Tempelj Ognja

Ob svitu tretjega dne po festivalu je Astarion vstal že navsezgodaj. Potem ko se je umil in očedil, je iz skrinje ob postelji potegnil nekaj, česar že dolgo ni uporabljal. Nadel si je umetelno izdelan in z vijugastimi vzorci okrašen kovinski oklep, ki je vseboval tesno prilegajoč se oklep za celoten trup, ščitnike za goleni, podlakti in ramena. Poleg tega si je opasal še orožni pas z dvema enoročnima mečema. Rezili sta bili dolgi približno meter in sta imeli posebno, vijugasto rezilo ki se je končevalo v špici, poleg tega da sta bili tudi izjemno ostri. Prav tako je rezilo imelo rdečkast, bronu podoben sijaj, čeprav je bilo iz čisto drugačne kovine. Ročaja sta bila okovana z zlatom, na dnu pa sta počivala dva rubina.
Tako opravljen se je odpravil do za njegove pojme najlepšega dela mesta: Templja Ognja. Njegovega nasprotnika še ni bilo in tako se je mladi Mojster Ognja vzpel po večno razsvetljenem stopnišču. Po minuti vzpenjanja je dosegel vrh Stolpa Magme, kakor se je imenoval osrednji del templja, in se sprehodil po boga dva metra široki krožni ploščadi, na sredini katere je zevala z lavo napolnjena vrzel.
Resnično je izbral kraj, ki mu je najbolj ustrezal. Njegov nasprotnik se bo moral najprej povzpeti po nemajhnem številu stopnic, kar bi ga glede na starost nedvomno utrudilo, nato pa se še boriti na relativno ozkem terenu, kjer je grozilo da vsak trenutek zgrmiš bodisi ven in si zlomiš vrat na marmorju na dnu stolpa, bodisi se stopiš v lavi če padeš na drugo stran. In seveda je bila tukaj še vročina. Vročina, ki se je večini ljudi zdela neznosna in je izvirala prav od brbotajočega tekočega ognja v sredini stolpa. Vročina, ki je obvladovalce Ognja napolnjevala z energijo in ojačala njihove moči.

(Andossar?)

Počasi je korakal skozi bele ulice Elementalisa, ne meneč se za ljudi, ki so že navsezgodaj hiteli po svojih opravkih. Njegovo razpoloženje je bilo razcepljeno, po eni strani mu ni niti najmanj ugajalo, da je moral tako zgodaj vstati in je spal komaj nekaj ur, po drugi pa se je veselil, da bo kmalu pomendral Astarionov veliki duh. Na sebi ni nosil posebnih oblačil za boj, ker se je vedno boril v tistem, kar je v tistem trenutku nosil. Tokrat je to bila temnordeča usnjena tunika, preprost črni plašč in visoki škornji, torej njegova standarna oprava. Edino razliko je predstavljal meč, ki mu je visel za pasom. Ta na videz ni deloval nič posebnega, njegovo rezilo je bilo tanko, ostro in na koncu rahlo zakrivljeno, v dolžino je merilo dobri meter, njegova barva pa je bila temno siva. Ročaj meča je obdajalo modrikasto oprijemalo, kovinske rešetke za vihtečo roko in črni kamen, s katerim se je orožje končevalo.
Kraj, ki si ga je Astarion izbral za boj, je le še podpiral Andossarjevo prepričanje o njegovi strahopetnosti, saj je mislil, da ga bodo njegove ognjene moči zavarovale pred gotovim koncem. Strahopetec! A če ga tam premagam, bo moja zmaga le še toliko večja in zajček se bo moral potuhniti v svojo luknjo. Ob tej misli se je zakrohotal, da ga je mimoidoča starka presenečeno pogledala, on pa ji je ob tem vljudno pokimal. Tempelj ognja je stal na drugi strani mesta, tako da je moral prehoditi ves Elementalis, a naposled je le prikorakal do velike marmornate plošče s stebri, vrh katerih je plapolal ogenj. Na ploščadi Astariona ni bilo opaziti in Andossar je že pomislil, da je stisnil rep med noge, a ko se je zazrl proti vrhu najvišjega stolpa, ga je tam zagledal. Prebrisan poba, najprej me misliš izmozgati in nato vrh svojega ognjišča premagati. A skrita nevarnost je najboljša nevarnost. Svoj pogled je vrgel proti meču in se zadovoljno nasmehnil ob spominu na to, kako je rezilo prejšnji večer temeljito premazal s strupom, ki se je povsem vpilo v kovino. Žrtev ga je izkusila šele z dotikom in takrat pošteno.
Poleg tega pa je Andossar hranil še drugi skriti adut, ki pa ga ni mislil razkriti, če ne bi bilo nujno. Za hip je obstal, nato pa nadaljeval hojo, prečil ploščad in se začenjal vzpenjati po krožnem stopnišču znotraj stolpa. Te so se kar vile in vile v višino in sčasoma je možakar postal rahlo upehan, a to ga je le še podžgalo. Namesto da bi se ustavil, je hitreje stopil in se nazadnje končno znašel iz oči v oči s svojim mladim nasprotnikom. "Pozdravljen poba, vidim da si se za boj temeljito pripravil. Strahopetnosti seveda nisi skril, a kaj drugega nisem niti pričakoval. Oklep, svetišče, ogenj... zmaga bo še toliko slajša." Z enim gibom roke je izvlekel svoje orožje, ga zavihtel po zraku in se ob tem zarežal. "To sem čakal, adrenalin! Pridi fantek, enkrat za spremembo pokaži svojo moškost!"

