Hram učenosti

Bilo je sveže jutro, eno redkih v poletju, ko je človek lahko še normalno dihal. Vpričo zgodnje ure so bile ulice še bolj prazne in tako Andossar ni srečal veliko ljudi, ko je korakal proti mestni knjižnici. Po eni strani mu je to ugajalo, saj se je na festivalu naužil množice, po drugi strani pa je bil v množici manj viden in nihče ni mogel spremljati njegovih korakov.
Bedak, saj te nihče ne pozna, še ne. Zanje si zgolj starejši tujec, nezanimiv in nesposoben, takšni pa pri nikomer ne vzbujajo pozornosti. Vsaj pri normalnih ne. Preko obraza mu je ob tej misli švignil nasmešek, naslednji hip pa se je že znašel sredi velikega Belega trga, ki so ga obdajale najpomembnejše zgradbe Elementalisa. Nebo je bilo sinje modre, brez enega samega oblaka in že to je pričalo, da bo čez nekaj ur prav tako vroče, kot je bilo prejšnje dni. "Do takrat pa bom z obiskom knjižnice že zdavnaj opravil" si je zamrmral in stopil proti velikemu poslopju, ki je v sebi hranilo tisočere skrivnosti tega mesta.
Skozi vrata je brez težav zakorakal, saj jih ni nihče stražil, povzpel se je po širokem stopnišču in se kmalu znašel v veliki dvorani - širni in prostrani, s stotinami knjig, zvitkov in pergamentov. Ko si je ogledoval prostor in razmišljal, kam bi za začetek stopil, je k njemu pristopila starejša ženska in ga z nasmeškom ogovorila. "Dobro jutro gospod. Potrebujete pomoč?"
"Hvala vljudna gospa, majhna pomoč bi mi res prišla prav. Kje hranite knjige o zgodovini tega mesta, natančneje rečeno o zgodovini elementov?" Belolasa starka ga je rahlo zamišljeno opazovala, kot da bi premišljevala, naposled pa z nasmeškom stopila naprej. "Kar za menoj gospod, vam bom pokazala." Andossar ji je nasmejano pomignil z glavo in ji sledil preko prostora do drugega konca dvorane. Knjižnica je bila z izjemo dveh mož prazna, ta dva pa sta bila tako zatopljena v prebiranje svojih knjig, da se za Andossarja nista menila.
"Tukaj so knjige o elementih, tam naprej pa o splošni zgodovini. Potrebujete kakšno točno določeno?" Možakar je odkimal in se ji zahvalil, nato pa stopil do polic, ki so segale skorajda do stropa in prav vsaka je bila do zadnjega kotička napolnjega s knjigami.
To pa ne bo tako enostavno. Se tukaj ne ukvarjajo z drugim, kot s pisanjem knjig? Začel je preletavati naslove knjig in njihova pestrost ga je presenetila: Povezanost z Zemljo, Sončni Ogenj, Lastnosti vodnih objektov, Uporaba elementarizma. "Zanimive reči, a zame nepotrebne. Kaj pa je to? Da, to bo." Segel je po debeli knjigi s platnico, razdeljeno v štiri barve: zeleno, rdečo, svetlo in temno modro. Na vsaki barvi je bil narisan en element in nad njimi je pisalo Korenine Elementov. Knjiga je bila rahlo prašna, zato je z njene površine pihnil prah, sedel za bližnjo mizo in se poglobil v njeno vsebino.

Elementi obstajajo že tisoče let, pravzaprav so vezani na nastanek našega sveta, saj brez njih, človeštvo ne bi živelo. Bili so povezani v simbiozi, eden brez drugega... A šele z razvojem človeškega uma so jih ljudje začutili, se z njimi povezali in nekateri bi jih naj celo pričeli uporabljati. O tem času ni veliko znanega, a vse bi se naj začelo s čaščenjem posameznih Bogov, katerih čaščenja so se ščasoma sprevrgla v čaščenje Elementov. Ob tem čaščenju so se ljudje krepili, dobivali nenavadne moči...
Obstajale pa so tudi izjeme, tisti, ki so se upirali čaščenju teh Elementov in poskušali častiti nekaj višjega, nekaj, kar združuje skupno moč vseh Elementov. O njih ni znano veliko, saj so se potuhnili, a vselej se bo našel kakšen. V njihovi naravi naj bi bilo, da si želijo več moči, a so po svoje skrivnostni...

