Cianovo domovanje

Brez težav je vstal, ko je pristala na njegovo vabilo. "Še dobro, torej, da imam tebe," je odvrnil, ter si popravil lase, ki so se ob njunem ravsanju nekoliko razmršili. "Ne bi se rad zrušil nekje sredi poti in tvegal, da me pobere kakšna punca, ki ni tako zelo lepa." Navlekel je nase svojo majico in jakno, potem pa sledil Eleni s prostora za trening do mesta. Njeni lasje so zdaj prosto padali na njena ramena in mikalo ga je, da bi jih prijel in pobožal. Gotovo so bili tudi na otip tako svilnati, kot so bili videti. Ko sta dosegla mesto, ju je usmeril v drugo smer, proti svojemu domovanju. Ni se preveč trudil s tem, da bi nanjo naredil vtis. Klepetal je sproščeno o vremenu in podobnih nepomembnih rečeh, dovolj, da sta zapolnila tišino na poti. Ko sta končno prispela do stare stavbe, kjer je živel, je Cian odsunil vrata in jo pospremil po stopnicah navzgor v svoje stanovanje. Vstopila sta naravnost v kuhinjo, ki je bila hkrati tudi dnevna soba. "Dobrodošla v moj skromni domek."

((Elena?))

Na poti do Cianovega stanovanja sta klepetala o vseh mogočih najnavadnejših stvareh. Medtem ko sta hodila, je opazila, da se je soseska precej umirila, čeprav je imelo verjetno svojo vlogo pri tem tudi dejstvo, da se je med veličastne barve zahajajočega sonca že plazila nočna črnina. Prispela sta do stare hiše, v kateri je temnolasec očitno prebival. Ene stopnice višje in eno odklepanje vrat kasneje je Elena že stala v kuhinji/dnevni sobi in se razgledovala. Pravzaprav ne ravno, saj v temi ni videla nič. Obrnila se je in nagovorila smer, v kateri je predvidevala, da stoji Cian. "Kje imaš sveče?". Preden bi se jih odpravila iskat, si je še sezula čevlje in jih položila v bližino vrat. "Upam, da si svoje ravnotežje že našel, ker ob tej uri nebi rada iskala zdravilca..."

Še preden bi uspela dokončati svoj stavek, je že vedel, da ga je polomil. Preden ga je zamotila na prostoru za trening, je bil namreč namenjen na tržnico po nove sveče, potem pa je na to povsem pozabil. Na srečo je Cian poznal svoje stanovanje kot hrbet lastne dlani in zdaj je počasi, mirno vdihnil in se skoncentriral na svojo spremljevalko. V njene oči se je prikradla svetloba sveč, ki so se prižgale nekje v njegovi smeri. Čeprav je bila okoli nje trdna tema, je v njenih mislih stala tako močna iluzija osvetljenega prostora, da ni bilo več možnosti, da bi se spotaknila ali slabo videla. Nasmehnil se je in se nekoliko sprostil, saj potem, ko je bila iluzija enkrat narejena, ni potreboval veliko truda, da jo je vzdrževal. "Seveda imam sveče," je rekel gladko in pokazal na šopek skupaj stopljenih sveč, ki so zdaj v njenih mislih gorele poleg njega. Pretvarjal se je, da jih je skupaj s podstavkom prijel v roke, potem pa jo je popeljal v spalnico, kjer je ziluzirane sveče s pompozno gesto postavil na omarico ob postelji. Tudi spalnica je bila v temi, toda Elena si jo je lahko ogledala v močni svetlobi sveč. "Predlagam, da se sploh ne vračava več v dnevno sobo. Tu je nedvomno bolj udobno."

Trdo temo pred njo je naenkrat razsvetlila migotajoča luč plamena in presenečeno se je obrnila ter se zagledala v obraz nasmejanega Ciana. Skupaj s svečami v njegovi roki sta se sprehodila skozi stanovanje ter naravnost v njegovo spalnico. V njej je bila prikladno velika, udobno izgledajoča postelja in nekaj omar. "Z veseljem, če nameravaš jesti na postelji. Jaz sem namreč po treningu lačna in bi se mi vsekakor prileglo kaj za pod zob." Z nasmeškom je sedla na mehko odejo in s pogledom ter rahlim trepljajem roke nakazala, naj sede poleg nje. "Gostom je pač treba ustreči, kajne? Bi te morda motilo če uporabim tvojo kopalnico? Nekako bi rada sprala pot s sebe..." Pričakujoče se je zazrla v njegove ledeno modre oči in čakala odgovora.

