Tema

Ime in priimek: Andor Saranom, zdaj znan le kot Andossar

Starost: 52 let

Značaj: Lažnivec na kvadrat. Laganje je vsekakor Andossarjeva poglavitna značajska lastnost, saj laže praktično vselej, njegove laži pa so tako pristne, da le najboljši poznavalci človeških značajev podvomijo o resničnosti njegovi besed. Življenje ga je izučilo, da se najdlje pride z zvitostjo, prikrojevanjem resnice v svojo korist in govorjenjem tistega, kar določeni ljudje želijo slišati. Zanj je najboljše maščevanje izdaja, ki izhaja iz laži, saj vsaka izdaja boli neprimerno bolj, kot fizični udarec.
Je skrajni realist, tako da v kakšne višje sile ne verjame in se jim v sebi tudi posmehuje, toda če je potrebno, lahko druge prav hitro prepriča, kako verujoč je, ali kako določeno osebo ljubi. Čeprav prave ljubezni v življenju ni poznal in jo je vedno pojmoval kot nepotrebno zgago, pa zna mladenke očarati s svojimi besedami, čeprav se v ozadju teh sladkih besed skriva neprimerno mračnejši namen. Edina »višja« stvar, v katero verjame, je moč, ki jo je občutil davno tega, ko se je spopadal s svojim zanikrnim očetom. Ta moč se mu je sčasoma samo še krepila in ob prihodu v Elementalis jo je zaznal v takšnih razsežnostih, da ga je to povsem prevzelo.
S svojim vedenjem, izražanjem in oblačenjem, daje vtis premožnega plemiča, toda včasih na plan izbruhne tudi njegova mračnejša preteklost in takrat je najbolj ranljiv, glede izdaje svojih pravih podatkov, saj ga plemiški duh zapusti in se izraža podobno, kot se je, ko se mu o gospodskih manirah ni niti sanjalo. Čeravno je njegovo maščevanje preraslo mladostni okvir in se je zanj sprevrglo že v pravo obsedenost, sam v tem ne vidi prav nič drugega, kakor izziv, ki ga v življenju vodi dalje. Ljubezni, miru in iskrenosti v življenju praktično ni bi bil deležen in zakaj bi potem drugim vračal to, česar oni njemu niso nikoli ponudili? Vrača jim samo to, kar je bil sam deležen in to se mu zdi pravično.

Videz: Dandanes Andossarjev izgled prav nič ne spominja na tistega, ki ga je zaznamoval skozi celotno mladost. Po velikosti sodi med višje može, čeravno ni štanga, ki bi izstopal iz množice. Je srednje postave, čeravno mu debelosti pač ne bi mogli očitati, ampak tudi pretirane podhranjenosti ne. Njegov obraz prav v ničemer ne izstopa od drugih, saj ni na njem nič takega, kar bi ga delalo posebnega. Ima majhne rjave oči, nekoliko večji nos in kratko rjavkasto brado, ki je vselej negovana in urejena, tako da niti ena kocina ne štrli v nasprotno smer, kot ostale. Njegovi lasje sovpadajo z brado, saj so enakih temno-rjavih barv in prav tako negovani, kakor brada. Rahlo valoviti mu segajo do ramen, občasno pa si jih spne v kito.
Andossar svojo pozornost namenja tudi oblačilom, ki jih nosi, saj ga ni nikoli mogoče uzreti v razcapanih in umazanih kosih, pač pa vselej v bogatih bombažnih plaščih črnih barv, ki mu segajo do kolen in spodnjih svilenih srajcah, največkrat sivkastih barv, ki so okrašene s srebrnkastimi gumbi in ga delajo le še bolj gospodskega.

