Poletni festival

Sredi množice se je pojavila oseba, ki prav v ničemer ni vzbujala pozornosti, a vendarle je bila v mestu nova, saj je poprej ni videl še noben meščan. Obstala je na robu stojnic, kjer so prodajalci ponujali najrazličnejša okrepčila in z očmi potovala po mimoidočih obrazih. Zanimivo mesto, sila zanimivo. Me prav zanima, kakšne navade imajo kaj tukajšnji bivajoči. Andossar se je počasi zganil naprej in se prerinil do najbližje stojnice, kjer je debelušen možakar ponujal pijače in svoje izdelke oznanjal z glasnimi kriki. Njegov glas se je v hrupu povsem izgubil, a početje je kljub vsemu nadaljeval. »Gospod, na pravo mesto ste prišli! Tukaj točim le najfinejše kapljice, od raznovrstnih sladkih sokov, pa do kaj bolj krepkega.« Andossar mu je z rahlim nasmeškom prikimal in se zazrl po lesenem pultu, do konca zapolnjenim s kozarci. »Sladki sokovi so že dobri, a kaj krepkejšega se v tej vročini sploh poznalo ne bo.« Debelušen možakar mu je veselo pritrdil in pokazal na kozarce z rumom, vinom in ostalimi alkoholnimi pijačami.
Andossar je segel po ozkem kozarcu, napolnjenem z rumenkasto tekočino in si ga ponesel k ustom. Že je mislil napraviti en sam dolg požirek, kar se je premislil in zgolj srknil vino. »Zelo dobro, gospod. Vaša vina so res prvovrstna.« Trgovec je bil videti polaskan, saj so mu lepe besede vselej ugajale, še zlasti pa takšne, ki so prihajali iz ust gospodov, kakršen je bil vsaj na videz Andossar. Na sebi je nosil daljši črn plašč, ki mu je segal do kolen, pod njim tanko sivkasto srajco s srebrnimi gumbi, na nogah pa prefinjene črne čevlje. Lasje so mu gladko padali za ušesi in prav vse na njegovem obličju je govorilo, da gre za premožnega človeka.
»Povejte mi, gospod…«
»Darkan, Enri Darkan vam na uslugo.« Debeluhar se je priklonil in Andossar se je posmehnil, saj je nenadoma razumel silno prijaznost. Darkanova vina se niso mogla kosati z njegovo prijaznostjo, saj so bila kisla in neužitna, sam je to več kot očitno vedel in je bil potlej zadovoljen vsakega obiskovalca. »Darkan, čemu vse to slavje? So v mestu imenovali novega vladarja?«
»Ne veste gospod? To je Elementalis, mesto štirih elementov in tukaj posebej častijo vsak letni čas. Zdaj je poletje in v njemu v čast so pripravili ta veseli dogodek. Takrat pridejo ljudje z bližnjih in daljnih krajev, trgovci pa smo tako silno okupirani, da komajda zdržimo.« Andossar mu je prikimal, v sebi pa premleval Darkanove besede. Mesto štirih elementov. Na kaj vse ne naleti človek. Morda ti elementi pojasnjujejo to nenavadno energijo, ki jo že od prihoda tako intenzivno čutim?
»Dolgo let sem bil odsoten iz Elementalisa in v tem času pozabil na marsikateri običaj. Zdaj pa moram naprej, da si malo nagledam še mladenke.« S trgovcem sta si izmenjala nasmeška, Andossar je odložil prazen kozarec in stopil naprej. Vino je bilo zanič, a vsaj močno je bilo in tako si je v grlo znova spravil tisti prijeten občutek, ki ga je zadnje čase vse premalokrat spremljal.
Bolj ko je prodiral dalje, bolj se je gneča stopnjevala, dokler se ozka ulica ni razširila v prostran trg, z vseh strani obdan z velikimi hišami. Na robu trga so stale mnoge mize s stoli in za eno se je usedel Andossar. Za ostalimi so večinoma posedali pari, mladi, živahni in razigrani, medtem ko je sam še ni imel družbe, toda ta trenutek je ni niti potreboval. Moral je najprej umiriti svoje misli, pozabiti na vso preteklost, ki ga je zalezovala in se osredotočiti na to mesto.

Čeprav Naida ponavadi ni najbolje prenašala vročine, je bila tokrat preveč zaposlena z opazovanjem okolice, da bi temu posvečala kaj pozornosti. Poletni festival je vsekakor spadal med največje praznike v mestu in ko je s pogledom zdrsnila prek okrašenih ulic, je več kot dobro razumela, zakaj je bilo temu tako. Očarali so jo rdečkasti odtenki, sproščenost ljudi in nasmeški, ki so bili zarisani na obrazu vseh ljudi, ki jih je opazila. Vsi so se zdeli tako srečni in to jo je spravljalo v dobro voljo. Mesto se je zdelo živo – kot da bi dihalo in vabilo ljudi na ulice, na katerih je zaradi tega vladala prava gneča. Spretno se je umaknila starejšemu paru, nato pa za trenutek obstala in potisnila pramen svetlih las za uho, medtem ko je premišljevala o tem, kam naj se odpravi. Vse okrog nje jo je privlačilo in pravzaprav je želela videti vsako malenkost, potem pa se je odločila, da se bo najprej odpravila do najbližjega kresa. V njeni okolici sta se nahajala dva in ker je bilo okrog enega precej živahno, je odšla do drugega. Pa ne da bi imela kaj proti zabavi – samo trenutno ji ni bilo do plesa, ki so ga izvajali nedaleč stran in ki se mu je nameravala tudi sama pridružiti nekoliko pozneje. Obstala je ob ognju in za nekaj trenutkov uživala ob občutku topline, nato pa z nasmeškom na obrazu z dlanjo segla nekoliko bližje ognju, a še vedno ne dovolj, da bi jo lahko plameni opekli. Bilo je popolnoma čarobno – celotno vzdušje, toplina plamenov in klici ljudi v ozadju, ki so na njen obraz znova zarisali nasmešek. Ko se je znova premaknila, se je napotila proti prostoru, kjer so bile postavljene mize. S pogledom je zdrsnila prek ljudi, potem pa je opazila možakarja, ki se je za mizo sedel sam. In ker bi lahko skoraj prisegla, da ga v mestu še ni videla in ker se je po svojem zdel nekako osamljen, se je odpravila do njega in se nasmehnila. »Mar ni lepo?« je spregovorila in s pogledom zdrsnila prek okolice, potem pa se je nenadoma zavedla, da je bila po eni strani precej vsiljiva. Morda pa je možakar želel biti sam in je bila precej nevljudna, ko se je kar tako pojavila pri njegovi mizi. Za trenutek se je namrščila, potem pa znova spregovorila. »Oh, oprostite, vas motim?«

