Prosti poligon

Že nekaj dni je minilo, odkar je uradno postala bojevnica. Od takrat dalje je ponosno paradirala po mestu, z visoko dvignjeno glavo in vzravnano držo. Ravno zaradi te nove dolžnosti je začela še bolj zagrizeno trenirati, odločena, da bo resnično dobra. Ta dan se je odpravila na njej najljubšo vadbeno površino, prosti poligon, sicer največkrat uporabljan od vihtilcev Zraka. Sama ga je uporabljala za kondicijski trening, saj je bil, visok ali ne, zelo na gosto posejan z nadvse raznolikimi ovirami in pastmi. Kot že neštetokrat je na trening prišla v elastičnih črnih hlačah in beli majici, s spetimi lasmi in veliko steklenico vode. Svoje stvari je pustila ob strani, dobro ogrela mišice in se pognala v lahkoten tek za začetek. Površina je bila ogromna, zato je zadostoval že samo en krog okoli vseh ovir. Ko ga je končno dokončala je bila že precej preznojena; bilo je sredi najhujše dnevne vročine in še ravnokar je pretekla gromozanski krog. Potem ko se je osvežila z vodo se je pognala v poligon.

((shooo, thats mee forh Chian ^^ gho, ahead, rheply ))

((Imaš zataknjeno črko h? ))

Že kak teden je minilo, odkar je nazadnje zapustil stanovanje. Res je bila tega delno kriva tista razposajenka, ki jo je spoznal v Ekvinokciju. Pozabil je že, kako ji je bilo ime, toda nekaj dni je zelo užival v njeni družbi. Potem ji je pač rekel, naj vzame svoje stvari in gre domov, ker se je je naveličal. Najbrž je začela jokati, toda njegova vrata so bila že zaprta in Cian se je posvečal drugim stvarem. Zdaj pa je bil čas, da spet malo pretegne svoje mišice in čeprav ponavadi ni hodil na javne kraje za trening, je v njem tlela tudi želja po tem, da spozna koga novega.

Na prostem poligonu je videl le eno dekle, temnolaso in vitko. Bila je zaposlena s tekom, zato je imel dovolj časa, da si jo je dodobra ogledal in se odločil, da je morda vredna njegove pozornosti. Potem je še sam pristopil k poligonu in slekel odvečna oblačila, ter obstal pred vhodom le v ohlapnih črnih hlačah ter črnih prevezah za podlahti. Po nekaj ogrevalnih vajah se je počutil kot prerojen. Vedno je skrbel za svojo fizično kondicijo, saj je hitro v življenju ugotovil, da psihična kondicija in koncentracija nikdar nista bili daleč od zdravega telesa, potreboval pa je oboje.

Pognal se je v poligon in, čeprav ni dobro poznal prostora za trening, hitro precenil, katera pot je bila najtežja. Spravil se je tja, stekel proti prvi oviri in jo lahkotno preskočil. Temu je sledila še druga in tretja, končno pa se je v poligonu dovolj približal dekletu, da se je odločil, da je čas, da pritegne pozornost. Pred njim se je pel zid in čeprav je z enim skokom dosegel njegov vrh in se brez hujšega napora oprijel roba, je Cian zgrmel na tla. Poškodoval se seveda ni - padec je bil povsem nameren in preračunan, toda temnolaska, ki gotovo ni preslišala njegovega presenečenega krika, tega ni mogla vedeti.

Zadihana je po vrvi priplezala na leseno ploščad visoko nad tlemi, ko je nekje izmed ovir daleč za sabo zaslišala presenečen moški krik. Hitro se je obrnila in se razgledala, saj je imela z višine pregled nad celim poligonom. Sprva je vadbišče delovalo prazno, potem pa je ob visokem zidu na tleh opazila postavo, oblečeno samo v črne hlače. Brez pomišljanja je skočila in se ujela za vrv, po kateri je prej priplezala. Sicer si je pri spustu precej odrgnila roke, ki so jo nemarno pekle, vendar je že tekla proti ležečemu temnolascu. V trenutku se je sklanjala nadenj in zaskrbljeno vprašala:"Joj, ali ste v redu?" Na hitro si ga je ogledala, da bi videla, če je kje resneje poškodovan, vendar ni nič kazalo na kaj drugega kot mogoče nekaj modric. Sedla je na tla poleg skrivnostnega moškega in si ga tokrat na skrivaj ogledala še malce drugače. Imel je razmršene črne lase in ledenomodre oči, razgaljen zgornji del pa je razkrival tudi nekaj precej zanimivih tetovaž v isti barvi. "Kako si sploh lahko padel? Če nisi dovolj pripravljen na najtežje ovire, se jih raje ne loti," mu je prijateljsko svetovala. "Jaz sem Elena," je še dodala z očarljivim nasmeškom na obrazu.

