Ekvinokcij

Narnaya se že nekaj časa ni znašla v tem delu mesta, čeprav ji ni bilo jasno, zakaj se je tu znašla danes. Zdolgočaseno je postavala naokoli, ker začuda ni imela kaj početi, ko je kar naenkrat zagledala dobro poznana vrata in leseni napis nad njimi. V njenih mislih se je pojavila zanimiva ideja. Zakaj pa ne? Na njenem obrazu se je pojavil vražji nasmešek. Odločno se je obrnila in odkorakala proti vratom. V trenutku, ko je vstopila, je zaslišala udarce ob velike bobne, vzklikanje in vpitje gledalcev, objel pa jo vonj po potu ter zažganih laseh. V ringu sta bila uporabnik zemlje in uporabnik ognja, ki sta se zavzeto borila, a je slednji očitno zmagoval. "Že dolgo te ni bilo tu," se je oglasil znan glas za njenim hrbtom. Bil je eden izmed njenih najbolj zagrizneh nasprotnikov, ki je bil isto uporabnik ognja, ime pa mu je bilo Laren. "Sem bila pač malo bolj miroljubne volje," je rekla in skomignila. Njen sogovornik se je zahahljal in jo potrepljal po rami. "Dolžna si mi še en spopad, da veš. Samo ne danes. Precej bojev imam že skozi, in sem dokaj utrujen." Narnaya se je nasmehnila. "Si bom zapomnila," je še rekla in se prebila skozi množico na rob ringa. Pridružila se je spodbujanju uporabnika ognja, ki je bil tik pred tem, da prežene mlajšega in očitno manj izkušenega uporabnika zemlje ven iz ringa. Le ta očitno ni bil tako nesposoben, in je tik pred koncem s pomočjo neke skale spravil nasprotnika iz ravnotežja. Množica je završala v smehu in neodobravanju, ko je njihov prejšnji favorit pristal na tleh izven ringa. Oba sta odšla, ko jo je kar naenkrat nekaj postisnilo naprej, da se je znašla v ringu. "Naya je nazaj!" je zavpil Laren, preden bi lahko nazaj našla pot ven. Sicer je prišla z namenom, da bi se borila, vendar je hotela sama prej izbrati nasprotnika, ne pa da so jo prisilili da se bori. Pobeg bi bil namreč preveč nečasten. Z druge strani pa so v ring zrinili neko zmedeno rjavolasko. Očitno tega ni hotela, vendar so ji izhod iz ringa preprečili. "Saj te ne bom poškodovala. Vsaj ne prehudo," je dokaj prijazno rekla nasprotnici, medtem ko se je ritem bobnov nekoliko pospešil. "V ekvinokciju sem Naya," se je predstavila, medtem ko so okoli nje zaplapolali plameni in izginili. "Smem izvedeti kdo si ti?" je vprašala, nato pa se postavila v položaj za napad. Bolje, da si pripravljena. Ker drugače se tole ne bo izšlo dobro zate.

Gemina se je tiho odpravila v mesto. Res ni bila že dolgo časa tam in vsakič z nova je bilo v njem nekaj novega. Njo večinoma vidimo na tržnici. Sadje in zelenjava. Tokrat pa je v mesto prišla po nekaj drugega. Preprosta modra obleka le plapolala pod njenimi nogami. Najbrž je bila pot od njenega doma do samega mesta precej daleč. Za njo še prekratka, sicer pa je tako ali tako bila navajena hoditi. Prečkala je sredino mesto. Nekako je bila namenjena proti Lenderdt Minniejev trgu. Na sredini mesta se je ustavila in se poskušala spomniti, kje točno gre že potka. Vedela je, da je ta trg nekje v pozabljenem zakotju mesta. In tam res ni bila že vrsto let. Nazadnje najbrž z materjo.
Nekakšna čudna sila/energija jo je vlekla k središču mesta. In tam je bila tista čudna lesena tabla. Pomislila je že, da se je zdravilec preselil in tukaj posluje. In bog ve ali je to res ali ne. Energija/sila jo je vlekla sem. Najbrž z razlogom? Ali pač ne. Kakorkoli. Postalo ji je malce slabo, zaradi vseh čustev, ki jih je prejemala preko drugih. Res je bil ta val bolj slaboten, pa vseeno. lahko bi bilo veliko hujše. In potem je bila še tu tista neustavljiva sila/energija, ki jo je vlekla tja notri. Mogoče, mogoče pa po vsem splošnem čudežu, je tisti zdravilec.. No pač sposoben sprostiti takšno močno energijo.
Z ogromnim oklevanjem je stopila notri. Notri ji je resnično postalo slabo. In tisit vonj po nečem zažganem se le še poslabšal. Hotela se je že obrniti in oditi, ko jo je nekdo prijel in potisnil na nekakšen oder ali nekaj. Nek čuden krog, okoli njega pa so bili gledalci. Kaj za vraga?! Zmedeno je gledala vsakega posebej in še enkrat poskusila s srečo. Obrnila se je. pred njo je stala ženska, ki je zelo očitno bila ognjene vrste. Boj? Je pomislila, ker se je ženska pred njo - Naya - postavila v ta položaj. "Mhm. Naya torej." Je ponovila preprosto in čakala, da jo napade. "Kaj točno naj bi ta prostor predstavljal?" Je vprašala in ignorirala ostale bučne pozdrave in bog ve kaj vse se je še našlo v tistih besedah.