Sproščeno je opazoval oblačke na sinje modrem nebu, ki so uprizarjali pravo malo predstavo. Zdaj je domišljija našla konja, spet drugje so se videla cela mesta. Marsikdo, ki je morebiti med vsem direndajem ob enemu izmed največjih praznikov pogledal v nebo, se je začudil. Sami po sebi namreč bele podobe nikoli niso bile tako natančne, da bi se dalo povsem točno povedati, kaj predstavljajo. Toda na obrazu mladeniča se ni kazalo začudenje temveč polovični nasmešek. Ni se oziral na druge ljudi, kajti oči je imel samo za svobodno nebo brez omejitev. Z nogami je sproščeno pomahal po zraku saj je sedel povsem na robu strehe ene izmed višjih objektov v Elementalisu. Toplo poletno sonce je grelo mladi obraz na katerem pa se ni pojavljala rdečica, ki bi nakazovala na pregrevanje telesa. Rahel vetrič je namreč sem ter tja zapihal in odgnal prve kaplje pota, ki so se pričele nabirati na čelu. Vendarle pa veter ni mogel odpraviti žeje, ki se je pričenjala vedno bol širiti po grlu. Kljub temu, da je trenutno nahajališče Tronirju bilo povsem po godu pa mu ni bil všeč tečni stranski produkt osvetljevanje ognjene krogle na nebu. Hočeš, nočeš je tako moral sprejeti odločitev. Še zadnjič je vrgel pogled proti oblakom, ki so že pričenjali izgubljati ostrino zadnje podobe plamena in se odrinil od police strehe na kateri je sedel. Sprva počasi, nato pa vedno hitreje je pričel padati. Toda ni kričal od groze. Ne, sproščeno se je nasmihal kakor, da počne nekaj … no, nekaj nadvse sproščujočega. Hitrost in plapolanje oblačil pa je pričelo izginjati, ko se je pričelo telo nevarno bližati trdnim tlom. Kakor, da bi izvedel poskok na mestu, je nežno pristal. Eden izmed starcev na klopci v bližini je z nagnjeno glavo uperil svoje utrujene oči v kdo bi vedel od kod vzetega moža, zmaja z glavo in približal prst odprtemu koncu pipe. Med mrmranjem o mladini današnjih dni si je prižgal svojo razvado. Preden se je zgubani obraz ponovno dvignil letečega osebka že ni bilo na spregledu. Skozi gnečo se je namreč odpravil proti stojnicam, kjer so se nahajale raznovrstne dobrote.
Pri leseni prodajalni alkoholnih pijač se je na vse pretege glasno trudil prodati svoje izdelke eden izmed premnogih trgovcev. Ogovarjal je mimoidoče, se prerekal s sosednjim prodajalcem, ki naj bi mu odžiral preveč prometa in za žejo občasno nagnil malo pijače. Iznenada pa se je kozarec, polen žgane pijače, pričel premikati. Preprosto zaplaval je po zraku, da ubogi možakar ni vedel kaj storiti. Naj sledi vedno bolj oddaljujočemu se kozarcu ali naj ostane pri svoji stojnici? Med odločanjem, katera odločitev je boljša, mu je nenadoma pred nos priplaval denar. Ker se le-tega kakor vsak pošteni človek seveda ni branil, ga je urno pograbil in pričel preštevati. Vsota ni dosegala cene enega kozarca žganja, temveč kar vrednost kozarca in pol! Radostno, ker mu je denar tako kar dobesedno priplaval po zraku, je povsem pozabil na ubežnika ter pričel na vse grlo ponovno prodajati.
Nedaleč stran pa se je pričel pomikati naprej nek mladenič, ki je v rokah držal že napol prazen kozarec žgane pijače. "Da malo podkurimo grlo." je rekel bolj sebi kakor koli komu drugemu, ko je stopal skozi množico.

Zamišljen je opazoval direndaj sredi kresov, ob katerih se je zgrinjala prava množica ljudi, ko je tik zraven sebe zaslišal nežen ženski glas. Dvignil je pogled in se zazrl v lepo mladenko, svetlih las in sinje modrih oči. "Niti najmanj, moja zala gospodična. Zgolj zamišljeno sem opazoval dogajanje in vas nisem slišal pristopiti." Dekletu je namenil topli nasmešek, nato pa je njegov pogled znova odpotoval v smeri trga, na katerem se je očitno odvijalo središče vsega dogajanja. Proti ognju Andossar ni imel nikakršnih predsodkov, v preteklosti mu je nemalokrat prišel prav, toda trenutno ga je bolj spravljal v slabo voljo, kakor v dobro. Že zrak je bil izrazito segret, ogenj pa je k temu le še prispeval. Z mešanico začudenja in neodobravanja si je tako prej ogledoval mlade, ki so poskakovali okrog kresov in razkazovali svoja napol gola telesa, a zdaj jim je namenjal povsem drugačen pogled - odobravajoč in dobrovoljen.
"Prav imate, res je lepo. Tukaj človek pozabi vse skrbi, ki ga bremenijo in se prepusti prasketanju ognja, melodijam prijetne morske glasbe in žvižganju vetra. Če bi vedel, da je Elementalis tako čudovit kraj, bi se že pred leti preselil semkaj." Za nekaj kratkih trenutkov se je znova prepustil zamišljenosti, a takoj zatem je vstal in pristopil k mladenki. "Kakšne manire imam. Če vam je volja, prisedite k meni in mi malo skrajšajte čas, saj zna samota na človeka silno turobno vplivati." Segel je po stolu zraven njegove mize in ga počasi potegnil k sebi, ter Naidi vljudno pokazal, da lahko sede nanj.
Medtem ko je čakal na njen odziv, si jo je na skrivaj ogledoval in se veselil ob mislih na prihodnje trenutke. Z mladimi ženskami je imel v življenju precej skupnih stikov, saj so mu pomagale pri marsičem in tako je zdaj zlahka ocenil, kakšna mu je prekrižala pot. Prepričan je bil, da Naida vsekakor spada med tista dekleta, ki so pridna, dobrosrčna in ranljiva, prav taka pa so znala biti najbolj zabavna. "Bolj me čudi to, da tako lepa gospodična kot se vi, sili v starčevo bližino. Nedvomno bi mnogo mladeničev prodalo svoje srce, če bi posedli k njim."

Znova se je nasmehnila in sledila pogledu svojega novega znanca. Kres je bil po svojem res občudovanja vreden, čeprav je imela včasih ob ognju nekoliko neprijeten občutek. Ni točno vedela zakaj, ampak najverjetneje je bilo to nekako povezano s tem, da je ogenj lahko preprosto izparil vodo in od tekočine, ki jo je imela tako rada, ni ostalo nič več. Le da se je zdaj morala otresti neprijetnega občutka, saj po festivalu, ki je bil v celoti namenjen neke vrste čaščenju ognja, ni mogla hoditi in se živčno ozirati prek ramena. Pomirjala jo je misel na to, da je po drugi strani tudi voda lahko pogasila ogenj. In navsezadnje se je že navadila na vročino, ki je prevladovala v mestu, tako da je niti ni več občutila – vsaj ne zares.
»Elementalis je krasno mesto,« je prikimala ob njegovih besedah in s pogledom zaobjela ves trg. »In po svojem tako zelo posebno. Zdelo se mi je, da vas še nisem videla kje naokrog, čeprav tudi sama nisem ravno dolgo tukaj. Vsekakor pa ne nameravam kmalu oditi, vsaj ne po vsem, kar sem se naučila tukaj,« se je nasmehnila in iz svojih besed pregnala zgolj trenutno mračnost, ki jo je obšla ob spominu na to, kje natančno je bila prej. Zdaj ni bilo pomembno in vsekakor se s tem trenutno ni nameravala obremenjevati. Preteklosti se ni dalo spreminjati, še vedno pa bi bilo veliko preveč lahko, če bi jo ljudje preprosto pozabili – bila je veliko preveč pomembna in vplivna. Njeno pozornost je preusmeril sogovornik in svoj pogled je uprla vanj, potem pa se je usedla na ponujen stol, upoštevajoč njegove besede. Nikoli ni imela težav z navezovanjem stikov in moški nasproti nje se je zdel prijeten, čeprav v to ni mogla biti najbolj prepričana. Že zdavnaj se je naučila, da prvi vtis ni bil nujno pravilen, kljub temu pa se nikoli ni izogibala novih ljudi. Bila je preprosto preveč radovedna za kaj takšnega in obenem preveč odprta, da bi lahko na takšni prireditvi dolgo zdržala sama.
»Oh, prosim,« se je morala zasmejati ob njegovih besedah, nato pa je zmajala z glavo. »Nisem najbolj prepričana v to.« Morala pa je priznati, da je njen sogovornik znal z besedami. »Mimogrede, moje ime je Naida,« se je predstavila in mu ponudila roko s prijetnim nasmeškom na obrazu. »Me veseli, da sem vas spoznala.«

