Tempelj Zemlje

Lenay se je ustavila tik pod ogromnim drevesom. Na obrazu je začutila lahkotno sapico hladnega vetra, ki je objemal lubje. Zaprla je oči in hip le uživala v spokojni tišini. Ta kraj je bil res svet. Ko je bila majhna, je z očetom kar nekajkrat obiskala tempelj, a nikoli si ni vzela dovolj časa, da bi lahko cenila kraj, kjer je bil zrak veliko čistejši in prijetnejši. Spet je malce popihalo in nekaj lističev ji je švignilo mimo las in poplesavalo okoli nje vse dokler se niso dotaknili tal. Nasmehnila se je. Res je uživala.

Spet je odprla oči in z razigrano v mislih pozdravila veliko drevo, nato pa si je z desne roke razvezala širok bel trak in si ga namestila čez oči. V hipu se je zresnila. Čas je bil za trening. Bočno je iztegnila levo roko in v njej mirno pridržala dolgo pahljačo, ki je zravnano delovala kot podaljšek roke. Na lesenem ročaju je visel zvonček. Lenay je globoko vzdihnila in z njenim izdihom se je mimo prikradla še ena sapica vetra, ki je privzdignila ležeče listje, jo lahkotno obkrožila ter stresla zvonček na pahljači, da je nežno zazvonilo.

S pretvezo čez oči je Lenay izboljševala druge čute, zvonček pa ji je le podaril dodatno predstavo o njenih dejanjih. Z zaprto pahljačo je zdaj delala počasne nežne gibe in okoli nje se je veter odbijal v majhnih zračnih valovčkih, ki so nato potovali do kamnitih menhirjev in spet nazaj, ter ji prikazali točno sliko okolja.

Nenadoma jo je nekaj zmotilo. Sunkovito je zamahnila s pahljačo, ki se je v hipu odprla in močan veter je kot rezilo švignil v eno smer ter kot zareza končal na oddaljenem drevesu. Snela si je belo rutico in pogledala v smer, kamor je ravnokar poslala enega izmed hujših zračnih napadov.

Njegovi koraki so se ugrezali v mehki travi, ko se je počasi bližal svojemu templju in svetišču. Prvikrat v življenju je korakal kot svečenik in obdajali so ga mešani občutki. Po eni strani se je veselil te naloge, saj je bilo vzdrževanje snovnega svetišča eno najlepših opravil na svetu, spet po drugi strani je čutil nelagodje spričo novosti, ki so ga čakale. Ne glede na vse je bil prepričan, da mu bo funkcija odgovarjala, saj je bil vanjo pripravljen vložiti toliko truda, kolikor bi bilo potrebno. Naj bo tempelj še tako lep, meni ne bo nikdar dovolj izpopolnjen.
Bilo je sveže jutro in trava je bila še polna rose, tako da si je Sildur še pred prihodom v gozd snel tanko obuvalo in kar bos stopal preko mehkega zelenega tepiha, medtem ko se je njegovo dolgo oblačilo počasi vleklo za njim in šuštelo v travi. Kot svečenik si je omislil drugačno garderobo, zato je že prejšnji večer v domači vili poiskal primerni kos in ko je naletel na trenutno noseče, so se mu ustnice ukrivile v nasmešek. Na sebi je imel dolgo haljo temnozelenih barv z rjavo obrobo in veliko oglavnico, ki si jo je poveznil preko črnih las. Vrh halje je nosil temnorjav usnjen brezrokavnik s pasom, za katerim so mu bingljale različne reči - od majhne torbice do posušenega cvetja in vrečk.
V desnici je stiskal preprosto leseno palico, ki se je zaključevala v obliki majhne bele krogle, ovite z drobnimi koreninami. Pod drevjem je bilo še sveže in na vsake toliko ga je rahlo zmrazilo, a zdaj je ljubil tako vročino kakor mraz in ni je bilo stvari, ki bi mu lahko preprečila obisk njegovega templja.