Z zadovoljnim nasmeškom je opazoval drobne kapljice potu na Andossarjevem obrazu ko je ta končno prispel na ploščad. In seveda ga je najprej nameraval spodbosti z besedami.
"Strahopetnost? Sploh ne," je dejal preprosto kot da bi poučeval otroka. "Podal sem ti svoje pogoje in ti si se strinjal. Samo zato ker nečesa nisva omenila, še ne pomeni da ni dovoljeno. Premeten bojevnik izkoristi vsako prednost v svojo korist, nepripravljenost pa je sestra neuspeha. Seveda pa lahko še vedno odstopiš, če te je preveč strah." Zadnji stavek je izrekel z naravnost privoščljivim nasmeškom, kajti čeprav je upal da starec tega ne bi storil, pa bi se mu lahko posmehoval v nedogled če bi zadnji trenutek pobegnil. A meč s katerim je zarezal po zraku je dal jasno vedeti da možakarju to niti na misel ni prišlo.
Tudi prav, pa naj bo enkrat po tvoje, si je mislil ko je stopil korak bližje in prekrižal svoja meča z njegovim, kakor je vele dvobojevalski bonton. Za sekundo sta le zrla drug drugemu v oči, nato pa je Astarion sunil naprej in z močjo obeh rok odbil Andossarjevo sabljo ter trenutek zatem zarezal s desnim meče proti njegovemu vratu, z levim pa iz druge strani proti njegovim golenim.

((Sry, malo bolj na kratko XD))

"A res?" se je posmehljivo odzval na nasprotnikove besede. "Še slepec bi videl, kako temeljito si se pripravil na boj in kaj drugega bi bilo razlog temu, kot tvoja bojazljivost? Lahko se še tako peteliniš z pogoji in ne vem čim, a lažeš kvečjemu sam sebi." Prekrižal je svojo sabljo z nasprotnikovima in boj se je začel. Andossar se je boril že z najraznovrstnejšimi nasprotniki, od takih, ki so vihteli en meč, pa do takih, ki so se borili z golimi pestmi, zato je bil na različne napade vajen. Za začetek ni ubral najagresivnejše tehnike, saj bi se potem hitreje izčrpal, pač pa se je osredotočil na napadalčeve šibke točke, kjer mu oklep ne bi zaščitil nežne kože.
Meča sta se mu nevarno približala, eden naravnost proti vratu, drugi proti golenom, a prvega je možakar s svojim rezilom odbil, drugega pa se je ubranil tako, da je odskočil stran in je rezilo treščilo ob kamnita tla. Zdaj se je sam pognal v napad, ne da bi omahoval, je udarce usmerjal proti vezem med oklepom, kjer je bil mladenič ranljiv. "Strah, heh. Strah me je enako, kot je strah geparda, ki se spravlja na srno." Plašč mu je zaplapolal po zraku, ko se je vnovič zasukal in so rezila treščila skupaj. Njegov prvi cilj je bil, da Astariona spravi do roba ploščadi in ga sune v globino. Če mu drugače ne bi uspelo, bi se poslužil svojih skritih sposobnosti, ki ga niti enkrat niso pustile na cedilu.

(Tudi jaz nimam idej )

((Ti se pa nisi kaj dosti mečeval, kaj? Da ti še enkrat narišem: bojevnika prekrižata orožja, tako da sablja prvega leži med obema mečema drugega, ki sta oblikovana v X. Iz tega pozdravnega stava nato drugi sune prvega nazaj, nato pa vodoravno udari z obema mečema. Posledično ne more udarit z mečem ob tla, dokler mu tega meča kdo ne zbije navzdol in dokler so ta ravna. Ni treba editat posta ali karkoli, samo povem ti, da je pametno če moje poste bereš do črke natančno, sicer lahko kaj hitro pride do nesporazuma ))