Preteklost: Andor se je rodil sredi majhnega hleva, neke nevihtne noči, ko je dež s takšno močjo bičal po deželi, da so grozile poplave. Andorjeva mati je bila skromna kmetica Cilia, ki je že od otroštva živela na domači kmetiji in opravljala vse kmečke opravke. Za sina je ljubeče skrbela in mu nudila vse, kar je bilo v njeni moči. A bila je boječa, šibka in nepripravljena na moža, kakršnega je dobila. Andorjev oče Zordan, je bil velik in robusten mož, ki je vsako noč zahajal v vaške krčme in se tam napijal, vlačil s prostitutkami in se domov vračal šele ob jutrih. Takrat je ženo prisilil, da je z njim legla v posteljo in se ljubila, čeravno se ji je to neizmerno upiralo. Z leti se je vse samo še slabšalo, vsa skrb kmetije je padla na Cilio, Zordan pa je postajal le še bolj nasilen in sčasoma je svoj bes usmeril tudi v malega Andorja. Nanj se je začel po nepotrebnem dreti in naposled ga je celo ustrahoval.
Ko je Cilia to ugotovila, je spoznala, da mora s sinom čimprej zapustiti domačijo in oditi po svetu, saj ta krat več ni primeren zanj. Nekega večera, ko je Zordan znova odšel v krčmo, je z domačo gospodinjo Helho pripravila vse potrebno in ponoči s štiriletnim sinom skrivoma zapustila dom.
Sledila so dolga leta vandranja po svetu in v teh letih sta oba spoznala, da svet ni tako lep, kot se je sprva zdelo. Cilia se je vse bolj spraševala, ali ji doma ne bi bilo nemara celo bolje, kajti moževe udarce je lažje prenašala, kot poniževanj s strani gospodov, pljuvanja s strani premožnih otročajev in trganja kruha iz lastnih rok. Naposled je že sredi cest beračila za drobtinicami kruha, v Andorju pa se je v tem času začel kopičiti tisti nezdravi bes, ki ne vodi v nič dobrega. Ko je dopolnil petnajsto leto, je mati v hudi zimi zbolela in naposled umrla, Andor pa je tisti dan sklenil, da se bo maščeval vsem, ki so kakorkoli pripomogli k njuni bedi. Odšel je po svetu in začel opravljati tista dela, s katerimi je najlažje zaslužil denar, ta pa niso bila nič kaj rožnata. Ropal je, kradel in naposled za neke nepridiprave opravljal celo uboje. Ko je dovolj zaslužil, se je vrnil na domačo kmetijo, ki je v tem času povsem propadla in se soočil s propadajočim očetom. Odkril je, da se je Zordan medtem poročil z drugo žensko, ki pa ga je prav tako zapustila, staro Helho je tako pretepel, da je umrla, živino pa pregnal.
Ko je premleval o vseh teh besedah, je znotraj svojega telesa začutil nenavadno energijo. Občutek je prišel tako iznenada, da ga je sprva osupnil in pomislil je, da je zbolel, a dlje časa ko ga je zaznaval, bolj se je krepil. Z besedami ga ne bi znal opisati, saj ni šlo za nikakršno čustvo, čeravno je izviralo iz silnega besa, srda in sovraštva, ki so prevevali njegovo notranjost. Nagonsko je to neznano energijo preusmeril v svoje misli in jo uperil v očeta, mu z njo poskušal zamegliti glavo in ga spraviti v obup. In začuda se je to res zgodilo - pijanec se je začel vesti prav čudno, najprej se je oprijel za glavo, nato se je sklonil in videti je bil obupan. Andor je v tej energiji vztrajal tako dolgo, dokler se ni oče povsem onemel zgudil po tleh, tedaj je planil nadenj in ga dokončno pokončal.
Za nekaj let se je spet naselil v domači kmetiji, a ker je njena preteklost vse bolj pritiskala nanj, jo je naposled zažgal in odkorakal znova širom po svetu. Opravljal je iste dejavnosti, kot že prvikrat in spričo silnega uspeha zelo obogatel. Njegove roke so bile vse bolj umazane, a hkrati tudi vse bolj zapolnjene z zlatom.
Opustil je vse, kar ga je vezalo na pretekost, način vedenja, videz in tudi ime.
Začel se je vesti kot gospod in njegove moči so mu pri tem zelo pomagale. Nasprotnike ni več pokončeval s smrtjo, ampak z izdajami in na ta način je tudi sam doživljal svojo preobrazbo. Določenim osebam se je zelo približal, z njimi postal prijatelj, ko pa so mu te izdale najintimnejše skrivnosti, jim je zadal nož naravnost v srce.
Nekega dne ga je pot privedla v Elementalis in le sam ve, kakšni mračni načrti so zatleli v njem, ko je uzrl to mesto. A nekaj je bilo gotovo, že tedaj je začutil silno energijo, tako svojo, kakor tudi tisto, ki je sevala iz tega mesta. Hkrati je ugotovil, da ga je pot semkaj pripeljala iz konkretnega razloga - uničenja vsega nepotrebnega.

