Leannin dom

Leanne živi skupaj s svojima staršema v majhni hiši na obrobju Elementalisa. Njihovo domovanje je povsem prekrito z bršljanom, tako da je na prvi pogled bolj podobno gori iz bršljana kot človeškemu bivališču, a družina Silvanijevih to naravnost obožuje. Okoli hiše se razteza velik in čudovit vrt, poln najrazličnejših cvetlic in sadnih dreves, pa tudi užitne zelenjave. Sredi vrta je celo manjši vodomet, ki v vročih poletnih dneh oddaja prijeten hlad. V okolici hiše živijo številne živali, kot so ptice, srne, zajci veverice in ježi, ki pa so Leanne in njene družine tako navajne, da se jih sploh ne bojijo. Poleg njih ima Leanne tudi pravo hišno ljubljenko - oranžno-belo muco Lavinio z nekoliko daljšo dlako in košatim repom, ki Leanne doma spremlja na skoraj vsakem koraku.

Njegova prva naloga je bila jasna, to mu je povedal že Altus. Čeprav ni bil družabno bitje in še manj pustolovsko, se je moral seznaniti s pripadniki svojega elementa, saj bi drugače lahko v svetišče Zemlje zahajali vsi, ne da bi Sildur to sploh vedel. Koristno je poznati nekaj ljudi, saj čista osama nikoli ne koristi. Zaradi te naloge je Sildur ta dan vstal že zelo zgodaj, na hitro pojedel manjši zajtrk, se odel v svoja svečeniška oblačila in krenil proti belemu mestu.
Jutra so mu bila neopisljivo lepa, v njih je užival bolj kot v kateremkoli drugem delu dneva in če je le utegnil, je vstal že zelo zgodaj in užival v teh kratkih uricah sončnega vzhoda. Počasi je korakal med zelenimi nasadi borovcev in cipres na eni in dišečimi cvetlicami na drugi strani poti, ne da bi ga motili ljudje, ki jih tako zgodaj še ni bilo na spregled. Bližje je bil Elementalisu, bolj se je moč narave umikala in bolj močni so postajali drugi elementi, ki so se v središču mesta stapljali v celoto. Visok beli zid je obdajal mesto in takoj za njim se je pot razcepila na mnoge uličice. Osrednja je bila glavna in je nedvomno vodila do Belega trga, kjer je pred kratkim potekal Poletni festival, ostale pa so prodirale med manjšimi hišami in so bile po svoje še privlačnejše. Sildur je poprijel za dolgo palico, ki jo je kot svečenik vselej nosil s seboj in se podal po eni stranskih poti, ter obenem opazoval mimobežeče hiše. Bile so si tako podobne, a vendarle tako različne. Kjer so bivali običajni ljudje, so bile zgolj bele z okni in vrati, kjer pa je bival prebivalec kakšnega elementa, pa so pročelja krasili simboli vode, zraka, ognja ali zemlje. Ena hiša je bila porisana z modrimi kapljami, polknice so bile modrikaste, na vrtu pa se je razširjal velik bazen. Spet druga je bila iz rdečkastega kamna in tretja iz rjavega.
Elemenentalis je bil nekaj posebnega, elementi so tukaj bivali v sožitju in to je bilo potrebno obdržati. Spomnil se je Altusovih besedah iz paviljonov in si že stotič prisegel, da jih bo poskušal udejaniti. Zemlja brez Vode nebi uspevala, Voda brez Zraka ne bi uspevala in Ogenj... Tudi Ogenj je prinašal življenje, toploto in dom.

Tiho je zavzdihnil, ko je zavil okrog velikanske kvadratne hiše, katere stranica je štrlela prečno na ozko kamnito ulico in nenadoma zagledal majhno hišo, ki mu je padla v oči. Bolj kot na hišo ga je spominjala na goro bršljana, saj je bila njena zunanjost povsem prekrita s tem zelenjem. Ko se je hiši približal, je za njo opazil prelep vrt z vodometom in čivkanjem raznovrstnih ptic in njegovo srce se je razvedrilo. Šel je že mimo nekaterih "zemeljskih" hiš, a ga ni nobena prevzela tako globoko kot ta. Brez pravega zavedanja je odkorakal do majhnih lesenih vrat in mislil potrkati, kar se je zadnji trenutek ustavil. Poglej nebo, dan se je komaj začenjal in ti bi že vdiral k neznancem. Kakšna nespametnost se te loteva. V njem se je bil pravi boj, ko je tako na pragu tuhtal, a še preden bi karkoli storil, so vrata sama od sebe zaškrtala in pred njim se je znašla mladenka, ki jo je že poznal. "Leanne" je rahlo zmedeno izustil in se hip zatem nasmehnil. "Oprosti če sem te prestrašil, zadnje čase postajam vse bolj zmeden. Obiskal te bom ob primernejši uri, če ti je prav." Napravil je korak nazaj, a ga je neznana sila delala silno okornega. Te oči, kako so lepe mu je švignilo po glavi, ko je opazoval par prijaznih zelenih oči, ki je zrl vanj. "Tvoje oči me spominjajo na globok tolmun visoko v gorah, svež kot jutranja rosa in čist kot novorojen mladič." Bil je navajen povedati vse, kar se mu je podilo po glavi, zato tudi teh besed ni zadržal zase.