Brez težav je odbijal udarce z enim mečem in izvajal protinapade z drugim. Tak stil mečevanja mu je mnogo bolj ustrezal, prav tako pa je za razliko od njunega prvega srečanja belolasi mladenič sedaj bil mnogo bolj vešč različnih načinov bojevanja. A kljub vsemu ni mogel spregledati, da kljub temu, da se je brez težav branil v sproščenem ritmu, tudi nasprotnika ni zadel. Nekaj je bilo treba storiti glede tega, sicer bi bil boj dolg in dolgočasen. Če bi bil Astarion bolj premišljene narave bi morda to izkoristil, saj je imel več kondicije od nasprotnika, a potrpljenje nikoli ni bilo ena njegovih vrlin.
"Kaj je ata, si kaj utrujen?" se mu je posmehnil. Sam se je šele dobro ogreval in nasprotniku ni mislil pustiti predaha dokler ne bi imel konice rezila pod njegovim vratom. No ja, tehnično gledano sta bila zaradi vročine templja oba ogreta še preden sta prišla na vrh stopnic, vendar Astarion ni mislil vročine. Le-ta mojstra Ognja ni ovirala, kvečjemu nasprotno; prijala mu je.
Blokiral je še en udarec, nato pa z levim mečem sunil izza ramena navzdol, kakor da bi nameraval nasprotnika zabosti s konico. A ta se je še pravočasno preusmerila navzdol in nazaj ter potovala mimo vihtilčeve desne noge, medtem pa je meč v desnici s sunkovitim zamahom izza hrbta priletel z istega kota poševno proti nasprotnikovem vratu. A to še ni bilo vse, levi meč, ki je potoval krožno pred in za ognjenim bojevnikom je sedaj končal krog in trenutek ali dva za prvim še ta udaril proti istem mestu. Zaslišal se je pok kovine ob kovino, ko so se rezila bojevnikov staknila, nato pa se je Astarion zasukal v obrat in, medtem ko je z desnico držal nasprotnikov meč prikovan na svojega, udaril še z levim vodoravno proti njegovim golenim.

Njegov meč je urno švigal po zraku, zdaj se je ubranil pred prihajajočim napadom, že v naslednjem trenutku je ponovno napadel. Bilo je kar zabavno, ampak naj se je Andossar še tako trudil, Astariona ni mogel zadeti. Poleg tega pa je bilo vroče, silno vroče in ognjeni zublji, ki so goreli v bližini, so vročino samo še povečali.
"Utrujen od misli, kako te vidim v mladi krvi" je odvrnil temni bojevnik, ko sta se rezili zopet srečali. "In ti poba, si utrujen od poskakovanja naokrog? Zdaj si mnogo manj zapeljiv, kot na tisti sliki v knjižnici." Glasno se je zakrohotal, a ves čas skrbno pazil na udarce. Počasi sta se bližala robu bele plošče, a težko je bilo povedati, kdo je bližje robu. Včasih je to bil ognjeni bojevnik, spet drugič Andossar in vse je teklo kot po maslu, dokler ni Astarion izvedel zapletenega giba, ki ga starejši od dvojice ni pričakoval. Njegov meč se je drgnil ob Astarionovega desnega, medtem ko je njegov levi v nenavadnem zasuku poletel proti njegovim golenom. A poba je vendarle na nekaj pozabil, Andossar je meč držal z obema rokama in je vanj vložil več moči kot njegov nasprotnik, ki je v vsak meč vložil le moč ene roke. Starec še ni bil za odstrel, dolgo težko življenje ga je zaznamovalo in če je izgubil kaj moči, je to bil le delček. Levo rezilu se mu je z bliskovito naglico bližalo, ko je vso moč preusmeril v obe roki in odrinil desno rezilo, ob tem pa izkoristil Astarionovo neposredno bližinino in nezaščitenost njegove glave, ter ga z desnim komolcem treščil naravnost v nos. Levemu rezilo se žal ni mogel povsem izmakniti, a njegov dotik z kožo je bil neprimerljivo nežnejši, kot bi bil v drugačnem primeru. Rahlo ga je zapeklo, toda v odgovor na to je zgolj plunil in brez pomisleka krenil v protinapad. Zdaj je vedel, kaj mora ciljati, saj je prej bil preveč vročeglav, da bi o tem sploh razmišljal. "Je tvoj nosek še cel? Kaj si boš poveznil preko obraza, ko boš hodil naokrog?" S takimi in podobnimi besedami ga je izzival in si tako tešil duha. Njegov meč je znova poletel kvišku, tokrat naravnost v vodoravni smeri nasprotnikovega nezaščitenega vratu in tisti hip, ko so vsa tri rezila treščila, se je na mestu zasukal proti desni, iztegnil levo nogo, jo ovil okoli Astarionovega desnega kolena in z vso močjo potisnil proti sebi.

