Stranske ulice

" Tvoje želje so popolnoma nedosegljive!" je še zadnjič zasikala moškemu pred sabo, potem pa se je iztrgala iz njegovega prijema in stekla po cesti. Prekleti mrhovinar, je zadihano zamrmrala sama sebi. Ta teleban jo je že stotič hotel prepričati, naj mu posodi nekaj zlatih kovancev, da bi potegnil svojo ubogo neumnost iz dreka, ki si ga je sam skuhal z nepremišljenimi stavami med ljudmi, s katerimi ni šale. Ampak revež je to žal malo prepozno ugotovil...zdaj mu pa tiščijo nož na vrat...
Tudi če crkne, pretirane škode tako ali tako ne bo... Zaničljivo je prhnila ter se s torbo pod roko zatekla v majhno stransko uličico, ki se je kopala v polnoči. Večina ljudi je že spala, zato se bo lahko v miru potikala naokrog in oprezala za mački, ali pa za zabavo kakšnemu pijančku izmaknila mošnjiček, ko se bo vračal domov. Po pravici se ji pa ni dalo popolnoma nič od tega, tako da se je naslonila na kamniti zid in si vzela nekaj minut počitka od vseh teh ničvrednežev, ki so morili njene misli podnevi in ponoči. Le kaj mi je, da se sploh ukvarjam z njimi? Mar bi jim kar takoj prerezala vrat in si tako prihranila nekaj živcev... Zavzdihnila je in se usedla na stopnice pred neko staro vegasto hišo. Njeno temnomodro krilo je valovalo v rahlem vetru in nekaj minutk je uživala v samoti, preden je zaslišala premikanje. Višja sila me pa res ne mara... namuznila se je z nasmeškom, ki ni napovedoval nič dobrega.

((Andossar))

"K vragu s tem Elementnim mestom" si v brado jezno mrmral Andossar, ko se je znova znašel na ulici. Gostilno so mu pred nosom zaprli, ko se je zanj življenje šele začenjalo. Rabil je dan ali dva, da je spravil svoj "dvorec" v kar se da primerno stanje in zdaj, ko je imel končno čas, so mu preprečili še vstop v gostilno. A kaj drugega bi lahko sploh pričakoval? Elementalis je že od samega prihoda mrzil, zdel se mu je preveč turoben in dolgočasen, pa naj se je to nanašalo na kateroliko področje. Ženske so bile preveč mile in pridne, starci preveč otročji, mladci pa bodisi samozagledani, ali pa neumni.
V preteklosti je polnoč pomenila šele začetek njegovega življenja, a v tem mestu ni bilo niti ene same preklete krčme, ki bi bila odprta preko noči. Udaril se je po čelu in jezno pljunil. "Zberi se, zberi se! Tukaj si gospod, ne pa nek zadnji razbojnik. Vredno se je potruditi!" S temi besedami je krenil v temno noč, med hojo pa si ni pretirano ogledoval okolice. Hodil je povsem na slepo, saj je bil z mislili drugje. Spomnil se je tistega napihnjenega zelenca, ki se je šopiril v knjižnici in njunega bojevanja z mečem. Zamikalo ga je, da bi ga sredi noči obiskal in mu meč pritisnil na njegov otročji vrat, ko so ga zmotili nekakšni šumi.
Zazrl se je naokoli in spoznal, da je zašel v eno izmed ozkih mestnih uličic. Čeprav stranska, je bila ulica enako čista kot glavne, beli tlakovci na tleh so se svetili v mesečini, medtem ko z zidov vanj zrla kvadratna okna. Nekoliko naprej se je k zidu naslanjala oseba, po videzu sodeč mlajša ženska in to je pri starem takoj vzbudilo pozornost. Punčka že ne bi bila tukaj. Morda se mi je končno nasmehnila sreča. Preko obraza mu je spreletel nasmešek, nato pa se je brez omahovanja podal v neznankino smer. "Čudna ura za tako lepotico, da sama vandra po samotnih ulicah Elementalisa. Sam bi se vprašal, če dobro vidim, a ker že nekaj časa nisem pil, bi bilo vprašanje povsem odveč. Se ne bojite senc noči, zala gospodična?" Z izzvalnim nasmeškom se ji je približal in prekrižal roke. Njeno telo je bilo postavno in zapeljivo, njen obraz pa nenavadno domač. V njem je videl nekaj, kar je tako pogrešal v tem pustem mestu - izzivalnost in nevarnost.

