Vila Arboria

Sprehajal se je po robu jezera nekje sredi gozda. Krošnje so se zibale v rahlem vetriču in utrujeno sonce je zahajalo. Bilo je nenaravno tiho. Šum listja v vetru se je komajda slišal, nikjer ni bilo slišati žvrgolenja ptic ali katerih drugih živali. Še zvok njegovih korakov je bil čudno pridušen. Sredi jezera se je nahajal majhen otoček, katerega večji del je zasedala velika, zgrbljena vrba. Začutil je, kako se je veter ohladil. Ne samo to, tudi smer je spremenil. Zdaj se je zdelo, kot da ga je vlekel proti vodi in otočku prek nje. Preusmeril je korak v smeri z vetrom in stopil proti vodni gladini. Veter sicer ni bil močan, a vseeno je bila steklena mirnost gladine nenavadna.
V tišini se je sedaj slišal zvok, ki bi bil sicer pretih; pogledal je navzdol in videl, da je jezero počasi ledenelo. Najprej ob robovih, nato pa vedno bolj v notranjost, je gladina postala svetlejša dokler je ni prekrila tanka plast svetlomodrega ledu. Stopil je na sedaj trdno gladino jezera. Navadno bi se mu zdelo to nenavadno, saj je zmrznilo šele nekaj trenutkov nazaj, in bi bilo zelo verjetno da led ne bi zdržal njegove teže. A tokrat je nekako vedel da se to ne bo zgodilo. Namenjeno mu je bilo da pride do vrbe na otočku. Drobne dlačice po njegovem telesu so se vedno bolj postavljale po konci, morda zaradi hladu, morda pa zato ker ni vedel kaj ga čaka pod zaveso vrbinih listov.
Z nekaj hitrimi koraki je znova stopil na prstena tla, sedaj že trda od ledu ki se jih je dotikal. Z roko je odstrl tanke veje drevesa in s pogledom zaobjel otoček in starodavno drevo ki mu je vladalo. Nekdo bi moral biti tukaj, a razen njega samega ni bilo nikogar. Vedel je, da je nekoga pričakoval, a ni se mogel spomniti koga. Pogledal je naokoli, prehodil mali otoček podolgem in počez, vendar je bil sam. Že je hotel oditi, ko se mu je zazdelo da je slišal človeški glas. Našpičil je ušesa in pozorno prisluhnil. Spet! Zdelo se je kot da kliče na pomoč, ne, kriči. Glas je bil ženski, a bil je tako pridušen da bi lahko šlo tudi za mladega fantka pa ne bi zaznal razlike.
In zdelo se je da je prihajal iz debelega debla drevesa. Altus je segel po svoji moči in razprl roke, in plasti lubja so se začele razmikati ko se je starodavno drevo uklanjalo njegovi volji. Plast za plastjo se je umikala in razkrivala mehkejšo sredico, dokler se sredi debla ni prikazal pramen ognjenih las, nekaj trenutkov zatem pa nenavadno znan ženski obraz. Njune oči so se staknile za dolg trenutek, nato pa je dekle znotraj drevesa izgubilo zavest, mogočno drevo pa se je otreslo njegovega nadzora. Kakor tisoče kopij so se veje dvignile in se zapičile vanj ter ga prebodle skozi prsi. Dah se mu je ustavil v grlu in ko je pogledal čez ramo je lahko za svojim hrbtom videl utripajočo škrlatno kepo mesa, prebodeno s kot jeklo trdnimi vejami, in vedel je da je bilo to njegovo srce...

Naslednji trenutek se je cel svet spremenil. Sedaj je bil v temni sobi, gol je sedel na mehki postelji in njegova koža se je svetlikala s kapljicami znoja. Naglo se je ozrl okrog sebe, kot da bi se hotel prepričati če se ni zbudil v nove sanje. Nato je z dlanmi prijel za satenasto odejo, ki je prekrivala njegovo telo od pasu navzdol, si jo potegnil k prsim, in pritisnil tja, kjer je v sanjah čutil bolečino. Telesno je bil v najlepšem redu, a bolečina je bila v glavi, v mislih. V tem primeru v mislih in srcu.
"Samo sanje so bile," je rekel polglasno, kakor da bi bilo dejstvo, da lahko sliši svoj glas, zmožno izboljšati njegovo počutje. Bila je še trda noč. Skozi priprto okno se je slišalo slavčevo petje, medtem ko je veter kodral pajčolanasto zaveso. Naj so bile sanje lepe, ali pa moraste, zadnjih nekaj dni je bila ena stvar skupna vsem.
Leanne, je pomislil ko se je zleknil nazaj na mehko žimnico in v hipu zaspal...

Leanne se je tega jutra prebudila nenavadno zgodaj. Na nebu so se začeli pojavljati šele prvi obrisi jutranje zarje in do sončnega vzhoda je manjkala vsaj še kakšna ura, a rdečelaska kljub temu ni čutila niti kančka utrujenosti. Zbudila se je, ker jo je nekdo poklical. No, vsaj tako se ji je zdelo, a zdaj, ko je bila končno budna, je bilo vse tiho. Poleg tega glasu, ki jo je poklical, ni poznala- ali pač, le da se ni mogla spomniti, komu je pripadal? Kakorkoli, spanec se ji ni hotel vrniti, zato je vstala in si nadela eno najstarejših in najljubših oblek, kar jih je imela - lahkotno poletno oblekico gozdno zelene barve z izvezenimi viticami in rožami. Medtem ko se je preoblačila, se je prebudila tudi mala, modrosiva ptica, ki jo je Leanne pred nekaj dnevi našla v parku in ji je gospodar Zemlje pozdravil ranjeno krilo. Ob misli na to se je sama pri sebi tiho nasmehnila - spomin na nežnost in skrb, s katero je Altus ozdravil bolno ptico, jo je vedno znova navdal s prijetno toploto. Poleg tega je njegovo zdravilo resnično pomagalo - ptica je že po nekaj dneh veselo frčala po Leannini mali sobici in čeprav se je rdečelaska v tem kratkem času močno navezala nanjo, je vedela, da jo mora čim prej spustiti na prostost.

Z lončka na nočni omarici je vzela nekaj semen in si jih natresla v dlani, da je ptica navdušeno priletela k njej in jih začela zobati. "Pridi, odnesla te bom nazaj domov," je zašepetala Leanne, potem pa se je tiho, da ne bi prebudila svojih staršev, splazila iz hiše. Hoja do parka ji je vzela kar veliko časa, a ji med njo nikakor ni bilo dolgčas - neizmerno je mareč uživala, ko je opazovala, kako se narava postopno prebuja iz nočnega sna. Ptico je hotela prinesti čim bližje mestu, na katerem jo je našla, to pa je bilo nekje v okolici Zelenega raja. Ko ji je končno uspelo priti tja, je na vzhodu že vstalo sonce in razlilo na svet čudovito zlato svetlobo. "Tu nekje je bilo," je sama pri sebi zamrmrala Leanne in se začela ozirati okoli sebe. Toda zdelo se ji je, da jo je zaneslo nekoliko preveč proti jugo-vzhodu, saj ji je bil ta del parka povsem neznan. Bil je nenavadno tih in veličasten, k čemur so še pripomogla mogočna drevesa in starodavne vrbe žalujke. Ne da bi vedela zakaj, so jo tihe, nekoliko otožne vrbe ponovno spomnile na tisti glas, ki ga je slišala v sanjah, in radovednost jo je premamila, da je hodila dalje.

Potem pa se ji je med drevesi nenadoma odprl pogled na sivo belo marmorno poslopje, ki se je ponosno bleščalo v prvih sončnih žarkih, in nenadoma se je zavedla, da pot, po kateri hodi, vodi naravnost do njega. Leanne je osuplo strmela v palačo - očitno je zašla na posestvo nekega bogatega meščana, ne da bi sploh vedela, kako. A tedaj se je ptica v njenih rokah nenadoma zganila. Dvignila je glavo in tiho zažvrgolela, potem pa je lahkotno poletela proti palači in sedla na eno izmed okenskih polic. Kot bi zaznala bližino tistega, ki jo je ozdravil, je prešinilo Leanne. In nenadoma je razumela, komu je pripadal glas, ki jo je poklical v sanjah in ki si ga je tako zelo želala ponovno slišati.