"Zapeljiv? Oprosti ata, ampak to da mi to reče moški je pa še celo zate grozljivo," mu je vrnil milo za drago. "Saj vem da sem lep in vse, ampak tako lep da bi me zamenjal za punco pa spet ne."
Po izvedbi diagonalnega vrtinca ga je starec vendarle presenetil s tem ko je žrtvoval zadetek zato da ga je lahko s komolcem zadel v nos. Glede na vse kar je vedel o starcu ne bi nikoli pričakoval da se bo pustil zadeti, čeprav le zato da bi tudi sam dobil priložnost za uspešen protinapad. A sedaj je vedel da te možnosti ne sme izključiti. Izmenjala sta še nekaj udarcev, ki so bili z obeh strani brez težav blokirani.
"Je tvoj nosek še cel? Kaj si boš poveznil preko obraza, ko boš hodil naokrog?" ga je izzival nasprotnik.
"Kaj misliš če bi tvoj klobuk razrezal na koščke in ga uporabil za povoje po tem ko te premagam in prisilim da nag tekaš po mestu?" mu je vrnil z enako količino strupa v glasu.
Nato je njegov nasprotnik udaril s preprostim napadom in Astarion je hitro preračunal, da če bi tak napad blokiral z obema mečema hkrati, bi nasprotnika moralo vreči iz ravnotežja in mu odbiti meč nazaj. Ni pa pomislil na to, da je Andossar to načrtoval in tako mu je vse prej kot onemogočil obrat iz leve proti desni. Levo nogo je zataknil ob njegovo desno koleno v poskusu da bi ga spotaknil. Resda je nenaden poteg Astariona za trenutek vrgel iz ravnotežja, a takoj zatem je levico z vso silo spustil le decimeter ali dva nižje in z oklepljenim komolcem treščil naravnost v koleno noge, ki ga je nameravala spotakniti, da se je zaslišal grozljiv pokajoč zvok. Astarion je izkoristil trenutek in se z ramo zabil v trup nasprotnika, da ga je odneslo nazaj in v nevarno bližino roba. Takoj zatem je že obžaloval da mu ni prej preprosto odsekal noge, a reakcija je bila refleksna in preveliko razmišljanja bi nasprotniku dalo čas za izmik.
"Pazi se malo deda, sicer se lahko zgodi da se bodo tvoje stare kosti pogrele malo bolj kot bi si želel," ga je izzival medtem ko je popravil svoj stav in zopet pripravil svoji orožji na blokado in protinapad.

"Grozljivo? Ne. Primerno? Da. Hah, zame si punca že od tistega dne, ko si kot preplašena miš pobegnil izpred mojega meča. In to tiste vrste punca, ki se nenehno ogleduje v zrcalo, medtem ko se ob najmanjšem pritisku zlomi." Tokrat se je zasmejal s jekleno hladnim glasom, saj je v izzivanju smrkavca nenavadno užival. Še sam ni vedel, ali bolj uživa v dvoboju besed, ali v dvoboju mečev, ki sta brezkončno švigala po zraku. Astarion je besede izgovarjal s takšnim zadovoljstvom, da si Andossar ni mogel pomagati, da se mu ne bi posmehoval. Samo paglavci so tako ponosni na to, kaj povedo in samo paglavci so tisti, ki ves iz sebe čakajo, kako se bo njihov nasprotnik od obupa razjokal.
A Andossar mu tega veselja ne bi privoščil nikdar, pa tudi če bi se dvoboj zasukal njemu v škodo in bi bil primoran poseči po čem drugem, kot je jekleno rezilo orožja. "Sliši se mikavno, a obstaja en majhen problemček. Če pogledaš na mojo glavo, na njen ne boš videl klobuka, saj ta leži na lepo spravljenem mestu. Lahko pa za povoje uporabiš svoje snežnobele spodnjice, da bo vse mesto videlo, kako cvetoče dišijo." Ves čas pogovora sta se spopadala, Andossarjev dolgi meč je v sebi skrival orožje, ki ga nasprotnik ni predvidel in če bi z njim samo oplazil fantovo kožo, bi bilo vsega konec. Strup bi se mu vsrkal v kožo, ga začel počasi hromiti in naposled spravil na tla. In potem, ko bi kot nemočen otrok trzal na tleh, bi ga z enim samim zamahom pokončal sredi njegovega templja. O tem bi se govorilo še desetletja!
Nenadoma je začutil v koleno silno bolečino in nasprotnikov nepričakovan napad ga je odbil nekaj korakov nazaj, tako da se je nevarno približal robu. Moral se je rahlo nagniti naprej, da je ujel ravnotežje in z levo dlanjo zaokrožil po razboljenem kolenu. "Dobro poba, zelo dobro" je smejoč spregovoril, ko je ponovno pogledal Astariona. "Moje kosti se kar naj pregrevajo, dokler mi glava ostaja hladna, je vse v najboljše redu." Počasnih korakov se je podal naprej, naravnost v smeri nasprotnika, meč pa ves čas trdno stiskal v desnici. "Daj no, snemi že enkrat ta oklep! Najin boj se bliža koncu in ne bi bilo bolj sladko, če bi me porazil brez želvinega oklepa? Poleg tega pa, ko daješ toliko na čast in pravičnost... A ne bi bilo pravično, če bi se za konec pomerila povsem enakovredna? Gola koža proti goli koži." Z levico si je segel po srebrnih gumbih, ki so zapirali njegovo tuniko in jih nekaj odpel, da se je prikazala gola koža njegovega oprsja. "Vidiš? Jaz sem povsem nezaščiten. Privošči dedu to veselje in mu omogoči vsaj enakovreden konec." Gumbe si je znova zapel, a premaknil se ni. Meč je usmerjal proti tlom in čakal na reakcijo nasprotnika.