"Mhm. Naya torej," je bilo edino, kar je ženska izjavila, predstavila se pa še vedno ni. "Kaj točno naj bi ta prostor predstavljal?" je še vprašala neznanka. Narnaya se je začela smejati, spotoma pa se je trudila zaviti z očmi. Nekdo iz množice je zavpil: "To je Ekvinokcij. Kraj, kjer lahko vedno vidiš dober boj, ali pa se ga udeležiš!" Na Nayinem obrazu se je pojavil nasmešek. "Trenutno pa si v ringu in se boš udeležila boja, kar pa si najbrž že ugotovila." Nasmešek se je spremenil v nekakšno režanje, ki je imelo malenkost zlobe v sebi. "Oh, sicer bi bilo lepo, da bi se predstavila, vendar ker se nisi, te pred prvim bojem tukaj krstim za ... hmm... Kjesm!" Vedela je, da se bo rjavolaske to ime takoj prijelo, bo pa trajalo, da se ga znebi. Če pa nikoli več ne bo prišla v Ekvinokcij ... Potem bo pa po vsej verjetnosti utonila v pozabo. Publika jo je že počasi začela spodbujati, da naj že enkrat začne spopad in premaga novinko. "Kjesm, pripravi se." V Nayinih dlaneh sta se izoblikovali ognjeni krogli, ki sta bili eden izmed najbolj osnovnih napadov pripadnikov ognja. Kljub temu, da se njena nasprotnica ni postavila niti v obrambno, niti napadalno držo, je poslala žareči krogli proti njej.

Smeh. Okej, vidno se je zabavala, kakor vsi drugi okoli ringa. Torej bojevanje. Je rekla sebi in razmislila če ji je sploh do tega. No ni imela pojma o pojmu, kako te stvari tukaj potekajo, kdaj je kdo premagan? In zakaj za vraga ne moreš oditi? Oziroma, najbrž je bolj primerno, kako se predaš. Pokimala ji je mirno. Njen obraz res ni povedla ničesar. In potem je Naya spustila tisti napol zaničljivi smeh. Očitno, je ona tukaj imela kar veliko izkušenj. Sem prišla do te zaključitve, da sem na bojišču. Nato jo je poimenovala. Kjesm je zopet ponovila v glavi in si mislila, da ni kaj preveč izvirno. Sicer ji je pa tako ali tako bilo vseeno, ker sem ne bo več prišla. Razen, če jo ugrabijo, omamijo in jo zvlečejo sem. Slabost v njej se je umirila. No še vedno ji je bilo slabo in to nekako zgolj zaradi tega, ker ni znala tako dobro ignorirati čustva.
Gledalci so postajali vse glasnejši in vpili naj jo že napade. K vragu, da jo bo ona ranila? Mogoče. Če ne bo sposobna dvigniti palca. Naya je začela. Ognjeno gorečo kroglo, pardon, dve ognjeni krogli je poslala proti njej. Priznati je morala, da so bile hitre. Ne pa prehitre za njo. Pri miru je stala. Opazovala krogli. Nato je zgolj zamahnila z roko in navaden val vode je prišel od nikoder, zalil obe krogli, po možnosti še koga drugega. In to je to. Izdala se je, kateri element je. Kar po svoje zopet ni bilo najbolje. "In kdo izgubi?" Je povprašala, ko sta se krogli povrnili v prah.

Bobnenje in hrup sta ji ponovno prešla v kri. Ponovno se je spomnila, zakaj je tako rada prihajala sem. Ritem bobonov je bil enako hiter kot utripanje njenega srca in ponovno se je počutila doma. Njeni krogli je nasprotnica kratkomalo pogasila z valom vode, kar je Nayo nekoliko zaskrbelo. Uporabnik ognja najtežje bojuje proti uporabnikom vode, čeprav so le ti redko zahajali v Ekvinokcij. "In kdo izgubi?" se je ponovno oglasila nasprotnica. Njene skrbi so se v trenutku razpustile. Ta je tako zelena, da bo zanimivo če se bo sploh temeljito upirala. Narnaya je ponovno zavila z očmi in ji razložila. "Odvisno od vrste boja. Načeloma se to zgodi takrat, ko te nasprotnik nekako izrine iz ringa, če pride do hujših poškodb, ali pa če umreš." Sicer je načeloma obstajala tudi možnost predaje, vendar se Nayi ni zdelo vredno, da bi to omenila, saj je to vsakomur pod častjo. Predvsem pa je bedno, če se nasprotnik preda. Razen v parih redkih primerih, ki pa se tudi že dolgo niso zgodili. Naya je malenkost pomislila, kako bi jo napadla, v naslednjem trenutku, pa so okoli uporabnice vode zaplapolali plameni. Bila je ujeta v njihovem obroču, preskočiti pa jih tudi ne bi mogla, ker so bili previsoki. Če bi bila uporabnica vode kaj bolj izkušena, je ne bi napadla tako, ker bi v takem primeru hitro ugotovila kako jih pogasiti, kljub temu, da običajno zlivanje vode nanje ne deluje. Novinci pa to precej težje odkrijejo.

