Klifi

Vstala je še pred sončnim vzhodom. Kakor vedno. Oboževala je barve sončnega vzhoda, čeprav ni imel nikakršne veze z njo. vendar so ji barve bile magične in nekako je bila ponosna na naravo, česa je sposobna. Danes je nameravala hoditi okoli morske gladine. Morje - voda jo je še bolj pomirjalo kakor vzhod in narava (splošno) sama. Rana ura, zlata ura; pravijo. Najbrž je pri njej nekako to držalo, saj je redkokdaj vstala po sončnem vzhodu. Oblečeno je imela preprosto svetlo modro obleko - segala ji je do kolen. Vedro se je odpravila proti klifom, ki so bili oddaljeni vsaj kakšno uro (če ne še več. Gemina nikoli ni imela dobrega občutka za čas) od njenega domovanja.

Hodila je bosa (kakor večina časa, razen kadar je v mestu..). Pot težka ali ne? Mogoče na določene trenutke, čeprav je bila Gemina večino vrst poti že navajena. Vendar nikoli nisi vedel ali slutil, kdaj boš stopil na oster kamenček ali premalo dvignil nogo, ko prestopaš skalo. Točnega časa hoje ni vedela, le dolgo se ji je zdelo kakor vedno, ko je nekam odšla. Nazaj pa ji je minilo popolnoma prehitro.

Počasi in tiho se je sprehodila do roba klifa (ko je prišla do klifa). Mirno se usedla in z rokami objela kolena. Bilo je tik pred vzhodom. Videlo se je že rdeče-oranžno nebo, na robu morja. In počasi ( v bistvu dokaj hitro) se je sonce začelo dvigati izza mogočne vode. Vidno si je oddahnila, ker je prišla še ob pravem času, nato pa se prepustila užitku barv. Vse dokler ni ostala samo še rumeno-oranžna barva in je sonce bilo že dokaj visoko na nebu. Pogled je preusmerila v mogočno modrino pod seboj. Bila je mirna in sproščena. Vse dokler ni zaslišala škripanje peska pod nogami..

[Aenea]

Aenea se je počasi približevala enemu njenih najljubših mest za opazovanje sončnega vzhoda, za to je vstala še posebaj zgodaj. Stopala je po hitrih in vedno elegantnih tihih korakih, pod njenimi nogami se je slišalo le tiho škripanje peska. Temo je že rezala oranžna svetloba, ki si je prodirala pot do neba. Počasi so se zaslišali lahni jutranji valovi, ki se jih je ob bonaci zelo poredko slišalo. Njena rahla obleka zabrisano zelenih barv ji je sanjajoče zaplapolala v vetru, kot pa tudi njeni vedno razpuščeni kodri, katere prameni so ji vedno padali na obraz. Ko je prišla do klifa je najprej zaprla oči in globoko vzdihnila svež morski zrak, ki ji je segal vse tja do prstov na nogah. Stopila je korak naprej in odprla oči, na njenem najljubšem mestu prav tam kjer je sedela vsako jutro je sedelo drugo dekle, ki je že opazovalo sončni zahod. Vanjo je nezaupljivo zapičila pogled, da ga je gotovo začutilo na svojiem hrbtu. Aenea ni hotela začeti kakšnega pretepa ali prepira ampak svoje mesto je hotela. Njene obrvi so se zvile v dve navzdol obrnjeni gubi.

K vragu, da ni vedela kaj naj ji reče. Čutila je njen oster pogleda na hrbtu. Obrnila se je, da bi pač videla kdo je in si v tistem istem trenutku zaželela, da se ne bi obrnila. Neznankin pogled je bil dovolj oster, da je lahko vedela, da ji nekaj pač ni pogodu in da ji ona (Gemina) stoji v napoto. Ali pač nekaj. Hkrati je lahko zaznala, da se ženska pred njo nima večjega namena bojevati. No recimo, da je tako predvidevala. Nekomu razložiti dejstvo, da ti lahko občutiš/prejmeš občutke drugih.. No ni ravno enostavno.
Gemini je bilo še manj do dvoboja. Že tako se ji je kislo nasmehnila in del prečudovitega občutka mirnosti in sproščenosti je minil. Po svoje bi najraje odšla in se ji tako tudi umaknila. A vse kar je naredila je bilo le to, da se je tiho premaknila en meter v levo. Stran od tiste točke, saj je nekako slutila, da je to problem. Ali pa da ji zastira pogled na sonce. Če ne še celo kaj drugega. Sam bog ve, da si ljudje vsemogoče izmišljujejo.
Globoko je zavzdihnila in zaprla oči. Poslušala je mirno bučanje morja ob skale. Poskušala poiskati novo točko miru v sebi in upala, da se neznanka ne bo odločila napasti. Tiho je sedela v isti poziciji kako prej. Miže razmišljala in iskala mir. Ker se je posvetila zvoku morja, ni zaslišala neznankinih korakov. tako ni vedela ali se je neznanka premaknila ali ne. Vsekakor pa Gemina ni imela namena sedeti tukaj v mučni tišini med njima.
"Všeč ti je vzhod, kajne?" Je tiho dejala, ko je odprla oči in gledala v daljavo modrine. Kaj drugega bi pa lahko rekla? 'Živjo, jaz sem blabla.' ? Ni vedela kako bi sploh načela pogovor, niti ni bilo značilno za njo, da se takoj predstavi. Torej je izrekla, najbrž najbolj bedast stavek.