Če je preostanek noči še kaj sanjal, se tega zjutraj ni več spomnil. Sončni žarek se je prikradel skozi priprto okno in posijal skozi zaveso, ter počasi plezal v vse smeri, dokler se ni prikradel do spečega obraza. Altus je zamahnil s dlanjo, kot bi hotel reči soncu naj se pobere budit koga drugega, ter se obrnil na bok, tako da mu nesramni žarek ni več silil v obraz. A kot da bi se mu narava posmehovala je takrat začel peti eden od dnevnih ptičev, in to ravno z njegovega okna. Kot iz ničesar se je v zraku pojavila kepa blata in odletela v smer čivkanja. Kratek frfot kril in pridušen *špljoc* par nadstropij nižje sta mu povedala da je zgrešil, nekaj trenutkov kasneje pa je kupček perja spet začel peti svoje. Očitno mu res ni ostalo drugega, kot da vstane.
Dvignil se je s postelje in pustil da je svilnata odeja zdrsnila z njegovega golega telesa. Črna svilnata tkanina je ob ebenovinastem ogrodju postelje v zgodnji jutranji uri izgledala le še bolj zanimivo. Sprehodil se je do priprtih steklenih vrat, ki so vodila na balkon. Ta se je vil okrog zunanjih sten sobe, tako da je obkrožal mali, široki stolpič v katerem se je nahajala spalnica. Na ograji balkona je sedela ptica in prepevala. Zdelo se mu je zanimivo da po odvrženi kepi blata ni zletela stran ampak se vrnila nazaj. Pravzaprav se je zdelo, kot da poje v zahvalo.
Stopil je na balkon in se približal živalci. Ne samo da se ni umaknila, niti peti ni nehala. In tedaj je videl zaplato na krilu, kjer je manjkalo malo perja. Ni se več dobro spomnil, ampak zdelo se mu je, da je imel tisti ptič, ki ga je prinesla Leanne, ranjen ravno tisti del krila. Počasi je približal roko in s prstom nežno pogladil živalco po pernati glavici. Ni minil trenutek da je umaknil prst, pa je ptič čivknil in odletel z balkona. Altus mu je sledil s pogledom vse do...
Ko je zagledal tiste nezmotljive rdečkaste lase ga je najprej napolnilo veselje, takoj zatem pa je prebledel kot sneg. Še vedno je bil namreč popolnoma gol, in čeravno sta bila oddaljena za stransko dolžino dvorca in višino dveh nadstropij, ni bil prepričan če so stebrički ograje dovolj zakrili njegovo telo od pasu navzdol.
Kakor veter je švignil nazaj v spalnico in se s presenetljivo hitrostjo oblekel v preproste, a elegantne črne hlače in tesno prilegajočo se kratko majico v črni beli in modri, izvezeni v vijugave, kapljam podobne vzorce. Hitro se je počesal pred ogledalom človeške velikosti, se poškropil z nekaj kapljicami dišeče vode, nato pa odhitel po stopnicah navzdol.
Ko je prispel do pritličja je že slišal udarce trkala ob masivni les vrat in tako je skorajda stekel skozi kuhinjo, jedilnico in salon, dokler ni prišel do predsobe. Tam je za trenutek postal, si popravil frizuro in majico, nato pa odprl mogočne dvokrilne duri z obema rokama.
"Dobro jutro," je s prikupnim nasmeškom pozdravil osebo pred vrati. "Kaj lahko storim zate, Leanne?"

Leannino srce je pričakujoče utripalo in nepremično je strmela v okno, da bi videla, če se bo v njem slučajno pokazal znani obraz. Drobni glas v njenih mislih ji je sicer vztrajno prigovarjal, da bi bilo pametneje, če bi se po hitrem postopku pobrala s tujega posestva, ampak Leanne ga ni poslušala. Preveč jo je zanimalo, ali je občutek ni varal in je graščina resnično pripadala gospodarju Zemlje. In preveč si ga je spet želela videti.

Nenadoma se ji je zazdelo, da se je ob oknu nekaj zganilo, a bila je le ptica, ki se je lahkotno izognila kepi blata. Leanne se je tiho zahihitala v dlan. Nekdo je imel očitno težave z jutranjim vstajanjem. A če je kaj vedela o pticah, potem je bila lahko prepričana, da se kepica perja ne bo vdala tako zlahka in imela je prav, kajti pristala je na prelepi balkonski ograji in ponovno začela čivkati. Leanne se je občudujoče zagledala v balkon, ki se je tako elegantno vil okoli stolpiča. A ravno, ko si je začela predstavljati, kako lepo bi bilo stati na njem in se razgledovati po okolici, je nanj povsem mirno in sproščeno stopil Altus. In to popolnoma gol. Leannine oči so se presenečeno razširile in čeprav ji je bilo več kot jasno, da bi bilo vljudno pogledati v stran, jim je za trenutek vendarle pustila, da so se pasle na njegovi vse prej kot neprivlačni postavi. A tedaj je ptičica nenadoma poletela z balkonske ograje nazaj k Leanne in ji nekajkrat zaokrožila okoli glave, potem veselo čivkajoč izginila med drevesi. Če je bil njen namen Altusa opozoriti na Leanne, potem ji je to nedvomno uspelo. Njune oči so se srečale, a le za trenutek, saj je nato Altusov obraz povsem prebledel, Leannin pa je postal skoraj tako živo rdeč kot njeni lasje. Hitro je povesila pogled in se ugriznila v ustnico, a ko ga je previdno in počasi spet dvignila, o Altusu ni bilo več ne duha ne sluha.

Globoko je vdihnila in neuspešno poskusila odmisliti podobo njegovega golega telesa, ki se ji je vsidrala v spomin. Zdaj, ko jo je videl, se vsekakor ni imelo več smisla pretvarjati, da je ni bilo tu in čeprav bi najraje pobegnila, je svoje korake usmerila proti vhodnim vratom palače. Pri tem ji je obraz še vedno oblivala rahla rdečica. Leanne se je le redkokdaj znašla v moški družbi, vsekakor pa še nihče do zdaj nanjo ni imel takšnega vpliva kot Altus. Vendar tega nikoli prej ni pogrešala – zadostoval ji je njen mali, čarobni svet. Vse do zdaj… Ob tem si je v mislih prisolila krepko zaušnico. Tako vendar ne bi smela razmišljati! Navsezadnje je bil Altus gospodar Zemlje, torej njej gotovo povsem nedosegljiv. Hitro si je popravila oblekico, ki se ji je prvič v življenju zazdela nekoliko prekratka, potem pa kolikor je mogla mirno in odločno potrkala na vrata.

Odprl ji je tako nasmejano in sproščeno, kot da ga ne bi šele pred nekaj trenutki spravila v hudo zadrego. Leanne je ob pogledu na njegov prijazni nasmeh kar zažarela, a je hitro obvladala svoja čustva ter mu namenila opravičujoč nasmešek. »Oprosti, da te motim tako zgodaj, Altus. Ampak ko sva se srečala, si me čisto očaral… um, s svojo sposobnostjo zdravljenja in stvarjenja rastlin,« je hitro dodala. To je bila sicer čista resnica, le da je kasneje ugotovila, da jo je očaral še na veliko globlji način. »Zato me je zanimalo,« je nadaljevala, »če bi mi morda lahko pomagal, da se tega naučim tudi jaz? Vem, da imaš ogromno dela in nočem te še bolj obremenjevati, ampak že če bi mi dal kakšen nasvet, da bi lahko bolje vadila, bi ti bila nadvse hvaležna…« je rekla tiho in ga upajoče pogledala.