Andossar je dvignil pogled in se z nedoločnim obrazom zazrl po dvorani. Ta je bila še vedno prazna, a sam tega ni opažal, saj je pred očmi uziral zgolj zadnje besede. "To bi lahko marsikaj razložilo, predvsem to, zakaj mi Elementalis v takšni obliki prav smrdi. Morda sem sam začutil moč čaščenja teh posameznikov? A če je tako, nedvomno nisem edini." Za trenutek je pomolčal, nato pa se ponovno poglobil v knjigo. Ta mu kajpak ni nudila odgovorov na vsa vprašanja, a za začetek je bila dovolj, da mu je zjasnila sliko. Če je sam res potomec teh prvih častilcev in je nenadoma začutil to moč, so jo nedvomno še nekateri in z njimi bi se moral povezati. Skupaj bi si lahko podredili smrtnike, morda pa celo sam Elementalis z obvladovalci posameznih elementov. In potem bi bil sam deležen vsega ugodja, vse časti in spoštovanja, ki mu ga je krut svet odvzel.

"Nisem vedel, da se starci ukvarjajo s pravljicami," je dejal glas izza hrbta v črno odetega moža. "Ali pa si še vedno razočaran, ker so imela pristaniška dekleta vseeno raje nekoga mlajšega in bolj energičnega, in sedaj utapljaš svojo žalost v pripovedkah, Andossar?"
Izza police je stopila še ena v črno oblečena postava, ki je nosila le usnjene hlače in visoke škornje, čez zgornji del pa ozko majico brez rokavov iz blaga. Beli lasje so bili v slabo osvetljeni knjižnici videti prej sivi kot kaj drugega, vijolične oči pa so bile kot dva žareča ametista. Astarion je bil nadvse pozoren in pazljiv, saj je dobro vedel da če kaj, je bil starec nepredvidljiv. Kljub temu pa si ni mogel pomagati, da si ne bi dovolil privoščljivega nasmeška ko se je spomnil kako je bradač cel večer osvajal neko izjemno lepo dekle, nato pa je ta videla njega medtem ko je žongliral z ognjenimi kroglami in zatem starcu ni namenila enega pogleda več. Ni treba posebej poudariti, da je bila Astarionova noč "vroča" v več kot enem pomenu, prav tako kakor dvoboj s sabljami ki je sledil naslednje jutro. Dvoboj iz katerega je bil belolasec prisiljen zbežati, saj o sabljanju ni vedel niti pol toliko kot njegov nasprotnik. Po tem se je z njim srečal le še enkrat, a še to za kratek čas, je pa takrat med drugim izvedel njegovo ime.
"Kaj te je pripeljalo sem?" je naposled vprašal.

Ta presneta knjiga ne pove več nič pametnega. Elementi gor, elementi dol, ampak kje je kaj o tistem? Vse bolj nejevoljno je listal po starih platnicah in iskal kakršnokoli sled o energiji, ki jo je sam začutil, a njegovo iskanje ni obrodilo sadov. Po uvodnem delu se je knjiga osredotočila na posamezen element in ga na dolgo in široko opisovala, pri tem pa ni povedala niti ene zanimive reči.
Njegov obisk knjižnice sicer ni bil povsem neuspel, saj je med vrsticami zasledil zelo pomemben odstavek o izvoru njegove moči, toda to je bilo za kakršnekoli načrte daleč premalo. Hmm, drugega mi ne bo preostalo, kot cele dneve ždeti med temi zidovi in zreti v bukve. Razen, če bi koga našel... Knjigo je že mislil zapreti, ko je tik zraven sebe zaslišal glas, glas, ki ga še vedno ni pozabil. Tisti mlad, rahlo samovšečen glas, ki mu je prekrižal pot pred nekaj meseci in ga za večno zaznamoval. A vsaj maščeval se mu je.
"Mar nisi slišal za pregovor, da bolj ko si star, bolj otročji postajaš?" Dvignil je pogled in se z nasmeškom zazrl v prišleka. Njegov obraz je bil skoraj identičen, medtem ko je mladenič v višino še zrasel, tako da bi ga zdal lahko štel za moža. Moža, ki je še kot deček speljeval dekleta in bil pri tem nenavadno uspešen.