Privzdignil je obrv ob njenih zahtevah, potem pa brez besed iz predala potegnil še eno iluzijo sveče in jo prižgal pri ostalih. Dobro se je že navadil, kako se prilagoditi iluzijam, ki jih je ustvarjal, zato je vse skupaj izpadlo naravno, kot da bi vse resnično počel. Odnesel je svečo v kopalnico in jo položil na umivalnik, ter pokazal Eleni, kje lahko prižge prho. "Ti bom tačas nekaj pripravil," je obljubil, potem pa jo je pustil samo v kopalnici. Kljub njunemu ravsanju se sam niti ni spotil, zato se je odločil, da se ji bo pod prho raje pridružil potem, če se bi slučajno skupaj kaj prepotila. Stopil je v kuhinjo in pripravil nekaj svežega sadja in kruha. Ponavadi ni jedel kaj dosti drugega, zato je upal, da ji bo to zadostovalo. Odpravil se je nazaj v spalnico in slekel majico, ter odprl okno. Večerni veter je zavel skozi njegove lase in Cian je zaprl oči in se posvetil mirnemu trenutku, ki ga je obdal. Čutil je lahko, kako se je njegovo telo prebujalo zdaj, ko ga je obkrožala tema in vedel je, da se mu obeta dobra noč.

Ko ji je pokazal kopalnico in ji obljubil, da bo pripravil nekaj hrane mu je poklonila enega svojih lepših nasmeškov, preden je zaprla vrata. Resnično ni marala biti umazana, tisti krog okoli poligona pa je na njej pustil velike količine potu. Slekla je svoja oblačila in smuknila pod prho, kjer jo je pričakala topla voda, ki je z nje sprala ves znoj. Spoznala sem ga pred slabo uro, zdaj pa sem pri njemu doma, upajoč, da to noč ne bom prav dosti spala. Danes sem pa nekam hitra. Pa kaj,verjetno ga tako ali tako ne bom nikoli več videla... Ugasnila je vodo, se obrisala in se zavita v brisačo iz kopalnice odpravila v glavni prostor. Na mizi je bilo pripravljeno sadje in nekaj kosov kruha. Elena si je vzela sočno jabolko, Ciana pa našla v spalnici ob oknu, na njeno neizmerno veselje brez majice. Zelo tiho je pristopila ter se še sama zagledala ven. "Danes se pa vidi veliko zvezd..."

Nekoliko je trznil, ko se je pojavila ob njem. Ponavadi so si ženske vzele več časa, toda tejle se je očitno res mudilo, ali pa je preprosto bolje ravnala s časom kot ostale pripadnice nežnejšega spola. Roko je ovil okoli njenih ramen in jo potegnil nekoliko bližje, kot da bi ji skušal ponuditi boljši razgled na nočno nebo. "Tisto ozvezdje tam je moje najljubše. Imenuje se Senca, toda v njem je toliko zvezd, da bi lahko iz njih ustvaril nešteto različnih podob," je rekel mirno in pokazal v nebo, kjer se je pela tančica zvezd kakor najlepši baldahin, kar si bi ga lahko želel. Veter se je nekoliko ohladil in njegova koža se je ob tem naježila in napela in kar naenkrat je začutil potrebo po tem, da dekle stisne bližje k sebi in kot mu je bilo v navadi, je Cian pridno ubogal svoj nagon.

Ko jo je Cian stisnil k sebi se ni nič kaj upirala in si je raje ogledala Senco, ki ji jo je pokazal. Zvezde v njej so bile nabrane na kup, med njimi pa se je pela čudovita meglica, ki je podobo delala pravljično lepo. Zapihal je vetrič in ji razmršil lase ter naježil kožo, tako da se je povsem nezavedno privila še tesneje k temnolascu, ki je očitno sledil podobnemu refleksu. Ko sta tako objeta stala pred oknom in gledala zvezde, je bila scena skoraj osladno romantična. Tega pa Elena že ni nameravala dopustiti in je prekinila objem, s tem da se mu je izmuznila iz rok in skozi odprto okno vrgla ogrizek jabolka. Stopila je v sobo in nazaj pod luč, potem pa tako, da je resnično izgledalo kot nesreča, izpustila rob brisače. "Opsala..."

Izvila se je iz njegovih rok in Cian je ob izgubi njene toplote za trenutek postal resnično slabe volje. Potem pa je sledil njenim gibom in v trenutku, ko je brisača zdrsnila z njenih oblin na tla, se je pognal naprej kot panter, jo dvignil v naročje, ter jo nič kaj nežno odvrgel na posteljo. Potem se ji je pridružil še sam in tako kot prej na prostoru za trening, jo je tudi zdaj ukleščil pod svojim telesom, le da tokrat ni imel nikakršnega namena, da ji pusti, da mu uide. Poljubljal jo je povsod, kjer je lahko dosegel s svojimi ustnicami, ostalo pa je božal in stiskal in masiral z rokami. Nič se ni brzdal in njegova koncentracija je celo popustila do te mere, da so sveče v sobi naenkrat ugasnile in se je tudi Elena znašla v temi. Toda na njegovo srečo je skozi odprto okno pronicalo dovolj svetlobe, da sta lahko v soju zvezd videla mamljive obrise, hkrati pa je tema zakrila ravno toliko, kot je bilo potrebno, da sta izgubila še zadnje zavore. Izmed njegovih ustnic je med poljubi ušel zadovoljen vzdih. Njena koža je bila prijetno sladka in mehka, njena toplina pa bi se lahko kosala s tistimi, ki so obvladovali ogenj.