Če sam ne misliš na neko stvar, bodo tudi drugi manj mislili na to, si je v glavi ponavljal enega mnogih maminih rekov. Ko je bil še majhen je resnično verjel, da če na nekaj nisi mislil, potem tudi ostali tega niso počeli; navsezadnje za otroka obstaja le njegov lasten svet. Kasneje pa se je naučil, da to ni bilo mišljeno v tem pomenu. Nanašalo se je na to, da če si se želel neke teme pogovora izogniti, si čim manj razmišljal o tem; govoril o tem seveda nisi, predvsem pa je bilo pomembno da tudi z nebesedno govorico nisi izražal neizgovorjenega, ter tako sogovorcu otežil možnost vljudno napeljati pogovor do neželene teme. Čeprav si je moral priznati da bi lagal, če bi si govoril da sta bila sram in presenečenje edina občutka, ki jih je občutil ob nenavadnem dogodku malo prej.
Sicer je poslušal kaj mu je Leanne govorila, vendar so njegove misli nekatere besede dojemale mnogo bolj kot bi jih morale, ostale pa bi skorajda preslišal. Očaral... Za trenutek je izgubil nadzor in njegove misli so begale od zgodnje večerje ob soju sveč in rdečem vinu v manjši jedilnici, do lagodnega crkljanja na kavču pred gorečim kaminom v salonu, in nato še naprej do spalnice... A že takoj zatem ga je iz sekundo-dolgega transa vrglo spoznanje, da je obvladovalka njegovih sanj govorila o obvladovanju rastlin. Iz neznanega razloga ga je to kar malo prizadelo, vendar se je na vse kriplje trudil da tega ni pokazal, sam sebi pa v mislih prisolil dve močni zaušnici.
Zakaj sploh pomišljam na to? Navsezadnje ni nič neobičajnega če se želi nekdo učiti od nekoga, ki določeno veščino obvlada bolje od njih. Presneto, kot Gospodar bi se moral tega že navaditi! Kaj sploh pričakujem karkoli drugega? Zakaj si sploh *dovolim* pričakovati kaj več od tega?
Ko je rdečelaska umolknila je za kratek trenutek zavladala tišina, saj je črnolasec potreboval trenutek da se je zavedel pomanjkanja zvoka.
"Ne skrbi," so bile prve besede ki so prekinile tišino. "Tako ali tako sem bolj slabo spal. Sicer pa ob tej uri še ni nikogar v mestni hiši, tako da še nekaj ur ne bom imel ničesar za početi."
Stopil je vstran, saj se je zavedal da ji je zapiral vstop v notranjost stavbe.
"Prosim stopi naprej," jo je vljudno povabil. "Sezuvati se ti ni potrebno, vsaj dokler sva v pritličju. Preden pa te sprejmem naprej, pa mi odgovori na zelo pomembno vprašanje..."
Nasmešek na njegovem obrazu je izginil in nenadoma je postal izjemno resen, medtem ko je za kratek čas zrak spet napolnila napeta tišina.
"Katero vrsto čaja najraje piješ zjutraj? Če pa čaja ne maraš, pa mi povej če ti lahko postrežem s kavo, mlekom ali čim drugim."
Že na sredi prvega stavka se je spet smehljal in tako sogovorki dal jasno vedeti da namenoma dramatizira. Ni vedel zakaj, a kadar je bil ob njej se je zdelo kot da lahko vsako situacijo obrne v komično...

Leanne si je že hotela čestitati, da ji je njen obisk uspelo opravičiti s tako posrečenim razlogom, a si je še v istem trenutku premislila. Zazdelo se ji je namreč, da so Altusove oči za hip komaj zaznavno potemnele, pri čemer je med njima je zavladala kratka tišina. To je v njenih mislih seveda sprožilo roj vprašanj. Je bil jezen nanjo, da ga je prišla nadlegovat s tako nepomembnim vprašanjem? Morda pa, je rekel precej tišji glas, ki pa ga je Leanne slišala veliko bolje, je razočaran, ker te je želel očarati na čisto drugačen način? Rdečelaska je bila za trenutek v hudi skušnjavi, da bi mu verjela, a glas razuma jo je po hitrem postopku spet postavil na realna tla. Zakaj neki bi jo nekdo, ki bi zlahka dobil kolikor bi hotel lepših žensk od nje, sploh hotel očarati? Zdaj, ko ji je stal tako blizu, si ga je lahko ogledala veliko bolje. Imel je lep, plemenit obraz in oči, ki so hkrati izžarevale odločnost in toplino, temni lasje pa so mu tako sproščeno in elegantno silili na obraz, da so Leanne pred oči v trenutku pričarali slike, kako prijetno bi bilo s prsti drseti med njimi, medtem ko bi jo poljubljal…

Iz sanjarjenja so jo zdramile šele Altusove besede, s katerimi jo je povabil, naj stopi naprej. Leanne se je za trenutek obotavljala, a vabilo je bilo vse preveč prijazno in iskreno, da bi ga lahko zavrnila, tudi če bi ga hotela. Razkošna veža bi ji v normalnih okoliščinah najverjetneje vzela dih, saj je bila večja od celotne hiše Lenninih staršev, a njene misli so bile še vedno preveč zaposlene z Altusom, da bi bile sposobne zaznati karkoli drugega. Toda ko je gospodar Zemlje omenil resno vprašanje, se je v trenutku popolnoma streznila. Njegov vljudni in prijazni glas se je namreč kot bi mignil spremenil v resnobno-formalnega in njegove oči so se zadrle vanjo, kot bi vedele za vse njene skrivnosti in neprimerne misli o njem. Prebledela je kot stena in se prestrašeno zagledala vanj, a še preden bi v šoku lahko naredila kaj neumnega, se je Altus že povsem veselo in sproščeno pozanimal, katera pijača bi ji trenutno najbolj prijala. Ob tem si je Leanne tako oddahnila, da se je tudi sama povsem sprostila in si nadela šaljivo-resnoben izraz.

»Ah, mučiš me, Altus. Kako naj ob tako rani jutranji uri odgovorim tako usodno vprašanje?« je rekla z vzvišenim glasom ter si pri tem z roko dramatično segla k čelu. »Če se odločim za čaj, potem ni več vrnitve. Celo življenje bom morala živeti v vednosti, da sem se odločila za čaj in ne za kavo ali mleko. A kaj, če mi nekoč postane žal, da sem se odločila za čaj? Bom preostanek svojega življenja morala preživeti v mukah, vedoč, da bi se v resnici morala odločiti za mleko?« Nesrečno je zavzdihnila, hip zatem pa se je nasmehnila in Altusa ošinila z navihanim pogledom.
»Mislim, da bom kljub vsemu tvegala in se odločila za čaj, pa če mi bo kasneje žal ali ne. Po možnosti kakšnega takega, ki rahlo prebuja, a ne preveč, saj name te stvari zelo močno vplivajo in bi potem lahko naredila kaj neumnega,« je rekla lahkotno, vsa vesela, da je začetna napetost med njima vsaj nekoliko popustila.

((Malo za ambient: https://www.youtube.com/watch?v=aZVTgTWb4Jw))

