbljeno, a kot je kazalo, je obvladovalki vetra le malce spodrsnilo. Leanne je upala, da res ni nič hujšega, a svetlolaskin brezskrbni nasmešek jo je kmalu pomiril. S tal se je pobrala tako hitro in lahkotno, da ji Leanne pri tem sploh ni utegnila pomagati, zato je še sama sledila njenemu zgledu. Ko ji je dekle povedalo, da lahko s pomočjo vetra zaznava, kje kaj je, je navdušeno prikimala. Torej je imela prav, res je lahko videla!

"Oh, jaz pa mislim, da ti gre že zelo dobro," je rekla povsem iskreno. "Takšen način obvladovanja zraka gotovo ni preprost in sama še nikoli nisem videla nikogar, ki bi ga obvladal. Sploh si pa zelo dobro uganila, kakšne oblike je kip! Gre za kokoško, ki vali tri jajca. Saj vem, da je smešno, ampak naredila sem jo zato, ker mi je malce lažje delati okrogle in ovalne stvari od kvadratnih in pravokotnih," ji je pojasnila.

Ko je dekle pohvalilo njene kipe, je kar zažarela od veselja nad tem, da so ji bili všeč. "Pravzaprav še sama nisem čisto prepričana, kako dobro obvladujem Zemljo. Nekatere stvari mi še kar grejo, recimo upravljanje z rastlinami, ker to veliko vadim. Nikoli pa se še nisem preizkusila v boju ali čem podobnem, zato dvomim, da bi mi šlo preveč dobro." Za hip je umolknila, potem pa se je nenadoma nečesa domislila in se udarila po čelu. "O saj res, sploh se ti še nisem predstavila. Ime mi je Leanne. Pa tebi?"

Pri ugibanju je imela Lenay bolj srečo, kot znanje. Ptič, ki si ga je zamislila v glavi, ni bil niti malo podoben pravi podobi kokoške, a raje se je delala, kot, da je prav dobro vedela kaj je, saj ni želela zgubiti lepe pohvale. "Res, težka tehnika, ampak nekdo se jo mora naučti obvladovati." Bolj počasi... ampak enkrat se bo že moral poznati kakšen napredek. je sama pri sebi hitro potrdila, da ne bi izgubila samozavesti, ki je sijala v njenih očeh. Ob pogledu na kokoško jo je kar zvilo od smeha. Bila je malce čokata in nadvse simpatična, tri jajca, vsako malce drugačno, pa so ležala okrog nje. Izlgedalo je skoraj kot, da se ne bi moglačisto odločiti katero jajce je njeno in katero ni. Presenetilo jo je, kako obširno zgodbo ji je povedal en sam kip. Vsaka skalnata podoba je bila bolj zanimiva od prejšnje. Ovalne oblike... je zabavalo Lenay, ko je opazila, da je bila tudi oblika gradu malce bolj zaobljena, kar pa ga je naredilo prav čarobnega.

"Veliko vaje res zaleže." je dodala ob neznankinih besedah, ki so delovale kar preveč skromno. Že se je pokazala velika razlika v njunih značajih. Lenay je bila preponosna, da bi malce zatajila svoj uspeh ali celo povedala pravo resnico o njem. Rada je pretiravala pri hvaljenju, a to je podedovala od svoje mame, zato se ji je ta lastnost zdela prav prikupna, čeprav drugim nikakor ni mogla ugajati. Iz izkušenj je vedela, da je treba za obladovanje elementa garati več ur ali občasno tudi ves dan, a to je ni motilo. "Jaz pa sem vedno končala v kakšnem uličnem prepiru in se velikokrat pomerila s kakšnim od otrok, ki so tudi krotili veter. Z Reesom sva bila vedno vsa skuštrana, ko sva se zvečer vračala domov." zasmejala se je. Njeno celotno življenje je bilo polno bojev - tudi notranjih. Spomin na Reesa pa je zmeraj prinesel kakšno dobro zgodbo in jo spravljal v dobro voljo. Veter jo je tudi vedno obdajal in ona ga je z veseljem mimogrede hitro pobožala. Pravzaprav jo je hladen zrak vedno pomirjal in ji dajal več energije. Energija... to ji je manjkalo. Trdno je stisnila pahljačo in iz nje se je pognala majhna, skoraj nezaznavna nežna sapica in jo objela ter se počasi porazgubila v zraku, ampak to je zadostovalo. Takoj je lažje stala na utrujenih nogah. Morda ni bila več zmožna napornejših tehnik, ampak vsaj kakšno vragolijo bi še lahko izvedla.

"Lenay." se je spet zasmejala in se prijazno predstavila. "Lenay Lee. Nagajiva in še kar uspešna krotilka zraka. Vedno pri volji za razne vragolije in prikupne vadbe elementa." Malce se je zamislila in hitro ji je bilo jasno, kako bi lahko srečanje rdečelaske postalo veliko bolj koristno in zabavno. "Morda bi lahko tole še kdaj ponovili? Malce bolj resno mogoče? Obema bi koristilo, da bi izboljšali obvladovanje elementov pa še zabavali bi se zraven. Kaj praviš na to?"