"Ah, kje je že ta dan. V življenju sem grel postelje dovolj dekletom da bi se sekiral zaradi enega samega spodrsljaja, ki je bil mimogrede zgolj nesrečno naključje. Če se ne bi tisti dan tako napil, te dekle ne bi niti povohalo." Možakar je vstal in debelo knjigo porinil nazaj v vrzel, ki je zevala med ostalimi knjigami in se pri tem pogladil po brazgotini, ki mu je zevala na levi dlani.
"Mimogrede tudi ti tisti dan nisi bil pretirano uspešen. Tvoj uspeh bi mene neprimerno bolj žrl, saj je porazno, da te premaga starec, ki je vrh vsega še pijan." Andossar je posmehljivo odkimal in stopil do bližnjega okna, odkoder se je razpiral pogled na celotnim Belim trgom. Sonce se je medtem že pošteno dvignilo in spet pošiljalo svoje neusmiljeno vroče žarke, o oblakih pa ni bilo niti sledu. Očitno sledi še en peklensko vroč dan, ki zahteva senco in tekočino.
"Kaj me je pripeljalo? Dobro vprašanje." Andossar se je obrnil in nekaj časa nepremično zrl v Astariona, njegov prihod ga je presenetil, a v tem ni videl nikakršne nevarnosti. Navsezadnje je bil še nedorasel smrkavec, spreten v besedah, medtem ko v dejanjih neprimerno manj. "Hrepenenje po pustolovščinah, po spoznavanju neznanega. In ti? Si prišel nabrusit rezilo svoje sablje, ali se na njej še vedno nabira prah?" V njegovih očeh je bilo mogoče opaziti posmehljivost, a ton njegovega glasu se ni spreminjal.

Ah seveda, izgovori in prenapihnjena samopodoba, si je mislil mladenič medtem ko mu je znanec navedel svojo verzijo dogodkov iz preteklosti. Dobro je vedel kdaj je šlo za izgovor, saj jih je bil sam navajen stalno poslušati, pogosto iz lastnih ust. Da o prevelikem ponosu in napihnjeni samopodobi sploh ne govorimo!
Kako zelo skromno od tebe, da se pojmuješ za le navadnega starca, ko pa je vsem jasno da ni tako, je prhnil v mislih.
"Rezilo moje sablje?" se mu je posmehnil. "Tisti dan sem prvič držal v roki sabljo ali kakršenkoli meč sploh, orožje je bilo sposojeno in odločno preveliko za mojo roko, medtem ko se je tebi videlo da si preživel leta z njim v rokah, in si ga bil najverjetneje navajen kot oblačil na sebi. Tudi če si bil po celi noči spanca še vedno pijan, si najbrž tako naučen boja s sabljo, da tudi to ni bila ovira. Razen seveda če si celo noč utapljal svojo žalost ob tem, da je tisti očarljivki en moj pogled pomenil več kot tisoč tvojih besed."
Namenil mu je privoščljiv nasmeh, češ 'kako se boš pa zdaj poskušal izgovoriti?'.
Naslednjič se bova borila z orožjem ki meni najbolj leži, si je mislil sam pri sebi, obenem pa se spomnil da bi bilo pametno spet začeti vaditi mečevanje. Resda je imel raje boj s pestmi kot z orožjem, a nikoli nisi mogel znati preveč, in kolikor je poznal Andossarja, bi ta najverjetneje vztrajal pri svojem. Po trenutku tišine se je spomnil tistega, kar je starec rekel preden mu je poslal dobro namerjeno verbalno bodico, in dejal:
"Mislim da si prvi, ki išče pustolovščine v knjižnici. Priznam da je nekaj zanimivih zgodb, ampak vse sledi o domnevnih nahajališčih nekaterih zakladov in podobnih stvari so bile že neštetokrat preiskane in opuščene. Še otroci ti znajo povedati, da so to le pripovedke in legende, ki pretiravajo o moči nekaterih junakov in junakinj iz davnine in njihovo izjemno moč pripisujejo zunanjim dejavnikom, namesto ljudskemu pretiravanju. Kaj misliš zakaj sem jaz hodil po svetu?"