Cian se ni obotavljal niti za sekundo in kot bi mignil sta se znašla na njegovi mehki postelji. Njegovi poljubi so po njej pošiljali valove vznemirjenja, njegovi prsti na njeni koži puščali vroče sledi. Vse sveče v sobi so naenkrat ugasnile in presenečeno je zajela zrak, vendar so njena usta kmalu prekrila njegova. Ko je z rokami drsela po njegovem hrbtu se je naenkrat zavedela, da ima temnolasec na sebi še vedno hlače, ki se jih je kar hitro znebila. Roke in noge je ovila okrog njega in uživala v slehernem dotiku in občutkih, ki jih je tako pogrešala. Tudi sama njemu ni ostala dolžna in je s svojimi dolgimi prsti na njegovem telesu iskala občutljive točke, jih poljubljala in božala. Sama se je njemu odzivala z globokimi vzdihi in včasih so se njeni nohti nezavedno zapičili v njegovo kožo. Resnično je uživala in končno se je prepričala da to noč res ne bo veliko spala.

Noč je bila ena od boljših, tega res ni bilo zanikati. Zdaj, ko so si prvi žarki sonca začeli vtirati svojo pot skozi njegovo okno, si je lahko bolj natančno ogledal njen speč obraz. In čutil ni ničesar. Saj ne, da ni bila lepa. Kje pa - njen obraz se mu je vtisnil v spomin kot eden lepših, kar si jih je kdaj imel priložnost ogledati. Toda Cian se je v svojem dolgem samotarskem življenju navadil, da vezi do drugih ljudi preprosto sploh nikdar ni spletel, če ni šlo za povsem namerno napletanje. Elena se je tako vtisnila v njegov spomin kot nekaj lepega, toda nekaj, kar je zanj že minilo. Tako se je nekoliko odmaknil od nje, ko je začutil, da se je zdrznila in se s pomočjo iluzije skril, da je postal za njene oči povsem neviden. Najbolje, da odide brez jeze in brez vprašanj. Ni mu bilo do dolgih pogovorov in prošenj po jutranjem crkljanju, ki so si ga ženske tako pogosto zaželele. Gledal je, kako se je prebudila, odprla oči in pogledala v smer, kjer je bil prej ležal, zdaj pa je lahko videla le prazno posteljo in na njej nekoliko pomečkano rjuho.

Zbudila se je v lepo jutro in sončni žarki so ji božali obraz. Že dolgo se ni imela tako lepo kot preteklo noč s Cianom, vendar sploh ni bila presenečena, ko je ob sebi zagledala samo prazno posteljo. Navsezadnje je šlo le za seks in kaj več sploh ni bilo pričakovati. Mirno je vstala in ob postelji poiskala svoja oblačila, potem pa se počasi oblekla. Ko se je prepričala, da je pobrala vse svoje stvari, se je odpravila prek dnevne sobe in kuhinje do vrat, kjer se je še obula. Preden je za sabo dokončno zaprla vrata se je še obrnila in v stanovanje zaklicala:"Adijo Cian, lepo te je bilo spoznati." Sicer ni vedela, če je mladenič sploh doma, vendar to ni bilo zares važno. S tem je predvsem tudi sama zaključila avanturo prejšnjega dne in njegovo hišo je zapustila nasmejana.

Nasmehnil se je in se počasi dvignil s postelje. Tudi njo je bilo lepo spoznati, toda tega ji raje ni rekel naglas. Poslovila se je na popoln način in tako mu je poleg noči polepšala še jutro. Ne da bi se ukvarjal z zajtrkom, je nase navlekel hlače in se odpravil na podstrešje. Sončna svetloba je že sijala skozi tistih nekaj oken, ki so se odpirala v njegov atalje in v žarkih svetlobe je plesalo nekaj prašnih delcev. Cian je globoko vdihnil zrak, ki je dišal po oljni barvi in razredčilu, potem pa na stojalo postavil sveže, še neposlikano platno in za nekaj trenutkov zaprl oči. V spomin si je priklical njeno telo in občutek njene kože pod svojimi prsti. In potem je prijel čopič in paleto in začel ustvarjati.