Ime in priimek: Mathis Archais

Starost: 24

Značaj: Po prvem pogovoru z njim se skoraj vsakomur zazdi, če ni ravno zelo izkušen opazovalec, da je Mathis precej neizrazitega karakterja. V trenutku ko mu obrnejo hrbet, jim že izpuhti iz spomina, k temu pa le še pripomore njegov izgled, ki se kar staplja z množico vseh drugih obrazov na ulici. Obračanje hrbta njemu je, med drugim, ena izmed stvari ki jih ni zdravo početi, saj se kaj rado zgodi, da bo v njem že v naslednjem trenutku obtičal oster stiletto, mošnja uboge žrtve pa bo izginila v mnogih pregibih in žepih njegovega plašča. Ne bi pretiravali, če bi rekli, da je Mathis povsem brezvestno in amoralno bitje, kajti ni mu žal še za najbolj grozovit zločin, pa čeprav jih je zakrivil že lepo kopico.

V pogovorih, ki sicer niso njegova najljubša oblika občevanja z ljudmi - veliko raje ima nož, a včasih se je pač treba zadovoljiti tudi s čem slabšim - tako verjetno izpade kot nezanimiv in plitev osebek, kar ljudi odvrača od njega, kar pa mu je le še toliko bolj po godu. Če naključnega sogovorca vendarle ne odžene in se z njim hočeš nočeš zaplete v kako globljo debato, je druga oseba kaj kmalu posvečena v njegovo pravo nrav. Humor se mu cedi od cinizma, a nekako svojo družbo uspe nasmejati, čeravno se šali iz zelo krutih in načeloma resnih zadev - a navsezadnje njegov ozki krog 'prijateljev' predstavljajo ljudje, ki so mu precej podobni. Pokvarjeni in zlohotni, s sprevrženim smislom za humor, da sploh ne govorimo o drugih preferencah.

Poleg popolne odsotnosti občutka za etiko in vljudnost je Mathis nagnjen tudi k fizičnim izgredom, saj svoje jeze ne zna preveč dobro obvladovati. Tako se v kakšnih bolj zakotnih beznicah v Elementalisu večkrat razmahne pretep velikih razsežnosti, katerega začetnik je prav on, saj je pepričan, da je probleme lažje reševati s pestjo, nožem in magijo, kakor pa da bi se o problematični stvari umirjeno in kulturno pogovorili. Pa še kaj! To je za njegov okus porabilo preprosto preveč časa in njegovih dragocenih živcev, da bi se bilo vredno ukvarjati s tem. Tako pogosto sploh ne prisluhne prigovarjanju in poskusom kompromisa, temveč moledovanje zaključi z enim prečnim potegom noža po grlu, ki efektivno utiša nadležno govorjenje. Je dokaj hitre jeze, a se prav tako hitro spet dobi pod kontrolo in s svojim treznim in pretkanim umom hitro najde najlažjo pot iz godlje, pa najsi bo še tako krvava in nepravična do vseh ostalih, kajti on in njegova dobrobit sta vedno na prvem mestu.