Resda je bil eden od razlogov za njegovo odsotnost iz rodnega Elementalisa tudi želja po pustolovščinah, čeprav je bil glavni razlog drugje. Ampak Andossarju tega res ni bilo treba vedeti. Že tako bi prejle namesto 'zunanjim dejavnikom' skorajda rekel 'mističnim predmetom nepojmljive energije', a se je zadnji trenutek zadržal. Pri ljudeh kakršen je bil njegov sogovorec nikoli nisi mogel povedati premalo, in še malo je bilo pogosto preveč.

Medtem ko je Astarion na dolgo in široko razlagal, se je Andossar usedel na stol, kjer je prej prelistaval knjigo in prekrižal noge. Ob dečkovem posmehljivem pogledu si ni mogel kaj, da se ne bi zarežal, saj je natančno vedel, kam mladenič z njim meri. Ista tehnika kot prejšnjič, nisi se mi izneveril. Najprej na dolgo pametuješ, nato si ponosen na svoje pametovanje in na koncu stisneš rep med noge. Nedaleč stran je zagledal majhno skledo z bomboni in brez pomisleka je segel po vrhnjem in si ga stlačil v usta. Okus je bil rahlo kiselkast, spominjal je na mešanico limon in pomaranč in kot tak možakarju ravno pravšnji.
"Prav praviš poba, meč je bil moja roka, zato sem tudi do podtankosti poznal govorice mečev drugih. Ni mi treba praviti, da si tisti dan prvič držal rezilo, ker se je to na milje daleč videlo." Za trenutek je pomolčal in pogledal vzdolž dolge knjižne dvorane, ki se je počasi polnila, saj so vanjo prihajali novi in novi obiskovalci, toda njun kotiček so zaenkrat pustili še pri miru.
"Misliš da te ne bi pokončal, če tega nebi vedel? Ha, neštetokrat se mi je ponudila priložnost, da bi raztreščil tvojo betico, a srce mi ni dopuščalo pokončati takšnega mladega fanta. Kaj hočemo, notranjim občutkom se ne moreš upirati." Nemočno je skomignil z rameni, a pri tem se je nedvomno videlo, da se norčuje. Bombon je počasi prekladal po ustih in v mislih podoživljal tisti boj, ki sta ga z mladcem bila pred približno tremi leti. Bilo je blizu morja, malo predtem, preden se je Andossar dokončno soočil s svojim očetom in v času, ko se njegove nenavadne sposobnosti še niso razkrile. Tako se tudi Astarionu ni moglo sanjati zanje, ampak je v Andossarju videl zgolj starca, ki je vešč v vihtenju sablje.
"A občutek je vseeno neprijeten, mar ni? Pred očmi množice se tak mišičast fant mečuje z majavim starcem in mu na koncu zbeži. Sam bi te spomine odrival čim dlje."
O knjigah se sogovornik ni motil, takih o zakladih in pustolovščinah tod pač ni bilo in nekoč bi Andossar hrepenel po njih, vse tukajšnje pa popljuval, a zdaj se je situacija spremenila. Tudi tovrstne dolgočasne knjige so skrivale drobtine bogastva, ki je skupaj predstavljalo mnogo več, kot zaboj zlatnikov, čeprav slednjih Andossar ne bi branil. "Res je, a samo norec išče pustolovščine izključno tam, kjer se mu ponujajo na pladnju. Včasih se znajo najzanimivejše skrivati v nezanimivih rečeh, na videz pustih in dolgočasnih, kjer jih uzre zgolj najbolj ostro oko." Dobrovoljno je pomežiknil mladeniču in v tistem pogoltnil bombon. "Če si toliko hodil po svetu, si nedvomno poln znanja. A zakaj si se naenkrat ustalil tukaj? Kraj je nedvomno lep in vse, toda po svoje tudi nekam pust. Se ti ne zdi? Nikjer nisem opazil nobenih izzivov, nobenega tveganja, nobenih packarij, ki včasih popestrijo dan. Vsepovsod zgolj mir, sožitje... Od mladeniča kot si ti, bi prej pričakoval aktivnost, iskanje izzivov, tveganje, ne pa lenarjenje v domu za upokojence."