Leanne je oboževala zgodnja jutra, ko je še skoraj vse spalo in se je vse mesto zdelo veliko bolj mirno in spokjno, kot je bilo v resnici. Zato je skoraj vsako jutro naredila obhod po domačem vrtu, prvič zato, da bi se naužila njegove lepote, drugič pa zato, da bi preverila, kako je z njihovimi živalmi in rastlinami ter jim po potrebi pomagala.

Tudi to jutro ni bilo izjema, a ko je odprla vhodna vrata in hotela stopiti skoznja, bi se skoraj zalela v moškega, ki je stal pred njimi. Leanne je prestrašeno zajela sapo in se že hotela zateči nazaj v varno notranjost hiše, ko je zgodnjega obiskovalca nenadoma prepoznala.

"Sildur, si to ti?" ga je vprašala z glasom, v katerem se je risala sled dvoma. Čeprav je imela Leanne izvrsten spomin za imena, je bil Sildur vendarle oblečen povsem drugače, kot nazadnje, ko ga je videla. "Je že v redu," se je nasmehnila, ko se ji je opravičil. "Samo presenetil si me, in moram priznati, da te nisem takoj prepoznala." Nameravala je še dodati, naj ne skrbi, saj ura zajo ni prezgodnja, ko jo je popolnoma zmedel njegov kompliment. Ne samo, da je bil nenavaden, bil je tudi povsem nepričakovan in je zato Leanne za trenutek povsem vzel dar govora. Nekoliko zmedeno se je nasmehnila in povesila pogled. "Oh... hvala," je zamrmrala tiho, pri čemer ji je po glavi rojil cel kup misli.

Me je prišel obiskat zato, ker sem mu všeč? Ampak, kako naj mu povem, da moje srce bije za nekoga drugega, in to povrhu vsega za njegovega starega prijatelja? Le upala je lahko, da je bil razlog Sildurjevega obiska kaj drugega in da je tisto o njenih očeh povedal pač zato, ker je želel biti prijazen. Vsekakor ga ni mogla pustiti kar takole čakati na vhodu, v hišo pa ga tudi ni hotela povabiti, saj sta njena starša še spala. Tako je za seboj tiho zaprla vrata in ga po vrtni potki popeljala do bližnjega vodometa, v katerem so se ravno kopale taščice. Sedla je na eno izmed klopc, ki so ga obkrožale, in Sildurju pomignila, naj prisede.

"Vedno jih tako rada opazujem, ko se kopajo," je rekla smehljaje in za trenutek ali dva še spremljala živahne taščice, potem pa se je ponovno ozrla k Sildurju, tokrat pripravljena prav na vse. "Torej Sildur, čemu se imam zahvaliti, da si me prišel obiskat ob tako zgodnji uri?"

"Se ne čudim, nova služba me je precej spremenila" ji je prijazno odvrnil in na kratko pogledal svoja oblačila, ki so se precej razlikovala od prejšnjih. Medtem ko je nekdaj nosil preproste zelene plašče in valovite črne lase, je zdaj bila njegova oprava bolj pisana. Preko zelenkastega plašča si je nadel rjavkast brezrokavnik, vselej ga je spremljala svečeniška palica in lase si je pogosteje spenjal za ušesi.
Telesna sprememba je bila še najmanj pomembna zanj, saj je več pozornosti namenjal duhovni spremembi. Poskušal se je še bolj povezati z zemljo in naravo, spregovoriti v jasnejšem in bolj konkretnem glasu in predvsem spremeniti ljudi. Najprej se je lotil pripadnikov lastnega elementa, saj so ti bili že od nekdaj povezani z zemljo, a so se ji nekateri žal preveč oddaljili.