((Sorry za tole s klobukom, sem sklepal da ga ima ker prej ni omenil da bi ga pustil kje drugje XD Sklepajva torej da je Astarion mislil tistega s festivala ))

Seveda dišijo, v primerjavi s tvojimi smrdljivimi cunjami dišijo še greznice Elementalisa! mu je hotel vrniti, ko je njegov nasprotnik uporabil najbolj otročjo zmerjavko. A bil je boljši od njega. Ta izprijeni starec, ki "ga je imel za punco" in si je najverjetneje želel njegovega telesa že ne bo dobil zadoščenja s tem, da bi se Astarion spustil na njegov nivo. V tem sta se razlikovala: čeravno se je Andossar sedaj oblačil in obnašal kot bogat plemič se mu je še vedno videlo da je odraščal kot navaden pridanič in zločinec, medtem ko je Astarion, čeravno se je trudil da tega ne bi poudarjal, dejansko bil visoke krvi in je pomen časti poznal v pravem pomenu, ne pa kot "tisto kar hromi gospodo pred tem da storijo kar je treba," kakor so temu rekli v Andossarjevih krogih.
Naposled se je njegovemu nasprotniku uspelo ohraniti na ploščadi in medtem ko je šepal naprej ga je poskušal znova prepričati da bi se znebil oklepa. Presneto, nekam zelo se je trudil da bi spravil z njega oklep, namesto da bi ciljal nadlakti, stegna in glavo, ki z njim niso bili zaščiteni.
"Motiš se," je dejal mirno medtem ko je starec šepal bližje. "Pravično je to, da sva se imela oba možnost enako dobro pripraviti. Tudi ti bi si lahko priskrbel oklep, pa si ga nisi, čeprav si imel to možnost. Navsezadnje si sedaj bogat, kajne? In kovači Elementalisa izdelujejo daleč najboljše jeklo daleč naokoli, cene pa niso pretirano visoke. Če tega nisi storil, si si sam kriv. Imel si možnost, pa je nisi izkoristil, to je tvoja nepripravljenost in neumnost, ali pa aroganca, nikakor pa ne nepravičnost. Možnosti so bile enakovredne. Nisi jih izkoristil: tvoja napaka."
Ko se je mož začel slačiti pa mu je še prisolil:
"Sploh pa sem končno dojel zakaj o tebi nikoli ni bilo slišati dobrih govoric: ni čudno da nisi sposoben zadovoljiti žensk, če pa padaš na moške! "Imaš me za punco?" Lepo te prosim, prihrani mi svoje sprevržene domišljije! In zdaj bi se rad pa še nag bojeval z mano? Kar pozabi, ti izprijenec stari! Prej te upepelim, preden ti dovolim da se me še enkrat dotakneš!"
To rekoč je skočil najprej v desno, nato v levo, tako da je bil sedaj pred starcem on, za njim pa luknja z lavo, ter z vso silo zasekal diagonalno v obliki črke X z obema mečema, tako da bi ga bodisi presekal, bodisi blokiral vsakršen protinapad. Takoj za tem je hitro sprožil nogo, s katero je ciljal nasprotnikovo piščal, nato pa se zasukal in udaril vodoravno z leve najprej z desnico, nato pa še levico. Stalno je pazil da je imel vsaj eno meč prost za bodisi pariranje, bodisi napad v primeru da bi starec pustil kakšen del sebe nezavarovan...
In tedaj je opazil nekaj nenavadnega: z nasprotnikovega meča se je kadila para. Tako njegova kot nasprotnikov meč sta žarela od vročine dopoldanskega sonca in vročine lave nedaleč od njiju. A le z Andossarjevega se je kadilo. Astarion ni imel pojma s čim je stari izprijenec premazal svoje rezilo, ampak kolikor ga je poznal ni moglo biti nič dobrega.
"Ti lisjak ti," mu je dejal z nasmeškom ko je ugotovil njegovo skrivnost. "Imaš se za nepredvidljivega, a pozabljaš da postaneš predvidljiv s tem ko se vedno obnašaš nepredvidljivo." To rekoč se je rezilo starčeve sablje še bolj segrelo, do te mere da se je zakadilo kot oblak zaradi tekočine s katero je bil premazan. Astariona je prijelo da bi mu stalil meč v lužico stopljene kovine, a si je premislil. Navsezadnje je bil boljši od njega, boljši od tega da bi nasprotnika razorožil s sposobnostmi o katerih je njegov nasprotnik lahko le sanjaj.
Me prav zanima, če je ta njegova stvar nevarna tudi če dihaš njene hlape? se je vprašal in za vsak slučaj malo bolj segrel zrak okrog sebe, tako da bi se hlapi snovi, ki so bile gostejše od zraka, razgradili če bi mu prišli blizu.

