Andossarjev dom

V zlomljenem steklu je uziral svojo podobo, a se ni mogel prepoznati. Na mestu, kjer bi moral stati razcapan in pijan možakar, v svojem smrdljivem plašču in razmršeni bradi, je zdaj stala povsem druga oseba. Ta oseba je imela kratke, gladko počesane lase nazaj, natančno pristriženo gosto brado z brki, ki so ji obkrožali usta in hladen pogled, ki ni izdajal nič dobrega. Na sebi je imela dolgo rjavo tuniko iz prefinjene svile, ki ji je segala do kolen in širok pas s srebrno zaponko. Vrh tega je nosila črn bombažni plašč, ki je bil okoli ramen nekoliko nabran, pri rokavih pa se ji je ohlapno spuščal. Škornjev se sicer ni znebila, a ti niso bili robustni in široki, pač pa ozki in prefinjeni, okrašeni z zlatimi zakovicami. S čistimi prsti je posegla po belem ovratniku, ki ji je obdajal vrat in narahlo potegnila po njegovih neskončnih gubah.
"Ste zadovoljni, gospod?" se je oglasil priliznjen moški glas in v ozadju zrcala se je prikazala podoba suhega moža, ki še ni štel trideset let, a je bil neskončno ponižen. "Tako je, od zdaj naprej je gospod" je zamrmrala oseba. Nič ni kazalo, da bi mladeniču namenjala kaj pretirano pozornosti, saj se še obrnila ni, svojih prstov pa še zmerom ni spustila z ovratnika.

"Kateri sovražnik je nevarnejši Pinker, divjaški in prostaški, ali tihi in prefinjen?" Mladenič se je nerodno prestopil in napravil še en korak bližje. "Kdo pa se dandanes še boji piratov? Pravi sovražnik je najbližji prijatelj." Možakar je prikimal in se na mestu zasukal, tako da je zdaj zrl naravnost v Pinkerja. "Marsikaj lahko zamenjam in marsikaj bom, a nekaj mi ostaja. Andossar." Stopil je naprej in se razgledal po strohnjenem pohištvu, zlomljenem lestencu in odprtinah v zidu. To je nekdaj morala biti veličastna palača in spet bo tako. Z Pinkerjevo pomočjo nedvomno. "Oskrbel si mi rane, me rešil smrti, spremenil v gospoda in odstranil umazanijo z mojega obličja. Za to te čaka velika nagrada, a še prej je pred tabo poslednji izziv. Ko se bom naslednjič vrnil, se želim vrniti v gospodov dom. Hleva sem se nagledal." Pinker se je živčno zahahljal in napravil globok priklon. Kdo bi nemara pomislil, da je vse to zaigrano, da ga bo ta suhec pustil na cedilu in Andossar je vedel, da bo tako. Navsezadnje ga je z mečem spravil v svoj dom, kamor se je komajda privlekel, ven pa ga bo izvlekel edinole v obliki kosti. "Nekaj dni me ne bo, popazi na graščino." Segel je po majhni kovinski palici, ki se je zaključevala z zlatim orlom, si še zadnjič popravil ovratnik in tako spremenjen zapustil svoj dom. Zanj se je začenjalo novo življenje, življenje, ki bo povsem drugačno od prejšnjega. Prej je stokal od bolečin, a zdaj je vedel, da so se vse te bolečine splačale. Iz spopada je odnesel več, kot bi si kdaj mislil in vse to zgolj zahvaljujoč Astarionu. Če ne bi bilo njega in njegovih opolzkih besed, bi razbojniški rjavobradec še danes taval po Elementalisu, zapeljeval dekleta in se boril za kapljice alkohola. Toda vse to se je končalo, razbojniško življenje ga je utrdilo, a čas sabljanja se je končal. Prišel je čas Teme.
Opirajoč na palico, je počasnih in elegantnih korakov zakoračil skozi velikanska dvokraka vrata in se napotil proti oddaljenemu mestu. Zdaj ni bilo človeka, ki ga ne bi imel za gospoda.