Amerys so se usta razpotegnila v bežen, samozadosten in nič kaj prijeten smehljaj, za katerega bi mogoče celo kakšen povprečen človek ugotovil, da ne prinaša nič dobrega. Ko je nato čez trenutek zagledala moškega, ki ji je prikorakal pred nos, so se njene oči zabliskale. Bil je star kakih petdeset let in navkljub temu, da je večina njemu podobnih oz. ljudi njemu enake starosti že krevsala naokrog s palico, se je še dobro držal. " Čudna?" je privzdignila obrvi, ko je zaključil svoj rahlo pikri monolog. " Po čem to sklepate? Morajo biti za vas vse ženske v mestu ob tej uri nujno pod odejico?" ustni kotički so se ob cinični pripombi prevesili malce navzgor. Naklonila mu je 'prijazen' pogled, ki bi navadnega sogovornika ponavadi zmrazil, tako hladen je bil.
" In, da, sama sem. Ne vem, zakaj bi koga potrebovala. Saj, glede na mulce, ki tako nespametno paradirajo po ulici, to vprašanje sploh ni tako primitivno. Butci." zadnjo besedo je nekoliko zasikala. " Ti se zadenejo ob vrata ali ob nož, četudi jih je sto. Torej sem enako varna sama, jaz, ki se znam rokovati z orožjem, ne pa zraven kakšnega nesposobneža, ki bi me samo oviral,. Če izgledam krhka, še ne pomeni, da sem dejansko krhka." pristopila je korak bližje, roko uprla ob bok in se v mislih smehljala.
Ob zadnjemu vprašanju se je zahahljala in njene oči so se zaničljivo uprle v bližnji zid. " Če bi se jih bala, bi že zdavnaj zbežala, tako da... Če se ne motim, se namreč tamle zvija ena..." pokazala je na majhno špranjo pri stopnicah. " In tamle je še ena..." druga je švistnila med sosednjima vogaloma ravno dovolj opazno, da sta jo oba videla. " In če se ne motim, sem ju tudi sama proizvedla..." malomarno si je s kazalcem trkala bledo dlan desne roke, pri tem pa pogled usmerila nazaj na moža. Njegove oči so bile ravno tako prodorne, kot njegove in uživala je, ko sta se z njimi tiho bojevala.

Od nekdaj je bil dober opazovalec ljudi in tako je vedel, kdaj je naletel na sebi enake. Pri dekletu so mu ugajali njena samozavest, cinizem in preračunljivost. V mladostni naivnosti je nekajkrat nasedel tovrstnim lepoticam in to ga je vedno drago stalo. Bodisi, da so njegovo kožo obarvale modrice in madeži krvi, ki jih je prejel od ljubosumnih mož, ali pa je začutil hladen nož v svojem vratu, ki ga ni molel nihče drug, kakor prikupno dekle.
"Morajo, če jim le moje telo dela družbo" se je zarežal Andossar, ki ga je hlad v njenih očeh le podžigal. "Ah gospodična, vaše besede vas takoj izdajo. Pri tukajšnjih ženskah ni drugega za pričakovati, saj jim je to vcepljeno v glavo, poleg tega pa je noč za mestne prebivalce... kako se naj izrazim, ne najbolj priljubljen čas." Ure posedanja v knjižnici so mu kljub vsemu koristile, iz knjig je izvedel marsikaj zanimivega o samem mestu, kakor tudi o njegovih prebivalcih in več kot enkrat so vrstice omenjale nekakšen strah oziroma nelagodje, ki bi ga naj meščani gojili do noči. Zato pa je tudi bilo ponoči vse zaprto in so se vsi tiščali pod debelimi odejami.
Njegovi sumi so se potrdili, dekle ni bila meščanka in še več, očitno je imela tudi izkušnje z noži in moškimi. "Res, le zakaj?" Naslonil se je ob zid, še nekoliko bližje k privlačni spremljevalci in roke vtaknil v žepa dolgega temnega plašča, od katerega se že leta ni ločil. "Samota človeku odpre oči in mu omogoči videti tisto, kar v množici ne more. Cilj!" Dobrovoljno ji je pomežiknil, nato pa so njegovo pozornost preusmerile nadaljne dekletine besede, ki jih najprej ni razumel. Pogledal je v smeri, kamor je pokazala in sprva ni videl ničesar, nato pa... Glej no glej, sence. Usoda pa mi je ta dan res naklonjena. Ni sicer vedel, ali med temi sencami in njegovimi iluzijami obstaja kakšna povezava, toda zdelo se mu je, da mora biti. Navsezadnje so tudi njegove iluzije izhajale iz nekakšnih senc, le da se niso utelesile v zunanjem svetu, pač pa v duševnem svetu druge osebe. "Impresivno, nisem vedel, da poleg štirih elementov obstaja še peti. A kaj mi z njimi pravzaprav želiš dokazati? Če se trudiš, da bi name naredila vtis, se moraš bolj potruditi ljubica." Nenadoma se je obrnil k njej in se s svojo roko dotaknil njenih las, tako mehkih in prožnih, da mu je roka spolzela skoznje. "Sence so nenavadne, a hitro postanejo dolgočasne. Kaj, ko bi posegla po čem... bolj intenzivnem? Ali pa je to nemara zunaj tvojih moči?" V njegov glas se je prikradla izzivalnost, njegove oči pa so preračunljivo poblisknile.