Videz: Ker se dnevnega življenja v mestu le redko udeležuje in se naokoli potika bolj ponoči, je njegova polt bela kot papir, mestoma pa je prepredena z modrikastimi žilami, ki izstopajo pod bledo kožo. Njegova garderoba je paleta odtenkov sive, temno modre in črne, ki jih oblači v različnih kombinacijah, čeprav največkrat sploh ni vredno truda, kajti ponoči so vse barve črne. Je nekako povprečne višine, povprečne teže in no, nasploh je zelo povprečen na pogled. Niti ena obrazna poteza ni takšna, da bi si jo človek zapomnil, z izjemo njegovih prodornih, skoraj boleče živo zelenih oči, ki pa jih tako večino časa zakriva na obraz spuščena kapuca. Okoli ustnic se mu ponavadi giblje posmehljiv nasmešek, ki pa je tako majcen, da pleše prav na robu opaznosti in velikokrat uide nepozornemu očesu. Ima dolge, temno rjave lase, ki jih nosi spete v tesen čop na tilniku, medtem ko mu prav tako rjava, kratko pristrižena brada prekriva spodnji rob čeljusti vse od ušesa do brade. Ima žilavo in fizičnega napora vajeno telo, zaradi česar ima vzdržljive mišice, šibkejših udarcev pa skorajda ne občuti, saj je utrjen od vsakovrstnih uličnih pretepov in dvobojev. Na tilniku ima vtetovirano črn krog, v katerega sredino se ukrivljajo tri črte, medtem ko njegov trebuh zaznamuje tenka, a dolga bela brazgotina, ki mu jo je pustil nož.

Preteklost: Bil je rojen v majhni vasici, ki ni bila dosti oddaljena od Elementalisa, sestavljalo pa jo je le nekaj manjših hišk in še manjši trg - če bi tako sploh lahko imenovali majhen prostor med kolibami. Čeprav med kmeti ni vladalo ravno pomanjkanje, prav dosti surovin in hrane tudi ni bilo, tako da se je skupnost prebijala iz dneva v dan in iz tedna v teden. Življenje ni bilo lahko, a bilo je zadovoljivo in vedno je bilo delo, za katerega je bilo treba poprijeti, tako da časa za otroštvo nikdar ni bilo. Od trenutka, ko je lahko vihtel orodje, govoril in hodil, je bil polno udeležen v ustaljeni, celodnevni delovni ritem v vasici, ne da bi se kdo menil za njegovo mladost ali zabavo.

Tako so minevala leta, dokler ni pri Mathisovih desetih v vasico vdrla popotna tolpa razbojnikov, ki je pobrala vse, kar je bilo vrednega, poklala večino vaščanov in zažgala slamnate koče, da je od vasi ostal le še kadeč se kup pepela, oglja in tlečega lesa. Iz razgretih ruševin se je rešil le desetletni deček, ki je, prestrašen od grozot, ki jim je bil priča, prisegel, da bo nekoč našel lopove in se jim vsem kruto maščeval. Po nekaj dneh brezplodne blodnje po pustinji, ki se je raztezala med Elementalisom in ostanki njegovega rodnega kraja, se mu je v daljavi prikazalo mesto z belimi zidovi, za katerega je bil sprva prepričan, da je le utvara njegovega izmučenega uma, a po nekaj urah hoje je le dosegel mestna vrata in se, truden od poti, zrušil čez prag.

