Pristanišče

Začelo se je daniti, a na morju je divjala nevihta, zaradi česar je nebo vztrajalo pri svojem temnem oblačilu. Veter se je v obalo zaganjal v divjih sunkih in tudi dež verjetno ni bil več daleč. V daljavi so nebo razsvetljevale čudovite strele, katerih grom se je počasi valil do pristanišča. Še zadnje ladje so poiskale varen pristan, saj ni bilo mogoče zagotovo reči kam se bo nevihta obrnila.
Čisto na koncu kamnitega valobrana pa je stala samotna postava, ki je očitno uživala v tem, da se veter zaganja vanjo. Kot bi jo skušal odtrgati od tal in premetati po zraku kot majhno igračo. Jinx je bila vsa nasmejana, z visoko dvignjenimi rokami je objemala veter, ki je zavijal okrog nje. Kljub temu, da so ji lasje divje plapolali pa so bile njene meglice čisto pri miru. V tej svoji mirnosti v bližujoči nevihti so bile še bolj nenaravne kot sicer.
Kar naenkrat pa se je smeje zavrtela okrog svoje osi kot majhen otrok, se še zadnjič zvonko zasmejala, potem pa se zbrala. Navsezadnje sem ni prišla samo zato, ker je ljubila veter in svobodo, ampak tudi zato, da bi vadila. Zopet je dvignila roke, stegnila in skrčila prste ter z izrazom popolne zbranosti in enosti sunkovito pokazala na kamen na sredi valobrana. Kot bi mignil je vanj udarila strela in tresk je napolnil njena ušesa. Zadovoljna z rezultatom je nadaljevala s svojo vadbo in kmalu so krog nje udarjale strele druga za drugo, da se je pristanišče svetilo kot božična jelka.

Iz rahlega spanca ga je prebudilo oddaljeno grmenje in težko topotanje neštetih korakov. Noč je prebil v majhnem lesenem čolniču trgovske ladje, kamor mu je trojica pijanih mornarjev prejšnji večer dovolila, da se zavleče. Zdaj je dva opazil med zvijanjem jader, medtem ko je tretji s kričanjem poskušal preglasiti bučanje vetra. Sandor o ladjah ni vedel veliko, tako da jim svoje pomoči ni mogel ponuditi, poleg tega pa ni hotel zamuditi nevihte. Spretno je zmanevriral med mornarji, ki so divjali po palubi ter pripravljali ladjo na bližajoče neurje in skočil na pomol v trenutku, ko je njegova ušesa napolnil glasen trušč prve strele. Tej je sledila še druga in tretja in kmalu se je v pristanišču razdivjal ples strel. Sandor se je nevede nasmehnil in se s pogledom, uprtim na razburkano morje, sprehodil do valobrana, kjer je bil razgled na predstavo najlepši. A kaj kmalu je nedaleč proč zapazil nekaj veliko bolj zanimivega od temnih oblakov in razbesnelih valov- samotno žensko postavo, okoli katere so deževale strele.
"Ej!" je zaklical, hotel jo je opozoriti naj se vendar umakne najhujši vihri in šele ko je njegov glas pogoltnil veter, se je zavedel svoje neumnosti. Elementarisa in njegovih čudaštev se pač še ni povsem privadil. Počasi, skoraj previdno se je postavi približal na varno razdaljo, da je ne bi motil med urjenjem in očarano opazoval njeno lahkotno obladovanje nevihte. Odkar je prišel v mesto se je resda poučil o nekaterih lastnostih in sposobnostih obladovanja elementov, a na prizor, ki ga je imel pred seboj, ga ni pripravil nihče.

Čeprav ji je v ušesih zvonilo kot za stavo, je Jinx noro uživala v plesu strel. Mogoče celo bolj kot bi bilo zdravo za normalnega človeka. Res pa je, da je bila ona vse prej kot nek povprečen normalnež. Kmalu se je odločila še nekoliko bolj popestriti svetlobno predstavo, ki je z obale verjetno izgledala prav spektakularno. Zasukala se je okrog svoje osi in z roko zamahnila vzdolž valobrana, da so po njem v enakomernem zaporedju začele treskati strele. Šele tik pred zdajci pa je opazila, da ni sama in zadnjo strelo komaj še preusmerila, da ni treščila v prišleka, ki je strmel v moč narave.
Z grozo v očeh je poletela naprej in pristala tik pred neznanim mladeničem. "Oprosti, sploh te nisem videla! Si v redu?" je hitela z opravičevanjem. Še preden bi lahko kaj odgovoril, si je dovolila in ga na hitro prijela za rame, pogledala dlani ter potipala njegovo čelo - čeprav ni čisto vedela kako bi se udarec strele kazal na toploti čela.
"Morala bi biti bolj previdna in preveriti. Sploh nisem pomislila, da bi bil lahko še kdo tukaj v tem vremenu! Grozno mi je žal." Zdelo se je, da je z njim vse v redu, ampak Jinx se je še vedno počutila naravnost grozno, ker je ogrozila njegovo življenje. Zaskrbljeno in z veliko mero slabe vesti je z velikimi očmi, ki so pričale kako jo skrbi, zrla naravnost vanj.

Prevzet od divjanja nevihte je bližajočo se strelo opazil prepozno. Resda je refleksivno odskočil, a blisk ni meč, katerega udarcu se s priučeno spretnostjo lahko lahkotno izogneš. Ob silovitem trku bi se scvrl, če ne bi strela v zadnjem trenutku čudno spremenila smeri. S smrtjo se je že nekajkrat imel priložnost pobližje srečati, a čuden občutek, ki ga je prevzel vsakič, ko ji je pobegnil, je bil neprijeten kot prvič. Razbijajočega srca in zadrgnjenega grla je kot v snu opazoval žensko postavo, ki je iz konca kamnitega valobrana prišla k njemu. Ne prišla, poletela. Poletela?
"Živ sem!" je bolj ugotovil, kot ji zatrdil v tolažbo. Od blizu je izgledala majhna in krhka, svetlih las in temnih oči, ki so zdaj polne zaskrbljenosti zrle vanj. Če ne bi videl, kaj je prejle poganjala z neurjem, ji ne bi nikoli pripisal take moči. "Od daleč si izgledala veliko bolj..." je zmedeno začel, pa ni našel primernega pridevnika, niti ga ni poskušal poiskati, ko ga je v dlaneh med njenim pregledovanjem prijetno zaščemelo. Medtem ko jih je sumničavo motril, je adrenalinski šok počasi začel popuščati, dojel je pomen njenih zadnjih besed ter odločno odkimal. "In jaz bi moral biti bolj pameten in si poiskati zavetje, namesto da sem rinil sem. Pa mi ni žal," je ustnice ukrivil v zadovoljen nasmeh, iz oči pa mu je zasijalo čisto občudovanje do dekleta pred sabo. "Resno, tole je bilo čudovito." Epsko in veličastno. "Nevihta, ne tista zadnja strela, ki me je skoraj skurila. Od kje ti taka moč?"
Navkljub meglicam, ki so jo obdajale namesto oblačil in bi morale biti zadosten namig, Sandor očitno ni dojel, da ima pred sabo samo gospodarico zraka. O njej je sicer že nekaj slišal, a v njegovi glavi izoblikovana podoba je bila starejša, višja, kraljevsko nedostopna in si ni dajala opravka z navadnimi meščani.