"Vražji zelenec" je zarenčal in pljunil po tleh. "Očitno si še bolj zlagan od mene, kdo bi si mislil. Vsa ta pravičnost, tako zaigrana in zdrdrana. Vsakemu kmetavzu je jasno, da je pravičen dvoboj tisti dvoboj, kjer sta si nasprotnika enakovredna. Ne mi zdaj nakladati o enakih možnosti, ker se na milje daleč vidi, kakšna mila jera si. In to je vzrok, zakaj si zame punca. Pravi moški bi se opogumil, odvrgel od sebe vse in se zgolj s pestmi pognal v napad, ne pa, da se skriva za mamičinim krilom, ki je v tvojem primeru jeklo." V tem trenutku je spoznal svojega nasprotnika, spoznal ga je bolj, kot bi si oni kdajkoli lahko mislil. Prej ga je vedno zgolj zasmehoval, čeprav v sebi ni bil povsem prepričan o njegovi pravi naravi, zdaj pa jo je na lastni koži preiskusil. Ta mehkužec ni bil vreden naziva gospodar, kaj gospodar? Še naziva moški ni bil vreden in po prekleti sreči mu bo ravno to znalo rešiti življenje. Sovražil je mehkužce, zdelo so se mu izmečki in zanikrni bojazljivci, ki so na svetu zgolj zato, da skrivoma bogatijo. A še hujši so bili takšni, kot je bil Astarion, ki so bili na videz polni pravičnosti, pogumnih besed in popolnega obnašanja.
"Tvoje mnenje me briga enako, kot lanski sneg. Če pa že govoriš o puncah mi povej, koliko si jih zadovoljil? Eno, dve? In še te so to počele zgolj zato, ker si se jim smilil, ali ker je to bila njihova dolžnost." Znova se je zakrohotal, a meča še vedno ni dvignil. "Kdo bi si mislil, da bom kdaj to rekel, a očitno bom kmalu postal svetovni junak. Ljudi bom rešil neprijetne žuželke, ki so jo že do vratu siti."
Tedaj je Astarion napadel in tudi tega se je Andossar razveselil. Očitno ga je razdražil, ravno to pa je bil njegov namen. V besu človek izgubi razsodnost in ne misli več normalno jasno. Po parodiranju z mečema je proti njegovi piščali poletela mladčeva noga in to je bila priložnost, ki jo je možakar pograbil. Pravočasno je odskočil in v obliki nepravilnega prevala pristal levo od napadalca, nekoliko bolj stran od roba ploščadi. Začel je postajati utrujen in v sebi je preklinjal okoliščine. Če bi se boj bil drugje in Astarion na sebi ne bi imel vsega tega jekla, bi Andossar nedvomno zmagal, a zdaj je bilo drugače. Bojev proti oklepnikom ni bil vajen, ta kraj pa mu je odžiral moči in ga delal šibkega. Nenadoma se mu je utrnila ideja, ob kateri mu je preko obraza spreletel preračunljiv nasmešek. Sredstva... Če si je Astarion priskrbel toliko sredstev, zakaj si jih ne bi jaz? Osredotočil se je na svoje miselne sposobnosti, pred svojimi očmi izoblikoval nenavadno podobo in jo z nevidnimi lovkami prenesel v Astarionovo glavo. Prizor je predstavljal podobo prelepe zelene pokrajine, polne visoke trave, rož, živali in oddaljenih gora, le sredi tega vsega je zevala neznanska luknja, iz katere je prihajala tema. Dna luknje ni bilo mogoče videti, iz nje pa so skupaj s temo prihajali najslabši občutki, kar jih človek lahko podoživi - strah, smrt, izdaja. Astarion je stal na samem robu te luknje in zdelo se je, kot da ga vse bolj vleče vanjo. Samo obrniti bi se imel in steči v zeleno travo, pa bi bil rešen. Nekje za njim je trava rahlo zašumela in na plan se je prikazal majhna bela muca, ki je s svojim nežnim obrazom opazoval možakarja in se nenadoma obrnila na hrbet ter čakala, da jo pride pobožat.
Sam Andossar pa je medtem, ko je okoli nasprotnika spletel navidezni svet, prav počasi napredoval naprej in se skrbno koncentriral na nevidno miselno vez, ki ju je opazovala. Hkrati je zaznaval dvoje in to je bilo sila nenavadno. Z očmi je šibko zaznaval resnični svet, resnično ploščad, medtem ko je nekako globlje, zaznaval tistega drugega. Če ne zdaj, potem priložnosti več ne bo dobil. V resničnem svetu je bil vse bližje in bližje nejasnemu Astarionu, ki je kar postaval na mestu in gledal nekam stran, meč je švignil kvišku in zarezal po fantovem nezaščitenem stegnu. Blago se je razparalo, pojavile so se rdeče kapljice in Andossar je vedel, da mu je uspelo. Že ena sama kapljica krvi je zadostovala, da bi strup predrl v človekov organizem, se pomešal z krvjo in se raznesel po vsem telesu. Čeprav ta strup ni ubijal, pa je paraliziral človek, paraliziran sovrag pa je šibkejši od dojenčka. Sprva je res mislil, da ga bo nato ubil, a zdaj več ni bil tako prepričan. Večjo sramoto bi mu povzročil s tem, da bi ga tako nemočnega pustil sredi njegovega templja in ga morebiti zaznamoval s kakšnim svojim podpisom. Tako bi sam še enkrat dokazal, da je zvitejši in bolj premeten. Zamah z mečem in ureznina sta terjala svoje. Ker se je Andossar preveč osredotočil na rano, je miselni svet zbledel in na koncu izginil, Astarion pa se je spet znašel v pravem. Starec je medtem stopil nazaj na mesto, kjer je prvotno stal in čakal, da se bodo kmalu pokazali učinki strupa. Začelo se je tako, da so najprej otrdele noge, nato trup in naposled glava. "Dobro jutro fant. Si se dobro naspal?"