Ni si mogel kaj da se ne bi nasmehnil ob njenih odgovorih. Več kot očitno je bila vešča dramatičnega pretiravanja, mnogo bolj od njega. In pravzaprav mu je to čisto ugajalo; na ta način sta spet vzpostavila bolj sproščeno vzdušje. Premaknil se je vstran in jo vodil skozi desna vrata v salon. Na sredini je kraljeval velik marmornat kamin, po stebrih katerega so plezale izklesane ovijalke, na sredini police nad odprtim delom pa je bil vgnezden velik zelen smaragd v obliki kare. Na obeh straneh kamina sta bili veliki okni, deloma zagrnjeni z napol-odprtimi črnimi zavesami. Pred kaminom so stale tri zofe s smaragdnimi žametnimi blazinami, razporejene okrog bele marmornate kavne mizice. Pod zofami in mizico se je pela debela preproga iste barve kot blazine in dragulj na kaminu, izvezena z bogatimi srebrnimi vijugavimi vzorci. Stene in pohištvo so bili iz plemenitega temno-rjavega lesa, ki je dajal vtis toplote in domačnosti, a hkrati neke aristokratske elegance.
"Počuti se kot doma," je dejal in z roko nakazal na zofe. "Nazaj bom čez minuto ali dve." Odšel je skozi druga vrata salona, skozi jedilnico in v kuhinjo. Tam je pristavil vrček vode nad štedilnik. Naprava je bila umetelno izdelana in je za delovanje zahtevala obvladovanje Zemlje; potem ko je bila napolnjena z lesom, je na ukaz gospodarja stotine kresilnih kamnov ob stenah z vseh strani udarilo eden ob drugega in sprožilo na tisoče isker ter vžgalo kurivo. Les je bil posebne vrste, izjemno vnetljiv in popolnoma suh, ustvarjen s pomočjo obvladovanja Zemlje ravno za ta namen. Nedolgo zatem je bila voda že dovolj vroča in Altus je odšel nazaj proti salonu, medtem ko je jeklen vrč lebdel ob njemu.
Ko je spet stopil v salon je pomignil z roko, in vratca steklene vitrine ob steni nasproti kamina so se odprla. Iz poličk sta odlebdeli dve od mnogih malih porcelanastih skodelic okrašenih z zelenimi vzorci, s krožnički primerne velikosti, zraven pa še dve posodici iz enakega materiala, ena večja in druga manjša, ter dvoje kovinskih čajnih jajčkov. Vse so pristale na salonski mizici skupaj z vrčem skoraj-vrele vode.
"Srebrna igla," je dejal Altus medtem ko se je sprehodil do zofe in pomignil proti zaprti porcelanasti posodici. "Moj najljubši beli čaj."
Pokrovček se je sam od sebe dvignil in odmaknil, ter razkril množico posušenih belo-rumenih listov, zvitih samih vase, z drobnimi belimi dlačicami po vsej površini. Vrč je v skodelici nalil vode nekako do treh četrtin, nato pa se spet umaknil na sredino mize. Altus si ni mogel kaj, da se ne bi nasmehnil ko je opazil vprašanje na Leanninem obrazu.
"Ne, ne obvladujem tudi zraka," je dejal medtem ko se je usedel poleg nje in svojo naluknjano kovinsko kroglico začel polniti z zdrobljenimi lističi čaja. "Porcelan je sestavljen večinoma iz gline in tako je upravljanje z njim le malenkost zahtevnejše kot upravljanje s kamenjem. Vratca vitrine so iz stekla, in obrobljena z ebenovino. Ko enkrat znaš upravljati z rastlinami, les ni nobena težava, steklo pa je navsezadnje le posebna vrsta peska, spremenjena z veliko vročino, in zahteva toliko napora kot obvladovanje kristalov. Obvladovanje kovine pa je... ena od prednosti mojega položaja."
Še vedno muzajoč se, je sedaj polno kroglico potopil v skodelico vroče vode. Ni si mogel kaj, da mu ne bi na nek način ugajalo dejstvo, da ji je lahko pokazal manj uporabljane načine upravljanja z Zemljo. Bilo je kot da si jo je na vsak način želel očarati, in obvladovanje Zemlje je do sedaj delovalo.

((Srebrna igla drugače dejansko obstaja, če koga zanima si pogooglajte "Bai Hao Yinzhen"))

((Zakon, ful paše zraven. Btw, Altus ma ful dobro hišo. ))

Leanne je komaj uspelo zadržati vzdih presenečenja - tako razkošne in lepo opremljene sobe ni videla še svoj živi dan. Njene oči so begale od kamina do udobnih zof, ne da bi se mogle kjer koli ustaviti za dlje časa, toliko vtisov jo je preplavilo naenkrat.

Njegovemu povabilu, naj se počuti kot doma, bi težko ustregla dobesedno, saj je bila dih jemajoča dnevna soba vse preveč drugačna od male, okrogle sobice, ki so jo tako imenovali Leanne in njeni domači. Kljub temu pa si je lahkotno sezula čevlje in s spodvitimi nogami sedla na eno izmed zof. Bila je tako udobna, da se je Leanne počutila, kot bi plavala na oblaku. Če bi bila mačka, bi zagotovo v trenutku začela presti, tako pa se je zadovoljila s tem, da se je še naprej razgledovala po prostoru, pri čemer se ji je pred oči ponovno prikradel Altus.

Zdaj, ko se je počutila tako mirno, udobno in sproščeno, sploh ni mogla razumeti, kako je bila lahko še pred nekaj minutami v njegovi bližini tako živčna in vsa iz sebe. Že res, da je bil gospodar Zemlje in kot tak seveda izjemno sposoben in mogočen, a kar je Leanne v resnici najbolj očaralo na njem, so bile njegova pozornost, dobrosrčnost, odgovornost in občutek varnosti, ki ga je oddajal. Leanne je že ob sami misli nanj postalo nekoliko bolj vroče, zato si je lenobno slekla jopico in jo obesila čez naslonjalo zofe. A ravno, ko se je ponovno ozrla proti vratom, je skoznja stopil Altus, ob katerem je lahkotno lebdel kovinski vrč, iz katerega se je omamno kadilo. Leanne se je začudeno zastrmela v lebdeči vrč, a presenečenja še ni bilo konec. Steklena vrata vitrine s skodelicami so se na videz sama od sebe odprla, iz njih pa so poleteli porcelanasti pripomočki za pitje čaja in lahkotno pristali na mizici.

Leanne je njegovo početje opazovala z mešanico navdušenja in presenečenja, saj se je zdelo skoraj tako, kot bi bil poleg zemlje sposoben obvladovati tudi zrak. Očitno je Altus to prebral z njenega obraza in Leanne je pozorno vsrkala vase vsako njegovo besedo. "Še nikoli mi ni bilo na misel, v koliko različnih oblikah pravzaprav obstaja zemlja," je rekla in s pogledom zamišljeno ošinila kovinski čajnik, ki ga je Altus premikal, kot bi šlo za preprosto glineno skledico. Nato pa je njeno pozornost pritegnil blagodejen, a hkrati poživljujoč vonj, ki se je razlegel iz porcelanaste skledice s podolgovatimi belimi lističi. Ko je Altus skodelice napolnil s čajem, se je njihov vonj še okrepil."Mmmm," je zamrmrala Leanne in užitkarstko priprla oči. "Diši čudovito," se je nasmehnila, potem pa skodelico ponesla k ustom in previdno srknila. Okus je bil nežen in nekoliko sladek, hkrati pa osvežilen in poživljujoč - torej natano takšen, kakršnega si je Leanne zaželela.

"Počutim se, kot bi mi prebral misli, Altus. Natanko takšen čaj sem si zaželela! Najlepša hvala," je rekla nežno in mu namenila kar se da prijazen in hvaležen pogled, ki je nehote izdajal nekoliko več čustev, kot jih je bila Leanne pripravljena pokazati. "Ali obstaja kakšen način, na katerega se ti lahko odkupim za tvojo prijaznost?"

Vrtinec idej je zajel njegove misli, ko so njegovi možgani dojeli kaj je pravkar rekla. Moral bi biti impotenten, da ob tem ne bi dobil med tudi *tistih* idej. Čeprav z obrazno mimiko ni izražal ničesar, pa je za dolgo sekundo zaprl oči da ne bi z njimi izdal svojih misli.
Zberi se no! Če bi si dejansko želela kaj takega, tega nikoli ne bi rekla tako naravnost. Ali pač? Presneto, kaj pravzaprav sploh vem o njej? Njeno ime, da je prijazna in ljubi naravno, kako izgleda, kako prelepo se tista zelena tunika obija okrog njenih... Nehaj! Presneto, gostjo imaš v hiši, obnašaj se temu primerno! se je pokaral v mislih. Odprl je oči in jih prikoval na njene, medtem pa neopazno prekrižal noge.
"Veseli me, da ti je čaj všeč," je dejal kolikor vljudno je lahko, a nasmešek na njegovem obrazu je jasno kazal da je bila to vse prej kot neiskrena vljudnostna fraza. Še sam je skrnil požirek pijače in se prepustil močni aromi in rahlo sladkemu okusu. Čaj je bil sicer nesladkan, a poseben način sušenja listov Srebrne igle je povzročil da je bil čaj iz njenih listov bolj sladek kot navadno. Navadno bi kljub vsemu gosta vprašal če si želi sladkorja, vendar je v vihri občutkov na to pozabil, sedaj pa se mu glede na Leannino pohvalo ni zdelo potrebno.
"No..." je začel a se mu je za trenutek zataknilo. Hotel je že reči da ji misli pač ne zna brati, a si je premislil. S tem ji ne bi povedal nič novega, prav tako pa bi morda izpadel bolj zanimivo če tega ne bi izrecno zanikal.
Presneto, kako naj ji to povem? se je spraševal sam pri sebi. Nato je vseeno povedal kar mu je uspelo sestaviti do takrat, saj je tišina trajala sekundo predolgo da bi ne bila že očitna.
"No, rekla si da bi se rada naučila bolje upravljati z rastlinami. Do sredine popoldneva si lahko vzamem čas ne da bi pri tem zanemarjal katere od svojih dolžnosti. Najbolje se mi boš oddolžila če me boš pozorno poslušala in poskušala dati vse od sebe... In morda bom imel po tem še kakšno prošnjo."
Poskušal je svoj glas pripraviti do tega, da zadnji stavek ne bi zvenel preveč razkrivajoče, a mu ni popolnoma uspelo. Ena stvar je držala kot pribito: njegov diamantni oklep se je ob Leanne obnašal kot da bi bil iz peščenjaka.