Hrup je postajal vse glasnejši. Najbrž je bila precej znana, ali so takšni dobesedno pri vsakem dvoboju? Zavzdihnila je. Ta prostor ji res ni bil všeč. Ni imela sicer nič proti vsem, ki so se bojevali. Vendar jo je enostavno dušilo, kljub tisti mistični energiji, ki jo je vabila sem. Nekako je čutila, da ji je šla vsaj malo na jetra in da si jo želi streti tukaj. "Predaja pa ne obstaja ali kaj?" Je rekla zopet, kakor da ni sredi dvoboja. Ni si mislila, da ima neko čudno premoč nad njo, zaradi tega ker je njen element voda. Bila je realistična in tukaj je morala upoštevati njene prejšnje bitke. Bog ve koliko jih je zmagala in kako dobro je izkušena v vsem tem.. Po pravici povedano je računala na poraz. No Dvomila je, da jo lahko premaga, četudi sama ni slaba v svojem elementu. A kakor že prej povedano, ni se ji sanjalo kako dobra je ona. Vendar to ne pomeni, da bo vrgla puško v koruzo. Čeprav je najbrž tako delovalo.
Okoli Gemine so se pojavili plamenčki. No krasno. Je pomislila. Ni imela prav veliko možnosti in tek skozi plamen ni bila opcija. Torej je morala razmisliti. Led? Mogoče. Vendar se bo tako stopil - torej smo zopet spet pri vodi. Mogočnega ogromnega vala ni mogla spustiti, ker njena telesna prostornina dovoljuje samo velik val - pa še ta je v moči šibek. Žal še ni čisto sposobna se razgraditi v vodo. Mogoče nekega dne. Gledala je Nayo in premišljevala. Val vode nad njo? Poplava? Ne, poplava je preveč.. Mini poplava mogoče.. Zaprla je oči in se skušala koncentrirati na vodo. Vodo v zraku? Čeprav je bilo vroče in je bilo vohati veliko švica.. Odprla je oči, dvignila roke in jih držala nad glavo. Nekaj časa se je trdno koncentrirala. Pozabila je na plamene okoli nje in na tisto zoprno hruščečo množico, ki je divje vpila. Nakar je naenkrat hitro spustila roke. Voda, ki se je celi čas nabirala nad Nayino glavo jo je zalila. Pa je s tem ugasnila tudi plamenčke?

"Predaja pa ne obstaja ali kaj?" se je zopet oglasila Kjesm. Narnaya je zavzdahnila. "Poglej, pol Elementalisa zahaja sem. In tisti, ki jih danes bodo o tvoji predaji izvedeli jutri. In to bo potovalo naprej, skupaj s tvojim opisom, in premnogi te bodo poznali kot bedno revo. Tako, da upam, da se ne želiš predati. Vsaj malo se bori. Prepusti se divjosti tega kraja. Naj postane ritem srca enak ritmu bobnov. Potem boš najbrž začutila pravi čar Ekvinokcija," ji je preprosto rekla. Po tistem, ko so okoli nasprotnice začeli plapolati visoki plameni, si je ta vzela čas za razmislek. Narnaya jo je začela sumničavo opazovati, ko je dvignila roke v zrak. To ji je postajalo čedalje manj všeč, zato se je namrščila. Le kaj dela... je začela misliti, ko jo je zalil slap vode. To je bil vsekakor dovoljšen šok, da so plameni ugasnili, a se je Narnaya hitro nazaj zbrala. Glede na to, da je bil to sicer zanimiv, a neuporaben napad, se je odločila, da ji bo omogočila častno predajo. Plameni so znova zrasli okoli uporabnice vode, le da so bili tokrat drugače oblikovani. Izgledali so kot pot do roba ringa, s tem da so se Kjesm čedalje bolj bližali in jo rinili proti robu.

"Ja?" Je vprašujoče rekla. Vseeno ji je bilo, ker tako ali tako, ne obožuje mesta in velike družbe. Torej ji je resnično bilo vseeno za njen 'ugled' pri dvobojih. No vaj, razložila ji je, zakaj so drugi tukaj. No ja. Ne bo rekla, da je energija ni privlačila. A je dejstvo, da ji je ob tolikšni množici, prav slabo. Sploh, zaradi teh čustev.. Jeza. Agresija. Pohlep? Mogoče. Kakorkoli, bila so neprijetna. 'Prepusti se divjosti tega kraja..' ne, ne želiš si, da sem divja. Si je rekla v glavi, ko je ponovila njen odstavek. S pošiljko vode, je dosegla svoje. Vendar, se ni premaknila, niti odmaknila. In nato so zopet bili plameni okoli nje, brez izhoda. Opazila je, da jo potiskajo nazaj. Proti koncu ringa. Kaj za vraga pa počne? Je pomislila in razmišljala o nekakšni čudni častni predaji. In ona ji pomaga? Ha? Kje je fora? No ni je našla. In sama je res hotela od tod čimprej. Ni imela nič proti bojevanjem, vendar njo so notir potisnili. Proti njeni volji. V mislih je zavzdihnila. No, pa naj vsaj izgleda kakor, da se bojujem. Je pomislila in jo ošinila s pogledom. Vse bolj so jo potiskala proti robu ringa. Za trenutek je zaprla oči. Ja, ohladitev zraka naj bi ustavilo plamene. Naj bi. Vendar je Gemina vse to izvedla tako, da izgleda šibka, novinka, neizkušena v bojih. Za trenutek so se plemena zašibila. Ugašala so. Zelo zelo počasi. In res je bila že zelo blizu konca ringa. Na to pa.. Pok. Ugasnila so, ravno takrat, ko je Gemina stopila s polja.
Bučnost je postala glasnejša, vsi so vpili Nayino ime. Ona je seveda bila zmagovalka, in poznali so jo že od prej. Krasno. Nasmhenila se ji je, kratko pokimala. Najbrž zdaj lahko končno gre. "Mogoče kdaj drugič.." Je le še dodala in opazovala vse skupaj. "Sedaj lahko končno grem?" Je še povprašala. že res, da je bilo v klubu veselje in bog ve kaj še. Zrak je bil bolj slab.. Gemini pa slabo.