Stari, z ognjem se igraš...

Ustnice je zopet ukrivila v rahel nasmešek. " Verjetno imate prav.." in se si popravila pramen las, ki ji je silil na oči. " Človek v množici ne vidi svojega cilja. Cilja ti ljudje povečini sploh nimajo. Ves čas so prepričani, da morajo posnemati druge, da bi se izognili linču." pljunila je na tla, ne meneč se za manire in ves ta prekleti bonton, ki ji ga je mama želela vcepiti v glavo.
Njegovo roka je narahlo zaorala skozi njene mehke lase. " Ne drzni si..." je strupeno opozorila, ter se nekoliko oddaljila od njega. " Ljubica je lahko kmalu kača..." sploh ni opazila, da ga je kar naenkrat 'pozabila' vikati. Prav čudila se je, koliko si tale drzne. In sploh ne izgleda pijan! Tale je pa zanimiv primerek...
Opazovala sta mali ples dveh temnih pack, ki sta na koncu izginili za vogalom, nato pa je ona, nezainteresirano, če ne celo zdolgočaseno zavzdihnila. " Nekaj naj ti bo jasno! Nikomur se ne rabim dokazovati, še najmanj pa tebi." mu je siknila v obraz z napol stisnjenimi ustnicami, nato pa ga je narahlo dregnila. " Ampak, če te že zanima..." zatisnila je oči in si omislila eno najbolj strašljivih podob, kadarkoli. Še njo je oblival hlad, ko si jo je zamišljala, vendar pa je minilo v nekaj sekundah. Izrisala se je na steno: spaka, obris mlade ženske, ki je na vso moč neslišno kričala, se raztegovala, množila in spet spajala. Iz nje je velo nekaj, podobnega namišljenemu črnilu. Spominjala jo je na...mamo? Nekoč?