Altus je za dolg trenutek pomolčal in Leanne je lahko le ugibala, kakšne misli se mu pletejo po glavi. Dvoumnosti svojega vprašanja se je zelo dobro zavedala, ni pa bila prepričana, ali ga bo tako razumel tudi Altus. Ali če ga bo tako sploh hotel razumeti... Sklonila je pogled in se rahlo ugriznila v ustnico. Njena izdajalska čustva so ji prigovarjala, naj mu da bolj očitno vedeti, kaj čuti do njega, a Leanne se do tega preprosto ni mogla pripraviti. Prvič zato, ker je imela z zapeljevanjem tako malo izkušenj, drugič pa zato, ker jo je tako skrbelo, kaj bi si o njej potem mislil Altus. Bi sploh še hotel biti njen prijatelj, ali bi se rahla vez, ki sta jo uspela navezati, strgala ob prvem sunku vetra?

Toda kljub njegovemu neprebojnemu vljudnostnemu oklepu se je Leanne od časa do časa vendarle zazdelo, da tudi Altus do nje ni povsem hladnokrven. Morda si je vse skupaj samo domišljala, a ni si mogla pomagati, da ne bi opazila, kako se je njegov pogled na njej pomudil nekoliko dlje kot običajno in kako iskren je bil nasmeh, ki ji ga je namenil kmalu za tem. Poleg tega je njegova tišina skoraj gotovo pomenila, da razmišlja, kaj bi ji odgovoril, torej je njeno vprašanje najbrž vendarle razumel kot dvoumno. Leanne se je trudila, da ji to ne bi vlilo preveč upanja, a si kljub temu ni mogla pomagati, da se ji na ustnice ne bi prikradel rahel nasmešek, ki kar ni hotel zbledeti.

Altusov odgovor je bil natanko takšen, kot ga je Leanne na tihem želela izvabiti iz njega. Zdaj bo z njim lahko preživela polovico dneva, pri čemer se bo naučila marsikaj novega, in kar je bilo še boljše: gotovo bo dobila še kakšno priložnost, da nekoliko razrahlja Altusov diamantni ovoj. Njegove zadnje besede so bile vsaj tako dvoumne kot Leannino vprašanje in če je Altus želel to prikriti, mu ni najbolje uspelo. Leannine oči so se za kratek trenutek radostno zaiskrile, potem pa se je ponovno zbrala in odložila prazno skodelico čaja.

"Dogovorjeno. Obljubim, da se bom potrudila in ne bom dopustila, da bosta ves tvoj trud in čas zaman. Če boš imel še kakšno prošnjo pa... se je le ne boj povedati," je rekla z mehkim glasom, ki ni prav preveč učinkovito prikrival Leanninih čustev. Da Altus ne bi opazil nežne rdečice, ki jo je pri tem oblila, je Leanne hitro vstala in pričela pospravljati skodelice, da bi jih nesla v kuhinjo. Ni bila sicer čisto prepričana, kaj si bo o tem mislil Altus, ampak navsezadnje je bil on tisti, ki jo je povabil, naj se pri njem počuti kot doma.

Sčasoma je spil svoj čaj in ni minila niti minuta, pa sta bili obe skodelici že v Leanninih dlaneh. Že se je namenila oditi skozi vrata ki so vodila v jedilnico in prek nje v kuhinjo, ko je Altus vstal, stopil do nje in položil dlan na njeno ramo.
"Prosim te, ni ti treba pospravljati. Navsezadnje si moja gostja," je dejal stvarno.
To rekoč sta krožnička in skodelici švignili iz Leanninih dlani, nato pa skupaj z vrčkom z mize odlebdela skozi prva in druga vrata, ki so se pred njimi odprla, in vse do pomivalnega korita. Tega ji sicer ni povedal, ampak vsako dopoldne in večer je prišel naokoli fant po imenu Derrys, ki je poskrbel da je bil dvorec čist in pospravljen, in trenutno ga še ni bilo ker je bilo pač še prezgodaj. Resda je bil Altus malce razvajen glede pospravljanja, a s svojim običajnim urnikom tako ali tako ne bi utegnil poskrbeti za vse. Že samo vrt je zahteval dobro uro dela z vsem pospravljanjem listja ter odpadlega sadja, zalivanjem rastlin, izboljševanjem prsti... in še to le s pomočjo obvladovanja Zemlje. Če bi vse počel na roko bi moral garati pol dneva, da sploh ne omenimo pospravljanja po dvorcu, ki je bil v dovolj velik za razvajeno in razkošja vajeno osemčlansko družino.
"Pridi, stopiva v atrij," je predlagal ter jo povedel skozi jedilnico. Stopil je mimo dolge ebenovinaste mize, obkrožene z desetimi stoli iz istega lesa in z vdelanimi blazinami iz črnega žameta, od katerih sta bila po dva vsak na svojem koncu, ostali pa so si po štirje v vrsti zrli nasproti na obeh koncih mize. Na teh pod mizo in stoli se je bočila zelena preproga, na kateri je bila izvezena upodobitev smaragdnega kristala, stene pa so bile iz žilastega belo-sivega marmorja. Vrata nasproti tistih skozi katera sta prišla so bila priprta in so vodila v kuhinjo. Troje velikih oken na desni je gledalo ven na posestvo in park preko njega, na levi pa so bila dvojna vrata iz stekla, ki so se odpirala na kvadratasto-oblikovan atrij. Stopila sta skozi slednja.
Sredi atrija je stal nekaj stoletij star hrast, ki se je dvigal skoraj do sredine drugega nadstropja, deblo pa je bilo tako široko da bi potrebovali štiri ljudi da bi ga objeli. Na levi in desni strani drevesa sta stali nizki klopci iz belega marmorja, ob zidovih pa so bile tlakovane potke iz istega materiala in pokrite z arkadami. Altus je odvedel svojo gostjo do najbližje, sedel nanjo, in s tal pobral želod.
"No, za začetek lahko poskusiš tole pripraviti do tega da vzklije," je dejal Leanne in ji podal želod. "Enako energijo kot uporabiš zato, da oživiš ovenel list, lahko usmeriš v mirujoče seme in mu pospešiš rast. No poskusi," ji je prigovarjal. Sicer je bila oblika energije resda enaka, vendar je bil način uporabe različen. Namesto da si v odmirajočih delih obnavljal energijo, si jo moral usmeriti tja, iz kjer so potem zrasli posamezni deli rastline. A tega se ni dalo naučiti z besedami. Vsak posameznik se je moral sam naučiti tovrstnega vpliva na naravo, in tudi Altus, čeprav je to sicer obvladal, je lahko le delil nasvete in pokazal kako to gre.

Čeprav se je Altus dotaknil njene rame samo zato, da bi jo ustavil, sta bila njegov dotik in bližina kljub temu prijetna. Skodelice so ji proti njeni volji lahkotno poletele iz dlani ter brez težav našle izhod iz sobe. Leanne jim je presenečeno sledila s pogledom – še vedno se namreč ni povsem navadila na moč, s kakršno je bil sposoben upravljati Altus.

»No, saj priznam, da mi jih ne bi uspelo pospraviti niti pol tako elegantno in hitro kot tebi,« se je nasmehnila, nato pa sledila Altusu, ki jo je začel voditi proti atriju. Stopila sta v razkošno in brezhibno pospravljeno jedilnico, ki se je po barvah in dekoraciji povsem skladala z dnevno sobo in najbrž tudi s preostalimi prostori v graščini. Leanne je opazila, da je na preprogi pod mizo upodobljen podoben smaragd, kot ga je videla nad kaminom v dnevni sobi. Spraševala se je, ali ima kakšen poseben pomen in ali je kako povezan z Altusovo družino, a sklenila je, da ga bo o tem vprašala nekoliko kasneje, saj sta ravno takrat zavila na levo in stopila v atrij.