Novinka se je prepozno domislila dobrega načina ugašanja Nayinih plamenov, ali pa je bila samo prepočasna. Skratka, dekletu je uspelo plamene ugasniti tisti trenutek, ko so jo izrinili iz ringa. Nayo je za nekaj trenutkov objel občutek zmagoslavja, nato pa se je spomnila, da se je borila proti nekomu, ki nima pojma kaj je Ekvinokcij. Stopila je iz ringa in se odpravila proti njej. Še vedno je bila nekoliko mokra od 'tuša', toda zaradi uparjevanja vode je bila čedalje bolj suha. "Sedaj lahko končno grem?" je upajoče vprašala Kjesm. "Ja, lahko greš," ji je prijazno odgovorila Narnaya. "V ringu sem pač Naya, precej bolj zoprna in neusmiljena kot drugače. Kljub temu pa nimam veselja boriti se z ljudmi, ki so se znašli tu po naključju in bi radi čimprej šli. Zato sem ti omogočila hiter, a časten poraz." Nasmehnila se je in pokazala z roko v smeri izhoda. "Tam nekje boš našla vrata. Če boš pa kdaj hotela premagati koga manj izkušenega kot sem jaz, se lahko mimogrede ustaviš tukaj in povprašaš če je tukaj kakšen nov. zagotovo bodo našli koga." Še zadnjič se je nasmehnila, se obrnila in odšla v množico, ki je že navijala za nove borce v ringu.

Jutranjo vadbo je za tisti dan že zaključila in zdaj ji je pošteno prijala osvežitev, kajti njen redni trening nikakor ni bil lahka stvar. Še vedno je lahko čutila, kako se ji kri poganja po žilah in ji daje občutek življenja. Kako je ljubila dvoboj; vsa tista strast in ogenj, ki sta vzplamtela v njej v sekundi ko se je s plameni v eni dlani in mečem v drugi pognala nad drugega obvladovalca. Zaprla je oči in za vekami podoživljala nekatere boljše spopade tistega jutra. V enem je sodelovala sama, ostale pa je spodbujala in gibe nasprotnikov kar požirala z očmi, kajti vsakršno novo znanje ni nikdar škodilo. S takim zagnanim razpoloženjem je odrinila vrata v Ekvinokcij, v katerega je pogosto zahajala, ter zasedla že skorajda stalno mesto ob mizi, ki je stala tik ob ringu. To ji je namreč omogočalo, je da dvoboje videla kar najbolj od blizu in se učila na napakah drugih.

Ko je mimo nje prikorakala natakarica in ji povprašala po njenem običajnem naročilu, je Ignis le pokimala z glavo, oči pa ni odlepila od obvladovalk ognja in vode, ki sta se ravno udarili v ringu. Kaj kmalu je bilo jasno, da svetlolaso dekle ne ve niti kaj počne tamkaj, zato jo je njena ognjena nasprotnica premagala brez najmanjših problemov, njuni mesti pa sta že zasedla dva moška, za katera se je kmalu izkazalo, da obvladujeta zemljo in zrak. In to precej dobro. Ignis se je s takim zanimanjem nagnila naprej, da sploh ni opazila, kdaj ji je natakarica na mizo odložila njeno običajno pijačo – sangrio, mešanico vina in pomarančnega soka – kaj šele da bi videla senco, ki se ji je približala od strani.

(( Astarion? ))

(("Yes dear?" ))

Kot ponavadi, se je tudi to dopoldne odločil razmigati v dvobojevalskem klubu. Nekaj dobro namerjenih ognjenih krogel ali pa udarcev s pestmi, in dan v pisarni je bil takoj manj dolgočasen, čeravno le zaradi spominov z dopoldneva. Prav tako pa je bilo zanimivo opazovati dvoboje, hkrati pa mu je to omogočalo tudi da je malo bolje vedel vsaj približno kako dobro je šlo obvladovanje elementa določenim meščanom od rok.
Spremljal je boja na obeh ringih, in kaj kmalu se je spopad na prvem med obvladovalko Ognja in obvladovalko Vode končal. Ni še dvakrat mežiknil, ko sta njuno mesto že zavzela dva moška drugih dveh elementov.
Tako je, namesto da bi še naprej opazoval naslonjen s hrbtom na steno začel z očmi preletavati zbrane v lokalu in iskati potencialnega nasprotnika. K ustnicam je nesel kozarec bloody mary ter izpil še en požirek, ko so se njegove oči ustavile na pomanjkljivo oblečeni rdečelaski za mizo nedaleč od prvega ringa. Tu in tam jo je že videl v klubu, vedel je da obvladuje njegov element, zdelo se mu je celo, da se je spomnil enkrat gledati kako se je borila z nekim obvladovalcem Zemlje, vendar pa se sam še nikoli ni boril z njo. In če ga ne bi zapeljala že ta ideja sama po sebi, bi ga pa misel na to kako privlačno je moralo takšno telo izgledati med bojem.
Stopil je torej bližje in se nenapovedano počil na stol zraven nje, ki je bil po nekem čudnem naključju prazen.
"Zabavno kajne?" je dejal z zadovoljnim obrazom in pomignil proti Zemljencu, ki je pravkar proti Zrakcu izstrelil točo kamenja. "Te kaj mika da bi tudi sama stopila v ring?"
Sicer so mu misli begale po različnih mislih, katera so vključevala njo pod njim in oba v malo ali nič oblačilih, razlikovala pa so se predvsem po tem na kakšni površini sta ležala. Ampak tega ji pa res ni bilo potrebno izvedeti, vsaj za zdaj še ne...

Glas ob njenem ušesu jo je tako presenetil da se je skoraj polila s pijačo, ki jo je nevede pograbila z mize in delala občasne požirke, medtem ko je zatopljeno zrla v dvoboj pred seboj. Razjarjeno se je obrnila, da bi sogovorniku zabrusila nekaj krepkih o strašenju privlačnih dam, ko je njen pogled obstal na edinemu moškemu, ki bi to nekoliko stežka vrgla v obraz. Zadovoljila se je s tem, da je jezno prhnila, nato pa se je le zbrala in si nadela prijeten nasmeh. "In čemu se imam zahvaliti za besedo s samim gospodarjem ognja?" je privzdignila obrv, medtem ko so njeni prsti čisto počasi drseli po peclju kozarca, zdaj gor, zdaj dol.