"No, no deklič, ne igraj zdaj neke svetnice, ker ti to ravno ne pristaja" je zamrmral in njegove oči so se nenavadno zableščale. S svojimi veliki dlanmi jo je prijel za vrat ter jo potisnil ob zid, a njegov prijem vendarle ni bil tako močan, da bi ji začelo zmanjkovati zraka. "Me imaš za tako neumnega? Tvoje obnašanje prej spominja na kakšnega malega cucka, kot na kačo. Kača se plazi, načrtuje in neusmiljeno useka, ko bi to najmanj pričakovali in se niti najmanj ne repenči kot razvajena punčka." Nenadoma je popustil svoj prijem in se glasno zakrohotal, da je njegov krohot odmeval od bližnjih sten. S kakšno naivno punčko je imel opravka, že na daleč se je videlo, da se ji niti ne sanja, kaj pomeni pravo zlo, pravi mrak, ki zasenči um človeka.
Ob grozeči podobi ženske, ki se je sukala na steni, je Andossar zgolj zazehal in izpod plašča privlekel majhno vrečko sladkih keksov, ki mu jih je uspelo izmakniti od nekega zavaljenega trgovca. Segel je po prvem in ga začel hrustljavo grizljati, medtem ko je proti senci metal zdolgočasen pogled. "Impresivno deklič, a nekaj si pozabila. Boj se živih ljudi, ne pa otročjih senc." Ko je keks povsem razgrizel, ga je pogoltnil in vrečo vrgel po tleh, saj mu niso teknili. S svojim težkim škornjem je stopil nanjo, da je vsebina v vrečki tiho zaškrtala in ko je opravil z delom, v vrečki ni bilo več drugega, kakor zdrobljen prah.
"Preveč sladko. Tem vrečam sala se niti ne sanja, kaj je dobro." Pljunil je po tleh in se znova zazrl v dekle, ki ga je po svoje zabavala. Pričakoval je bil sicer težji izziv, a tudi ta je zadostoval, če nisi našel ničesar drugega. Bila je vsaj prva oseba v mestu, ki ni bila tako angelsko pridna in dobronamerna, v njej je bilo nekaj drugačnega, nekaj podobnega njemu samemu in to podobnost bi bilo potrebno izpiliti. "Če si želiš videti pravo moč punčka, potem se ti bo želja zdaj uresničila." Znova se ji je približal, jo pogledal naravnost v oči in se v mislih vrnil v tisti trenutek, ko je prvič uporabil svoje sposobnosti. Takrat je bil osredotočen izključno na očeta, vpričo vseh njegovih besed je bil silno razdražen, želel si je, da bi ga spravil v norost in nenadoma se je zgodilo nekaj nepredstavljivega. Neka tuja sila ga je potegnilo v očetovo glavo, v očetove misli in te so mu postale tako dosegljive, kot povsem običajne reči. Lahko jih je premikal, približeval , vlekel narazen in to tako dolgo, dokler se je osredotočal nanje. Podobno je poskušal sedaj, vse drugo razen dekleta je pozabil in s svojimi nevidnimi lovkami segel proti njenim mislim, se potopil v globino njenih oči in po krajšem času uzrl slike mnogih prizorov, od katerih so bili nekateri bližji in manjši, drugi pa večji in bolj oddaljeni. Posegel je po najbolj oddaljenem in ko so ga njegove lovke privlekle na površje, je zakril vse ostale. Prizor je prikazoval pijanega človeka, ki je razkrečen na postelji posiljeval precej mlajšo žensko, podobnega obraza, kot je bila njegova sogovornica, videlo pa se je tudi, da ženska silno trpi. Sam sicer ni vedel, za koga gre, a povsem lahko bi šlo za njeno mater in morebiti očeta, ki jo posiljuje.
Slike so nenadoma zbledele in Andossar se je znova znašel sredi majhne ulice Elementalisa. "Strah dekle, strah ki ugonobi človeka in mu vzame razsodnost. Kaj praviš, se te tvoje senčice lahko kosajo z orožjem, ki iz tebe izvabi najhujše misli in jih obrni proti tebi? Preganjajo te noč in dan, ti ne pustijo dihati in spati, dokler se tvoje življenje žalostno ne zaključi. Obstaja še kakšna hujša smrt?" Pozorno jo je opazoval, ne da bi spregledal dejstvo, da jo je njegov vdor silno zdelal. In to ne zaradi tega, ker je vdrl v njeno glavo, pač pa zato, ker je iz nje izbezal najhujše misli, ki jih je ves čas odrivala v ozadje.
"Kaj zdaj, boš še naprej bevskala, ali bi raje uporabila pamet in skupaj oblikovala določen načrt? To mesto prav kliče po določenem strahu, se ti ne zdi?" Z roko je zamahnil po zraku in s preračunljivim nasmeškom ošinil bližnje stavbe.

" Ah, kdo pa pravi, da se igram svetnico? Morda sem samo malce bolj...bleda?" se je zakrohotala, tik preden jo je prijel za vrat. To je niti ni presenetilo, saj je podobno taktiko včasih uporabljala sama. Ob njegovih besedah ji je skozi misli ušel le rahel nasmešek. Stari, pa ja ne misliš, da ti bom takoj v prvem trenutku razkrila vse kar znam...če to misliš, si prekleto slab.

