Poletni festival

Tronir se je njenim udarcem samo smejal, Nary pa se je ihtasto namrdnila. Vedela je, da so zanj njeni udarci prešibki, da bi jih sploh dobro čutil. Kljub temu, da je Narnaya kar dobro utrla pot s pomočjo ognja, se je Tronir znašel na še zanimivejši način. Dvignil se je v zrak in tam odkorakal za njo. Nary je malenkost zavila z očmi, saj je bilo to precej nepotrebno, po njenem bolj razkazovanje sposobnosti, kot pa nekaj nujnega. Pri stojnici je njen spremljevalec sprejel pijačo, in najprej le malenkost srknil, da je preveril okus. Glede na to, da je potem spil še večji požirek, mu je bila pijača očitno všeč. "O ne, ne. Ni ga čez hladno pivo," je odgovoril na Narnayino mnenje o najboljši pijači. "Pivo je kar v redu, ja. Toda jaz imam raje sladke pijače, na primer likerje in podobno," je odvrnila, saj je bila velika ljubiteljica sladkih alkoholnih pijač, narejenih iz sadja. Kmalu je Tronir spet spregovoril. "Si kdaj razmišljala kateri izmed poklicev bi ti najbolj odgovarjal?" Narnayin nasmešek se je spremenil v širok nasmeh. "Sem. Katerega pa misliš, da bom izbrala?" Hudomušno ga je pogledala. Načeloma so ljudje znali pravilno odgovoriti na vprašanje, toda vsake toliko se je kje našel kdo, ki je zgrešil. Tronir je spet začel zamišljeno gledati nebo, nato pa se je nepričakovano obrnil proti njej in jo vprašal najnenavadnejše vprašanje kar jih je kdaj slišala. "Veš mogoče, kje drži, da je 11 plus 2 enako 1?" Spotoma ji je poredno pomežiknil. "Lepo prosim? Mislim, matematično to ni možno, kako bi pa drugače to bil, pa res ne vem," je rekla po tistem, ko ga je začudeno pogledala. "Poveš odgovor?" ga je vprašala, spotoma pa razmišljala o tem vprašanju.

Ognjeno vodo z ledom? Očitno je bil njen novi znanec paradoks na dveh nogah, je pomislila in skoraj preslišala natakarjevo vprašanje namenjeno njej. "Uh, um, kozarec vode, prosim," je rekla in hitro dodala: "Pa ne ognjene, čisto navadna bo dobra." Natakar jo je pogledal nekoliko hecno, kot skoraj vsak, pri katerem je naročila le kozarec navadne vode. Odmislila je njegov pogled in se osredotočila na Astariona, ki je bil videti, kot da je center pozornosti celotne sobe. In morda je celo res bil. Opazila je, da ga je veliko ljudi opazovalo in to ne le žensk. Ugriznila se je v ustnico. Tako čeden pa že spet ni, si je zatrdila in ukradla še en malo bolj poglobljen pogled na njegov obraz. Narejeno se je zasmejala njegovim besedam. Saj bi se najbrž tudi sicer, toda tokrat ni imela izbire, ker ni uspela slišati, kaj je rekel, tako zaposlena je bila z opazovanjem njegovih polnih ustnic. Ko je govoril, so se premikale na nekako pobalinski način, kakor da je imel ves čas nekje v kotičku ustnic skrit nasmešek ali pa kakšno pikro pripombo. "Gneč ne maram preveč," je rekla, vesela, da ji ni bilo treba naprezati glasu, saj sta sedela dovolj stran od drugih zasedenih miz. "Prepričana sem, da me je sonce ožgalo," je dodala in dvignila obe roki, da bi ju pokazala Astarionu. Toda v trenutku, ko je uspela desnico potegniti navzgor, je naletela na oviro - in v naslednjem trenutku je bila vsa premočena. Natakar, ki se je mizi ravno približal z pladnjem, je začel glasno peniti, da naj pazi, kako maha z rokami, in Cy je sramežljivo zlezla vase in se zazrla vanj z velikimi, opravičujočimi očmi. Njeni lasje so zdaj dišali po nečem neznanem in alkoholnem in zato se ni mogla dovolj dobro zbrati, da bi se lahko glasno opravičila, pač pa je le nekoliko obupano zavzihnila.

((soz k je trajalo, ful se m ni dalo ))

((S'okay ))