"Je to ponudba?" Zdaj se je že resnično smehljala ter se počasi nagnila nazaj v stol, medtem ko je merila gospodarja od vrha glave do...no, do točke, ki jo je še lahko videla, preden ji je pogled prav nemarno oskrunila miza. "Ampak, zakaj pa ne?" je počasi zapredla in na dušek izpraznila kozarec. Lagodno se je dvignila iz stola, na katerem je za svoj okus že tako preveč presedela in res bi bil še čas, da bi se spopadla v ringu. Sam Gospodar ognja sicer ni bil njena prvotna zamisel ali cilj, a vendarle se takemu izzivu ni mogla upreti.

Z zapeljivim korakom se je sprehodila do roba ringa, iz katerega je v tistem trenutku na mogočnem valu zraka poletel obvladovalec zemlje, ki se je poprej dvobojeval z drugim zrakcem, ki je še ostal v ringu. Z mehkim zibanjem v bokih se je povzpela v ring in obstala na enem koncu, nato pa z očmi spremljala drugega ognjenca, ki se je počasi nameščal. Na koncu prsta je prižgala majhen plamen, čakajoč, da se tudi gospodar obstane na svojem položaju.

Spremljal je vsak njen gib in občasno, kot recimo ko je z zapeljivimi prsti drsela po vratu kozarca, si ni mogel kaj da si ne bi predstavljal enakega gibanja na nečem drugem. In seveda so bile njegove oči dobesedno prikovane na pozibavanje njene zadnjice medtem ko se je sprehodila do ringa. Hitro se je spravil k sebi in pohitel na drugi konec, ter vstopil na bojišče. Njegova nasprotnica ga je že čakala s plamenčkom na vrhu kazalca.
Publika je zarjovela od navdušenja ko je videla kdo se bo boril s kom. Astarion ni mogel spregledati da celo še bolj kot navadno kadar se je tukaj boril. Očitno je bila rdečelaska prav tako dobra dvobojevalka in si je prislužila sloves in priljubljenost med množico.
Slekel je črno usnjeno jakno, tako da je bil le v hlačah iste barve in materiala, njegove dlani pa so zakrivale vedno prisotne brezprste škrlatne rokavice s srebrnimi bunkicami na členkih. Bobni so doneli hitreje in hitreje, publika je kričala od pričakovanja. V obeh dlaneh gospodarja Ognja sta se prikazali ognjeni krogli.
Pa začnimo z majhnim, si je rekel sam pri sebi, nato pa vrgel goreči obli proti nasprotnici tako, da sta v loku poleteli in jo poskušali zadeti z dveh diagonal hkrati.

Njegov lakomni pogled je bil skorajda tako očiten kakor dve krogli ognja, ki ju je že v naslednjem trenutku zalučal proti njej. Ignis je gladko odplesala iz njunega dosega, ko se je njeno gibko telo skorajda po mačje elegantno in hitro izognilo plamenom, ki so švignili nad njo in s tihim pokom izginili v zraku. Telesna forma vedno pride prav, je zadovoljno pomislila sama zase in še sama povečala plamenček, s katerim se je prej poigravala na konici prsta, da je še sama dobila spodobno ognjeno kroglo. Vrgla jo je proti Astarionu in jo kakega pol metra pred njim prisilila v razcep, tako da nenadoma ni bila več ena, temveč štiri manjše, ki so proti gospodarju ognja frčale na različnih višinah. Oba st se igračkala, to je bilo jasno kakor beli dan, a nekje je bilo treba začeti. Vsekakor Ignis ni imela nikakršnega namena že takoj (ali kasneje) pokazati vseh svojih adutov. To je bil dvoboj za zabavo, ne pa kakšna prava razprtija.

Naredila je nekaj korakov vstran in rahlo pokrčila noge, da bi bila pripravljena odskočiti v katerokoli smer, saj ni verjela, da bo gospodar še enkrat napadel tako nedolžno in enostavno kakor prvič. Zdaj sta le razvnemala množico, kajpada. Oba sta bila poznana obraza med dvobojevalci in Ignis je zase vedela, da ima za seboj več zmag kakor bi si jih bila zmožna zapomniti. Oh, da, bila je poražena, več kakor enkrat, celo več kakor desetkrat, a v zadnjih časih je bila frekvenca porazov vse manjša, izgubljala pa je le še za mišje dlake. Tudi svojega nasprotnika, gospodarja ognja, je že večkrat videla v ringu Ekvinokcija, na vadbišču pa nazadnje le pred nekaj dolgimi leti. Pričela se je spraševati, če je v vsem tem času brez vaje in sedenjem v pisarni mestne hiše že kaj zarjavel. Če bi izgubil v takem naključnem, prijateljskem dvoboju, bi bil to zanj gotovo velikanski udarec. Namuznila se je in se zopet pripravila, in sicer tako, da so ji okoli prstov pričele prasketati iskrice.

V temačnem kotu Ekvinokcija je ob veliki skodelici kave že od jutra sedela zakrinkana postava. Kapuca kute izdelane iz lahkega blaga je bila poveznjena globoko čez obraz in nič ni kazalo, da se bo kaj kmalu snela. Postava je razen zelo občasnega požirka kave sedela nepremenično, tako da se je ostalim gostom pogosto zdelo, da pravzaprav blaženo drnjoha in se sploh ne meni za dogajanje okrog sebe. Vseeno pa ni bil nihče dovolj neumen, da bi skušal odstraniti kapuco neznanega obiskovalca, ki se je pogosto pojavil v klubu.
Verjetno nikomur ni bilo jasno kaj sploh dela tam, saj neznana oseba ni nikoli stopila na oder, niti ni nikoli pokazala vidnega zanimanja za dvoboje. To se je zgodilo šele, ko sta v ring stopila Gospodar Ognja in rdečelasa Mojstrica. Vendar pa tudi tokrat zanimanje ni bilo kaj sila očitno, saj se je postava samo bolj zravnala in se za spoznanje nagnila naprej, da je sedela na robu stola.