Pod okrilje ga je vzela nič kaj dobrohotna starka, ki je živela nedaleč od vhoda in njegovo življenje se je kaj kmalu vrnilo v rutino, podobno prejšnji. Delal je cele dneve, jedel je malo in odraščal brez kanca veselja, le da ga je sedaj težila še smrt, ki ji je bil priča. Nekega dne je starka pijana prišla v kočico, v kateri sta živela, in se ga odločila premlatiti - a fant jih je imel navsezadnje že dvanajst in ni bil več nemočen. En sam močan udarec v glavo je bil smrten in Mathis se je takoj zavedel, kaj je storil. Medtem ko bi vsak drug deček njegovih let zgroženo klecnil pod težo dejanj, je on le vzel vse kar je bilo uporabnega in pobegnil v noč. Tudi dan, ali teden, celo mesec kasneje, ga umor, ki ga je imel na vesti, ni prav nič težil in skladno s časom je tonil vse globlje po družbeni lestvici. Brez strehe nad glavo je spal po kotih in jarkih, hrano pa je kradel s stojnic na tržnici, zaradi česar so ga sprva lovili in preganjali, a kaj kmalu je postal izurjen zmikavt, čeprav se ni zavedal, da mu pri tem ne pomagajo le hitri, neopazni gibi, temveč tudi temna sposobnost, ki se je z vsakim korakom, ki ga je naredil v slabo stran človekovega uma, še bolj razraščala.

Končno se je svoje magije ovedel šele ko je bil star kakih štirinajst let in se je nadenj spravila kopica starejših fantov, ki so menili, da se lahko pozabavajo z njim. Preganjali so ga dokler ni naposled obstal pred visoko belo steno slepe ulice, proti njemu pa so se počasi plazili štirje okrutni mladeniči. V strahu za lastno življenje se je nekaj v njem prebudilo, kakor da bi nekdo prižgal vžigalico, in nenadoma je čutil moč, ki se je pretakala po njegovih žilah. Usta so se mu raztegnila v grozljivo spako in iztegnil je prste proti fantom, ki pa se drame niso prav nič prestrašili in so se približevali še naprej. Sprva se ni zgodilo nič, nato pa so počasi obstali, na njihovih obrazih pa so se pričenjali risati izrazi groze, kajti čeprav ni bilo ničesar tam, je Mathis v njihovih umih ustvaril iluzijo ogabne, gnusne spake, ki je plezala po steni za Mathisovim hrbtom in se jim režala z gnilimi razpadajočimi zobmi. Čutil je, kako jih je prežemal strah, medtem ko mu je sprevržena domišljija divjala in spako spreminjala v vedno bolj grozen stvor, ki je naposled planil proti fantom, tej pa so se kriče pognali v beg.

Od tistega dne naprej je Mathis izkoristil vsako najmanjšo priložnost, da je negoval in treniral svojo na novo odkrito spsobnost, a zanjo ni povedal nikomur, le majcen nasmešek mu je spreletel obraz, ko je v kaki obrobni krčmi slišal pritajeno šušljanje o pošastih, ki naj bi ponoči strašile po ulicah Elementalisa, dobro vedoč, da so to le plodovi njegovega umazanega uma.

Ime in priimek: Amerys Arthea van der Tannerin

Starost: Približno štiriindvajset pomladi.