Drevje se je počasi razgrnilo in zakoračil je po ozki soteski, ki je vodila naravnost do templja Zemlje. Kdo drug bi se nemara ustrašil, da se bo izgubil, toda Sildur je bil že prevečkrat na tem kraju, da bi ga obdajali tovrstni strahovi. Strme gorske stene so ga obdajale z obeh strani, dokler se niso na vsem lepem odmaknile in razgrnile pogled na majhno gorsko dolino z veličastnim starodavnim drevesom na svoji sredini. Ravno se je mislil nasmehniti, ko je tik zraven njega povsem nepričakovano nekaj počilo in prestrašeno se je obrnil proti majhnemu drevesu, ki je rastlo takoj zraven izhoda iz kotline. Zvok ga je spomnil na veter in njegov izvor mu ni bil jasen, dokler ni sredi njihovega svetišča opazil dekleta, ki ga je prav tako opazovalo. Po videzu nisi mogel sklepati o elementarni pripadnosti posameznika, a Sildur jo je nagonsko povezal z vetrom in to mu je vzbudilo rahle sume. Mirno je stopil naprej, smuknil med dvojico belih kamnov, ki so krožno obdajali svetišče in zakorakal mimo neznanega dekleta do drevesa, ki je delovalo silno staro. Ko se je s prsti nežno dotaknil njegovega lubja, je priprl oči in se prepustil občutkom. "Svetost in bojevanje nista najboljša dvojica. To drevo stoji že mnogo stoletij, preživelo je ledene zime in vroča poletja, kljubovalo neurjem in sušam. A kakor je močno, je tudi šibko in padlo ne bo od nikogar drugega kakor tistega, ki ga je posadil sem. Ne pospešujmo tega."
Oči je razprl in se z njimi mirno zazrl v obiskovalko. "Poznate ta kraj, moja gospa?"

Sildurjeva trenutna oblačila - http://fc03.deviantart.net/fs21/f/2007/240/6/b/Mage_II_by_RoninReIIiK.jpg

Zgrešila je... Seveda, bi bil zadetek v polno ogromna napaka, saj bi s tem ranila neznanca, ki ni zgledal prav nič škodoželjno, ampak Lenay se ni in ni mogla sprijazniti s svojo neizpopolnjeno tehniko. Vedno so jo učili, da neuspeh ni sprejemljiv. Zaradi slabe vesti je začela podrobno preučevati prihajajočega, da bi zgrešeno tarčo pojasnila z nekakšno obrambo napadenega, vendar je ta deloval popolnoma sproščeno in neškodljivo, zato iz njegove hoje in umirjenega obraza ni razbrala ničesar kar bi jo potolažilo. Zagotovo je predvidel moj napad in se sunkovito umaknil. si je v mislih dopovedovala Lenay in si vseeno zagotavljala zmago. Ko se ji je bolj približal in si ga je uspela bolj ogledati, je ugotovila, da je bil črnolasec kar postaven, zato si je hitro dvignila pahljačo pred obraz in poskusila zakriti svoje bojevniške misli, ki so kar uhajale na njenih malce nezadovoljnih izrazih. Če bi dvignila pahljačo kakšno sekundo kasneje, bi neznancu pokazala rdečico, ki se ji je narisala na licih, saj se je zavedala, da v temu trenutku ni zgledala ravno privlačno. Njen malce ostrejši pogled jo je seveda vedno izdal in tudi njena že malce z zemljo umazana bela oblačila so kar kričala: 'Vedno pripravljena na spopad' ali pa 'Prestala majhen pretep'. Tudi v njenih svetlih laseh se je že skrival kakšen list, ki je padel z drevesa, ta pa je le še poudaril njen dolgotrajen obisk templja.

Ko ji je začel pripovedovati nekaj o drevesu so ji njegove besede najprej mirno zvenele v glavi in jo pomirjale, nato pa je izjavil nekaj, kar jo je popolnoma šokiralo. "Saj nisem naredila čisto nič, kar bi ga lahko ranilo!" je rekla odrezavo, zaprla pahljačo, jo vodoravno pridržala na višini svojih ramen ter se za hip postavila v obrambni položaj. Le kakšen bedak, bi se spravil na sveto drevo? ji je misel jezno švignila v glavi, nato pa se je spomnila kako je končalo majhno drevesce, ki je malce prej utrpelo enega izmed njenih nepremišljenih napadov. Hitro se je ozrla, da bi preverila narejeno škodo. Prav zares je potrebovala še veliko treninga, da bi izpopolnila tehniko in vsaj zadela pravo tarčo. "Ampak res... Prišla sem v miru." je priznala z občutkom majhne krivde in se spet vzravnala. V rokah je stisnila čipkasto pahljačo in v nežni sapici vetra je zvonček veselo zazvenel.