"Misliš da te ne bi pokončal, če tega nebi vedel?"
Misliš da ti ne bi sežgal brade, las in vsega ostalega, če me ne bi vezala čast da se dvobojujem kot je bilo dogovorjeno?
"A občutek je vseeno neprijeten, mar ni? Pred očmi množice se tak mišičast fant mečuje z majavim starcem in mu na koncu zbeži. Sam bi te spomine odrival čim dlje."
Saj bi jih, toda kaj ko me ravno ta starec kar naprej spominja nanje. Vsekakor je bil prepričan da je prav tako krepko pretiraval; ko se je bojeval ni bil prav nič majav, ne glede na to kolikokrat bi še opomnil na to domnevno lastnost. Pa tudi Astarion ni bil pretirano mišičast, vsaj ne v primerjavi z ljudmi ki so bili resnično prave omare.
Takšne in drugačne misli so spreletavale Astarionove možgane medtem ko je starec robantil naprej svoje. Še zdaj se je jasno spomnil ko ga je nasprotnik stisnil v kot z rezilom ob rezilu, in kako je izkoristil priložnost da ga je brcnil v piščal, se prijel za bližnjo streho, skočil z nje na naslednjo in nato prek streh pobegnil iz mesta. Zanimivo je bilo, kako je stari čislal svojo pirovo zmago, še toliko bolj pa da se je bolj kot nad svojo zmago naslajal nad Astarionovim porazom.
"Če si toliko hodil po svetu, si nedvomno poln znanja. A zakaj si se naenkrat ustalil tukaj? Kraj je nedvomno lep in vse, toda po svoje tudi nekam pust. Se ti ne zdi? Nikjer nisem opazil nobenih izzivov, nobenega tveganja, nobenih packarij, ki včasih popestrijo dan. Vsepovsod zgolj mir, sožitje... Od mladeniča kot si ti, bi prej pričakoval aktivnost, iskanje izzivov, tveganje, ne pa lenarjenje v domu za upokojence," ga je ponovno izzval starec.
"Mogoče pa se nisem ustalil, ampak sem tukaj samo zato, ker me je pritegnil današnji praznik in me po koncu le-tega spet ne bo," se mu je gladko a zelo prepričljivo zlagal. "Pravzaprav bi isto vprašanje lahko postavil tebi: Le kako to, da si se odločil priti sem, ko pa se mestu že na daleč vidi da živi v sožitju in miru? Saj veš, glede na to da si prej omenil da si ti tisti, ki išče pustolovščine. Čeprav po drugi strani si pa morda res tukaj prav zato, ker si prepričan da gre za 'dom za upokojence' in si se končno utrudil zabavnega življenja," ga je spet malo podražil. Nekako se mu je zdelo zelo malo verjetno da bi bilo to res, a vseeno si ni mogel kaj da mu ne bi vrnil milo za drago za izpostavljanje njegovih napak v preteklosti.
Bilo je jasno, da Andossar še ni bil dolgo v mestu. Elementalis je morda res dajal vtis popolnega mesta, nekakšnega raja na zemlji, a če si pogledal globlje si lahko opazil da ni bilo tako: Čeravno je bilo res, da v mestu ni nihče životaril in so tudi najbolj revni imeli kamnito streho nad glavo in dovolj hrane da niso stradali dokler so bili pripravljeni delati, pa je bilo vse prej kot popolno. Tistih ki niso imeli daru obvladovati katerega od elementov je bilo malo in so navadno opravljali najnižja dela, od čistilcev pa do natakarjev in tako dalje, medtem ko se je med vihtilci elementov vzpostavila neke vrste hierarhija na podlagi moči obvladovanja svojega elementa in pa direktnosti rodbine od ustanoviteljev mesta. Mnogo družin je razpadalo ravno zaradi nesoglasij med starejšimi in mlajšimi, kar je Astarion še predobro vedel...