V mislih se je nasmehnil, ko je ljubko dekle priteklo k njemu in se sklonilo nadenj, da si je uspel v trenutku dobro ogledati kako zelo prosojna je bila njena bela majica. Navidez s težavo se je dvignil na komolce in ob tem nekoliko raskavo dihal. "Preživel-bom," je izmomljal, potem pa je popustil oporo, ki si jo je naredil in legel nazaj, kakor da bi bil preutrujen od napora.

"Ni se mi še zgodilo, da bi takole padel. Najbrž me je zgrabil krč ali pa kaj podobnega," je zavzdihnil, iztegnil svoji roki predse in se delal, da si ogleduje mišice, ki so bile vitke a čvrste in so se napele kot žice, ko je dlan stisnil v pest. Vedel je, da si ga ogleduje tudi dekle, zato ji je dal na voljo nekaj dodatnih sekund, preden se je spet obrnil k njej in se zazrl vanjo s svojimi intenzivno modrimi očmi.

"Elena. Nekje sem slišal, da to pomeni svetloba," je rekel in njegove ustnice so v kotičkih šinile navzgor. Bila je ljubka kot bonbonček in gotovo tudi tako sladka. In Cian je tako zelo rad užival v okusih. "In res se mi zdi svet kar naenkrat svetlejši, zdaj, ko te gledam... moje ime je Cian," je še dodal po trenutku tišine, kakor da bi se pravkar spomnil, kaj ga je vprašala.

Ni si morala pomagati, da se nebi nasmehnila ob pogledu na temnoslascove mišice, ki so se napele, kot da bi bile tu samo za to, da si jih ona lahko ogleda. "Krč praviš? Možno. Si prepričan, da si res v redu? Bil je kar krepak padec..." Moški se je počasi pobral v sedeči položaj, pri tem pa Eleni hote ali nehote omogočil neoviran pogled tudi na njegove trebušne mišice na delu.

"Elena. Nekoč sem slišal, da to pomeni svetloba." Neznancu je vsekakor uspevalo, da je na njenem obrazu ohranjal nasmešek, ki kar ni in ni izginil. Ob naslednjem komentarju se je nasmešku na temnolaskinem obrazu pridružila tudi rdečica, ki je njena lica obarvala v rožnate odtenke. "Cian torej. Po pravici povedano, nisem te še videla tu, pa kar pogosto prihajam. Si prvič preizkušal prosti poligon? No, glede na tvoje mišice, bi rekla, da temu, ni tako, vendar..." Sredi stavka je utihnila in njena lica so dobila še malce temnejši pridih. "Škoda, da si ravno padel. Z veseljem bi se spoprijela s tabo. Kateri element pa obvladuješ?".

"A kar spoprijela bi se z mano?" njegove ustnice so se raztegnile v nadvse prisrčen, povsem iskren nasmešek. "Priznam, da tudi mene mika, da bi te kar prijel." Bila je res simpatična in razmišljal je že, da bi si bilo morda vredno zapomniti njeno ime, če ne zaradi drugega že zaradi tega, ker mu je vsake toliko dobro delo malo zabave. Morda je celo ne bo kar ta dan spravil med rjuhe. "Nisem prvič tukaj, res pa se ponavadi ne vključujem v borbe ali skupne treninge. Vidiš... nisem elementalist," je izdavil, ob tem pa celo nekoliko zardel, kakor da bi ga bilo sram.

"Moja starša sta bila zelo razočarana, ko sta ugotovila, da ne obvladam nobenega od štirih elementov." Pravzaprav ni ravno lagal. Tema zanj načeloma ni bila element, pa čeprav je v njej ponavadi veliko lažje upravljal s svojimi iluzijami. "Vendar pa bi se z veseljem spoprijel s tabo, če si imela v mislih kaj bolj... fizičnega." Pomežiknil ji je in se tokrat dvignil na noge, potem pa ponudil roko še njej, da bi ji pomagal vstati.

Z navihanim nasmeškom je Cian takoj potrdil dve stvari: prvič, očitno res ni bil posebno močno poškodovan, saj je že kazal resno zanimanje za dvoboj, drugič pa, izgledalo je, da ona njega privlači vsaj toliko kot on njo. Tudi Elena se je pravzaprav šele sedaj resnično zagrela za spopad, saj je komaj čakala da na nekomu spet povadi svoje veščine upravljanja z zemljo. Vendar jo je sogovornikov komentar popolnoma presenetil. "Nisi elementalist?" Tukaj si redko srečal koga, ki ni osbvladoval nobenega elmenta, če je bil rojen med zidovi tega mesta. Vendar je Cian že zamenjal zanj očitno neprijetno temo s predlogom za najbolj klasičen dvoboj, medtem ko ji je podal svojo mišičasto roko in ji pomagal na noge. "Hmm, to bi bilo pravzaprav lahko še bolj zanimivo... Že zelo dolgo nisem sodelovala v malce bolj otipljivem spopadu. Samo oprosti mi za trenutek..." Med ovirami se je odsmukala do roba, kjer je pustila svojo torbo. Iz nje je potegnila ozko črno majico brez rokavov in vodo, katere je nekaj požirkov takoj zlila vase. Poligonu je obrnila hrbet, potem pa slekla premočeno majico in si nadela čisto. Preden se je vrnila k svojemu novemu znancu, je popila še malo vode in si popravila čop. Nazaj pri Cianu je bila v manj kot dveh minutah in z izzivalnim nasmeškom na obrazu zavzela napadalno držo. "Pripravljen, dragec?".