Značaj:
Če bi nekomu morali reči primerek srečnega življenja, to zagotovo ne bi bila Amerys. Popolne sreče sploh ne pozna, ali pa je noče čutiti, glede na to, da jo mati obožuje. Kaj šele, da bi znala koga pobožati po licu, če pa mestne luči ne morejo razsvetliti niti njenih oči, kaj šele življenja. Navkljub svojemu nedolžnemu izgledu takoj, ko se počuti ogroženo, lahko privleče nož in ti ga prisloni na vrat – pa naj bo to ena sama napačna kretnja. In sposobna je prekleto boleče zarezati, pa še kaj drugega. Vse to pa skriva za masko, bolje rečeno idealom lepe, navidezno krhke in nedolžne ženske brez odločnosti. To je njena igra, kateri so nasedli že mnogi, sploh kadar je bilo zraven potočenih še nekaj slanih solzic in ko je vse skupaj podprla z merico umazanih igric s samovšečneži, ki so mislili, da jo presegajo. Ti so mnenje spremenili dokaj hitro, če so ga še sploh lahko. Mala krhka punčica namreč že od malega ni sodila v skupino ljudi, s katerimi bi lahko brezskrbno pometal, kar so nekateri mislili samo zato, ker namesto štiriindvajsetletne ženske izgleda kot osemnajstletnica. Iz navadnega, prijaznega dekleta se v hipu, ko je čas zato, spremeni v živega hudiča, obsedenega s krutimi skrivalnicami, ustrahovanjem in podobnimi ljubljenčki svoje sadistične duše. Človeka lahko v minutki prepriča v obžalovanje tega, da se je sploh rodil. Maščevanje v njenem besednjaku pomeni kruto in bolečo zadevo, pri kateri sredstva niso omejena z ničemer in nikomer. In tudi če ji bo plen poskušal zbežati, ga bo zanesljivo našla in potešila svojo čašico. Vseeno pa obstajajo ljudje, s katerimi se obnaša, kot da bi bila resnično tista oseba, ki jo hočejo mnogi videti: prijazno, nežno in zaščitniško, kar pa priča, da vseeno ni izgubila vse svoje človeškosti – mogoče je ravno to njena največja šibkost.

Videz:
Neki stari mož, ob katerega so jo nekoč posadili, je dejal, da je ona 'hudič, ki se je preoblekel v kostum jagenjčka'. Navidez sladko, malo dekle vsakogar očara s svojim ljubkim, pojočim glasom, katerega res nikakor ne bi mogel pripisati zlobni osebi in z velikimi črnimi očmi, v katerih pa je nek žarek, ki priča, da je vse prej kot angelček. Njena postava je vitka, meri kakšnih sto šestdeset centimetrov, oblači pa se v krila vseh živih barv: izvzeta je samo živo rožnata. Njeni lasje so svetle barve in ji lepo objemajo srčasti obrazek, posut z nekaj okrasnimi pegicami. Od nekdaj se ji je gabilo, kako so na to njeno krhkost prilepili skoraj vsi starčki v mestu, kateri so ji v zameno za bizarne usluge ponujali še bolj bizarne stvari. Ni treba kaj posebno vlačiti besed, kajti vsi so na koncu staknili prerezan vrat, ali pa je vse skupaj končalo kot precej sočna pripovedka, katere se še dolgo niso znebili, še posebej pa ne brez linča. Ker je bila Amerysina mama albinka, je tudi ona podedovala mlečno bledo polt. Včasih postane kolerik s svojim načelom, da mora vedno dišati-okoli nje plava oblak nežnih dišav, ki pa niso vpadljive in močne, ampak vseeno ostanejo v zraku še dolgo potem, ko nje ni več. In na desnici ima, ironično, znamenje v obliki srca.

