Manjša jasa

Ob mraku, ko je tančica med svetovoma najtanjša, je na jaso stopila zakrinkana postava. Z baklo v roki, saj je bilo globoko v gozdu že temno, in boršo čez ramo se je ustavila na robu jase in najprej zajela sapo. Z nekaj truda in trme je baklo zapičila v tla, da metala mehko svetlobo. Iz borše je vzela kratek nož, majhno lopatico, več lanenih trakov in klobko vrvice.
Pod dolgo kuto ji je bilo vroče, zato je čez jaso zavel lahek veter, da jo je pohladil, a kapuce ni snela. Sedla je na tla ob zaplato cvetlic in počakala, da so nočne lilije odprle svoje cvetove. Če bi poznala kakšnega dovolj sposobnega obvladovalca Zemlje, ki bi mu dovolj zaupala, bi bilo njeno delo hitrejše in lažje. A ko je prišlo do teh stvari, je pokazala neverjetno mero potrpežljivosti. Tako neverjetno, da ji je ne bi pripisal nihče, ki jo je poznal.
Med čakanjem je najprej izkopala nekaj koreninic srebrnega bršljana in jih zavila v dva trakova. Ta je zavezala in skrbno položila v boršo. Koreninice je nameravala predelati v bledo zeleno pasto, ki jo je včasih uporabljala. Strmela je naravnost predse, dokler ni s kotičkom očesa opazila, da so se lilije odprle, kajti rastline, ki jo je človek nameraval uporabiti in pričakoval, da mu bo podarila videnje, nisi nikoli smel gledati naravnost. Ko so zacvetele, je pokleknila in jim pričela rezati cvetove in mlajše liste. Za vsak odrezan cvet in vzet list, se je rastlini mrmraje opravičila, potem pa ga položila na pripravljen lanen trak.

Sredi sprehoda po gozdu se je ustavil, da je lahko v soju zahajajočega sonca opazoval, kako je ognjeno nebo lizalo vrhove gora in dreves, ter za seboj puščalo vedno temnejšo modrino večera. Za tisti dan si je nabral povsem dovolj navdiha in vračal se je domov, kjer bi lahko svoje nove vtise prelil na papir. Kljub temu, da so bile njegove slike včasih naravnost pošastne, je znal Cian ustvariti tudi take, ki so bile neverjetno nežne in lepe. In ko je že razmišljal o nežnem in lepem... s kotičkom očesa je opazil dekle, zakrinkano v ogrinjalo s kapuco. Brez dvoma je šlo za dekle, saj ni še nikdar videl moškega, ki bi se premikal s takšno milino in lahkoto. Povsem neslišno se je približal robu jase, kjer se je bila ustavila. Na njegovo veliko razočaranje neznanka ni umaknila svoje kapuce. Vedel je, da bi moral le malo uporabiti svoje sposobnosti, pa bi se slačila do golega ali pa v strahu bežala, toda preveč ga je zanimalo, kaj je počela, da bi se poslužil teh metod. Končno je nastopil trenutek, ki ga je čakal. Dekle je začelo nabirati nočne lilije, rože, ki so slovele po tem, da podarjajo videnja v prihodnost, vendar pa ni bilo nikomur dobro znano, kako točno je prišlo do teh vizij. Celo Cian, ki je bil do vraževerja ciničen, kot se je le dalo, je vsaj delno verjel tem zgodbam, saj je dobro vedel, kakšno moč je imela noč. Previdno je stopil še korak naprej, pripravljen na to, da se zakrinka s pomočjo svoje moči, če bi dekle morda zaslutilo njegovo prisotnost in se obrnilo proti njemu.