Tri ure kasneje je ponovno zajel zrak in zadovoljno pogledal sliko. Ujel je njeno postavo do potankosti. Celo njeni lasje, temni in prepleteni, so padali na njene oči točno tako, kot prejšnjo noč, ko jo je držal v objemu. Odložil je čopič na polico in pustil sliko tam, kjer jo je dokončal, potem pa je zapustil podstrešje, se preoblekel v sveža oblačila in odšel v mesto.

Rafaelovo srčno upanje se ne uresničilo, saj ga je do Cianovega stanovanja ločilo še kar nekaj stopnic. A ko se mu je končno le uspelo prebiti čeznje, ga je navdal prelep občutek zmagoslavja. Stanovanje je bilo majhno in precej temno, a Rafaelu je bilo kljub temu všeč že na prvi pogled in kmalu je ugotovil, zakaj.
Ob steni sobe je stala omara polna knjig, poleg nje pa preprosta modra zofa, ravno pravšnja za nezahtevnega knjižnega mola.
"Kako lep odtenek temno modre," je dahnil in z roko nežno pogladil njeno naslonjalo. "Se ti kar vidi, da si obvladovalec vode..."
Odkar mu je njegov skrivnostni znanec povedal, da obvladuje vodo in ga povrhu še tako prijazno povabil k sebi, je Rafaelovo zaupanje do njega raslo iz trenutka v trenutek. Vso pot je razmišljal, kako bi se mu lako oddolžil za njegovo prijaznost in zdaj se je končno spomnil izvrstne rešitve.
"Ti mogoče lahko operem srajco?" se je ponudil. "Prej na stolpu sem videl, da imaš rokave malo umazane od barve. Skoraj tako kot jaz," se je nasmehnil in pri tem zavihal rokav svojega plašča, da bi mu pokazal, kaj ima v mislih. "Samo da se mojih madežev ne da več izbrisati. Od črnila so," mu je pojasnil.

Pot do njegovega dela mesta ni bila zelo dolga, toda ob stalnem opotekanju še vedno nekoliko potolčenega Rafaela je Cian začel izgubljati živce. Na srečo ga je pogled na stari, že nekoliko razpokani obraz stanovanjske hiše, kjer je prebival, navdal z občutkom miru. Tu je bilo njegovo zatočišče in niti to, da ga je spremljal očitno nekoliko usekani Rafael, ga zdaj ni več moglo spraviti s tira. Ko sta vstopila v stanovanje, je Cian povsem iz navade začel odpenjati srajco, da bi se preoblekel. Ob tem je nekaj zagodrnjal v odgovor na Rafaelovo komentiranje - kavč je bil že tam, ko je Cian stanovanje kupil in vse do zdaj se mu ga preprosto ni dalo zamenjati, čeprav je bila prevleka na naslonjalu že nekoliko oguljena. Ravno, ko je uspel odpeti zadnji gumb, je do njegovih ušes priplaval Rafaelov predlog. Cian je zamežikal. Ne, gotovo ga je prav slišal. "Uh," je ponovno rekel. Ni mu bilo povsem jasno, kaj naj naredi, toda ni želel izpasti nevljuden in srajca je bila že praktično slečena, tako da... slekel je srajco do konca in jo podal Rafaelu kar prek mizice, ki je stala med njima. "Jo nameravaš oprati s pomočjo upravljanja vode?" je vprašal radovedno, saj je vedno rad opazoval ostale elementaliste pri delu, za trenutek pa je povsem pozabil, da je Rafael rekel, da ne zna upravljati svojega elementa.

Rafael se je od veselja, da je Cian sprejel njegov predlog, skoraj spotaknil ob bližni stol. Hitro se je ujel za rob mize in prevzel Cianovo srajco, ki je bila še topla in je prijetno ogrela Rafaelove premrle prste. Ravno se je hotel odpraviti v kopalnico, ko ga je ustavilo Cianovo vprašanje. Rafael je najprej pobledel, potem pa zardel in se sesedel na modrikasto zofo kot kupček nesreče.

"Če bi znal, bi jo z veselem," je rekel tiho in pri tem s pogledom odsotno strmel v madeže na Cianovi srajci. "Ampak že kakšno leto mi ne uspe premakniti niti najmanjša kapljice in sploh ne vem več, kaj naj naredim..." A tedaj je Rafaela nanedoma prešinila genialna zamisel. Oči so se mu zasvetilo in planil je na noge, kot da bi pravkar izumil vodomet.
"Cian, ti si vendar obvladovalec vode! Misliš, da bi mi lahko ti pomagal, da se tega spet naučim? Prosim, do konca življenja ti lahko vsak dan operem srajco, samo prosim pomagaj mi," ga je rotil ves obupan.