"Tudi možno, čeprav dejstva govorijo drugače." Pogladil se je po svoji pristriženi bradi in s pogledom obstal na štirih velikih slikah, ki so krasile edini goli košček zidu. Vsepovsod drugod so se ob zid naslanjale omare, tako polne knjig, da bi se lahko vsak hip zrušile, a na tem mestu omar začuda ni bilo. Slike so upodabljale štiri ljudi, vsakega s svojim elementom in eden izmed njih je bil nedvomno Andossarjev sogovorec. Iz iztegnjene desne dlani so mu švigali ognjeni plameni, prav tako pa so ognjeni zublji švigali tudi iz tal, na katerih je Astarion stal. Čeravno je šlo zgolj za risbo, je bila izjemno natančna in zgolj slepec ne bi spoznal, koga predstavlja.
"Če mi te stare oči še kaj služijo, na tej sliki ne vidim nikogar drugega, kakor tebe, a le kaj bi počel tamkaj, če je tvoj obisk Elementalisa zgolj trenuten? Se na svojih dolgih potovanjih nisi naučil, da lažnivcu ni pametno lagati?" Z narejeno zamišljenostjo se je zastrmel v mladeniča, pri sebi pa se je vendarle čudil. Slike je opazil šele med Astarionovim govorjenjem in ko ga je na eni izmed njih prepoznal, so ga obšli mešani občutki.
To so bili nedvomno trenutni voditelji štirih elementov, saj njihove slike drugače ne bi krasile tako pomembnega mesta, kot je knjižnica. A da se je neroden poba, s katerim se je nekoč mečeval, zdaj povzpel tako visoko, je možakarja presenetilo. Kljub zasmehovanju ga je po svoje spoštoval, saj je v njem zaznaval določene spretnosti, toda niti v sanjah ga ni postavljal na tako pomembno mesto.
Razen, če je lažje postati vodja elementa, kot se podelati v hlače. Bomo videli.
"Glej no glej, očitno sem te podcenjeval poba. Da si se povzpel tako visoko in postal vodja ognja... Pohvalno, vsekakor." Stol je odrinil od mize, stopil do mladeniča in ga potrepljal po rami. "In ravno ognja, tako bojevitega in izzivalnega elementa. Kdo bi si mislil, da je tisti pobegli fant danes tako pomemben." Ostalih oseb na slikah ni poznal, toda vse so bile večinoma Astarionovih let, vse vodje enako mlade in preveč zelene, da bi predstavljale kakšno resno grožnjo. In če so povrhu še njemu podobni... A ne morem ga soditi, dokler se spet ne preizkusiva. Že od trenutka, kar je Andossar opazil Astariona, si je želel ponovnega dvoboja z njim in zdaj se mu je ta želja samo še okrepila. Poba je res bil pomembnejši, kot se je zdelo, precej pomembnejši, a čeprav volk menja svojo dlako, narave ne zamenja nikoli. V mladeniču je še vedno opažal tisto čast, pravičnost in viteštvo, ki se jim je vedno posmehoval.
Če ga izzovem na boj, se bo nedvomno boril viteško in o kakšnem ognju ne bo niti sledu. In če ga tako potolčem, bo užitek še neprimerno večji, kot je bil nazadnje. Mojster ognja padel pod mečem slabotnega smrtnika. Preračunljiv nasmešek mu je spreletel obraz in od slik se je zasukal nazaj k svojemu sogovorniku. Po višini sta bila približno enaka, morda je bil Astarion rahlo večji, toda razlika ni bila vredna omembe. Prejšnjič je moral Andossar svoj meč vihteti navzdol, zdaj mu vsaj na noge ne bo potrebno paziti. "Astarion, prijatelj moj, kaj praviš na to, da bi ponovila najino pustolovščino? Da bi malo začinila mir tega kraja in vanj vnesla zvoke udarjanja jekla ob jeklo, ki zna biti tako prijetno. Sam ne moreš izgubiti ničesar, le pridobiš lahko in se tako rešiš tistega neprijetnega občutka poraza, ki ga kljub vsemu filozofiranju čutim v tebi. Borila se bova lepo po starem, brez vseh trikov in drugih sposobnosti, zgolj s pomočjo spretnosti najinih rok in zvitosti najinih misli." Vzdignil je desnico in jo položil na Astarionovo ramo. "Kaj praviš? Si res mož, vreden naziva mojster ognja, ali zgolj samovšečen zelenec, ki se zna le peteliniti?" Z izzivalnim pogledom je opazoval fanta, medtem ko so mu bile ustnice oblikovane v značilnem nasmešku.