Ko je nabrala dovolj cvetov, ki jih bo spremenila v kadilo, je zavila trakove in si pretegnila nekoliko razbolel hrbet. V vratu ji je komaj slišno počilo ob čemer se je nezadovoljno nakremžila. Potem pa je spet nepremično obsedela in se zazrla predse. Oči so jo ščemele in pekle, a ni pomežiknila, dokler ni na desni opazila vijoličnega migotanja. Še nekaj trenutkov je obsedela, da se je prepričala, potem pa se pognala na noge in v nenavadno dolgem skoku, ki ga je spremljal vzklik navdušenja pristala ob večjem ploščatem kamnu.
Zazdelo se ji je, da je takoj za nenadnim premikom zaznala rahlo migotanje zraka ter med skokom celo nekaj na rahlo oplazila, a takoj ko je obrnila kamen, je bil spomin na to pozabljen. "Si mislil, da mi boš spet ušel, kaj?" se je nasmehnila ob pogledu na rumenkast lišaj na vlažni površini. S kamnom v roki je stopila nazaj do svojih stvari ter prijela kratek nož. Med tem, ko je lišaj previdno strgala na pripravljen trak, se mu je z mehkim glasom dobrikala kot bi se dobrikala mačku, ki ga skuša pocrkljati pa noče priti na doseg roke.

Za trenutek se je že ustrašil, da ga je dobila. Toda očitno si je dekle zdaj veselo ogledovalo nek rumen mah in mu prigovarjalo, kot da bi šlo za dojenčka ali pa zelo ljubko žival. Popustil je iluzijo nevidnosti in si namesto tega z iluzijo zavil okoli obraza in ramen tanek črn šal, da je zakril svoje poteze, potem pa je stopil na jaso in spregovoril, dovolj daleč, da ga ob presenečenju ne bi mogla doseči in napasti.

"Ni varno, da se brez spremljevalca sprehajaš po gozdu in ogovarjaš rastlinice. Te bo še kakšna rožica ugriznila," se je pošalil, prepričan, da jo bo s tem dovolj vrgel iz tira, da ga ne bo v trenutku pregnala in po možnosti skušala ubiti. Čeprav se mu je zdelo njeno početje na moč čudno, je bil radoveden bolj, kot si je upal priznati.

Jinx je ob nenadnem glasu kar poskočila in izpustila nož, da je zamolklo pristal na tleh. Večina ljudi bi verjetno izpustila kamen in se oklenila noža, ampak Jinx je bila pač Jinx in na kamnu je rasel redek lišaj. "Kdo pa pravi, da sem brez spremljevalca?" je mirno vprašala zakrinkano postavo. Ker ni imela pojma s kom ima opravka, je kamen nežno odložila na tla in mimogrede zavila že nastrgani lišaj.
"Sploh pa te rastline niso ne strupene ne nasilne. Saj nisem nora, da ne bi vedela kdaj lahko nabiram katere rastline in kje," ga je zavrnila. Kaj je res mislil, da tako slabo pozna rastline, ki jih nabira, da bi se pustila ugrizniti? Pa kaj še!
"Kakšni pa so tvoji nameni tukaj? Izgledaš ravno tako lahek plen za grizeče rožice kot naj bi bila jaz." Moškemu omenjati ranljivost ni bilo najbolj pametno, ampak kaj ko Jinx ni nikoli pazila na jezik, sploh pa je ciljala na njegovo očitno nepoznavanje okoliške flore.

Njegove ustnice so pod črno prevezo šinile v nasmešek, njegove oči pa so se zalesketale v soju tistih nekaj zvezd, ki se jih je videlo z jase. "Lepo te prosim. Sama si prišla sem in tega niti ne skušaj zanikati. O tvoji norosti pa bi se dalo razpravljati. Prejle si se z mahom pogovarjala, kot da je tvoj najdražji," je sladko dodal, saj je v njem začela tleti nenavadna želja po prepiru. To dekle je v njem vzbujalo nekaj podobnega tekmovalnosti in hkrati zanimanju. Skomignil je z rameni v odgovor na njeno zadnje vprašanje. "Moji nameni so samo moji," je odvrnil, "Gotovo pa znam bolje poskrbeti zase kot ti. Če se ti ne bi prikazal, sploh ne bi vedela, da je še nekdo tukaj."