" Da, kača se plazi. Kača napade plen in ga omrtviči počasi...v sekundi se lahko obrne nazaj proti tebi in ti zasadi strupnike v tvoj vratek, če si preveč drzneš.." je zahripala in se delala, kot da se ni nič zgodilo. Stisnil ji je sapnik, tako da je govorila kot starka, hripavo in neodločno, predvsem pa s precejšnjim naporom, kar bo hvala bogu trajalo samo nekaj trenutkov. Njegov krohot je ni ganil, ravno nasprotno. Ni bila tako neumna, vedela je, da namerava nekaj podobnega in lahko je opazila njegove oči, ki so zrle vanjo skozi lupino. Niti upirati se ni želela. Skozi njeno glavo so za nekaj trenutkov boleče zarezali spomini, žgali so jo od znotraj, da je peklo skorajda tako, kot takrat, ko so se zgodili. Trznila je, a ni zakričala. Zanalašč. Rezalo jo je, še po tolikih letih, ko je mislila, da jih je že davno pozabila. On ji je pokazal, da se prekleto moti. Ona sama te virtuozne lastnosti ni obvladala in ni vedela, ali jo po sploh kdaj. Ta moški jo je, vsaj po moči, če ne po zlobi, morebiti presegal. Morebiti je pa samo sebe cenila previsoko. Čeprav ni poznala Andossarjevega imena, pa je dobila občutek nečesa, kar sama ni znala definirati. Ampak trenutek šibkosti in ponižnosti je spet zamenjal stari, samovšečni. Ne bo se mu pustila. Čeprav z naporom, je napela vse moči, da je lahko spregovorila.

" Moje senčice? Ah, daj no, še berač na ulici ve, da so popolnoma nedolžno zapravljanje časa. Menda nisi mislil, da se bom borila z njimi? S kom pa? Mogoče s sosedinim ščenetom, ki se boji vsega, kar leze in gre?" iz ustnic se ji je izvil hehet brez zvoka, pravzaprav piskanje. Kljubovalno se je zazrla v njegove oči, v njenih je bilo videti posmeh. Ni je poznal. Ni vedel. Če je mislil, da jo bo v prvo tako zlahka presegel, bo doživel nepričakovan udarec kobre.

"Glej no glej, deklica celo nekaj ve" ji je resnobno prikimal. "A teorija in praksa sta dve ločeni stvari in kakor nekaj govoriš, delaš nekaj povsem drugega. Zdaj se ne plaziš, ampak slonsko ropotaš ." Zakrohotal se ji je v obraz, saj ga je deklič silno zabaval. Moral ji je priznati, da je vztrajna in trmasta, morebiti celo nevarna, a ta nevarnost je zalegla zgolj pri pijanih starčih ali zgrbljenih mamicah. Toda imela je potencial, nedvomno. In kaj je boljše, uničiti morebitno orožje, ali ga prijeti v svoje roke in se z njim okoristiti? Andossar je vedel, kaj mora storiti, a za razliko od predhodnih situacij, je tokratna zahtevala drugačno pot.
"S kom pa se boš potem borila ljubica? S svojo zapeljivo postavo, s svojimi mogočnimi prsmi ali naostreno zadnjico? To orožje zaleže pri neumnih in šibkih ljudeh, a za močnejše potrebuješ kaj več. Menda ne boš do starosti vztraja zgolj pri tako nizkih ciljih, kot so brezzobi starci in zavaljene bogatinje?" Možakar ji je neodobravajoče odkimal in ošinil zvezdnato nebo, preko katerega je počasi potoval svetli mesec. Bil je že precej poln, zato je bila ulica bolj osvetljena, kot si je želel, a na srečo v tem predelu mesta ni bilo nikogar in tako sta se lahko v miru menila, ne da bi ju opazovali pari nezaželenih oči.
Čeprav še sam ni točno vedel, kaj je njegov cilj, pa je ta nedvomno ležal višje od njenih. Povezan je bil z Elementalisom in njenimi elementi, z vnašanjem nereda in tesnobe med mestne uličice in ogrožanjem najvišje gospode, ki je držala niti v svojih rokah. Zaenkrat je od te gospode spoznal zgolj Astariona, ki mu pač ni bil trd oreh, druge pa je imel namen spoznati prav kmalu.
"Kaj praviš na to, da bi sklenila nekakšen pakt?" Besede so mu počasi prilezle iz ust, v očeh pa se mu je nenavadno zalesketalo. "Zaenkrat sva edina meščana, ki premoreva nenavadne temačne sposobnosti in zakaj bi se z njimi napadala, če jih lahko skupaj usmeriva proti drugim? Morebiti najdeva še koga podobnih idej in skupaj bi lahko oblikovali to mesto po naši ideji. Preveč ljubezni, miru in radosti je med temi belimi hišami." Ko je zasukal glavo vzdolž ulice, je mesec osvetlil polovico njegovega obraza in razkazal preračunljiv nasmešek, v katerega so se zvijale njegove ustnice. "Za začetek bi bile najine naloge seveda enostavne, ob uspehih pa bi se krepile in postajale vse drznejše. Imaš dovolj poguma v sebi deklič, ali boš stisnila rep med nogami? In zdaj ne govorim več o zapeljevanju in kradenju pijanim, ampak tudi o ubijanju otrok in žensk." Sicer je že vedel, kakšen bo njen odgovor, a vseeno si ga je želel slišati iz njenih zapeljivih ust.
Spet se je naslonil k zidu, nedaleč stran od nje in jo mirno opazoval. V času njunega pogovora se je vzdignil rahli veter in odganjal neprijetno poletno sparino, ki celo ponoči ni povsem izginila.