((Tale tvoj opis tapiserije me je pa ful na tole spomnil: http://phildeb.files.wordpress.com/2008/04/anima__colonel_by_wen_m.jpg ))

Presneto, čisto sem pozabil na tapiserije! Zakaj pri vseh peklih niso mogli počakati z mojo sliko vsaj do konca festivala? se je sam pri sebi tolkel po glavi. Tako verjetno laž se je spomnil, potem so ga pa izdale okoliščine! Presneti meščani in njihovo idoliziranje mojstrov elementov! Kljub vsemu pa mu ni ušlo, da se je Andossar spretno izognil odgovoru na vprašanje čemu je bil dejansko tukaj.
"Kaj pravim na tvoj izziv? Recimo tole: za nekoga tvoje starosti je tako ali tako vse kar živi zeleno in mlado. Ali pa, da moje sposobnosti mečevanja nimajo nobene zveze sploh z mojim trenutnim nazivom in položajem, in da bi bil edini smiseln preizkus ali sem ga vreden ali ne boj z obvladovanjem ognja," mu je odvrnil z gladko zavrnitvijo. Resda je bil vihrave in eksplozivne narave, a že večkrat se je opekel ravno s tem ko je takoj brezpogojno sprejel izziv, prvič ravno s trenutnim sogovorcem, in sedaj je bil vsaj ob njemu bolj oprezen. A po drugi strani si je tudi sam želel starca končno premagati in mu pokazati, da se je od njunega zadnjega srečanja marsikaj naučil. Po trenutku tišine je vseeno dejal:
"Vseeno pa me mika da ti izbijem tale privoščljivi smehljaj z obraza. Naj bo torej: dva dni po festivalu, ob svitu pred templjem ognja. Bomo videli če še vedno obvladaš, ali pa so te stara leta končno dohitela."
To rekoč je molče odkorakal iz knjižnice skozi glavni vhod. Namenoma si je izbral čas ki mu je najbolj ustrezal, predvsem zato ker čeravno se je tudi mečevanja kar nekaj časa učil, pa je bilo že skorajda leto odkar je nazadnje prijel za rezilo, in ta dva dneva sta mu dala vsaj nekaj časa za osveževanje znanja.

"Edini smiseln preizkus tvoje zrelosti poba, ni nič drugega, kot da dvoboj. Tisto čaranje z ognjem ni nikakršen preizkus, le še en dokaz človeške šibkosti. Zrelemu in odločnemu možu ni potreben nikakršen element, da bi bil spoštovan in mogočen. Roke in meč, to je vse." S temi besedami je pospremil fantov odhod in še nekaj časa zrl za njim. Ta pogovor je bil precej koristnejši, kot je sprva pričakoval, saj je od Astariona zvedel marsikatero zanimivo stvar, predvsem pa je poba ugriznil v vabo. V svoje mečevalske sposobnosti Andossar ni niti najmanj dvomil, še vedno je bil gladko prepričan, da lahko mladeniča v trenutku premaga, a če bi mu sreča vendarle obrnila hrbet, tudi ni bil brez orožja.
Njegovo skrivno orožje je počivalo v njegovi glavi, zanj ni vedel nihče, razen njega samega in glede tega je bil v silni prednosti. Astarionove moči je poznal, poznalo jih je vse mesto, medtem ko so v Andossarju videli zgolj navadnega moža, brez kakršnihkoli elementarnih sposobnosti. In če bi se med bojem sreča obrnila v škodo fanta, ne bi mogel prav nihče posumiti, da je za to kakorkoli odgovoren njegov nasprotnik.
Celo sam Astarion, kljub vsej filozofski pameti, tega ne bi mogel razumeti, saj o tovrstnih močeh nima niti pojma.
In ko se bo zgrudil, obdan z iluzijami strahu, ga bo prav lahko zasmehovati. Če bodo ljudje še vedno želeli takšnega voditelja, sem jaz gospodar vode. Gromko se je zasmejal, da se je nekaj pogledov usmerilo v njegovo smer, nato pa počasi odkorakal iz knjižnice. Ta prostor ga je začel že dolgočasiti, v njem vsekakor ni bilo nič koristnega, sam pa je imel še precej opravkov z iskanjem primernega domovanja.