((OK, tole si sicer dobro napisal, ampak ima post 2 napaki: močno odstopa od pravil tega kako Tema deluje (ker ne nadzira nasprotnega uma, ampak le vpliva nanj, torej moraš nasprotniku pustiti možnost da se sam odzove na iluzije s katerimi se spopade. Prav tako lahko rečeš da nasprotniku vzpodbujaš določena čustva, ne moreš pa reči kaj dejansko čuti, ker ne veš točno kako močna so ostala čustva), in pa drugič: če si prebral prejšnji post bi videl da je zaradi prevelike vročine strup začel izparevati, kar je Astarion opazil in s svojimi močmi na hitro izparil še vse preostalo. Zdaj bom pač pisal tako, da se bom čim bolj držal tega kar si napisal v postu, ignoriral bom samo tisto s strupom (sem že povedal zakaj), te pa opozarjam da gre tukaj za kar veliko omejevanje svobode, sploh glede na to da je Andossar "prav počasi napredoval naprej", kar bi po vsej logiki dalo nasprotniku veliko časa da premisli in reagira. Svobode pisanja dobiš pa tokrat izjemoma ravno toliko, kot si je pustil meni.))

V trenutku se je svet kar naenkrat spremenil. Ploščad in svet mimo nje je postal travnik, v daljavi pa so se kazale gore. Tam kjer je bila poprej vrzel z lavo je zevala neskončna luknja in nekaj na njej ga je navdajalo s strahom, občutkom bližine smrti, in pa... izdajstva? Le zakaj izdajstva? Kdo bi ga pa lahko izdal? Navsezadnje je bil vedno sam za vse in na nikogar se ni navezal dovolj da bi ga prizadelo če bi kdaj šla vsaksebi. Tukaj je nekaj hudo smrdelo in čeprav morda ne po Andossarjevem potu, je smrdelo po sumljivem, in s sumljivim je imel starec veliko skupnega.
Mi je zastrupil hrano ali pijačo ali kaj takega? Ali pa je para z njegovega meča dejansko prišla do mene in je neka čudna stvar ki povzroča da drugače vidim svet okrog sebe?
Kot da ne bi moglo postati bolj čudno, se je malo stran naenkrat pojavila puhasta bela mačka, natančno taka kot jo je čohala njegova mati ko mu je povedala da ga namerava poročiti z neko mladenko iz ugledne družine, ki pa je sploh ni poznal. Presneto, tega mačka je sovražil že odkar je vedel zase! Vrgel je ognjeno kroglo proti mački, a prekleta žival se ni vžgala. Še več, občutek je imel, da je šla naravnost skozi.
Privid? je pomislil sam pri sebi. Pravzaprav je bilo to še najbolj logičen odgovor: pojasnilo je zakaj se je realnost nenadoma spremenila v neko absurdno idealizirano podobo, zakaj je dobil občutek da ga je luknja v sredini vlekla k sebi, čeprav je bila očitno nekaj groznega, in zakaj je vse ostali izgledalo dobesedno pocukrano. Odločil se je da vse skupaj ni res. Spomnil se je kje je stal prej, velika črna luknja pa je bila ravno tam kot je bilo prej središče templja, torej se je morala ploščad končati največ dva metra stran od roba luknje.
Ravno je stopil v smer, v kateri se je nazadnje nahajal Andossar, ko je začutil ostro bolečino v stegnu. Karkoli se je že dogajalo z njegovo glavo, je bolečina očitno uspešno pregnala, kajti spet je bil tam, kjer je bil preden se je ves ta čudni hokus-pokus začel.
"Dobro jutro fant. Si se dobro naspal?" ga je pozdravil glas, ki mu je kljub temu da se je to zdelo nemogoče, pravkar postal še bolj neprijeten kot prej.
"Dovolj te imam, smet! Nihče se ne bo igral z mojo glavo!" se mu je zadrl nazaj, tokrat popolnoma razkačen. Tudi prav, če se njegov nasprotnik ni mislil držati pravil, potem se jih pa tudi sam ne bo!
Iz vseh delov njegovega telesa so šinili oranžni plameni in odleteli v Andossarjevo smer v širokem vrtinčastem žarku, ki mu kar ni bilo konca. Rana na stegnu ga je pekla, v glavi se mu je še vedno malo vrtelo zaradi nenavadne epizode spremenjene resničnosti, bes pa je njegov um osredotočil na le eno stvar: moč plamenov ki so leteli v starčevo smer.
Čez skorajda minuto neprekinjenega streljanja plamenov je končno ponehal, in tam kjer je prej stal Andossar ni bilo ničesar. Morda je padel v magmo, morda se je scvrl, morda pa je padel s ploščadi in se bodisi raztreščil na tleh, bodisi se ujel za stopnice in pobegnil. Astarion ni vedel, in ga tudi brigalo ni.
"Končano je," si je rekel tiho, nato pa se spustil po stopnicah in odšel do najbližjega zdravilca, ki bi mu oskrbel grdo ureznino, ki je kazila njegovo stegno...