Že je sledilo novo vprašanje, ki je Lenay povedalo, da ji je neznanec odpustil. Čeprav res ni bila v nekakšni zmoti, da bi ji moral karkoli odpustiti. "Seveda ga poznam." je veselo nadaljevala, stopila korak nazaj in z razprtimi rokami lahkotno naredila obrat s tem, da se je za hip dvignila nekaj centimetrov od tal. "Z očetom sem ga kar nekajkrat obiskala. Bil je krotilec zemlje." Ko se je spet ustavila, je ugotovila, da je popolnemu neznancu ravnokar razkrila nekaj zelo pomembnega o svojem ljubem očetu. Nekaj, kar je zaznamovalo tudi njo. Spet je naredila napako. Hitro jo je morala popraviti, zato se je odločila, da se bo morala spoprijateljiti s tujcem, da se bo lažje zlila z okolico. Ponudila mu je desno roko in si nadela svoj najboljši nasmeh. "Kako nevljudno od mene. Lahko mi rečeš Lenay."

Ta kraj potrebuje še nekaj življenja mu je švignilo po glavi, ko si ga je svetlolaska sumničavo ogledovala. Za premikanje pahljače se sploh ni zmenil, ampak se je zasukal nazaj z starodavnemu drevesu Življenja, kakor mu je sam pravil in z levo razprto dlanjo nežno spolzel po hrabavem lubju. Roko je držal dovolj daleč stran, da je les komaj zaznaval, a razdalja je bila zadostna, da so se pokazale posledice njegovega početja. Iz tal so vzklile majhne zelene vitice, tanke in nežne kot travne bilke in se začele prepletati okrog debelega debla. Na drobnih vejah so se prikazali majhni zeleni lističi in na vsem lepem obstali, tako da je rastlina zdaj segala en čevelj visoko. Bomo videli, kako bo Drevo vplivalo na rastlinico. Skromno se je nasmehnil in se šele tedaj vrnil nazaj k neznanemu dekletu. Nemara se je zdelo, da njenim besedam ni prisluhnil, a slišal jih je prav dobro.
"Sem mar to pravil? Tvoja duša je prečista, da bi škodovala temu Drevesu in če bi ga želela onečastiti, bi to že storila. Pravil sem zgolj to, da je ta kraj sveti, namenjen zlivanju z naravo in ne preizkušanju svojih moči. Vsak preizkus, pa naj bo še tako dobronameren, se lahko na takem kraju obrne proti nam. Spomni se samo tistega drevesa." Z glavo je pokimal proti majhnemu drevesu, ki je rastlo zraven ozke gorske globeli in njegov pogled je deloval nekoliko žalostno. Leseno palico je počasi prislonil k deblu in napravil nekaj korakov v Lenayino smer.
Dekle je imelo kljub intenzivnemu pogledu blago dušo in ni bilo presenetljivo, da je Zemeljski oče spočel Zračnega otroka. Velikokrat se je primerilo, da se je v družini rodil otrok drugačnih "sposobnosti" in to je na lastni koži izkusil tudi Sildur. Razlika je bila le ta, da je njegov oče njega na silo vodil k ognjenemu templju in ga skoraj brutalno prisiljeval k uporabi ognjenega elementa. Bil je pač zaslepljen, saj je verjel v neskončne moči svojega Ognja, ki bi naj bil po njegovem nad vsem. "Lepo da sva se spoznala Lenay, človek tvoje vrste je več kot zaželjen tukaj." Z nasmeškom ji je segel v roko in jo rahlo stisnil. "Meni pa lahko rečeš Sildur, čeprav ti tudi drugačne nazivanja ne bom zameril. V imena ne polagam toliko upov, kot v človeška srca. Sem novi svečenik tega templja in kar pogosto me boš videvala na tem kraju."
Nenadoma ga je obšel spomin na človeka z zelo podobnimi očmi, saj dekletine niso bile ravno pogoste. Tudi tisti možakar je imel enak intenziven pogled, pripadal pa je elementu Zemlja. Sildur ga je spoznal pred leti, ko je prvič stopil do tega svetišča in začutil moč drevesa Življenja. Z njim si je izmenjal nekaj besed in to mu je zadoščalo, da je spoznal možakarjevo modrost in preudarnost. "Je tvoj oče morda Lenor Lee? Nekoč sem srečal človeka s podobnimi očmi in name je naredil velik vtis."
Ker v samem templju ni bilo nobene klopi za sedeti, se je Sildur razgledal po tleh in dvoje dlani usmeril proti njim. Zaprl je oči in se osredotočil izključno na svojo povezavo z zemljo, ki je bila vselej čvrsta. Ko jih je začel počasi dvigati, sta iz tal pognali dve apnenčasti skali, zaobljeni in gladkih oblik. Dvigal ju je tako dolgo, dokler nista predstavljali primernih sedišč in nato spustil roke. "Izvoli, sedeti na dvignjenem je pogosto prijetneje kot na tleh." Kamna sta bila blizu skupaj in sam je sedel na bližnjega, medtem ko je dekletu prepustil rahlo oddaljenega.