Ko je mladenka sedla na stol, se je tudi Andossar vrnil na svojega in pomignil proti natakarju, ki se doslej še ni približal njegovi mizi. Njegovo pozornost je vzbudila sogovorkina izjava o posebnosti Elementalisa, še zlasti pa to, da se je tukaj nekaj naučila. Hmm, morda pa je to mesto namenjeno takim kot sem jaz? Le kakšne oblike energije ždijo na tem delu? Zamišljeno se je presedel, saj se je znova spomnil tistega nepozabljivega dne, ko se je soočil z očetom. Ta dan ni ostal zmagovit zgolj zaradi tega, ker je starca spravil na drugi svet, ampak predvsem zato, ker so se mu takrat razkrile njegove sposobnosti, ki so mu pozneje prišle velikokrat prav. S pomočjo te nenavadne energije, kot jo je pojmoval, je lahko vplival na um drugih, jih spravljal v norost in brezup, v takem stanju pa se mu niso bili sposobni upreti. Mar dekle govori o isti moči?
Tedaj je do mize pristopil mlajši natakar in Andossar je odstopil mladenki prednost pri naročanju, saj mu je pijača, ki jo je nedavno spil, še vedno zaznamovala grlo. "Lahko ste prepričani in to brez trohice dvoma. Ta par oči je videl že veliko sveta in z njim veliko mladih dam, zato lažje presoja o tem, kje je prava lepota in kje je ni." Ljubeznivo se ji je nasmehnil, ko se mu je dekle nenadoma predstavilo in mu ponudilo roko. Naida torej. To si bo še vredno zapomnit.
"Veselje je moje, cenjena Naida. Moje ime pa se glasi Andor in čeprav ni tako lepo kot tvoje, sem se nanj že navadil. Saj se lahko tikava?" Nasmejano ji je segel v roko in pri tem občutil toploto njene kože, ki je bila tako prijetno mehka. Natakar je medtem že prinesel naročeni pijači in Andossar je takoj napravil dolg požirek ledenega soka, saj je v tej vročini ves čas čutil potrebo po tekočini. Poletja nikoli ni oboževal, njegov najljubši letni čas je bila jesen, nemara zaradi sivine in turobnosti, ki sta ga zaznamovala, kajti sivino in turobnost je zelo dobro poznal, bila sta stalnica njegovega prejšnjega življenja, medtem ko vročine praktično ni izkusil.
"Moje življenje predstavlja eno samo potovanje, iz kraja v kraj, saj sem se tako preživljal. Ne morem reči, da je bilo ravno sanjsko, a nanj sem se povsem navadil. Zato me je to mesto tudi prevzelo v tolikšni meri, ko sem ga prvič videl, saj se mi zdi edinstveno. Kaj pa si se naučila v tem mestu, da te je tako prevzelo? Morda se bom tudi sam lotil kakšnega učenja, saj sem v življenju vselej garal in zgolj z poležavanjem se mi bodo kmalu skisali možgani." Z nasmeškom je skrnil pijačo in prijazno opazoval novo znanko.

Pri naročilu svoje pijače niti za trenutek ni oklevala. Navsezadnje je točno vedela, kaj je v danem trenutku potrebovala in naročila si je kozarec vode. Do vode je v zadnjih letih razvila prav posebno spoštovanje in ni si predstavljala življenja brez vode in vsega, kar je spadalo zraven. Bilo je nekaj posebnega in tudi svojo moč je pravzaprav spoštovala, čeprav je še vedno ni popolnoma razumela. Veliko časa je namenila raziskovanju te moči, kljub temu pa še zdaj ni prišla do dna te skrivnosti. Le da se ni nameravala vdati. Poleg tega pa se je njena moč razvijala, to je opažala skozi svoje početje in ukvarjanje z vodo. Počakala je, da je še njen novi znanec naročil, potem pa za trenutek sklonila pogled in se namuznila ob njegovih besedah, ki so bile po svojem prav zabavne, zlasti zaradi tega, ker Naida sama nase ni nikoli gledala kot na lepotico in tega nobene besede niso mogle spremeniti. Navsezadnje lepota ni bila na vrhu spiska njenih vrednost, čeprav je občudovala lepoto sveta okrog sebe.
»Andor,« je ponovila njegovo ime in potem prikimala, saj ni imela popolnoma ničesar proti tikanju. Natakar je medtem dostavil naročeno, čeprav je bila svetlolaska z mislimi še vedno pri prejšnji temi. »Pravzaprav je zanimivo ime. Ne vem, še nikogar s tem imenom nisem spoznala,« je rekla z nasmeškom na obrazu in potisnila pramen las nazaj, saj ji je znova začel siliti pred oči. Naredila je nekaj požirkov vode, medtem ko je zbrano poslušala sogovornika. Odložila je svoj kozarec, rahlo nagnila svojo glavo in se skoraj ljubeče nasmehnila. »Oh, to mesto je popolnoma edinstveno. To lahko opazi vsak, ki pride sem,« je prikimala in se rahlo namrščila. »Težko je razložiti. Veliko lažje bi bilo, če bi ti preprosto pokazala,« se je nenadoma odločila in z dlanjo zaobjela svoj kozarec, ga dvignila nekaj centimetrov nad mizo in ga nato nagnila, da je voda stekla na mizo. Še preden pa bi lahko vsa voda iztekla iz kozarca, je z dlanjo proste roke zdrsnila po zraku in voda se je v trenutku spremenila v led in ostala v položaju, v katerem je bila – na pol poti proti površini mize, tokrat zmrznjena. Z nasmehom na obrazu je nekaj časa opazovala svojo stvaritev, nato pa spremenila led nazaj v vodo, ki se je razlila čez mizo, kjer jo je znova zmrznila, saj ji je hlad, ki ga je led oddajal, pravzaprav precej dobro del v tej vročini, poleg tega pa je z osredotočenostjo tudi ohranjala ledeno temperaturo ledu. »Ljudje razvijejo najrazličnejše sposobnosti, ko enkrat pridejo v to mesto,« je zamrmrala in z dlanjo zdrsnila po ledu, nato pa pogled uprla v svojega sogovornika, se nasmehnila in pogled uprla v svoj prazen kozarec, ki se je že v naslednjem hipu napolnil z ledeno hladno vodo.

"Vsak dan spoznamo kaj novega, Naida, le da se večinoma tega sploh ne zavedamo. Danes sem naprimer spoznal tebe in ne morem reči, da sem zato žalosten." Glasno se je zasmejal in se ponovno presedel, saj ga je stol nekoliko žulil. Ko se je predstavil s svojim starim imenom, je začutil, kako ga je v drobovju zaščemelo, a novega imena še ni mogel izdati. Vse, povezano preteklostjo je sicer sovražil, nanjo je gledal kot svojo sovražnico, ki pa se je znala pod silo razmer spremeniti tudi v zaveznika. Odkar je pridobil tisto nenavadno moč in po svetu zakorakal v drugačni podobi, je bil mnogo pazljivejši. Vsak svoj korak, pa naj je bil še tako nepomemben, je vnaprej preračunal in iz njega potegnil lastne koristi, če pa teh ni bilo, je korak opustil.
Popolnoma edinstveno, na svoj način preveč edinstveno. Manjka mu nekakšen priokus, ki vlada vsepovsod, priokus... Teme. Ob tem spoznanju je za hip pozabil na svojo spremljevalko, saj se mu je prvič tako jasno utrnila ideja, odkar je prišel v Elementalis. Prej mu je bilo mesto zgolj nenavadno, svojevrstno, neopisljivo in nekaj v njem mu je nekaj že od začetka manjkalo, zdaj je razumel, kaj je to. Katerikoli kraj je obiskal, vsepovsod se je soočil z bedo, revščino, lakoto in brezupom. V njih se je počutil prav domače, po eni strani so ga celo vzbodbujali in mu dali vedeti, da ni edini, ki živi v takih razmerah - edinih razmerah, ki jih je poznal. A tukaj tega ni bilo, mesto se je zdelo izolirano vsakršnih skrbi, tegob, brezupa in revščine. In to bo treba spremeniti, saj ne smem dopustiti, da eni tako trpijo, drugi pa trpljenja sploh ne poznajo. Rahlo nezadovoljstvo vpričo trdega stola mu je zamenjal preračunljiv nasmešek, ko je zrl množico, dokler se ni nenadoma spet zavedel Naide. Ta je takrat izvajala nekakšno čaranje, tako da njegova nasmeška ni mogla opaziti, njeni poskusi z vodo pa so bili tako zanimivi, da jim je Andossar povsem posvetil pozornost. Oblikovanje vode v led, pretakanje tekočine po zraku, vse je bilo svojevrstno in nenavadno in Andossar za trenutek ni vedel, kaj naj si misli. Seveda, bistvo Elementalisa je v elementih in posledično... Še eno pomembno stvar je doumel in čeprav je ta njegov prvotni načrt prej oteževala, kot olajševala, vseeno ni bil pretirano zaskrbljen.
"Čudovito. To mesto mora biti sveto mesto, če ljudem omogoča tovrstne sposobnosti. Sam žal nisem začutil nikakršne nenavadne energije, a tukaj sem šele kratek čas, tako da to najbrž ne preseneča. Domnevam, da se v mestu lahko naučiš obvladovati ogenj, zemljo, vodo ali zrak, saj so to štirje elementi. Le kaj vpliva na izbiro, kateri element si kdo izbere?" To vprašanje je postavil bolj sebi, kot pa spremljevalki, čeravno ga je izrekel na glas. "Kdo pa uči obvladovanje elementov? Mogoče bom tudi sam povprašal o svojem potencialu." Prijazni nasmešek mu še ni izginil z obraza, ko je opazoval dekle.