Ni si mogel kaj da se ob elegantnem odskoku ne bi naslajal nad tem kako zapeljivo je izgledala vsaka vijuga njenega slokega telesa. Njegova nasprotnica je bila proti vsem dvomom v izvrstni telesni kondiciji. Natanko tako kakor njegova. In naslednji trenutek je proti njemu že letela ognjena krogla.
"Hmm, ognjena krogla, kako originalno. Le kaj mi je storiti?" je dejal z glasom, ki se je sarkastično Naj jo ustavim pred seboj, ali naj se umaknem? si je mislil sam pri sebi v sekundah ko je krogla potovala do njega. Odločil se je za slednje in to se je izkazalo za pravilno: ko se je krogla razcepila na štiri manjše, ki so v obliki črke I letele naprej po začrtani poti, se je s kratkim korakom prestopil v desno, tako da so vse štiri nemočno zletele mimo.
Publika je zarjula od navdušenja, in če so prej vzklikali predvsem moški ki so uživali ob pogledu na rdečelaskino telo v hitrem in elegantnem izmiku, so sedaj vzklikali vsi. Ignis so ljubili ker je bila privlačna, seksi, nevarna, in nedvomno zavidanja vredna nasprotnica. Najverjetneje si je polovica lokala želela boriti se z njo, še več pa si jih je najverjetneje želelo z njo še kakšne drugačne vrste telovadbe. Astariona pa so občudovali ker je jasno dal vedeti, da je to kar je počel resnično obvladal, ker je vedno izgledalo da se bojuje lahkotno in za zabavo, in pa ker se je, še posebej v Ekvinokciju, boril tako da so bili tako on kot njegovi plameni paša za oči.
"No da vidimo koliko vročine preneseš," je dejal in njegovi dlani sta zopet zagoreli, zaradi česar bi se tisti, ki ga še niso videli v boju, čudili kako to da si še ni sežgal rokavic. Vendar tokrat plamenov ni vrgel v obliki ognjenih krogel, ampak sta se oblikovala v meča iz samega ognja. Vrgel je levega z rezilom naprej proti njej, medtem pa že naglo stekel proti njej, preprijel meč v dvoročni prijem, ter ga med diagonalnim zamahom proti njenemu boku povečal z meterske na meter in pol dolgo dolžino. Navadno bi sicer ciljal vrat ali pa kakšno drugo šibko točko, a navsezadnje je ni nameraval ubiti...

Rdečelaska se je jezno namrdnila ob nasprotnikovemu lahkotnemu ogibanju njenim ognjenim kroglam, a vendarle se mu ni pustila zmesti. Odklopila je rjovenje vse večje množice in se raje povsem posvetila Astarionu, ki je blebetal nekaj o prenašanju vročine. Oh, lepo te prosim, lepi dečko, je zavila z očmi, čakajoč da dejansko kaj stori, ne pa samo naklada. In res, trenutek kasneje je proti njej zalučal meč iz sami plapolajočih plamenov, medtem ko se je s preostalim v primežu obeh rok pognal nadnjo.

Ignis je z desnico ujela ognjeno rezilo in se hitro zavrtela vstran, da je blokirala Astarionov nenadoma pol daljši meč. Zožila je oči in se postavila v prežo, nato pa se sama pognala plamene v dolžino. Ker je bil ogenj v resnici povsem brez teže, je bilo vseeno kako dolg meč si je ustvarila, kajti zanjo ni predstavljalo nikakršne razlike. V gladkem gibu je povezala dva hitra koraka naprej in hiter, diagonalen udarec z desne, ki je ciljal gospodarjevo stegno. Ko se je že zdelo, da je to njen edini cilj, je nenadoma roko zasukala v komolcu in razrezala naravnost navzgor.

Protinapad je letel proti njegovim stegnom in Astarion je blokiral udarec poševno, pravokotno na nasprotno rezilo. Še dobro, kajti če bi blokado izvedel navpično, kakor so to navadno počeli mečevalci ki so se učili v šolah, malo pa v dejanskem boju, bi mu z v zadnjem trenutku spremenjenim kotom udarca ožgala dlan. Tako pa je s čisto fizično močjo zdržal njeno rezilo na mestu, namesto da bi mu pustil da se mu približa. Temu je sledil hiter udarec z zadnjo stranjo dlani, izstreljen iz zapestja proti njeni rami (ki je bila pač najbližja), takoj zatem pa je izničil moč v obeh ognjenih mečih.
Njegovi nasprotnici se je videlo, da se je že kdaj borila z mečem, čeprav se je najverjetneje redkokdaj poslužila variacije iz samih plamenov. Očitno je bilo da dolžina ni spremenila teže, a ravno pomanjkanje teže se je teplo z njeno tehniko, naučeno na orožju z dejansko težo. No ja, saj se je tudi z njegovo, čeprav je to tehniko uporabil že kdaj poprej in se je sem in tja zafrkaval z njo.
Namesto ponovnega boja z ognjem na blizu ali daleč je raje stopil naprej, nakazal udarec s pestjo proti njenem obrazu, nato pa hitro prenehal in jo poskušal spotakniti s tem ko je zataknil podplat svoje noge za njeno peto in potegnil k sebi.