Leanne je takoj začutila, da je kvadratno oblikovani prostor poln skrivnostne življenjske energije, in kmalu ji je tudi postalo jasno, zakaj: na sredi je namreč kraljeval starodaven hrast, katerega mogočnost in veličina sta ji v prvem trenutku dobesedno vzela dih.

»Kako je čudovit,« je dahnila in mu s pogledom sledila vse do vrha, nato pa pohitela za svojim gostiteljem ter sedla na klopco poleg njega. Opazovala ga je, kako je s tal pobral majhen želod in ji ga podal, pri čemer je pozorno sledila vsaki njegovi besedi. Ko je končal z razlago, je razumevajoče prikimala. »Nekaj podobnega sem nekoč že poskusila, le da je bilo seme posejano prav v zemljo in da mi je pri tem pomagala obvladovalka vode,« mu je povedala. A zavedala se je, da bo tokrat njena naloga precej težja, saj bo morala idealne pogoje za rast ustvariti na lastni dlani.

Leanne je zaprla oči, da bi se bolje zbrala, želod pa je nežno pridržala v napol razprti dlani. Vse svoje misli in energijo je usmerila v drobni čudež narave, pri čemer je začutila, kako se njena zemeljska moč začenja zgoščevati okoli njega. Njena dlan je oddajala toploto, ki se je nežno prebila skozi trdo lupino želoda ter pričela oživljati njegovo drobno srce. Obujanje rastline je sicer zahtevalo precej več napora in energije kot zdravljenje, a Leanne je v svojem početju tako uživala, da to niti malo ni načelo njene odločnosti. Nenadoma se ji je zazdelo, da se je želod v njeni dlani nekoliko zganil, tako, kot da bi oživel. Ob tem je Leannino srce začelo veselo razbijati in počasi je odprla oči, da bi videla, ali ji je uspelo.

Altus ni bil ravno presenečen, ko je Leanne omenila da je že poskušala vzpodbujati rast rastlin s pomočjo obvladovalke Vode, vendar pa mu je to potrdilo da si je resnično želela obvladati to veščino. Le pokimal ji je v znak razumevanja in da naj kar poskusi.
Ko je zaprla oči, mu je zastal dih. Že prej je bila lepa, a sedaj je njen obraz deloval spokojno, skorajda kakor v snu, kljub temu pa je bilo možno opaziti nekaj potez zbranosti in odločnosti. Prav zaželel si je da bi jo lahko videl spečo na mehkih rjuhah, ob čimer bi ji počasi kodral lase, obenem pa ga je zanimalo kakšna je izgledala v dvoboju. Čeprav je predvsem zadnjih nekaj let preziral nasilje, pa je bila občasna vaja nujna za ohranjanje ostrine. Prav tako pa je bila tukaj še resnica ki se jo je naučil od očeta: V boju se vedno pokaže prava narava ljudi. Strahopetci se izmikajo ali pa zbežijo. Možje časti so vljudni in pošteni in zelo redko izkoristijo nasprotnikovo trenutno šibkost za svojo premoč, saj bolj cenijo čast kot zmago. Taktiki se bojujejo samo tam kjer imajo prednost in vsako situacijo poskušajo obrniti sebi v prid. Nepridipravi se bojujejo umazano in najraje uporabljaje podle trike, ker so pogosto učinkoviti in hitro prenehajo boj...
A po drugi strani: zakaj bi se ubadal z bojem, če pa je bistveno raje mislil na malo drugačne vrste razgibavanje z njo?
Zberi se! se je discipliniral in stresel z glavo. Prisilil se je, da je gledal izključno na to kaj je počela.
Kolikor je lahko opazil, je prvi korak izvedla popolno: zbrala se je, osredotočila na samo tisto kar je počela, in usmerila svojo energijo v želod. Ko se je tudi sam osredotočil nanj je lahko čutil njeno energijo, kako si vtira pot skozi lupino v seme. Po nekaj trenutkih je zadela pravo točko, in seme se je spremenilo v kalček ter začelo rasti skozi plasti zaloge hranilnih snovi. A kaj ko je takoj zatem svojo pozornost umaknila in je dotok energije prenehal še preden bi majhno stebelce predrlo lupino. Altus je prijel njene dlani, sredi katerih je še vedno ležal navidez nespremenjen želod, v svoje.
"Zelo dobro ti je šlo," jo je pohvalil. "Prvi korak je vedno najtežji, kakor je tudi za želod najtežje prebiti lupino. Potem ko se to zgodi, je rast, dokler ima dovolj hrane v zemlji, mnogo manj zahtevna."
Gledal jo je v obraz, vendar ne le zato da bi bolje razumela njegove besede. Še vedno so njene dlani ležale na njegovih, in to dejstvo ga je napolnjevalo z nenavadnimi občutki, ter vzbujalo nenavadne želje...

Leanne se je sprva nekoliko razočarano zastrmela v nespremenjeni želod. Natanko je vedela, kaj se je zgodilo: ko je ugotovila, da ji je uspelo, je prezgodaj popustila koncentracijo in ker ji tokrat ni pomagala obvladovalka vode, se je rast klice zaradi njene napake prehitro ustavila. Leanne je upala, da Altus ne bo preveč razočaran nad njo in že mu je hotela razložiti, kaj se je zgodilo, ko so njene misli nenadoma odplavale povsem drugam.

Altus je njene sklenjene dlani namreč nežno objel s svojimi, pri čemer je začelo Leannino srce razbijati s podvojeno hitrostjo. Dotik njegovih močnih dlani je bil tako topel in prijeten, da je Leanne v trenutku začutila, kako njen obraz ponovno začenja dobivati barvo. Njegova pohvala bi jo v vsakem drugem trenutku nadvse razveselila, tokrat pa jo je slišala le na pol. Zasanjano je zrla v njegove oči. Kako so bile lahko tako tolpe in lepe? In ali se ji je samo zdelo, ali jo je tudi on gledal tako, kot bi čutil isto, kar je čudila ona? Nenadoma si je zaželela, da bi se lahko privila k njemu, ga pobožala po obrazu, začutila njegove ustnice na svojih... Nato pa je globoko vdihnila in se ponovno nekoliko spravila k sebi.

Še le tedaj so ji na ušesa počasi prikapljale njegove prejšnje besede in počasi je prikimala. "Res je," je rekla nežno, ne da bi pri tem prekinila njun očesni stik. "A pravijo tudi, da rastline zato, da lahko vzklijejo, potrebujejo še nekaj - ljubezen." Ob tem je Altusu podarila nasmeh, za katerega je upala, da mu bo vlil vsaj nekaj dvoma v to, ali je imela v mislih res le ljubezen do rastlin. Potem pa je počasi zaprla oči, čeprav je kljub zaprtim vekam pred seboj še vedno lahko videla Altusov plemeniti obraz. Toplota, ki je vela iz njegovih dlani in se je tako prijetno mešala z njeno, je bila premočna, da bi ji lahko spodletelo. Leanne se je morala le za kratek trenutek osredotočiti na drobno klico, in že je vedela, da ji bo tokrat uspelo. Kalček je pognal navzgor in brez težav prebil lupino, ki ga je obdajala, Leanne pa je počasi odprla oči. "Vidiš, koliko bolje mi je šlo zdaj?" se je nasmehnila in si hkrati zaželela, da bi se bilo enako lahko prebiti tudi skozi ovoj, ki je obdajal Altusovo srce.

Ta pogled...
Ta pogled, ki ga je prikoval na mestu. Ta pogled, ki je z nevidnimi verigami povezal njene oči z njegovimi. Ta pogled, ki je obljubljal toliko... In nato konec. Ko je zaprla oči in se spet zbrala, bi Altus najraje glasno ugovarjal. A kljub prvotni želji je videl prednost v tej situaciji. Vedel je, da je vmes nekaj govorila, a slišal je le zadnjo besedo: Ljubezen. Lahko je čutil moč, ki je vela skozi njene roke in v notranjost želoda, in k njej pridružil še nekaj svoje, s tem da jo je usmeril v tisti del, ki je bolj ležal obvladovalcem Vode. Ni mu bilo treba pogledati, da bi se prepričal da bo uspelo. Namesto tega je svoje misli posvetil nečemu drugemu.
Bi, ali ne bi? Smem, ali ne smem? Si tega želi toliko kot jaz?
"...bolje mi je šlo zdaj?"
Leannin glas je prekinil njegove misli. Njuna pogleda sta se zopet srečala. A tokrat nista zrla drug drugemu v dno duše za dlje kot sekundo. Naslednji trenutek se je Altus namreč že zganil proti njej. Z desnico je objel njen tilnik, z levico njeno desno lice, jo potegnil k sebi in pritisnil svoje ustnice na njene. Tako zelo si je je želel, da se je za trenutek ustrašil da jo poljublja premočno, a takoj zatem je ta misel zbledela z njegovega uma, tako kot vsaka druga. Obstajala je le svilena mehkoba njenih ustnic in fantastičen občutek njihovega dotika na njegovih...