Jinxina desnica je nemirno trznila, ko se je zavedla, da je bil priča njenemu ravnanju z rastlinami. Njeno početje je bilo samo njeno in prav nikomur ni bilo treba vedeti s čem se na skrivaj ukvarja. Čeprav je na jaso prišla popolnoma mirna, eno z naravo in vesoljem, v čistem zen razpoloženju, jo je zdaj imelo, da bi vanj zabrisala strelo. Ali dve, mogoče deset.
"Kako, da ne bi. Takoj, ko bi končala s svojimi opravili, bi vedela točno kje stojiš. Dihaš kot breja slonica in tvoj korak je vse prej kot lahkoten," ga je nekam nataknjeno zavrnila. Ni hotela pokazati, ampak razdražil jo je. Bilo ji je jasno, da pred seboj nima čisto navadnega tepca, ampak vseeno si ni mogla pomagati.
"Že vem kako lahko preizkusiva tvojo teorijo. Zaprla bom oči in štela do sto ti pa se vrni v mesto in se skrij. Če te ne najdem, si zmagal, kaj praviš?" je prisiljeno prijazno predlagala. Verjetno je bilo obema kristalno jasno, da se ga zgolj skuša znebiti in ga niti slučajno ne bi iskala.

Cian se je široko nasmehnil. "Breja slonica? Ne le, da si malo zmešana, celo nesramna si," je komentiral, ves vesel, da je tako dobro pritisnil na njene živce. Mikalo ga je, da bi ji dejansko prikazal iluzijo breje slonice in ji dokazal, da je sam v primerjavi z veliko živaljo dihal prav nemarno potiho, toda tako bi izdal svojo krinko in jo po možnosti še na smrt prestrašil, želel pa si ni niti enega niti drugega. "Imam boljšo idejo. Pretvarjaj se, da me nisi videla in nadaljuj s svojim početjem. Večina tehle rastlinic lahko povzroči zelo veliko zmešnjavo v človeški glavi in priznam, da me na moč zanima, kaj nameravaš narediti z njimi." Nagnil je glavo nekoliko na stran in jo premeril s svojimi prodornimi očmi. Tako zelo lahko se ga pač ne bo znebila, pa čeprav je moral priznati, da je bil njen način zelo originalen. Ponavadi so dekleta lepo naravnost rekla Izgini. In tistim je včasih z velikim veseljem ustregel, že samo zato, da je lahko videl njihov šokirani izraz.

"Zakaj nesramna? Ker sem te primerjala s samico?" se je nasmehnila Jinx, potem pa se ji je posvetilo, da ga pravzaprav res ne bi smela primerjati s slonico. "Ampak imaš prav, sloni so izjemno inteligentne živali, česar pa zate ne morem trditi. Se opravičujem za svojo zmoto," je dodala precej resno ter se z razširjenimi rokami rahlo priklonila. Že njegova naslednja izjava pa jo je spet razkačila. Kako je sovražila pametovanje.
"Samo v nevednih glavah, ki so dovolj zmešane, da dopustijo zmešnjavo," mu je zabrusila, potem pa globoko zavzdihnila. "Vse je odvisno od uporabe rastline, kater del se uporabi, kdaj je bila nabrana in kako pripravljena. Poglej na primer tole." Stopila je bolj proti robu in utrgala majhno rožico, katere rumeni cvet je že pridno spal.
Cvet je odščipnila od steblja in ga na dlani podržala proti zakrinkani postavi. "Sveže utrgan cvet ima čisto drugačen učinek od sušenega. Vroč poparek iz koreninic pa čudovito vpliva na dihalne poti. Kar poskusi."

"Sloni so res izjemno inteligentni, proti njim nimam nič. Tudi primerjave z ženskami se ne bi branil. Svet brez njih bi bil naravnost pust in mučen. Bolj nesramen je bil ton, ki si ga uporabila," je rekel nasmejano, pa čeprav je lahko zaradi črnega šala videla samo, kako so se smejale njegove oči. Toda njena polna usta, ki so bila prava zakladnica žaljivk, so se v senci njene kapuce videla ravno toliko, da ga je mikala vsak trenutek bolj. "Vendar pa si ne morem pomagati, da te ne bi kljub tvojemu znanju o uporabah tehle cvetlic opozoril na to, da si skupaj s tisto rožico uspela pobrati tudi nekaj gomazečega in sluzastega." Pokazal je na polžka, ki se je začel s stebla, ki ga je prej odščipnila od cvetlice, zvijati na njeno dlan. Sicer je bil rumeni polžek z rožnatimi pikicami naravnost srčkan, toda Cian je dobro vedel, da je bilo njihovo sluz skoraj nemogoče spraviti s kože, ker je bila močnejša kot večina znanih lepil. "Pogumen je, ni kaj. Jaz se take zmešane ženske še s palico ne bi dotaknil," je komentiral s skoraj žametnim glasom.