Narnaya se je počutila prav evforično. Spet je bilo poletje in sredino je zaznamoval festival Ognja. Od odkritja svojih moči je bila povsem zaljubljena v vročino in vse kar je bilo živih, toplih barv. Sicer pa je bil že prej ta festival njen najljubši. Prebila se je skozi množico do enega izmed kresov, kjer je okoli ognja plesalo precej ljudi. Za kratek čas se jim je pridružila, in se na trenutke tako približala plamenom, da bi jo skoraj opeklo. Uživala je v žaru ognja, katerega lepota pa se bo prikazala šele ko pride noč. Počasi je odplesala stran in se odpravila na lov za pijačo. V bližini je zavohala vonj po nekakšnih sokovih, zato je le sledila svojemu nosu in prišla do stojnice, katerega lastnika je poznala. "Nekaj dobrega brezalkoholnega!" mu je veselo zaklicala. V odgovor je dobila začuden pogled. "In zakaj nič alkoholnega?" jo je začudeno vprašal prodajalec pijače. "Alkohol je za zvečer in ponoči," mu je pojasnila in plačala velik kozarec nekega mešanega soka, ki pa je bil odličnega okusa. Nekaj ga je spila, nato pa se je s kozarcem v roki prebijala skozi množico. Dejansko ni imela namena piti alkohola preden pade mrak, saj se je redkokaterih festivalov spominjala v celoti odkar je začela piti različne alkoholne pijače. Spila je še nekaj požirkov in se začela razgledovati naokoli, da bi našla kakšno zanimivo osebo, da se z njo spoprijatelji. Na festivalih ni nikoli vandrala naokoli s svojo običajno druščino, temveč je iskala nove obraze. V zraku je bil vonj po ognju, dimu, potu ter hrani in pijači, ki so jo prodajali na bližnjih stojnicah. Končno je prišla do območja, kjer je bilo malo manj gneče. Ozirala se je za neko stojnico s hrano, še vedno pa je nosila napol poln kozarec soka, ko se je zaletela v nekaj velikega. "Opsala," je tiho rekla, ko je ugotovila, da se je zaletela v nekega 'omarastega' človeka s pobrito glavo in zalizci. Bil je precej višji od nje, zato je morala gledati navzgor, da je sploh videla njegovo glavo. "Saj te nisem polila, kajne?" je vprašala. Ljudi ni nikoli vikala, saj so bili po njenem vsi enaki, ne glede na to ali so bili kašni mojstri, svečeniki, ali pa običajni ulični umetniki. "Mimogrede, sem Narnaya, krajše Nary," se je še na kratko predstavila in se široko nasmehnila. Rada je spoznavala neznane ljudi, ki niso izgledali povsem običajno.

((da boš meu s kom rpgjat, tronir))

Cy je bila na festivalu že od jutra in zdaj so jo že nekoliko bolele noge. Jamrala je sama pri sebi in srkala hladno vodo, ki ji je bila v edino tolažbo v tej silni vročini. Na njeno največjo žalost je očitno tisti, ki je priredil ta festival, ljubil sladkarije vseh vrst. Na stojnicah je lahko videla sladka jabolka, sladko pecivo, sladke pijače, celo nekaj, kar je sumljivo spominjalo na stopljen sladkor v kockah (Cy se je pozanimala in izvedela, da je šlo za kamelo ali nekaj temu podobnega), ter vse drugo, posuto s takim alidrugačnim sladkorjem. Nekje je uspela izbrskati košček temne čokolade, ki ga je z velikim zadovoljstvom pogrickala in se potem še nekaj minut naslajala nad tem, da je našla nekaj zase. Tako je zdaj z velikimi očmi spet pregledovala stojnice in naletela na nekaj jabolk, ki so bila videti dovolj zelena, da bisi jih morda lahko privoščila. Toda kako preizkusiti, če je bilo varno? Okroglo jabolko je potežkala v dlani in si ga ogledala z vsehstrani, da je preverila, da je bilo brez udrtin in črvin. Potem je pogledala levo in desno in nagovorila mladeniča, ki je stal v bližini. "Bi polovico jabolka?"

((ponosen sem, da si me izbrala xD))

Veselega obraza se je pomikal skozi gnečo proti prostoru, kjer je bila zbrana opazno manjša množica. Poigraval se je z idejo, da bi se dvignil na ostale in za šalo igral, da jim skače po glavah. Možgani so bili tako zelo zaposleni s premlevanjem zamislice, da je bilo premalo prostora znotraj lobanje za opazovanje okolice. Dokler ni bilo prepozno. Nenadoma se je namreč dvoje teles srečalo na najbolj nelagoden način. Hvala bogu, elementu ali kdo bi vedel komu, da se pijača ni polila saj bi bila najverjetneje oba velika bolj mokra čeravno ne zaradi vpliva ognja. Opa. Iz radosti se je na obrazu takoj izoblikoval mrk obraz, da so se iz oči skorajda podila strele. Skorajda renčanje se je zaslišalo iz ust mladeniča, ko se je zazrl na neznanko. Toda to stanje je trajalo samo nekaj sekund, kajti privrženec zračnega elementa ga ni mogel ohranjati dolgo. Ponovno so se ustnice razpotegnile v nasmešek in je desnica, ki je držala kozarec, segla proti zraku. Tamkaj ga je spustila. Izgledalo je kakor, da je gravitacija izginila, saj predmet ni padel na tla temveč je obstal v zraku. Nič kaj napadalno je moški stegnil roko, ki je še malo prej držala osvežitev med prsti in jo ponudil mladenki, ki se je med tem že identificirala kakor Narnaya oziroma Nary. "Tronir, krajše Tronir." Pokimal je z glavo in urno pristavil še nekaj besed. "Saj bi bil kavalirski in se še priklonil, toda trenutna masa ljudi tega ne dopušča. Smem plačati pijačo?" Pogled je potoval po divjih rdečih laseh, preko pegastega obraza pa do oči rjavkastega odtenka, kjer je obstal čakajoč na odgovor.