Leanne ni takoj umaknila rok, ki so jih oklepale Altusove dlani. Preprosto ni jih mogla. Njeni dvomi in strahovi so iz trenutka v trenutek bolj bledeli in vedela je, da ne bo mogla zapustiti tega kraja, ne da bi mu povedala, kaj čuti. Altusa nenadoma ni več videla kot nedostopnega gospodarja Zemlje, ampak kot človeka, ki ima pravico ljubiti in biti ljubljen, prav tako kot vsak drug. Ne da bi pomislila, kaj dela, je vso toploto in pozornost, ki jo je prej namenjala želodu, usmerila k Altusu. In takoj, ko je odprla oči, je vedela, da je dosegla njegovo srce.

Njune oči so se staknile le za trenutek, potem pa jo je potegnil k sebi in njegove ustnice so našle njene. Poljubljal jo je silovito, skoraj grobo, a v Leanne je to sprožilo val strasti, ki je ni občutila še nikoli. Prižela se je bližje k njemu in svoje roke ovila okoli njega. Povsem se je prepustila čarobni moči njegovega poljuba in njegove bližine, počutila se je, kot bi letela in hkrati padala, a ni se bala, da bi se ranila, saj je vedela, da jo bo na koncu ujel On.

Ni vedela, koliko časa je minilo, preden sta poljub končno prekinila, a bilo ji je vseeno. Od silovitih čustev in nepopisne sreče se ji je tako vrtelo, da bi skoraj izgubila zavest. "Oh, Altus," je bilo vse, kar je bila v tem trenutku zmožna zašepetati, potem pa ga je tesno objela in svojo glavo naslonila na njegovo ramo, da bi se ji vsaj malo nehalo vrteti. Še vedno kar ni mogla verjeti, da se ji to res dogaja, a njena čustva so bila vse preveč močna in živa, da bi šlo lahko za sanje.

((Tole si pa tako lepo napisala, da me je spomnilo na (po mojem mnenju) najlepšo skladbo na svetu: https://www.youtube.com/watch?v=oSHcE0oTk30&feature=related Leanne, I love your writing. ))

Njene oči so bile kot dva olivna aventurina, njeni lasje kot razžarjen baker. Njene ustnice so bile kot svila, njene dlani kot žamet. Njen objem je bil kot val morja, ki zalije žejnega v puščavi. Tudi ko so se njune ustnice razmaknile, se objem ni končal. Desnica je zdrsnila z vratu, se ovila okrog njenega pasu in jo pritisnila bližje k njemu. Levica je zdrsnila z lica in ljubeče kodrala njene lase, medtem ko se je Leanne naslonila nanj. Pritisnil je svoje lice ob njeno in se skorajda stopil v njeni mehkobi in toploti.
"Oh, Altus..."
Še nikoli mu njegovo lastno ime delovalo tako blago-zveneče, dokler ga ni slišal z njenim glasom. Pravzaprav se mu je vedno bolj dozdevalo da je vsakršen zvok ki ga ne spremlja njen glas nekako manj od tega kar bi lahko bil. Da je vsak gozd ali travnik nekako prazen če nje ni v njem. Da je vsaka luč zatemnjena, da je vsako jezero zamrznjeno...
Ne, se je obvladal. Ni se hotel znova spomniti tistih sanj. To je bil srečen trenutek, ne pa čas za spomine na moraste sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Raje se je še bolj stisnil k soncu svojega življenja in se utapljal v omamnem vonju njenih las. Imel je občutek da bi lahko za vedno ostal točno tam kjer je bil. Marmorna klop se sploh ni zdela neudobna ali hladna, čeprav bi navadno se. Vetra v atrij ni bilo, saj je bil ograjen z vseh štirih strani, vendar tudi sonce še ni pogledalo čez streho. A kljub temu mu je bilo ob njej toplo in prijetno. Ko jo je držal v svojem objemu in ljubkoval z dlanmi se je zdelo, da je vse tako kot mora biti. Verjetno je bil to trenutek, za katerega bi večina ljudi menila da bi lahko umrli srečni. A za Altusa to ni čisto držalo; kajti če bi ta trenutek preminil, bi obžaloval da Leanne ni spoznal že prej in da nista skupaj preživela več časa. Tako sta sedela na marmorni plošči in se objemala, medtem ko je drobno stebelce z dvema malima listkoma ležalo na travi malo stran in so odločilo počasi pognati korenine v rodovitno prst...
"Leanne," je dejal počasi, kakor da bi napačna beseda lahko razkrila da so bile vse skupaj le sanje. Njeno ime na njegovih ustnicah je bilo kot ime božanstva, ne izgovorjeno naglas, ampak zašepetano v tihi molitvi in upanju na uresničitev.
"Jaz... hočem reči..." Ni in ni mu šlo iz ust. Imel je toliko idej kaj bi rekel, a se nobena ni zdela primerna. Živeti brez tebe je kot drevo ki raste v puščavi? Ne, preveč nejasno, sploh pa tudi v puščavi rastejo drevesa, le da so majhna in bodičasta. Zate bi uničil vsak dragulj na svetu? Ne, preveč osladno, sploh pa bi lahko kadarkoli naredil nove, torej brezpredmetno... Na koncu se je odločil za preprosto, neolepšano resnico:
"Ljubim te."

((Yay, veš sem vesela, da ti je bil všeč! Tale tvoj post je pa res tooook lep...<3 In pesem tudi! Sem jo poslušala, medtem ko sem pisala odgovor... ))

Leanne je uspelo vsaj za silo obvladati vrtoglavico, še vedno pa je imela občutek, da leti - od sreče, ljubezni, na krilih svojega angela, ki jo je zdaj nežno stisnil še bližje k sebi. Medtem ko se je njegova roka igrala z njenimi lasmi, se je Leanne z licem ljubeče podrgnila ob njegovo in ga objela še tesneje. Kako je lahko tako dolgo preživela brez njega? Kako je sploh lahko obstajala brez njega, brez svojega angela, ki jo je naučil leteti? Ničesar drugega si ni več želela, kot njegove bližine, njegove sreče, njegove ljubezni...
"Leanne."
Njegov glas se ji je že od prvega trenutka zdel tako lep, da bi ga lahko poslušala ves čas, pa čeprav bi govoril samo o vremenu. A zdaj, ko je izgovoril njeno ime, je bil tako poln ljubezni in hrepenenja, da je Leanne pozabila na ves ostali svet okoli sebe. Nežno se je odmaknila od njega, ravno toliko, da mu je lahko pogledala v oči. V te prelepe, zlate oči, ki so zrle vanjo s tolikšno ljubeznijo. In nato je ponovno zaslišala njegov glas, ki je izgovoril najlepše besede, kar jih je Leanne kdaj slišala.
"Ljubim te."
Čustva, ki so jo ob tem preplavila, so bila neopisljiva. Njene oči so se od sreče napolnile s solzami, desnico pa je iztegnila proti njemu in ga nežno pobožala po obrazu, kot bi se hotela še enkrat prepričati, da je resnično tukaj, pri njej, in da ni le privid.
"Tudi jaz te ljubim, Altus," je rekla iz največjih globin svojega srca, potem pa se je sklonila še bližje k njemu in tik ob njegovih ustnicah še enkrat zašepetala: "Ljubim." In nato so se njene ustnice ponovno staknile z njegovimi. Njen poljub je bil nežen, a tako poln ljubezni in miline kot Leannino srce. S prsti je potovala skozi Altusove dolge, svilnate lase in se ponovno privila k njemu, da bi se še bolj naužila božanskega občutka, s katerim jo je navdajala njegova bližina. Želela si je, da bi bilo tako kot v nekaterih zgodbah in bi ta trenutek trajal večno. A karkoli bi se zgodilo, je vedela, da bodo v njenem srcu vedno odzvanjale njegove zadnje besede.