Ko se ji je dekle umaknilo jo je Aenea še enkrat nezaupljivo premerila nato pa se vsedla na njeno ljubo mesto, a se je vseeno premaknila še pol metra stran od dekleta. Iz obraza ji je lahko brala, da tudi njej ni do dvobojevanja in je samo tiho zrla v vedno višje sonce, ki ji je nekoli dražilo oči in je postala vedno bolj razdažljiva in nemerna. Hitro je pograbila šopek skalnih rož, ki na pogled niti niso bile lepe in nastajale so zmerom bolj suhe in otožne barve. Začela jih je prepletati v nekoliko zanimiv okrasek za lase in ga zamenjala s tistim, ki je nekoliko nemarno visel iz njenih las. Nakar jo je dekle ogovorilo in čez oči ji je padla senca, kaj naj ji reče? Obrnila se je proti njej in ji z nekoliko trpkim glasom odgovorila "Ja, rada imam vzhod čeprav sem danes nekoliko pozna. Rada gledam, ko se na obzorju komaj pojavlja barva." Prepričana je bila, da je izgledala kar se da neumno. Dekletinega drugega stavka pa ni razumela povsem ampak je bila prepričana, da je hotela povedati svoje ime "Oprosti, nisem popolnoma razumela kaj si rekla. Kako ti je ime? Jaz sem A..." Aenea je raje utihnila. Da bi ji povedala ime? Ne. Zato je bilo prezgodaj, toliko zaupanja še ni imela.

Razmišljala je o.. imenu? Ali bi se že predstavila in končno naredila prvi korak? "Jaz sem.." Je napol tiho rekla in utihnila. Nah, ni bil še čas za to, ker še vedno ni vedela ali je nevarna ali ne. Po njenih kretnjah sodeč.. Ja? Glede nato, da se je odmaknila od sedečega mesta (kjer je prej sedela Gemina) še cel meter stran, če ne celo dva. To je zgolj opazila, ko jo je oplazila s pogledom. Ni imela namena strmeti v njo in tako tudi ni vedela kaj tujka dela tam.. Daleč stran od nje.
Že res, da je dobila jasen odgovor glede sonca, vzhoda in vse to. O imenu pa? No najbrž tudi sama ne zaupa kaj preveč novim ljudem, kakor Gemina. A nekdo bo najbrž mogel popustiti. Nasmehnila se je sami sebi (še vedno je gledala v daljno morje). "Tudi meni je všeč vzhod in njegove prečudovite barve." Je prijazno, napol zasanjano rekla. Kakor, da neznankinih ostrih pogledov ni bilo. Gemina je velikokrat dala priložnost ljudem, da jih spozna. Pomagala je tudi skoraj vsakomur. in tukaj ni videla razloga, zakaj bi obe igrali nekakšno trmo. Saj ne pomeni, da bosta prijateljici takoj (najbrž sploh nikoli ne bosti).
Vstala je s svojega mesta, se sprehodila do neznanke. "Gemina." Pokleknila je proti njej, se ji nasmehnila in ji ponudila roko. "Ne bom te ugriznila veš." Ji je še v spodbudno dejala, to je bilo pa tudi vse od nje. Trenutno.

Sonce se je dvigalo in minute so minevale. Čeprav je bila mučna tišina, na trenutke prijetna. Minute se niso zdele neskončne. Ne Gemini. Imela je sonce in moje hkrati. Kaj bi lahko bilo lepšega?