((hmm Cy na koga je to zdaj letelo, tale post? ))

Moral si je priznati, da je kljub temu da je bil na "službeni dolžnosti" bolj ali manj užival. Vsem papirjem, pripravam in drugemu dolgčasu pred tem dnem navkljub se je sedaj, ko je sonce pripekalo in so vsepovsod goreli kresovi počutil naravnost odlično. Hodil je po mestu, oblečen v usnjene hlače ter obut v svoje običajne visoke čevlje, medtem ko nad pasom ni nosil ničesar, in sem in tja še malo razbohotil plamene mimo katerih je stopal, tako da bi lahko, če bi ga kateri od drugih treh mojstrov videl, rekel da vseeno opravlja svoje delo.
Stopil je mimo dveh vihtilcev ognja, uličnih umetnikov ki sta ob enem od kresov metala v zrak iskre in jih razstreljevala v majhen, a barvit in nadvse zanimiv ognjemet. Za trenutek je postal in si malo stran ogledal spopadajoča se zmaja iz plamenov, s katerih so letele iskre vsakič ko sta treščila skupaj, in sta jih prav tako upravljala ognjenca. Tako je bil zatopljen v predstavo, da je skorajda odskočil ko se je zraven njega, čisto ob stojnici s sadjem, oglasil ženski glas in mu ponudil polovico jabolka. Obrnil se je in zagledal nadvse prikupno rjavolasko, za katero bi lahko prisegel da je še ne videl v mestu.
No ja, za tri četrtine mesta bi lahko rekel da jih pred mesecem ali dvema še ni videl v mestu. Čeprav je kot eden od štirih vladarjev stalno poslušal prošnje in predloge vseh mogočih osebkov, pa jih je bilo kmalu toliko da so njihovi obrazi začeli bledeti v njegovem spominu malo zatem ko so mu izginili izpred oči.
Vendar dekle, ki je bilo najverjetneje malo mlajše od njega, ni kazalo nobenega znaka po tem da bi ga nameravala nadlegovati.
"No zakaj pa ne," ji je odvrnil. "Surovo ali dobro zapečeno?" je dodal z nasmehom in pomignil z glavo proti enemu od neštetih kresov v bližini. Ni mislil resno, in trenutek zatem se je kratko zasmejal, vzel ponujeno jabolko v roko, ter odgriznil kos. Bilo je kislo, še malenkost surovo, vendar pa je bil sadni sok osvežilen kot le kaj. Resda mu je vročina prijala, a tudi osvežitev je bila nadvse dobrodošla.
"Imaš pa zanimiv okus," je dejal dekletu. "Priznam da so tale zelena jabolka zelo osvežilna, vendar pa imam sam raje malo bolj zrela in sladka. Mimogrede, imaš ime? Pravkar se mi je posvetilo, da nimam pojma kako naj te kličem. "Prijetno-dekle-ki-ima-rado-kisla-jabolka" zveni nekako čudno." Nasmehnil se je, nato pa ji podal roko. "Mene lahko kličeš Astarion."

((dolgčas in malo opcij olajšata izbiro x) ))

Na začetku je bil obraz neznanca precej mrk, in ravno ko je Nary začela ugotavljati, da morda le ne bo tako zanimivo spoznati to novo osebo, se je neznančev mrki obraz razjasnil. Nasmehnil se je in odložil kozarec v zrak. Uporabnik zraka torej, je z zanimanjem ugotovila Narnaya. Ko ji je ponudil roko, je stegnila svojo majhno dlan in jo stisnila, nato pa spustila. "Tronir, krajše Tronir." Precejšen šaljivec. Ravno takšna sorta, ki jo ponavadi iščem za družbo. Pokimal je, nato pa dodal: "Saj bi bil kavalirski in se še priklonil, toda trenutna masa ljudi tega ne dopušča. Smem plačati pijačo?" Nary se je široko nasmehnila. "Nisem oseba, ki obožuje, da se ji kdo klanja. Mnogo raje imam pijačo, zato se vsekakor strinjam." Spila je še preostanek soka iz kozarca, nato pa veselo nadaljevala. "Samo, če se da, bi pila kaj brezalkoholnega. Sicer nisem takoj pijana, ampak le redkih festivalov se spominjam v celoti, zato s popivanjem začnem šele, ko se prikažejo zvezde." Okolica je vrvela od klepetanja in klicev prodajalcev na stojnicah, zato je govorila malenkost glasneje kot ponavadi. "Izvoli voditi, do stojnice, kjer imajo po tvojem najboljšo pijačo," je še hudomušno pristavila.

((dva xD))

Oči so se preusmerile na ustnice, ki so izoblikovale odgovor ter ga po zraku ponesle do slušnih organov. Med tem, ko je dečva do konca izpraznila svojo pijačo, je hitro dani čas izkoristil za svoje izražanje. "Kaj pa, če se klanjam z pijačo?" Pomežiknil ji je ter še sam poskrbel, da je žganje izginilo tja, kamor pač znotraj bitja izgine. In ker Tronir ni bil izobražen na področju avtonomije se mu s tem tudi ni bilo potrebno ukvarjati. Raje je svojo energijo posvetil prerivanju skozi množico, kjer je imel velik trup prednost. Vsakdo se je namreč raje umaknil kakor, da bi se takšnemu človeku postavil po robu. Med pomikanjem je navrgel proti dekletu, ki naj bi se nahajalo nekje za njim, še dodatek o stojnici z najboljšo pijačo ter problemu opijanja, če temu sploh lahko rečemo problem. "No, ne vem ravno, kje je najboljša pijača toda dokler se jo da spustiti po grlu bo že dobra." V daljavi je uzrl dve prizorišči – malo umaknjen mirnejši prostor, kjer so se nahajale priročne klopce in stojnico z tekočo ponudbo. Namesto, da bi se odpravil k slednji, je raje zavil proti prvemu. In ponovno je v uporabo prišel element Zraka, ko je ponovil ta večer že izveden trik. Kar nad glavami prisotnih je izvedel blagovno menjavo denarja za pijačo. Tako ni minilo dolgo, ko je pred dvojico priplavalo izbrano. Za punco sok z blagim dodatkom alkohola in za moškega alkohol z blagim dodatkom soka. Trgovcu se bo še zmešalo, če ne bo ugotovil kdo ga tako zafrkava. si je mislil pri sebi, ko je posadil svoje telo na leseno sedišče. Pod težko je les rahlo zaškripal, toda trmasto se ni vdal. Z dlanjo je tako pokazal ne prostor zraven sebe in z nasmeškom na obrazu pristavil "Izvolit se usesti, če se ti tako zaželi. Če je zdržalo mene potlej bo zagotovo tudi še tebe. Ne zameri pa, toda vseeno je v tvoji pijači kanček kančka alkohola. Saj so vendar skoraj že zvezde na nebu, če pogledaš z drugega stališča." Pri tem ji je pomežiknil. Od nikoder so po zraku priplavale iskrice od kresa in obstala nad glavami dvojice. Res je izgledalo kakor, da bi se ne modrem nebu prižgale nočne opazovalke pokrajin. "Lepa barva las." je pripomnil, ko je srknil svoj prvi požirek. "Bi rekel, da si bolj nagnjena k Ognju? Vsaj deluješ mi tako, bolj ognjevita." Prijazno se je nasmehnil, k čemur je pripomogla tudi pijača odličnega okusa. Resnično, vsaj za sebe je izbral dobro kajti ni vedel kakšnega okusa je tekočina v kozarcu Narnaye.