Ixchell je odrinila lesena vrata in s tem vstopila v enega njej najljubših lokalov - Ekvinokcij. Tam si lahko združeval boj, druženje ter pijačo, kar je ognjenki precej ugajalo. Njen prvotni načrt je bil sicer oditi do pulta, kjer so stregli pijačo, si naročiti kakšno osvežujočo pijačo, medtem si ogledovati boje in se morda tudi sama s kom preizkusiti, a ko je ugotovila, da sta v ringu dva ognjenca in je eden izmed njiju sam gospodar ognja je hipoma pristala med množico navdušenih navijačev in se prerivala, da bi dobila kar najboljše mesto ogleda. Kaj kmalu je z sicer nekaj nezadovoljnimi žrtvami, ki jih je pustila za seboj med prerivanjem pristala točno za gospodarjem ognja in je lahko še čutila toploto njunih trikov. Vedno je rada gledala boje, še posebaj če so se bojevali ljudlje, ki so bolje obvladali element kot ona sama, saj se je tako lahko z opazovanjem učila. In tako je navdušeno opazovala gospodarja ognja in njegovo soplesalko, ki jo je Ixchell že vidla a je ni poznala, kako plešeta svoj ognjeni ples. Opazovala je njune gibe, meče ki sta jih ustvarila iz živega ognja ter ob primernem trenutku z vzklikanjem podala podporo svojemu gospodarju.

Nič kaj ni bila zadovoljna z njegovo spretnostjo. A kakor večina ognjenecev je očitno tudi Astarion ljubil kovine in orožje, kar je neizogibno pripeljalo do spretnosti z le-tem. In ravno ta spretnost ga je sedaj rešila udarca po dlani. Preden bi lahko reagirala ali se odmaknila dovolj daleč od njega, jih je že dobila po ramenu s hrbtiščem njegove dlani. Skočila sta narazen, v istem trenutku pa se je gospodar ognja znebil ognjenih mečev in se je lotil kar neposredno in fizično.

Izognila se je njegovi pesti, ki je ciljala njen obraz, a v tistem se je proti svoji volji že znašla na polovici poti proti tlom. Ukrivila se je v hrbtu, se ujela na dlani in naredila premet nazaj. Hvala zvezdi danici za tisto učenje borilnih veščin, je mislila sama pri sebi, ko je med njima naredila dober meter in pol prostora. Slaba stran tega da se je borila proti lastnemu elementu je bilo to, da ga dejansko ni mogla opeči. Zato pa je bila seveda tudi sama odporna proti skoraj vsakemu vročinskemu valu, ki bi ga poslal proti njej. "Da vidimo kako se obneseš v moji neposredni bližini.." se mu je nasmehnila, si obliznila ustnice, nato pa se je kakor bi mignil znašla tik ob njem ter ga z dvema iztegnjenima prstoma sunkovito zbodla v pleksus.

Po tistem, ko je zapustila ring, sta ga kmalu zavzela uporabnik zemlje in uporabnik zraka. Boji nasprotnih si elementov so bili vedno zanimivi, zato si je izborila prostor tik ob robu ringa, kjer je imela odličen razgled. Oba je že večkrat videla tukaj in oba sta bila precej sposobna. Pozorno je opazovala napade in reakcije obeh borcev, na trenutke vzklikala z množico, načeloma pa je spodbujala svojega favorita, ki je bil pripadnik zraka. Slednji je tudi zmagal, ko je zemljec pristal nekje v Narnayini bližini. Dvoboj se je s tem končal, zato se je Naya obrnila in se počasi odpravila na drugo stran Ekvinokcija, kjer je bil šank. Naročila si je navaden jabolčni sok, nato pa se je, v iskanju sogovorca ali morebitnega nasprotnika v ringu, sprehodila naokoli. V enem izmed kotov je uzrla osebo v kuti, ki jo že večkrat opazila tukaj. Ker pa je vedno delovala rahlo speče, se ni drznila motiti. Tokrat pa je neznanca ali neznanko dogajanje zanimalo, saj je precej vzravnano sedel na stolu in zrl proti ringu. "Zdravo," je prijazno rekla in se usedla na sosednji stol. "Sem Narnaya, v Ekvinokciju Naya," se je takoj predstavila in neznancu, oziroma neznanki, ponudila roko. Res je upala, da bo končno spoznala to skrivnostno osebo, ki je pogosto tu, a se nikoli ne bori. "Gospodar Ognja proti eni izmed mojstric. To bo precej zanimiv dvoboj," je ocenila, ko se je še sama zazrla proti središču.

Vrata so se neslišno odprla in v prostor je smuknila oseba, ki je v Ekvinokciju še ni bilo mogoče opaziti. Na sebi je nosila daljši plašč olivne barve, h kateremu je sodila tudi velika oglavnica. Oseba je tokrat ni imela poveznjene preko glave, tako da je razkrivala mlajši moški obraz resnobnih potez in daljših črnih las, ki so ji padali preko ramen. Sildur je na kratko ošinil osrednji prostor, kjer je pravkar potekal zanimiv "ples", nato pa brez odlašanja stopil do bližnjega kota in sedel za eno od mnogih miz. V Ekvinokciju še ni bil, a o njem je že marsikaj slišal in danes ga je prijelo, da si ga ogleda. Prostor je bil skoraj nabito poln, ljudje so bili silno različnih videzov, vsi obrazi pa so se usmerjali proti dvema vihtilcema Ognja, ki sta se bojevala. Sildurju boji že dolgo niso ležali in si jih je raje ogledoval, kot da bi v njih nastopal.
Zdelo se je, da boj spremlja več žensk, kot pa moških, kar ga je rahlo presenetilo. Eden od gostov se mu je zdel še posebej zanimiv, glavo mu je zakrivala velika kuta, ki mu je senčila obraz, a dvoboj je spremljal nenavadno pozorno. Elementalis je bil zares čudno in neobičajno mesto, a Sildur ga je ljubil z vsem srcem. Nikjer drugje nisi mogel sredi belega dne stopiti v lokal in tam uzreti par, ki se je boril z ognjem, drugi pa so to mirno opazovali. A bilo še je nekaj več, prostor je bil prepojen z nekakšno energijo, za katero temnolasec ni bil prepričan, od kod izhaja. Pomislil je, da gre mogoče za sledove in ostanke vseh elementov, ki so bili sproženi v tem prostoru, a ta misel se mu ni zdela dovolj prepričljiva.
Pozornost je usmeril proti osebama, ki sta se borili. Na eni strani je bil mišičast mladenič, na videz gibčen in hiter, na drugi pa ženska, ki ni veliko zaostajala. Zdela se je drzna, prebrisana in temperamentna, a to ni bilo čudno, če je pripadala ognjenemu elementu. Ognjence je še predobro poznal in to tako v dobri, kakor tudi v slabi luči. Če ne bi na poznejših potovanjih srečal še druge ljudi, ki so obvladovali Ogenj, bi morda mislil, da so vsi tako hudobni, kot so bili njegovi krvni sorodniki. A to bi bila napaka. Roke je prekrižal in pozorno pogledoval med bojujočima se osebama.