Preteklost:
Njena preteklost ni nič kaj preveč nenavadna, v primerjavi z ostalimi pripadniki teme, je mogoče celo malo dolgočasna. Njen oče je bil bogat grof in trgovec z zemljišči, ki je v Elementalis prišel zaradi posla, pa tudi zato, ker je upal, da bodo njegovi potomci lahko obvladovali elemente, če se bo poročil z domačinko. Od nekdaj je namreč hrepenel po moči in če bi jo njegov otrok dobil, bi bila to imenitna priložnost za izsiljevanje in ustrahovanje okoliških tekmecev. Torej je nekega dne odjezdil, z dragimi kamni in z vsemi ostalimi rečmi v to mesto, da bi si poiskal ženo. Heinrich van der Tannerin ni bil ravno primerek nečesa nadpovprečnega: v tem času jih je štel že nekaj čez trideset, njegov obraz pa je izžareval vzvišenost in narcisoidnost. Najsi je še tako dvoril bogataškim ženskam iz Elementalisa, nobena ga ni hotela, razen nekaj starih vdov, ki so se ozirale za mesom, ki je bilo polovico mlajše od njih. Z eno od teh, Leoune, se je tudi poročil, saj ni vedel več kaj bi. Gospa Leoune, tretjič poročena Tannerin, je bila stara nekaj čez petinštirideset let, kar po svoje niti ne bi bilo napačno, če ne bi bila nergava, starikava, vulgarna in ohola, imela pa je dosti denarja – in to je štelo. Imela je tudi dve hčerki iz prejšnjega zakona: Darys in Stacio, ki je bila albinka, s tem pa tudi slepa. In ti dekleti, sta grofa van der Tannerina veliko bolj zanimali, kot njuna mati. Izkoristil je vsako priložnost, da jima je dvoril in ju držal pri sebi, kadar njegova žena ni videla. Darys se mu je sicer uprla, tako da je prisilil Leoune, da jo je na hitro omožila s sinom nekega svojega daljnega sorodnika. Svoje cilje je tako osredotočil na mlajšo, tudi bolj šibko, tisto, katera se je ga je bala. In z njo je lahko počel, kar je hotel. Od tega, da jo je poljubljal na silo, je kmalu napredoval v še bolj nizkotne stvari. Ko se je prepričal, da je s svojimi spletkami prišel dovolj daleč, je presenetil ženo na pragu in ji kruto prerezal vrat, da je obležala mrtva pred njegovimi nogami – njeno hči pa je nato posilil. Ampak ni še bilo konec. Narejeno je žaloval za svojo mrtvo ženo, ji priredil veličasten pogreb in se za tri mesece odel v črno svilo. Nato pa je, čez komaj nekaj tednov, 'iz usmiljenja' poročil Stacio. Takrat je bila stara komaj dvajset let, medtem ko jih je on imel štiriintrideset. Z njo je ravnal kot s ceneno igračo, do nje je se je vedel grobo in tako je Stacia postala zmedena, prazna in sramežljiva. Komajda je spregovorila, še novica o nosečnosti je ni napravila srečne. Voda, katero je bila zmožna upravljati, je skoraj usahnila iz njenega srca in morala je napeti vse sile, če je iz sebe želela spraviti nekaj nežnih kapljic. Nasprotno pa jo je rojstvo hčerke močno okrepilo, tako da je Heinrich kmalu spoznal, kam sodi. Navsezadnje je bil samo navaden človek, ni imel vpliva na karkoli drugega, kakor na meč. Tega mu je nekega dne izbila iz rok, njega in njihovo hišo pa utopila v besnih valovih vode, ki je toliko časa čakala pod lupino. Pobrala je svojo takrat triletno hčerko in denar, ter se odločila začeti novo življenje. Preselili sta se v majhno vilo na robu mesta in mama se je začela ukvarjati s krčmo, katero je poimenovala 'Snežni posip'. Tam zdaj včasih dela tudi Amy, kakor kličejo Amerys njeni najbližji in pomaga liti pivo vestnim družinskim garačem. Ni potrebno poudarjati, da je ravno tu spoznala največ svojih 'igračk.' Lahko bi rekli, da sta srečni in da je čudno, da je tako zlobno bitje, do drugih, ampak dejstvo je, da v vsakem osebku moškega spola vidi svojega očeta. Da, roke dviga samo nad moškimi, večina od njenih prijateljic je pripadnic vode, zraka, zemlje in ognja, o njenem življenju stran od njihovih obrazov, pa se jim niti ne sanja. To Amerys še najbolj skrbi.
Amerys se je moči prvič zavedela šele, ko je bila stara 14 let, ko jo je hotel na silo otipavati nek starec. Zvezal jo je ob drevo in se začel sliniti obnjo, ko si je zaželela, da bi ga raztrgale divje zveri, tako, da bi obležal v mlaki krvi. Takrat je kar naenkrat kriknil in se zložil po tleh, ter sunkovito mahal po zraku in se poskušal braniti. Najprej je mislila da je nor, ko jo je nekdo izsiljeval, pa se je to ponovilo. Takrat ji je bilo vse jasno. Svoje moči sicer ne uporablja prevečkrat, saj nerada pokaže svoje glavne adute, vendar pa ni s tem nič skopa, ko je v nevarnosti.