((in to se ti zdi velika izbira? pač dejansko rada v rpgju spoznavam ljudi. astariona bom pač po festivalu, na razgovoru za poklic))

"Kaj pa, če se klanjam z pijačo?" je s pomežikom izjavil Tronir, nato pa izpraznil še svoj kozarec. "Hmmm," je hudomušno izjavila. Nasmehnila se je in rekla: "To bi še šlo, ja. Čeprav še vedno lahko izpustiš klanjanje, če se le da." Tronir se je precej spretno prerival skozi množico, kar je bila dobra stvar velikosti, saj so se ljudje raje umikali, kot, da bi se moral umikati on. "No, ne vem ravno, kje je najboljša pijača toda dokler se jo da spustiti po grlu bo že dobra." Nary se je zarežala. "Lahko obiščeva vsako stojnico posebej in to ugotoviva. Zakaj pa misliš, da se slabo spominjam festivalov? Vsakič znova sem šla to ugotavljat." Uspešno je našel prostor, kjer se je dejansko končno dalo normalno zadihati. Z veliko radovednosti je opazovala, kako je Tronir brez posebnega truda dostavil pijačo pred njo. Ta način kupovanja pijače jo je precej očaral in za trenutek ji je bilo žal, da česa takega ogenj ne zmore. Sogovorec se je s pijačo v roki usedel na klop in jo povabil, da se usede zraven njega. "Izvolit se usesti, če se ti tako zaželi. Če je zdržalo mene potlej bo zagotovo tudi še tebe. Ne zameri pa, toda vseeno je v tvoji pijači kanček kančka alkohola. Saj so vendar skoraj že zvezde na nebu, če pogledaš z drugega stališča." Narnaya se je zahahljala in prisedla. Preden je odgovorila je poskusila pijačo. "Ne, ne zamerim, ker res ni veliko alkohola." Ob izjavi o zvezdah pa se je narejeno namrščila. "Ne, pa ne. Iskrice so tisočkrat lepše od zvezd," je ugovarjala, ko jo je presenetil kompliment. "Res? Meni so tudi zelo všeč moji lasje," mu je veselo odgovorila. Tronir je spet spregovoril. "Bi rekel, da si bolj nagnjena k Ognju? Vsaj deluješ mi tako, bolj ognjevita." Prijazno se je nasmehnil, Narnaya pa tudi. "Bolj nagnjena? Zelo nagnjena, če mene vprašaš. In še sanja se ti ne kako ognjevita znam biti," je precej ponosno rekla Nary. "Na splošno pa ljubim ogenj in vse kar je vroče." Iztegnila je roko, v njeni dlani pa je za nekaj trenutkov zaplesala majhna ognjena krogla, nato pa se utrnila, kot se utrnejo iskrice, ki poplesujejo okoli kresov. Tistih par trenutkov, ko pa je ogenjček gorel, je naravnost očarano zrla vanj.

((aaaam kaj? xD))

Vzvišeno, kar ošabno že mladenič z dlanjo pobožal svojo glavo in z zaigranim glasom, ki ga je največkrat uporabljala visoka gospoda, še sam pohvalil svoje »bujne« lase. Čeravno si v resnici nikoli ni mogel ravno predstavljati, da bi posedoval nekakšno dolgo grivo. Tako je še najbolje. je sprejel odločitev in svojo pozornost raje preusmeril na deklino, ki se je identificirala kakor pripadnica vročega elementa v čigar čast je ves trenutni festival sploh potekal. Z zanimanjem je opazoval upravljanje ognja in iskrice, ki so ob tem kakor miniaturni ljudje okrog kresa poplesavale. Moral si je priznati, da je vse skupaj izgledalo kar zabavno čeravno si ni nikoli mogel predstavljati kako je pri upravljanjih drugega elementa. Za njega je bil pomemben samo Zrak čigar pristaš je bil. "Zanimivo. Toda vseeno raje ostanem pri svojem." Nasmehnil se je svojim besedam saj najverjetneje tako ali tako nihče v mestu ne bi želel zamenjati svojega elementa z drugim. "No, tudi zvezde naj bi bile baje sestavljene iz ognja. Vsaj tako sem nekoč slišal nekega znanstvenika, ki je po cele dneve opazoval skozi veliko lečo nebo." Čeravno mu ni bilo povsem jasno zakaj bi hotel sinje modri prostor opazovati namesto, da bi poletel v njega. Tako je zmajal z glavo saj mu dejanja znanstvenika vsekakor niso šla skupaj. Toda kdo je bil on, da bi presojal druge? Raje je tako naredil še en požirek iz svoje kozarca, saj se je v grlo spet pričel prav počasi, vendar vztrajno tihotapiti tisti prasketajoči občutek. "Jaz pa mislim, da ni boljšega kakor vetrič. Kakor se dvigniti proti modremu nebu v želji, da bi občutil popolno svobodo letenja. Ko bi želel samo višje in višje proti zvezdam. Ko se zapodiš skozi deviško bele oblake in pustiš, da te zrak poboža po obrazu. Ta občutek peresne lahkosti." Zmajal je z glavo, da bi pregnal zasanjano stanje v katerega je prišel. In ker je imel občutek, da se mu bodo na čelu kaj kmalu spet pojavile kapljice potu, je srknil še en požirek. Nenadoma pa je od kdo bi vedel kje pripihljala prijetno hladna sapica vetra. "No, ravno prav." je bolj zase komentiral in nato izrekel še besede, ki so bile jasno namenjene dekletu. "In? Drugače obiskuje stojnice sama in se opijaš sama? Ali načrtno polivaš ljudi sem ter tja?" Navihano je pomežiknil in se glasno zasmejal svojemu izzivajočemu vprašanju, ki je bilo izrečeno v duhu šale.

Ko je Tronir pohvalil svoje lase z zaigranim glasom, se je začela tako smejati, da so ji že skoraj solze tekle po lici. Vmes ji je z zaigranim visokim, skoraj cvilečim glasom, komaj uspelo izreči strinjanje z njegovo trditvijo, nato pa se je spet začela smejati. Nekajkrat je globoko vdahnila, in se pomirila. Ko je komentiral njeno ognjeno kroglo se je nasmehnila in ga pogledala. "Po mojem vsak izmed pripadnikov določenega elementa najbolj ljubi le svoj element. Kaj drugega bi bilo že bolj težko," je preprosto rekla in skomignila z rameni. Njegovo razlago o zvezdah je z zanimanjem poslušala, ko pa je končal se je nasmehnila. "Tudi če so iz ognja, so tam daleeeeč na nebu. Ne moreš se jih dotakniti, ne veš ali so vroče, skratka, so nekaj nepoznanega. Saj so lepe, toda v primerjavi z iskricami..." Narnayi so se zvezde vsekakor zdele lepe. Če pa si jih primerjal z nečem otipljivim, kar je ognjenega izvora, so izgubile precej svojega čara. Zanjo je bila še vedno najlepša stvar ogenj, njegovi žgoči plameni, in iskrice ki so letele v zrak. Tronir je spil nekaj požirkov iz kozarčka in spregovoril. "Jaz pa mislim, da ni boljšega kakor vetrič. Kakor se dvigniti proti modremu nebu v želji, da bi občutil popolno svobodo letenja. Ko bi želel samo višje in višje proti zvezdam. Ko se zapodiš skozi deviško bele oblake in pustiš, da te zrak poboža po obrazu. Ta občutek peresne lahkosti." Nary se je nasmehnila. "Zame pa ni nič lepšega kot vročina in ognjeno poplesovanje plamenov, prav poseben čar pa ve v tem, da lahko te plamene nadzoruješ, jih oblikuješ..." Njen glas je zamrl, sama pa je zasanjano zrla v bližnji kres. "Pa praktično je. Ne potrebuješ ognjišča da kaj skuhaš," je v šali dejala čez nekaj trenutkov in se nasmehnila. "In? Drugače obiskuje stojnice sama in se opijaš sama? Ali načrtno polivaš ljudi sem ter tja?" Pomežiknil je in se zasmejal. "Se ti zdim kot oseba, ki bi se sama opijala?" Zarežala se je. "Vsako leto si najdem novega družabnika, ali pa celo več novih. Tudi oni se potem ne spomnijo polovice festivala," je hudomušno rekla. "Polivam šele ko sem pijana," je z zaigrano vzvišenostjo zatrdila, nato pa se je zahahljala.