"Prav" je tiho zamrmral, ko ga je Leanne odvedla proti majhnemu vrtu s prelepo fontano in tiho ji je sledil. Ko je sedel na kamnito klopco, se je poglobil v ptičje petje in razmišljal o tem, kako naj začne njun pogovor. "Predvsem moji novi službi. Za svetišče skrbim z vso ljubeznijo, ampak to je premalo. Preveč pripadnikov našega elementa se je odmaknilo od narave, preveč se zatekajo med kamen in pozabljajo na svoje korenine. Potreboval bi nekoga, ki bi mi jih pomagal vračati k naravi. Najprej sem prišel k tebi, ker me je tvoje sočutje do ptičke ganilo in zazdelo se mi je, da bi lahko dobro sodelovala." Utihnil je in se prepustil ptičjemu čivkanju, ki je nekoliko zmanjšalo cmok v njegovem grlu.
Prvič v življenju so ga obdajali tuji občutki, ki so mu bili nenavadni in nekoliko neprijetni, a ni se jim mogel upreti. Narekovali so mu, naj se približa dekletu in ji pove nekaj lepih besed, a razum mu je tega branil. "Poleg tega pa je še nekaj." To je spregovoril precej tišje in zdaj se je zazrl proti Leanne, ki je sedela nedaleč stran. Imela je tako lep okrogel obrazek in nežne poteze, da mu je kar jemalo besede. V življenju je že srečal precej žensk, a nobena ni bila zanj drugega kot mimoidoča oseba, ki poseljuje ta svet. Vso ljubezen je naklonil živalim in rastlinam, te so mu predstavljale vso radost in nikdar ni pričakoval kaj drugega. A zdaj se je to spremenilo. Vse pogosteje je razmišljal o tej deklici, pogosto je sanjal o njej in kadar se je poskušal v svetišču osredotočiti, so mu misli odtavale k tistemu večeru, ko jo je prvič spoznal.

"Ne vem kako ti naj povem, ampak že od prvega srečanja si mi prirastla k srcu. Tvoja nežnost prekaša vso lepoto, kar sem jo videl in priznati ti moram, da ne mine dan, da ne bi pomislil nate. Občutki me begajo, saj sem doslej ljubil samo naravo, zdaj pa mi ta polzi med prsti. Ne vem, kaj se mi dogaja." Globoko je zavdihnil in sklonil pogled. "Od tebe ne pričakujem ničesar, vesel pa bi bil, če bi bila prijatelja. Morda sem bil predolgo sam in si želim zgolj človeške bližine." Čeprav to ni povsem držalo, je bilo v njegovih besedah nekaj resnice in upal je, da ni izpadel preveč vsiljivo.

Leanne je pozorno sledila Sildurjevim besedam in prikimavala v znak, da ga posluša. Kljub temu pa njegove prošnje ni popolnoma razumela. Kaj natanko je imel v mislih s tem, da bi jih pomagala vračati nazaj k naravi? Ena od Leanninih dobrih (ali pa morda tudi slabih) značajskih lastnosti je bila, da je o ljudeh okoli sebe vedno mislila dobro. Tudi, če so kdaj naredili kaj slabega, jih ni obsojala, temveč jih je poskušala razumeti ali jim na prijazen način pomagati, da bi svoje ravnanje spremenili. Čeprav sama nikoli ne bi mogla preživeti brez lepote narave, je torej povsem sprejela dejstvo, da se vsi ljudje z naravo ne čutijo povezani tako zelo kot ona in si zato morda želijo živeti nekoliko bolj odmaknjeno od nje. Ta odločitev je sama po sebi ni motila, skrbelo pa jo je, kaj bi se zgodilo, če bi ti ljudje z naravo začeli ravnati nemarno ali jo onesnaževati. Ampak, zakaj bi kdo sploh hotel onesnaževati nekaj tako lepega, kot je narava? Leanne se je zdelo to povsem nepredstavljivo in ravno je hotela prositi Sildurja, naj ji malo natančneje razloži, kar ima v mislih, ko je novopečeni svečenik omenil, da ga je k njej pripeljalo še nekaj drugega kot njegovo poslanstvo.

Kmalu je spoznala, da so se njeni strahovi uresničili: Sildur je res nekaj čutil do nje in in njegove besede so jo globoko ganile. Pri srcu ji je postalo tako težko, kot že dolgo ne - najbolj od vsega se je namreč bala tega, da bi koga prizadela, zdaj pa bo najbrž morala storiti prav to. Na srečo je Sildur na koncu omenil, da sta lahko samo prijatelja, in čeprav Leanne ni vedela, kako iskren je bil z njo, so jo njegove besede vendarle nekoliko pomirile.

"Oh Sildur, seveda sva lahko prijatelja," je rekla in se mu skušala nasmehniti, čeprav so se ji v očeh lesketale solze. "Samo... bojim se, da do tebe ne čutim enako, kot ti do mene. Moje srce pripada nekomu drugemu," je rekla s skrhanim glasom, potem pa si je obrisala solze in se prisilila, da mu je pogledala v oči. "Oprosti, res te nisem hotela prizadeti," je zašepetala.