Z zanimanjem je gledal, ko je stekla stran in niti za trenutek ni odvrnil pogleda od nje, ko je slekla majico in si oblekla drugo, črno. Res je bilo škoda, je pomislil. Čez belo so se stvari veliko lepše videle. Nasmehnil se je sam pri sebi in počakal, da se je vrnila, potem pa se galantno priklonil v odgovor na njeno vprašanje. " Samo če si tudi ti pripravljena, ljubica," je odgovoril z žametnim glasom, potem pa se postavil v napadalno držo tudi sam in se z lahnim korakom pognal proti njej, izkoristil dejstvo, da je bil višji od nje, ter jo ujel v svoj prijem še preden bi se uspela odmakniti. Ni je stisnil preveč, tako, da je bilo odvisno od nje, ali se bo skušala iz njegovega objema izviti, ga spotakniti ali pa kako drugače obvladati situacijo, toda priznati je moral, da se je ob njenem izzivalnem pogledu kar težko zadržal, da je ni kar sam vrgel po tleh in je takoj odrešil te nesramno neprosojne črne majice.

Pričakovala je direkten napad, vendar Elena ni bila dovolj hitra, da bi se nasprotniku izmaknila. Ta jo je stisnil v trden primež in znašla se je pritisnjena ob njegov goli trup. Trenutno je bila veliko bolj mikavna ideja, da bi se Cianu enostavno obesila okrog vratu in ga onesposobila s poljubom, kot pa da bi storila kar ravnokar je, vendar se je navsezadnje bojevala, za ostalo pa si bosta čas lahko v zela kasneje. Z rokami je švignila za svoj hrbet in mu z enim okretnim gibom umaknila roke, vesela da ima zaradi treningov takšno moč. Takoj ko je bila prosta, je odskočila za kakšen meter, da je ne bi mogel ukleščiti nazaj v svoj prijem. Kot plenilec, ki si ogleduje žrtev je počasi začela krožiti okoli njega, ravno dovolj daleč, da je ni mogel doseči. Ampak joj, kako privlačen je bil, brez majice, s prepotenimi mišicami in ledenomodrimi očmi.

((vem da je mau kratk, ampak u dvobojih se neda tok dougih pisat ker nemorš pisat kaj tadrug nardi =/))

Glasno je izpustil zrak iz ust, ko se je spretno kot mačka izvila iz njegovega prijema in odskočila na varno razdaljo. Presneto, se je ugriznil v ustnico, prostor med njegovimi rokami je bil brez nje prav moteče prazen. Vedel je, da ponoven direkten napad gotovo ne bo deloval, sploh zato, ker se je zdaj začela v varni razdalji vrteti okoli njega in bi gotovo lahko ubežala ponovnemu primežu. Namesto tega je nakazal, da se bo premaknil v eno smer, v zadnjem trenutku pa je spremenil korake in ji nepričakovano prestregel pot. Tokrat je ni zgrabil okoli rok ampak se je spustil nizko v bojni stav ter z rokami ovil njena stegna in obenem potisnil s trupom naprej, da je zgrmela na tla, on pa nanjo. V zadnjem trenutku mu je uspelo, da se je ujel na komolce in tako ni priletel vanjo z vso silo, vendar pa je bila zdaj zelo učinkovito ukleščena pod njegovim telesom. "Pa zdaj? Upam, da te še nisem spravil ob sapo." Čeprav si je moral priznati, da bi jo veliko raje spravil ob kak kos oblačila. Pozabil je že, kako zelo zabavno se je bilo ravsati brez pomoči elementov.

Obraz ji je razsvetljeval navihan nasmešek in Ciana niti za trenutek ni spustila z oči. Kazalo je da se bo pognal v čisto drugo smer, ko se je nepričakovano obrnil in naenkrat stal tik ob njej. Roko ji je ovil okoli stegen in ni so mogla pomagati, da ji ne bi po hrbtu zagomazeli prijetni mravljinci. To, da je v naslednjem trenutku priletela ob tla nažalost ni bilo tako prijetno, vendar je bolečino odtehtalo dejstvo, da je privlačni temnolasec s svojim telesom pritiskal nanjo. "Malo pa že," se mu je zarežala. Potem ga je brez pomišljanja potegnila še bolj k sebi in ga divje poljubila. "Upam da jaz nisem tebe?" ga je nesramno vprašala, ko se je odmaknil od nje.