Izognila se je roju kresničastih ogorkov, ki se je v tistem pognal iz najbližje grmade. Če ne drugega, ni želela, da kakšen od njih pristane v njenih laseh. Nazadnje, ko je prišla v stik z ognjem, si jih je morala postriči čisto na kratko in tega ognjenemu elementu nikoli ni zares odpustila. Njeni lasje so bili, pa čeprav so bili ob pravi svetlobi videti prav ognjeno rdeči, na ogenj tako alergični, kot ona na sladkor. Mladenič, ki ga je ogovorila, je sprejel njeno ponudbo in podala mu je polovico jabolka. Ponudil se je, da bi jabolko spekel in na srečo je dovolj zgodaj dojela, da se je šalil, da ga ni začela gledati kot da je nor. Nekaterim so bila pečena jabolka res všeč, toda njej so bila preprosto presladka! Oddahnila si je, ko je zagrizel v jabolko in so se njegova lica napela ob stiku s kislim sadežem. Njegov komentar je z njenih plahih ustnic izzval nasmešek. "Prav imaš. Nekako čudno zveni, vendar pa imam res rada kisla jabolka. Lahko mi rečeš Cy. Bom morala jaz tebe klicati "Tisti-fant-ki-ima-rad-sladkor"? Potem bodo čisto vsi mislili, da ogovarjam njih." Podal ji je roko in se ji predstavil in pokimala je, ter si poskusila zapomniti njegovo ime prek zapletenega sklopa asociacij. Torej, v imenu je imel star, čeprav je bil mlad. Zato je bil spredaj a, ki je ponavadi pomenil zanikanje, kot recimo v besedi asocialen. Ion pa je imelo na koncu imena kar precej moških imen in če se je prav spomnila, je pomenilo nekaj v smislu sina ali pa prijatelja. Nekam steklenih oči je zagrizla v svoje jabolko in za nekaj trenutkov je bilo videti, kot da je pravzaprav pozabila na svojega govorca. Potem pa jo je iz zamaknjenosti zbudil glasen pok eksploziva, ki se je pognal iz središča trga in za sabo pustil mnogobarvno ognjeno rožo sredi neba. Cy se je stresla in si živčno popravila lase, da bi jih zaščitila pred padajočimi iskrami, ob tem pa je pozabila, da še vedno drži v rokah jabolko in nemočno je zacvilila, ko je ugotovila, da se je sočni sadež zapletel v njene skoraj rdeče pramene. "Oh, neroda!" je ozmerjala samo sebe in ko je videla, kako jo je ob tem pogledal Astarion, je zardela skoraj do ušes.

Dekle z najkrajšim imenom kar jih je kdaj slišal je imelo očitno prav tako razvit smisel za humor kot on. Nasmehnil se je ko mu je vrnila milo za drago, nato pa je s sredine trga odjeknil močan pok. Tisoče plamenov se je skoncentriralo v eno samo točko in jih nato razgnalo narazen visoko nad tlemi, da so se raztreščili v milijone bleščečih trakov isker, ki so padale proti trgu in se nemočno razblinile nad glavami zbranih. Vendar tega nekateri, kot recimo Cy, najprej niso vedeli in se zato refleksno ustrašili za celovitost svojih pričesk. Astarion bi se temu navadno smejal, a ga je še toliko bolj zabavala sogovorkina naravnost prikupna nerodnost.
"Dovoli da ti pomagam," je dejal in s prazno roko segel mimo njenega lica da bi ji pomagal spraviti nadležen sadež iz las. Naposled je uspelo, in čeprav se je trudil biti kar se da nežen, jo je medtem ponesreči enkrat ali dvakrat malo pocukal.
"Tako, mnogo bolje," je dejal. "Glede isker pa ne skrbi, takile večji ognjemeti so pripravljeni tako, da so popolnoma varni. Edini pri katerih je vseeno pametno biti bolj oprezen je kateri od tistih manjših, ki jih ustvarjajo ulični umetniki. Resda je večina dovolj dobrih da tudi tam ni težav, ampak nikoli ne veš kdaj se bo kdo spravil izvajati nekaj preko meja svojih sposobnosti." To rekoč ji je pomežiknil in ji že hotel predlagati da bi se zrinila bližje k osrednjemu kresu, ko so njegove oči ujele pogled na nekoga, ki je spadal v majhno skupino ljudi ki jih res nikoli več ni hotel srečati; moža na koncu srednjih let, z daljšimi rjavkastimi lasmi in popolnoma urejeno brado, oblečenega vsega v črno, ki je nič hudega sluteč sedel ob mizi z neko na videz sicer privlačno, a Astarionu neznano blondinko. Njegov pogled se je pomračil, a se je hitro zavedel kje je in da je v družbi nove znanke, zato je pregnal temačne misli in se spet nasmehnil.
"Pridi, greva malo bolj stran. Poznam krasno kavarno kjer se lahko osveživa, pa še malo manj ljudi bo tam kot drugod," je rekel Cy in ji podal roko. Predvsem določenih ljudi, si je mislil sam pri sebi.

"Au," je rekla in se ugriznila v ustnico, da bi se zadržala in ne bi pokazala svoje bolečine še drugič, ko jo je pocukal. Očitno se je trudil, da bi bil čimbolj nežen, toda njena izkušnja z moškimi je bila ponovno potrjena. Preprosto niso imeli takega občutka za lase kot ženske. Na srečo je bila zdaj rešena jabolka in čeprav je bilo nekaj njenih las zdaj neprijetno lepljivih, se je počutila bolje. Njen novi znanec ji je razložil nekaj o ognjemetih in Cy je dvomeče pogledala po festivalni površini. Kdorkoli je že imel sposobnost metanja ognja, je bil za njene lase na smrt nevaren in nameravala se jih je ogniti v največjem možnem loku. Tako je njeno srce naravnost poskočilo, ko ji je Astarion podal roko in predlagal, da se umakneta s trga. Že ga je hotela ubogati in vzeti ponujeno dlan, ko jo je nekaj v srcu podrezalo, da mora biti previdna. Bila je pazljiva, predvsem zaradi svoje preteklosti, in nikomur ni takoj zaupala, toda hkrati je bila radovedna in Astarion je bil videti povsem neškodljiv in prijazen. Ugriznila se je v ustnico in se opomnila na to, da je bil tako videti tudi njen stric, preden se je izkazalo, da je bil naravnost trčen v glavo in povrh tega še nevaren. "Ja, pojdiva," je zato rekla in se začela prerivati skozi množico ne da bi prijela Astariona za roko. Takoj ji je bilo žal. Najprej se je skoraj izgubila med skupinico glasno govorečih pisano oblečenih deklet, potem sta jo med sabo skoraj stisnila dva zelo konkretna brkata možaka, ki sta veselo prežvekovala vsak svoje bedro zlato zapečenega kopuna, komaj je ubežala tečnemu majhnemu psu, ki je začel naravnost histerično lajati nanjo, ko je dosegla rob festivalnega prostora, in potem je še stopila na ulico, ki je sploh ni poznala. Obrnila se je okoli in olajšano ugotovila, da je bil Astarion še vedno za njo in ko jo je končno dosegel, je sramežljivo iztegnila svojo dlan proti njemu. Ni mu zaupala, toda imela je občutek, kot da je njena edina možnost, da skozi preostanek dneva pride živa.

Zasmejal se je ob zvezdnato ognjenih domnevah dekleta. Kateri ogenj pa ni vroč? je želel izraziti na glas, toda raje je besede malo preoblikoval in jih povedal na drugačen način. "Ti mogoče ne, toda jaz bi lahko poletel vse tja do njih in še naprej." jo je nagajivo podrezal. Želja, da bi se resnično usmeril proti sinjemu nebu in se poigraval z oblaki ter pticami, je v njem tedaj resnično močno brcnila. Toda sedaj se ni mogel kar pognati, saj to ne bi bilo vljudno do sogovornice. Ostal je tako na klopci in raje kakor se predajal razmišljanju ter opazovanju neba nadaljeval pogovor. "Meni pa ogenj, brez zamere, niti ni tako zelo všeč. Mislim, ne rečem, da ni lepo opazovati plamene toda moti me stranski produkt tega. Vročina. Ne, ne vročine pa ne mara." In da bi jo pregnal je Tronir srknil še en požirek svoje pijače. Z blazinicami palca in kazalca je pobožal robove ustnica, da je ostranil kapljico, ki se je zadržala tamkaj. Nasmehnil se je zadnjim besedam, razlagi Narnaye in jo z novimi besedami v šali okaral. "No, zakaj pa potlej nisi hotela piti alkohola, če si tako ali tako že pijana? Nama potlej ne preostane nič drugega kakor, da greva spit nekaj močnejšega." Kot bi mignil je skočil na noge, do konca izpraznil svoj kozarec ter z dlanjo pokazal proti dogajanju. "Sedaj si pa ti na vrsti, da vodiš do tvoje najljubše stojnice." Navihano se je nasmehnil in hitro, preden bi lahko dekle kaj dodalo, pristavil še svoj del. "Če se je spomniš seveda."