"Lepo, vsaj v nečem se strinjava," je razigrano odvrnila Jinx. Bila je malo presenečena sama nad sabo, da je opazila, da je njegov nasmeh segal do oči in ni bil zlagan ter še bolj, da je to sploh opazila. A njeno pozornost je kaj kmalu zahteval droben polž na katerega jo je opozoril neznanec. Osuplo je zajela sapo in na prvi pogled se je zdelo, da je zgrožena, ker ji mali služavec leze po roki.
Kaj hitro pa se je izkazalo, da temu ni tako. "Joj, oprosti, da sem ti ukradla večerjo," je skesano dejala. Vedela je, da ji bo sluz na koži pustila kot nekakšen prosojen premaz, ki se ga bo zelo težko znebila, ampak to je ni motilo - kot da ni med nabiranjem rastlin prijela že hujših stvari. Polžka je nežno vrnila na drugo steblo še rastoče rastlinice, potem pa se ponovno zravnala.
"Ah ne sekiraj se - saj mi je jasno, da se žensk lahko dotakneš samo s palico, ker ti drugače ne pustijo blizu, ni mi treba razlagati," je spretno obrnila njegove besede in mu jih z veliko mero pomilovanja v glasu hitro vrnila.

Privzdignil je obrvi, saj ni točno vedel, ali naj poskuša na smeh obrniti njeno nežnost do drobne živalce. Po eni strani se mu je zaradi tega skrivnostno dekle zdelo skoraj... ne, še vedno je bila nesramna in prav nič nežnega ni vzbudila v njegovem srcu. Polžka je odložila na rastlinico in Cian se je nagnil nekoliko naprej, da je lahko videl, kako je drobna živalca začela željno ovijati svoje telo okoli enega od steblc.

Če ne bi ponovno razprla tistih polnih ustnic in nadaljevala z žalitvami, bi ji v tistem trenutku priznal, da mu je bila všeč. Tako pa je stisnil ustnice, prečkal tistih nekaj korakov, ki so ju ločevali, ter jo zgrabil za ramena, da bi ji dokazal, da se lahko dotakne katerekoli ženske si želi, vključno z njo. Predvsem njo.

Toda osredotočen, kot je bil, sploh ni opazil, da je ob tem stopil na njen plašč. Očitno se mu je skušala izmakniti in v zadnjem trenutku jo je izpustil, toda ker je stal na njenem plašču jo je spodneslo in padla je nazaj, naravnost na cvetlice, ki jih je prej s tako nežnostjo nabirala. Cian je ujel ravnotežje ravno v trenutku, ko je priletela na tla in pričakujoče je pogledal proti njenemu obrazu, da bi videl, če se ji je morda snela kapuca. Ni imel sreče. Namesto, da bi se snela, ji je kapuca zdrsnila čez obraz tako globoko, da je tkanina prekrila njene ustnice in zaradi njemu neznanega razloga ga je to tako razjezilo, da ni mogel zadržati besed, ki so se izvile iz njegovih ust: "Poglej, kaj si naredila. Vse rože si uničila."

Jinx je bila tako šokirana, da je v dolgih korakih stopil proti njej in jo zgrabil za rame, da sploh trznila ni. Ko pa se je enkrat zbudila in poskušala odskočiti, jo je rob plašča grdo zadržal, da je zgudila ravnotežje in pristala na riti. Njen ponos ni bil kaj prida ranjen, a vseeno je bila pripravljena, da ga pošlje v tri pisane marjetice. Dokler je ni presunilo, da je zmečkala celo družinico rastlin. Presunjeno se je skobacala na noge in nekajkrat odprla in zaprla usta kot riba na suhem.
Njegove besede pa so bile kaplja čez rob. Za povrh vsega je v njegovem glasu začutila še pristno jezo. "Ampak... saj nisem... ti si..." Zbegano, na robu solz in precej iz sebe je pogledovala od zmečkanih rož pa do zakrinkane postave. Ko se je žalostno povesil še en cvet pa je bilo zanjo preveč. Izbruhnila je v krčevit jok in stekla nazaj proti drevesom. "Nisem nalašč!" je zaklicala s skrhanim glasom polnih solz, potem pa izginila v gozdu. Preveč je bila iz sebe in solze so jo preveč slepile, da bi poskušala leteti med drevesi. Bosih nog se je pognala nazaj proti mestu in njena edina misel je bila obvladovalci Zemlje.