Ko ga je zgrabila in potegnila v strasten poljub, je v trenutku spremenil prejšnje razmišljanje. Še isti dan jo je hotel spraviti med rjuhe. Po možnosti v roku naslednje pol ure, ker drugače bo moral nekaj zelo nasilno razbiti. Dekleta so se ponavadi obnašala nekoliko bolj sramežljivo in njena ognjevitost je bila več kot dobrodošla sprememba. Roke je ovil okoli njenega pasu in jo poljubil nazaj brez da bi kaj pomišljal. Ko je končno zajel sapo ga je podražila s komentarjem, ki se je nanašal na njegovega prejšnjega in njegove ustnice so se razlezle v širok nasmeh. "Malo pa res," je odgovoril. Zgrabil jo je močneje in ju prevalil okoli, tako, da se je tokrat znašel on pod njo, z rokami pa je poiskal njene boke. "Menda ja ni že konec najinega spopada?"

Od njene zadnje avanturice je minilo že vsaj dva meseca in resnično je bila vesela, da med tem časom njene osvajalske sposobnosti še niso tako zarjavele. Cian jo je zbodel nazaj, potem pa se prevalil in jo potegnil s sabo, tako da je bila sedaj ona na njem. "Mm, ne, škoda bi bilo že tako zgodaj nehati. Rada imam, ko so fantje z mano malce grobi," kar ni nehala izzivati. Z nasmeškom na obrazu se je sklonila nadenj in ga znova poljubila, hkrati s tem, ko se je nagnila, pa skoraj neopazno premaknila boke in se podrgnila obenj, vendar je temnolasec pod njo to vsekakor čutil. V trenutku, ko so se njune ustnice razklenile, je smuknila z njega, ga prijela za zapestje in ga sunkovito potegnila na noge, potem pa se pognala vanj in ga porinila, da je spet padel po tleh. "Kaj pa je zdaj s tvojim ravnotežjem?" se je navihano zasmejala in se ustopila nad njim.

Njen komentar, da ima rada, da so fantje malce grobi, je po njegovih žilah poslal tako vroč impulz, da je za trenutek povsem izgubil nadzor nad svojim telesom. Sklonila se je naprej in ga poljubila, ob tem pa je tako spretno pritisnila ob izboklino v njegovih hlačah, da je glasno zajel sapo in ob tem nekoliko popustil svoj prijem na njenih bokih, čeprav je bila njegova prva misel, da bi jo moral prijeti močneje. Toda toliko samokontrole je še imel, da je vedel, da kljub njenemu draženju ne sme takoj zgrabiti za vabo. Potem bi ji prepustil preveč kontrole in Cian ni zdržal, če ni bil glavni. Ubogal je, ko se je umaknila in ga potegnila nazaj v stoječ položaj, le da je presenečeno ugotovil, da se je v naslednjem trenutku, še preden bi si uspel povrniti ravnotežje, spet znašel na tleh. "Kaj pa je zdaj s tvojim ravnotežjem?" ga je podražila, kakor da bi mu prebrala misli in Cian je priprl oči. Ga je mislila takole izzivati? Bil je preveč ponosen, da bi ji dal zadovoljstvo predvidljivega odziva. Udobno se je namestil na tla, ne da bi se trudil vstajati. "Očitno sem ga pustil doma. Bi šla z mano tja, da ga poiščeva? Ali pa bi raje ostala tukaj in se še naprej borila s takim neuravnoteženim nasprotnikom?"

Že dologo časa se ni tako zabavala kot sedaj, ko je bila spet v svojem elementu. Naravnost oboževala je izzivanje, čeprav je nemalokrat ob tem hodila po zelo tanki meji. "Oh, no ja. Vsekakor bi bilo malce dolgočasno, če bi se s takim revčkom, ki še stati ne more poizkušala boriti. Sploh ne bi bilo zabavno, premagala bi te z mezincem na levi roki," mu je smeje se odgovorila, medtem ko mu je podala roko, da je vstal. "Grozno mora biti, da tavaš po svetu brez ravnotežja. Do doma pa verjetno sam sploh ne bi prišel." Počasi sta začela hoditi proti robu vadbišča, kjer je bila pustila svoje preostale stvari. Torbo z majico in vodo si je obesila prek ramena, spete lase pa razpustila, da so zaplapolali v lahnem večernem vetriču. Ko sta ovire že pustila za sabo in prišla do prvih hiš se je končno spet obrnila k Cianu. "Torej, od tu naprej ti kažeš pot."

((shall we continue in here?))