Zasmejal se je. "Ti mogoče ne, toda jaz bi lahko poletel vse tja do njih in še naprej." Nary se je razmišljujoče namrščila, kar pa je bilo seveda malo zaigrano. "Ko se boš odločil, da greš pogledat zvezde, me pridi poiskat," je odločno pribila, nato pa se je zarežala. "Če dejansko gorijo, bi jaz lahko prišla precej bližje kot ti!" je še ponosno dejala in mu pokazala jezik. Pozorno je poslušala kaj si Tronir misli o vročini, nato pa se je nasmehnila. "Jaz v njej preprosto uživam. Precej raje imam namreč vročino, kot vlago in hlad. Preprosto se počutim živo, če je vse okoli mene vroče," je po resnici povedala in se nasmehnila. Spila je še nekaj požirkov svoje pijače, ki ji je bila bolj všeč, kot je hotela priznati. Z očmi je ošinila neko dekle v bližini, ki se je obnašala kot da jo bodo iskrice požrle, nato pa se obrnila nazaj proti Tronirju. "No, zakaj pa potlej nisi hotela piti alkohola, če si tako ali tako že pijana? Nama potlej ne preostane nič drugega kakor, da greva spit nekaj močnejšega." "Kaj! Ha, nisem še!" je ihtasto vzkliknila in ga s pestjo boksnila v ramo. Auč, je pomislila, ko so jo zaboleli členki. V prihodnje moram takšne previdneje udariti. Tronir je skočil na noge in spil preostanek svoje pijače. "Sedaj si pa ti na vrsti, da vodiš do tvoje najljubše stojnice." Nary je vstala in bila že na tem, da odpre usta, ko je dodal: "Če se je spomniš seveda." Tokrat ga ni boksnila, ampak udarila s hrbtno stranjo dlani, da jo je manj bolelo, nato pa se je nedolžno nasmehnila. "Kar za mano torej," je rekla, spila preostanek pijače v svojem kozarcu in se začela prerivati proti stojnici na drugi strani trga. Ona sicer ni imela višine in mišic kot Tronir, je pa pred sabo ustvarila majhno ognjeno kroglo, ki so se ji ljudje še hitreje umikali. Šla je po najkrajši poti, predvidevala pa je, da more biti Tronir tik za njo. Ognjena krogla je izginila takoj, ko je prispela tik pred stojnico. Prijazno je pozdravila lastnika, nato pa se malenkost razgledala po zbirki pijač na stojnici. Kmalu je našla iskani pijači, kateri je nato lastnik stojnice natočil v dva kozarca. Medtem je Narnaya položila kovance na stojnico. Točaj ji je podal kozarca, se nasmehnil, nato pa se je obrnil k naslednji stranki. "Izvoli," je rekla Nary in Tronirju z nasmeškom podala enega izmed kozarcev. Popila je nekaj pijače iz svojega in zadovoljno zamljaskala. "Ni boljšega od tega. Mešanica soka in likerja, katera izdeluje prodajalec na tejle stojnici."

Ob večih priložnostih bi Cy skorajda izginila iz njegovega pogleda in Astarion se je moral podvizati da jo je lahko ohranil v vidnem polju. Sam na srečo ni imel toliko težav, saj je bil malo večji, kljub vitkosti pa tudi bolj mišičast od nje, tako da so se mu ljudje malo bolj umikali kot njej. Pri tistih dveh debeluhih je celo posumil da sta se ji namenoma postavila na pot, da bi se ju čimbolj dotikala. Seveda pa dejstvo da je Astariona polovica mesta poznala po obrazu, imenu ter položaju ni imelo popolnoma nobene veze s tem da so se mu bolj umikali kot Cy.
Naposled se jima je le uspelo prebiti izven glavnine gneče in po nekaj stranskih ulicah do omenjene kavarne. Ta je bila kljub temu, da je bila navadno dokaj prazna, tokrat zelo obljudena, a na srečo za razliko od tistih tik ob Belem trgu ni bila nabito polna.
Rjavolasa mladenka in belolasi mladenič sta sedla za eno od treh mizic ki so bile še proste, nič prej kot sta se njuni zadnji plati dotaknili mehkih blazin pa je že bil zraven prijeten mlad natakar s črnimi lasmi in rjavimi očmi.
"Pozdravljena, kaj vama lahko prinesem?" je vprašal z nasmeškom, ki pa je razodeval da je bil izjemno zaposlen in da je najverjetneje že cel dan tekal od mize do mize z naročili.
"Ognjeno vodo z ledom," je izstrelil Astarion. Navadno bi sicer sredi poletja naročil kaj brezalkoholnega in s polovico ledu, a če bi kdo zvedel da je novo-oklicani mojster ognja med poletnim festivalom pil kaj, kar ni grelo, bi mu ostali trije mojstri najverjetneje cel dan pridigali kako mora biti za zgled in tako naprej. No ja, pa saj ni bilo tako slabo, samo pač sam pri sebi je rad malo nergal čez vse.
Natakar je sprejel še Cyino naročilo ter se hitro odpravil do naslednje mize, kjer je prav tako še nekdo nameraval nekaj naročiti.
"No tole je pa trajalo," je z nasmeškom dejal ognjenec. "Človek pomisli da se gneča namenoma premika v nasprotno smer od tebe."

Glasno se je zasmejal ob »udarcih«, ki mu jih je zadala deklina. Bilo je kakor, da bi sam poskušal eliminirati preveč nadležno muho skratka prav nič boleče. S pogledom se je zazrl po množici, ki se je drenjala pred njima. Presneto, zakaj bi hodil? Dečva se je že podala na misijo gnetenja toda sam je raje posegel po višjem nivoju. Veliko telo se je počasi dvignilo dokler se ni moški nahajal dovolj visoko, da ne bi mogel nikogaršnjo glavo zaznamovati s podplatom. Počasi je skozi zrak sledil vodički, ki se je znašla na svoj način ter ustvarila na dotik prav nič kaj prijetno kroglo najverjetneje. Ni slabo. Skorajda podzavestno je poskrbel za rahel vetrič, ki je odpihnil stran iskrice, ki nekemu dekletu očitno niso bile nič kaj po godu.
Pred očitno izbrano stojnico se je lahkotno ponovno spustil spet na noge in v dlani sprejel novi kozarec. Pazljivo je skrknil majhen požirek, ki se je razvlekel v večjega. Nasmehnil se je trditvi, da ni boljšega od trenutne tekočine, saj je bil sam seveda drugačnega mnenja. "O ne, ne. Ni ga čez hladno pivo." Ob oživljanju spomina na zadnji spiti vrček je zadovoljno tlesknil z jezikom. Tista odlična pijača, ki se ti steka po grlu in pusti na brbončicah edinstven ter odlično okus … da, resnično se ni dalo primerjati te zlate pijačo bogov s katerokoli drugo. "Si kdaj razmišljala kateri izmed poklicev bi ti najbolj odgovarjal?" Zamišljeno se je zazrl proti nebu, kjer trenutno ni bival noben oblak. Morda bi se ob drugačnih okoliščinah odločil, da poleti, poišče bele igračke in jih privede nekaj kakor pastir čredo ovac nad mesto. Nato bi se udobno zleknil na eni izmed stavb in se šel svoje igre. Toda tega ni mogel storiti sedaj, kajti ne bi bilo vljudno do nove znanke. "Veš mogoče, kje drži, da je 11 plus 2 enako 1?" je nenadoma vprašal ter ji poredno pomežiknil. Ta uganka je vedno zmedla ljudi in nemalokrat je prišel na plan nadvse čuden odgovor.