Amerysin obraz je bil v tistem trenutku maska brezbrižnosti. Njegovo vprašanje je preprosto preslišala, ter z roko ležerno poteptala pajka, ki se je plazil po zidu. " Če bom, to ni tvoja stvar. In tudi če ne bom, ne vem, zakaj te to trenutno zanima." je dahnila. Vse skupaj jo je začelo rahlo zabavati. Ni bila lahko dekle, a rada je igrala to vlogo. Navkljub vsemu pa je vedela, da ga z njo ne bo mogla več dolgo slepiti. Preveč je bil...no, bil je drugačen od tistih ljudi, tistih prijaznih in v duši lepih ljudi, ki so nesebično verjeli v dobro in so celo, ko jim je tat izmaknil mošnjiček, mislili, da je to naredil, ker si ne more privoščiti hrane in preživlja svojo družino. Tisti, ki so vsak dan hodili v kavarno in se smehljali uličnim umetnikom. Tisti, ki niso verjeli, da bo Elementalis nekoč razdvojen z nevidnim zidom dobrih in slabih. Tako naivni so bili in so se v veliki večini odprli takoj, ko si se jim nasmehnil in jim ponudil kozarec sorbeta. Njegove besede so jo iztrgale iz razmišljanja.
" Tukaj so definitivno preveč sanjavi ljudje, njihovi voditelji pa se trenutno kopajo v blišču lastnega napuha in veri v sožitje. Nedvomno, tvoja ideja ni slaba in če dobro pomislim, je zdaj popolna priložnost, nasploh ker so mladi in se na mesta še navajajo. Življenje jemljejo tako, kot da je en velik vrtiljak. Priti v njihovo bližino ne bo težko" namrščeno je ošinila plakat na lesenem stebru kakšna dva metra od njiju, ki je oznanjal prihajajoči festival. Narisan je bil moški, ki je imel lase kot sladkorno peno, iz njegovih dlani pa sta se vili dve dolgi pisani kači. " Se pravi, da se strinjam. " je z rahlim nasmeškom dejala. " Uničili bomo te njihove lepe, pisane obrazke in jih treščili na realna tla." ta stavek je skorajda zasikala, da se je pomešal z rahlim vetričkom.
" Dvomiš?" se je zahahljala, ko jo je povprašal po pogumu. Še preden se je lahko zavedel, se je zaslišal švist in njeno bodalo se je zapičilo v lesen steber. Točno na sredino moškega.
A vendar so ji ostale v spominu njegove besede. Tiste o ubijanju otrok in žensk. Zadonele so ji v glavi in zavedela se je, da je pravkar prekršila svojo politiko. Za vedno. A vendar ni vzela besed nazaj. Zdaj bo dokončno izničila svojo človeškost in pregnala tisto svojo zlobno otroškost. Ženske in usmiljenje ne smejo biti njena šibkost.