((Še ena krasna: https://www.youtube.com/watch?v=edbuhwrKBXY&feature=related ^^))

Bal se je že, da jo bo njegova izpoved preplašila. Da bi bila njegova čustva vendarle enostranska in da bi na njeni strani šlo za le nekakšno naklonjenost in privlačnost. Toda vsakršen dvom je izpuhtel v nič ko je izrekla tiste besede. Besede, na katere si ni drznil upati, a si jih je želel bolj kot karkoli.
"Tudi jaz te ljubim, Altus."
Svet se je stemnil dokler ni obstajala le še ona. In nato se je podoba pred njegovimi očmi zlomila, kakor da bi bila iz stekla, in svet se je bleščal kakor da bi bili trava in listi iz smaragda, ter bele marmorne stene iz diamanta. Njene oči so bile kot dva svetleča peridota, njeni lasje kot bi bili izklesani iz rubinov, njene ustnice kot iz rožnatega alabastra. Vse je bilo tako bleščeče, da je komaj gledal. Šele ko je poskusil zapreti oči je dojel, da so bile že zaprte. Nagonsko so se zaprle ko ga je poljubila, pol stoletja nazaj, ali pa je bil to le delček sekunde? Občutka za čas sploh več ni imel, pa tudi če bi ga, se nanj ne bi oziral. Mar ni čas začel obstajati šele ko so si ga izmislili ljudje? Mar ni za naravo obstajal le neskončen ciklus dneva in noči, ter štirih letnih časov?
Vrnil ji je poljub, najbolj nežen kar ga je ta trenutek premogel, a še vedno silovitejši in bolj vztrajen od njenega. Preveč si jo je želel, in prevečkrat je že sanjal o tem trenutku da bi brzdal svoje občutke. Drsenje njenih ustnic ob njegove, objemanje njenih ustnic z lastnimi, njegove dlani ki so jo privijale k njegovemu telesu, ne močno temveč silovito, a hkrati nežno...
Ko je ni bilo ob njem je hrepenel po njeni prisotnosti, in čeravno si jo je želel tudi telesno, je imel občutek, da bi bil lahko popolnoma srečen tudi če bi se do konca življenja le pogovarjal z njo in zrl v njene čudovite oči. Sedaj je bilo drugače. Sedaj si je želel da bi jo lahko do konca sveta poljubljal, čutil njene ustnice na svojih, in čeravno se lepota njenih oči ni zmanjšala, pa so postali trenutki ko so bile njune oči zaprte najlepši. Vid je prenehal biti glavno čutilo, zakaj zamenjal ga je otip. Dotika njenih ustnic vid ali sluh nikoli ne bi mogla opisati niti pol tako dobro kot otip, in Altus ni našel primerne primerjave. Prej jih je opisal s "svilene", vendar so bile kljub nežnosti bolj čvrste od svile. Tudi žamet se ni mogel kosati z njimi, ali brokat, ali karkoli na kar bi se še lahko takrat spomnil. Bile so njene ustnice, in to je bilo samo po sebi nad zmožnostmi primerjave navadnih smrtnikov...

((O ja, te tudi kar ne morem nehat poslušat...<3 Btw, oprosti da je dolgo trajalo, samo zdele sem res zelo zasedena in bom najbrž še do naslednjega petka, pol bo pa upam da bolš. ))

Svetlo sonce, ki je posijalo skozi okna atrija, je naznanjalo, da je čas za sanje že davno mimo. A za Leanne to še zdaleč ni držalo – njene sanje so se tega dne šele začele in še tako močno sonce jih ne bi moglo pregnati. Altusov poljub je bil nežen, a hkrati silovit in neustavljiv, zaradi česar je Leannino telo spreletel prijeten drget. Njegova komaj zadržana strast in je godila bolj, kot si je upala priznati in nenadoma si je zaželela, da bi jo stisnil k sebi še močneje, poljubljal še bolj strastno, da bi povsem pozabila na ves svet in obstajala le še eden za drugega…

A globoko v sebi je vendarle čutila, da ju ne sme popolnoma pogoltniti že prvi plamen strasti. Tako kot cvetlica je tudi ljubezen potrebovala več časa, da se razvije in zacveti, pa čeprav je bila tako čudovita in neustavljiva kot ljubezen med Altusom in njo. Tako lepa in popolna... Ljubeče je ovila roke okoli Altusovega vratu in se prepustila nebeškemu občutku njegovega poljuba, vse dokler ga počasi vendarle ni prekinila. Ljubila ga je bolj kot vse na svetu, želela si ga je, hotela je biti samo njegova… a ta občutek je bil zanjo nekaj tako novega in nepoznanega, da se ga je kljub vsemu kar malce prestrašila. Še nikoli prej nikogar ni poljubila, kaj šele kaj drugega. Zato vendarle ni hotela preveč podžigati Altusove strasti, pa če ji je bila še tako všeč. Nežno ga je objela, potem pa se je nekoliko odmaknila od njega in ga prijela za roke. Pri tem je začutila, da jo je nekaj požgečkalo po nogi in ko je pogledala navzdol, je zagledala drobno stebelce z nekaj lističi, ki je veselo poganjalo v višino.

»Veš, kaj bi lahko naredila z njim?« se je nenadoma domislila. »Tukaj zanj ne bo dovolj prostora, zato bi ga lahko presadila na kakšno skrivno mesto v parku. Da se bova vsakič, ko ga bova videla, spomnila tega dneva. In najine ljubezni,« je rekla nekoliko tišje ter pri tem ljubeče stisnila Altusove dlani.

((Oproščam se da sem te pustil dolgo čakati. V znak dobre vere ti ponujam še en link z zares krasno glasbo: https://www.youtube.com/watch?v=8kl1Q0ApSAA&feature=related ))

Tako kot vse na svetu, se je moral tudi ta poljub nekoč končati. Navsezadnje so bili le diamanti večni. In čeravno je Altus do te kamnine gojil posebno navezanost, pa ni bil sam iz nje, niti ni bila to Leanne. In pravzaprav si niti ni želel biti. Kajti čeprav bi bila tedaj njegova koža neuničljiva, tedaj ne bi mogel čutiti njenega dotika.
Diamant je kamen, in kamen je mrtev. Ogreje se, ko ga stisneš v pest in mu ponudiš toploto lastnega telesa, a v zameno ponudi le svojo hladno površino.
Popustil je svoj prijem in pustil Leanne da se je malenkost odmaknila od njega. Ni si je želel spustiti, nasprotno, objemal bi jo do konca sveta, a hkrati si je ni upal zadržati da je ne bi preplašil.
Šele ko je začela govoriti je pogled usmeril navzdol, kjer je iz želoda že zraslo majhno stebelce z dvema listkoma, z nasprotnega konca pa nekaj koreninic. Zanimivo, kako nepomemben je postal želod, s tem pa urjenje Leanninih veščin, po enem samem poljubu. No ja, pravzaprav jih je bilo več, a Altus že po prvem ni več mislil na želod.
»Tukaj zanj ne bo dovolj prostora, zato bi ga lahko presadila na kakšno skrivno mesto v parku. Da se bova vsakič, ko ga bova videla, spomnila tega dneva. In najine ljubezni.«
Na njen predlog in gesto je odvrnil z lastnim stiskom dlani in kratkim kimljajem. Resda si ni želel prekiniti trenutnega početja zavoljo želoda, a bilo mu je jasno da to ni bil glavni razlog zakaj se je Leanne ustavila. Pravzaprav, zakaj pa ne, navsezadnje, si je mislil. Vstal je, pobral kalček in ponudil Leanne roko.
"Mlado drevo je dober simbol za ljubezen," se je strinjal. "Vztrajno raste in raste, in dokler ima dovolj hranilnih snovi nikoli ne umre." Pritisnil ji je še en kratek poljub na ustnice, nato pa dodal:
"Najbolje da se odpraviva čimprej, preden dobro požene korenine. Imaš kakšen kraj v mislih, ali ga poskusiva poiskat na slepo?"