Aenea je nazaupljivo segla v njeno roko in segla v roko in izrekla eno samo besedo "Aenea." Nato pa po kratkem premisleku dodala "Zemlja." Prepričana je bila, da ji je bila ta beseda dovolj, da bo razumela, da je s tem hotela izraziti element, ki ga obvladuje. Ni imela dosti pojma kako naj nadaljuje in je ostala raje tiho za njene nadaljne besede. Raje se je tiho zazrla vanjo, da bi si jo pobliže pogledala. Sogovorka ji je bila nekoliko podobna. Imela je valovite kodraste lase in temne oči. Nalahno in skoraj neopazno je skomignila z rameni češ, kaj naj sedaj. Nato se je obrnila stran, da bi počakala njen odgovor in spustila noge stran od telesa, da so ji visele čez rob, nato pa neopazno speštala mušico, ki ji je parala živce že odkar je prišla.

Pokimala ji je. Sprejela je njeno roko in jo na hitro, ter na lahko stisnila. Izvedela je, da obvladuje zemljo. Zanimivo.. Si je mislila in se nasmehnila. Pogledala je proti morju v daljavi. Sonce je tiho in mirno žgalo vse pod seboj. Očitno bo danes močno sonce in vroče. Nastala je tišina med njima. Še vedno klečoč, pri njej in gledajoč proti morju, je Gemina napol premišljevala o besedah. Kaj bi ji rekla in kaj ne. Ali ji bi sploh kaj.
Na pogled je bila lepa. Ni si pa mislila, da bo nekdo, ki opravlja zemljo, strel žužka. ali uničil, speštal ubogo mušico. Več kot jasno je bilo, da ji je šla na živce. "Kaj ti je pa naredila?" Je vprašala, vedoč, da ji ni najbolje soliti pamet. Usedla se je poleg nje (beri vsaj pol metra stran). Čutila je nezaupanje. Kako pa drugače? Saj tudi sama ni pretirano zaupala, nikomur. Ni ji zamerila, kje pa. Ulegla se je nazaj in pustila soncu, da jo nežno oplazi s svojimi žarki.

"Nič... pač nisem človek, ki 'ne bi niti mravlje pohodil'." Nekoliko jo je živcerala. Vedno bolj je začela predvidevati, da je ena od tistih punčk, ki imajo nežne bele ritke in jih zaboli, če jim malo popihaš na dušico. Namrdnila se je in pogrbila prvi kamenček, ki je je prišel pod roke ter ga z vso silo zalučala v vodo, da se je pod njo zaslišal majhen pljusk. Sonce se je dvignilo že ravno toliko, da se ga je lahko videlo celega. Vstala je si otresla prah iz oblačil in si poravnala lase. "Greš?" je vprašala Gemino s katero se ni imela namena prepirati. "Rada bi odšla drugam, ko je sonce tu visoko ni preveč prijetno." Vprašujoče jo je pogledala češ, če hoče ali ne. Nakazala ji je, da bo ona sedaj odšla in se začela počasi premikati stran.

[Predlagam, da začneva pisat še kje drugje tukej je že dolgčas ]

[ geh to je če nimaš udarnega karakterja xD hhah joke. izberi si prostor ^^ in priletim wiu wiu ]


"Mhm." Je rekla in to pač sprejela. Najbrž je tudi sama kdaj pohodila mravljo ali drugega žužka. Nehote. Ni ravno 'podpirala' namerno ubijanje živali, če ti gre žival na živce (ali pa dejansko po bivanje..) vendar.. Ljudje so od nečesa morali živeti, pomeni ubijati krave in pujse, za meso. Čeprav so ponavadi bili rejeni. Vseeno pa ni uživala ob po bivanju živali, zato ker ti gre na živce. Vendar ji ni mislila soliti pamet. Veliko ljudi misli, da je mušic na pretek in da se ena ne poznala. Pa so se te isti kdaj zamislili, kako je če bi tebe nekdo speštal? Plujsk vode ji je odmeval v njenih ušesih..

Nekoliko presenečeno se je ozrla proti njej, ki je ravnokar ostala in jo poklicala, če gre. Pokimala ji je, češ da bo šla z njo na nek drug kraj. Sicer ji je bilo tu čisto všeč. Sonce je ni motilo, voda pa še manj. Vstala je in na hitro steptala svojo obleko in se odpravila za njo. S hitrimi koraki jo je ujela in hodila je poleg nje. ni je vprašala kam gresti. Pustila je, da jo vodi ona. Kamorkoli že gresti..