Njegove ustnice pod temnim šalom so zatrepetale, ko se je moral zadržati, da se ji ni na mestu opravičil. Njene solze so ga pretresle veliko bolj kot si je upal priznati. Toda kako je bilo to sploh mogoče? Cian, ki do nikogar ni čutil ničesar... je ob tej neznanki kar naenkrat čutil čisto preveč. In niti njenega obraza še ni videl. Roke je stisnil v pesti, ko se je pognala mimo njega in v gozd. Tresel se je čisto po celem telesu. Po eni strani je bil besen nanjo, ker se je tako obnašala do njega, po drugi pa je hotel steči za njo in jo na kolenih prositi, da bi tudi njemu izkazala vsaj kanček tiste nežnosti, ki jo je izkazala cvetlicam....

Vse v njem se je krhalo in tega ni mogel prenesti. Odhitel je z jase, odločen, da si poišče hladno jezero in skoči vanj, vse dokler ne bo pozabil na tisto čudno dekle. Sredi poti si je premislil, ter si rekel, da si bo raje privoščil nekaj močnega v najbližji pivnici. Toda še preden bi dosegel mesto, si je ponovno premislil. Zdaj mu je po glavi hodila samo še misel nanjo in na njen skrivnostni plašč in želel je razliti svoje srce prek platna in si jo zapomniti za večno. Ko je končno dosegel svoj dom, se je zaprl na podstrešje in več dni skupaj ni ne jedel, ne spal, le slikal je, slikal morja cvetlic, njene nežne dlani in temo, ki je skrivala njen obraz.

((Prišel z Jinx od TUKAJ))

Preden bi utegnil karkoli pripomniti ali ugovarjati, ga je Gospodarica Zraka že zgrabila za zapestje in potegnila kvišku. Altusa je nenadna izguba tal pod nogami tako pretresla, da se je panično oprijel Jinxinega pasu z obema rokama, brez da bi sploh pomislil na spodobnost ali bonton. S smrtnim strahom v očeh je gledal naglo oddaljujoča se tla in se trdneje oprijel svetlolaske. Njej se je na obrazu videlo da ji letenje samo po sebi ni nič nenavadnega, a nekdo ki je bil navajen imeti stalno pod seboj tla iz zemlje, kamna, ali vsaj lesa, je pač vse prej kot delil njeno navdušenje nad pomanjkanjem omenjenih tal.
Ko sta končno pristala sredi jase se je Altusu odvalil menhir od srca in zložil se je na mehko trato, poljubil trdna tla ter kakor majhen otrok kriknil:
"O blažena zemlja! O prelepa, stabilna zemlja!"
Tišino ki je nastala zatem je prekinilo le oglašanje čričkov, zaradi česar se je Altus hitro zavedel kako je moral izgledati. Njegove oči so se razširile, njegova lica pordela, in postalo mu je tako nerodno, da je bil nadvse hvaležen dejstvu da ga je videla samo Jinx.
"Nikoli me več takole ne prestraši!" ji je zabrusil in se boril s svojim telesom, da bi kar najhitreje spravil rdečico s svojih lic. Nato se je spomnil nekaj hitro zdrdranih besed preden se je začelo bližnje srečanje s smrtjo, ter dejstva da je moral obstajati nek razlog zakaj ga je sploh spravila čez tovrstne muke.
"Torej... Zakaj sva tukaj?" je vprašal počasi, še vedno oprezen. Prepričan je bil da ji še nekaj časa ne bo dopustil da se ga dotakne, čisto za vsak slučaj da se ne bi spet znašel tako visoko nad tlemi.

((Oprosti ker je trajalo XD))