Ko je bila ploščad končno prazna, se je Andossar počasi zvlekel preko kamnitega roba in utrujen obležal na hladnih tleh. Preko čela so mu polzele kaplje potu, njegov plašč je bil kdo ve kje, spodnja tunika pa je bila v še slabšem stanju kot ponavadi. Tiho je zaklel in se preobrnil na hrbet, tako da je z glavo zrl proti modremu nebu. Boj je trajal kar dolgo, saj se je začel ob svitu, zdaj pa je bilo že poldne. Možakar ni vedel, ali se naj smeji, ali naj vse pošlje k vragom. Fanta je res zaznamoval z rano, na njem je res preizkusil svoje sposobnosti, a vse to je bilo premalo. "Še vedno sem slabič! Takšno odlično priložnost sem imel, pa sem vse zapravil. Tristo demonov!" Astarionovemu nenadnemu napadu ognja se je komajda ognil, plašč mu je takoj zagorel, roke so ga zapekle in le sreča je dovolila, da se je pognal proti robu, ki ni bil daleč stran. Skočil je preko in se z rokama trdno prijel roba, medtem ko so mu noge bingljale v prazno.
Ognja na plašču ni uspel pogasiti, tako da si ga je strgal s sebe in odvrgel proti tlom, a opeklin na rokah ni mogel izbrisati. Poleg tega ga je tudi noga izrazito bolela, natančneje koleno, tako da je dvomil, da bo sploh lahko vstal. Vsaj izgubil nisem, tisti prekleman zelenec pa je tudi dobil svoje. Če drugo ne, sem ga vsaj pošteno urezal. A naj bo karkoli, to ni bil najin poslednji boj!" S pestjo je udaril po kamnitih tleh in se razgledal okoli, če bi kjerkoli opazil kaj koristnega za oprijem.
Na žalost ni bilo ničesar, tako da se je počasi odplazil do stopnišča, tam pa poskušal vstati. To ni bilo tako lahko, kot je pričakoval. Na desno nogo se je še lahko oprl, a ko je težo prenesel na levo, je od bolečine zašrktal z zobmi in se oprijel velikega podpornega stebra, da ni zgrmel po stopnicah. Nekako mu je uspelo, da se je počasi odpravil naprej, ob vsakem premiku desnice je tiho zaječal, a se bolečina na srečo ni krepila. Bolečine in poškodbe so zanj bile brez pomena, v življenju jih je prejel že toliko, da je brez problemov presodil, da iz tega ne bo nič groznega. Bolj ga je jezilo dejstvo, da je Astarionu dovolil tako gladko pobegniti. "A vsaka šola nekaj stane poba in prisegam pri Temi, da tedaj ne boš tako zlahka popihal. V tretjič gre rado." Spuščanje po zavitem polžu stopnic je bilo peklensko opravilo in ko je prišel do tal, je glasno sopihal. Pogledal je po spodnji ploščadi in nedaleč stran zagledal kose njegovega raztrganega plašča, blizu pa meč, ki mu je med bingljanjem padel iz nožnice. Meč je pobral in ga uporabil kot palico, plašč pa je brez pomislekov zgrabil in ga zalučal v enega od plamenov, da je v hipu zgorel. "Konec je s starim Andossarjem, zdaj prihaja resnična noč." Namesto krohota, ki bi ga običajno uporabil v takšni situaciji, se je zdaj brezizrazno obrnil in izginil proti mestu.