((Mimogrede, ob temle fightu sem si stalno vrtel tole: https://www.youtube.com/watch?v=EptSSXNHIfg. Pure epic awesome ^^))

Sicer mu jo je uspelo spodnesti, a ženska je bila še bolj spretna kot se je najprej zdelo in z elegantnim premetom čez hrbet ji je uspelo ne samo izogniti se padcu, ampak tudi pridobiti na distanci med obema, tako da je ni mogel znova napasti ne da bi ji vmes dal čas da bi se bila na to pripravila. Tokrat je on čakal nanjo. Bila sta dovolj narazen, da bi napadalec moral stopiti bližje in s tem dati nasprotniku sekundo ali dve več časa za protinapad. V boju dveh tako izkušenih borcev pa so štele ravno sekunde.
"Da vidimo kako se obneseš v moji neposredni bližini..." ga je izzvala. Astarion ji je skorajda nagonsko nameraval vrniti izziv, ko se je že znašla ob njemu in ciljala v njegov pleksus. Ni bilo časa za izmik, zato je zadnji trenutek z vso silo zategnil trebušne mišice. Na dveh točkah kamor sta se zapičila njena prsta je sicer začutil nekaj neprijetno ostre bolečine, a ta je bila neznatna v primerjavi s tisto ki bi jo čutil če bi ga popolnoma presenetila. Vsekakor mu je bilo jasno da tudi njeni prsti niso ravno vriskali od sreče, kajti Astarionove mišice so bile že tako dokaj trdne, ko jih je namenoma zategnil pa so postale še trše.
Hitro je zgrabil dlan ki ga je napadla, dokler je bila še tam, in močno sunil naprej ter s tem nasprotnico prisilil da je roko pokrčila, saj bi se sicer prevrnila na hrbet. In ravno to je izkoristil, kajti naslednji trenutek ji je že zvil roko za hrbet in jo pritisnil navzgor v nadvse boleč položaj. Hitro je še popravil položaj prednjega kolena navznoter in si s tem zaščitil mednožje, kajti enkrat je že naredil napako da je v tem položaju stal v razkoraku, za kazen pa dobil brco ravno tja kjer je najbolj bolelo. Vendar tokrat ne. Če je kakšno stvar Astarion obvladal bolje od ognja, je bilo to hitro učenje, prilagajanje in pa bojni oportunizem. Večino svojega znanja si je pridobil najprej na ulicah Elementalisa, nato pa še po ulicah, jasah, plažah in svetloba-vedi-kje-še po večjem delu sveta. Za tri četrt tehnik ki jih je znal ni vedel imena, za polovico ostalih pa je najverjetneje vedel napačnega. Zato pa je vedel dvoje: kako se neko stvar izvede, ter kdaj in kako je učinkovita v dejanskem boju.
"Pravzaprav," je nasprotnici šepnil na uho medtem ko ji je roko še vedno močno držal za hrbtom in jo občasno trznil malo višje. Njegova nasprotnica je bila preveč gibčna in izmuzljiva, in če ne bi poskrbel da jo je takrat stalno hromila bolečina bi se mu bila že izvila iz prijema. "Bližje ko sva, boljše mi gre. Kako blizu pa si upaš?"

Jinx je pozorno opazovala dvoboj in bila nemalo presenečena, ko sta obvladovalca Ognja drug drugega lotila kar s fizično silo. Sama se je redkokdaj borila in nikoli se ni posluževala lastnih pesti, saj se ji je zdelo, da te spadajo med ulične barbare navadnih mest. Še toliko bolj je bila presenečena nad Astarionom, da bi dejansko udaril žensko. Ognjena krogla v rebra je bilo eno, klofuta pa bi mu morala biti pod častjo.
Zatopljena v dvoboj in lastne misli, ni opazila kdaj se ji je približala neznana obiskovalka. Poleg tega ni pričakovala, da jo bo kdo dejansko ogovoril, saj se to do zdaj še ni zgodilo. Nekoliko je zasukala glavo in jo mehko pozdravila, potem pa se obrnila nazaj k ringu. Drsanje stola ji je povedalo, da je obiskovalka prisedla. Na kratko je stresla ponujeno roko, pri tem pa še vedno gledala v ring.
"Res je Naya, zelo zanimiv dvoboj. Še bolj zanimiv bi bil, če bi dejansko uporabljala svoj element, namesto da se mlatita kot dva začetnika," je odgovorila. Njen glas je bil mehak in precej monoton, čisto drugačen od njenega običajno melodičnega in veselega. Bilo je nevljudno, da med pogovorom ni gledala svoje sogovornice, ampak Naya je imela to smolo, da jo je ogovorila med edinim dejansko zanimivim bojem. "Se sama pogosto spopadeš v ringu ali večkrat opazuješ dvoboje?"