Ime in priimek: Cian

Starost: 27

Značaj: Cian, nikdar preveč zamerljiv ali preveč zaupljiv, se je zgodaj v življenju naučil, da je laganje izjemno uporabna spretnost. Njegova sposobnost blefiranja je legendarna in bila bi še bolj legendarna, če ne bi znal tako dobro zblefirati čiste nedolžnosti. Zaradi tega je vedno znal poskrbeti zase in nikar ni razvil niti prijateljskih niti sovražnih vezi. Je trmasto odločen, da zmore vse sam in do zdaj mu je ponavadi uspelo, kar ga še utrjuje v prepričanju, da je večina ostalih ljudi preprosto pogrešljivih. Kljub temu ga včasih zanese k razmišljanju o družbi in zato se nikakor ne more sprijazniti s samotarskim življenjem.

Videz: Je atletske postave, nekoliko višji od povprečnega moškega in vedno opravljen tako, da naredi vtis. Črna barva in drugi temni odtenki se vsake toliko znajdejo v bolečem kontrastu z belo, v katero se Cian ponavadi odene kadar ima nekaj za bregom. Namesto, da bi se ovešal z nakitom in simboli, ima po telesu nekaj simetričnih abstraktnih tetovaž intenzivno svetle modre barve, ki si jih je povečini ustvaril kar sam. Temni lasje mu segajo skoraj do ramen in ponavadi neukročeno silijo na njegov obraz. Njegove oči so iste barve kot njegove tetovaže in ravno po njih si ga ljudje ponavadi zapomnijo.

Preteklost: Cian se je rodil v Elementalisu. Njegova starša sta oba upravljala elemente, oče ogenj, mati pa zemljo. Pričakovala sta, da bo tudi njuno novorojeno dete kakor onadva imelo moč nad katerim izmed teh dveh elementov, zato sta svojega sina obkladala s svečami, ter mu zibko polnila z zemljo. Vendar pa je mali Cian jokal vsakič, kadar je bila v sobi svetloba in končno sta njegova starša s strahom ugotovila, da se je otrok pomiril le, kadar sta ugasnila vse luči ter zagrnila zavese. Slišala sta bila že za pojav temnih ljudi in strah ju je pripeljal tako daleč, da sta sina zavila v odejo, priložila napis "demon", ter ga sredi noči odvrgla v najbližjem samostanu, potem pa slabe vesti zapustila mesto. Desetletje kasneje, ko je sredi noči bedel v svoji celici, oblečen v meniška oblačila, se je Cian prebudil in ugotovil, da so v njegovi sobi pošasti. Toda, ko je poklical ostale, da bi mu pomagali, drugi teh pošasti niso videli. Toliko časa je kričal in kazal v temo, da so kmalu začeli ostali širiti oči, videvati njegove strahove in se preplašeno razbežali. Naslednji dan so mu vrata samostana zapahnili pred nosom in od takrat naprej se je moral znajti sam. Podnevi je kockal ali kradel za kruh, ponoči pa se je začel igrati s pošastmi, ki so se pojavljale okoli njega in kmalu je ugotovil, da jih lahko ima pod nadzorom in jih prikaže drugim kadarkoli se mu zahoče. Nikomur ni izdal svojih skrivnosti, začel pa jih je s pridom uporabljati in se kmalu začel gibati v nekoliko višjih socialnih krogih, ter si omislil stalno prebivališče in nekaj nestalnih ljubic.