Lenay so zelene vitice, ki so se nenadoma pojavile iz zemlje popolnoma pretresle. Natanko takšno ljubko rastlinico je že nekajkrat videla, spomin nanjo pa je bil zdaj grenek in nedobrodošel. Objel jo je mrzel veter in po licu ji je spolzela ledena solza. Hitro se je otresla žalostnih misli, si z roko obrisala rožnato lice in si spet nadela svoj resni pogled. Nič je ni smelo zmotiti. Ena majhna rastlinica me že ne bo ustavila! si je nekajkrat poudarila v mislih. V Elementalisu je bilo veliko upravljavcev zemlje in vsakdo bi lahko pri rastju pomagal kakšni cvetlici. Vsaka rastlina s srčastimi lističi res ni pomenila, da jo je pogledal ravno njen oče. Spet se je posvetila sogovorniku, ki očitno ni opazil hitre spremembe Lenayinega vedenja, saj ji je že razlagal o svetem kraju, kjer sta se srečala.

Seveda jo je spomnil na poškodovano drevesce. Le kateri krotilec zemlje bi lahko spregledal kaj takšnega? Lenay se je počutila malce krivo, da je poškodovala ljubko drevo, ki bi ji moralo pomenilo kaj več kot ji pravzaprav je. Oče ji je namreč velikokrat povedal kako pomemben je njihov obstoj za življenje vseh bitij, a njena napaka je vseeno ni močno prizadela. Bolj ji je šlo na živce, da je rana v lubju le še bolj poudarjala njen neuspeh. Vseeno je raje ostala tiho, da se ne bi njun miren pogovor razširil v nekakšen neprijeten nesporazum.

Segel ji je v roko in Lenay se je že bolje počutila. Nasmehnila se je in okoli njiju so s pomočjo vetra svoj ples začeli listi, ki so prej poležavali na mehki travi. Sildur... Ime se ji je zdelo malce posebno, saj je imelo prijeten zven. Nato ji je še povedal, da ga bo lahko velikokrat srečala pri templju, ni pa bila prepričana, če ji je to ugajalo, saj je pomenilo, da bi si morala najti drug kraj za svoj skrivni trening. "To bi bilo kar prijetno." je nasmejano rekla, saj se ji je zdel to primeren in vljuden odgovor.

Sledeče jo je spet močno pretreslo. Stegnila je roke in ga, saj je bil ravno dovolj blizu, zgrabila za temnorjav brezrokavnik, kot da bi se oklepala svojega zadnjega upa. "Spoznal si mojega očeta?" je presenečeno povzdignila glas in oči so se ji boleče zasvetile. Malo je manjkalo, da se ni spet kje prikazala kakšna solza. "Kdaj? Kje?" Leneyine oči so bile tako redke, da bi jih lahko imel le še njen oče ali pa, kot je slišala, njena praprababica, ki je pa že dolgo ni bilo več. Pravzaprav je bila Lenay bolj podobna očetu kot mami, bilo je prav smešno, da je dobila sposobnosti krotenja zraka po njej. Njenemu očetu ni bilo ime Lenor temveč Larzen, vendar bi bilo bolj možno, da bi tujcu podal drugo ime kot pa svojega. Končno se je zavedala svoje malce neprimerne reakcije, zato je popustila svoj prijem in se hitro odmaknila. Zbala se je, da je izgubila svojo edino sled, da je njen oče še živ. Izginil je pred štirimi leti, zato se je Lenay tudi odločila, da bo popolnoma osvojila svoj element in se spravila k treniranju 'dediščine' oziroma posebne tehnike zaznavanja. Toda, dokler njeni čuti ne zaznajo več kot le enega prostora, bo iskanje očeta zelo težko. "Oprosti, nisem te hotela... presenetiti." Usedla se je na skalco, ki ji jo je namenil. "Prosim, povej mi vse kar veš o mojem očetu."

((sorry, mal dolg post je ratal ponavadi ne pišem na tok dolgo - look what you did to me XD))