Ravno ji je hotel odvrniti da je sploh ni opeklo, oziroma da se vsaj videlo ni kaj dosti, ko je po njenih rokah že zgrmela tekočina z dveh različnih kozarcev, ta dva pa sta se raztreščila na tleh nedaleč stran.
"Oh smola," je pripomnil belolasec ob dogodku. "Natakar, prosim prinesite nama še enkrat isto. Pa za vsak slučaj hodite malo bolj počasi," je dejal tipu ki je sedaj pobiral pladenj in izgledal nadvse nezadovoljno.
Po nekaj trenutkih je ta izginil in ju spet pustil sama.
"Ne skrbi, vsakemu se lahko zgodi," je prijateljsko rekel Cy. Še predobro se je namreč spomnil kako je v enem od mest ob obali ki ga je obiskal našel tipa z majhno opico, ki je trdil da jo je tako natreniral da ujame vsak okrogel predmet ki ga vržeš proti njej. Seveda je Astarion sprejel izziv in posledično je zadnji met res izvedel tako, da se je žogica opici odbila od glave in zletela stran. Ampak naravnost v sredino krčmaričinega obsežnega dekolteja! In kot da ne bi moglo biti hujše, se je za gumijasto žogico, ki je tedaj že bivala med večjimi in ne-ravno-gumijastimi sorodnicami, skočila še opica in jo na vsak način hotela dobiti nazaj. To je najprej poželo salve smeha, a v naslednjih nekaj trenutkih so vsi udeleženi v smejanju leteli skozi vrata, z opico na čelu.
"Če se prav spomnim je levo zadaj stranišče, če bi se rada malo sprala z vodo iz umivalnika," je dejal ko je odmislil komični spomin.
Komaj je to izrekel, že se je spet znašel ob njima natakar, ki je tokrat zelo previdno položil oba kozarca na mizo. Astarion je plačal za vse štiri pijače ter mu zraven pustil še zlatnik napitnine, tako da se je izraz na obrazu natakarja kaj hitro spremenil iz čemernega v nasmeh, nato pa je že zdirjal izpolnit ostala naročila.
"No, na zdravje in vse dobro," je dejal ko je nesel svoj kozarec k ustnicam in srknil požirek močne, a hladne tekočine.

Z rahlo nagnjeno glavo se je zazrl proti rdečelasi podobi pred seboj. Ni izgledala kakor bojevnica, saj so bili le-ti v večini moškega spola. Oziroma si jih je kakor moške predstavljal Tronir. Morda inštruktorica? Ne, preveč se ji je pri vsem mudilo, da bi imel potrpljenje učiti mladih. No, saj je tudi še izgledala kakor ena izmed mladih. Mojstrica ni morala biti, saj je slišal, da je najvišji v hierarhiji vihtilcev ognja nek moški. Zdravilka pa tudi ni bila najverjetneje, saj potlej verjetno ne bi prisostvovala tukaj temveč nekje pomagala zdraviti nesrečne udeležence festivala. Torej mu je preostala samo še ena opcija. "Svečenica?" Ob tem ugibanju se je moški zamislil, kaj si v bistvu sam želi postati v življenju. Nenehno pa tudi ni mogel samo zreti proti nebu ter uživati v brezskrbnem življenju. Oskrbovanje ran me ne zanima kakor se mi tudi ne da po cele dneve meditirati ter modrovati. Premalo trdega dela je vključeno tukaj se mi zdi. Inštruktor ali mojster? O tem pa lahko samo fantaziram. Ja, pot bojevnika bi bila še najprimernejša očitno za mene. Spravljen s samim seboj je tako nagnil kozarec in spil preostalo tekočino. "Ni slabo, toda sam še zmeraj prisegam na pivo." Preusmeril je svojo pozornost proti prodajalcu pijač ter si priskrbel tisto, kar mu je tedaj tako zelo manjkalo. Pivo in to hladno, ne ozirajoč se ne to, da je na festivalu vročega. Naredil je velik požirek ter z hrbtno stranjo leve dlani obrisal peno, ki se mu je ostala na ustnicah. "Odlično. Toda odgovora ti še vseeno ne povem. Kar razmisli malo." Oh, kako rad je sem ter tja malo podražil ljudi.

Tronir si je vzel veliko časa za razmislek, medtem pa ga je Narnaya z zanimanjem opazovala. Spotoma je počasi praznila svoj kozarec in si ogledovala okolico. "Svečenica?" je ugibal Tronir. Nary se ni mogla zadržati in je prhnila v smeh. "Seveda, jaz pa prijazno, potrpežljivo bitje, ki se posveča samo obrambi in duhovnem vzgajanju bedakov," je med smehom komaj izdavila. "Jaz, ki modrujem, s kupom drugih mehkužnežev, ja." Še naprej se je režala, dokler se ji ni zaletelo in je začela kašljati. Šele takrat se je lahko pomirila. Globoko je vdihnila in ga pogledala. Očitno me ne zna prebrati dovolj dobro, ali pa ima v glavi neke nenavadne stereotipe, da naj se ženske ne bi bojevale. "Narobe. Mogoče sem drobna in ženskega spola, vendar nisem oseba, ki bi bila narejena za veliko razmišljanja in filozofiranja." Mirno se je nasmehnila in se ponovno zazrla vanj. "Tudi če bi hotela postati svečenica, me ne bi sprejeli. Nisem sposobna nadzorovati besa, preveč sem poskočna in rada se tepem. Ne, res ne bom svečenica. Bojevnica bom, ne glede na to kaj si kdo misli." Spila je še nekaj požirkov svoje pijače, medtem ko je Tronir že izpraznil svoj kozarec. "Ni slabo, toda sam še zmeraj prisegam na pivo," je rekel in si priskrbel kozarec le tega. Odgovora na čudaško vprašanje pa ji le ni hotel povedati, zato se je malenkost zatopila v razmišljanje, da bi razrešila to uganko.

"Če se prav spomnim je levo zadaj stranišče, če bi se rada malo sprala z vodo iz umivalnika."

Mislila je, da bo umrla od sramu. Njena nežna, bleda koža je nič kaj prikrito sevala njeno zadrego iz njenih lic in Cy si je prvič v življenju zaželela, da bi se lahko pogreznila v zemljo. Ne le, da je natakar takoj prišel nazaj z novo pijačo, za vse skupaj je plačal ta fant, ki ga je komaj spoznala in se pred njim že drugič osramotila. Nekoliko so se ji tresle roke, ko je segla po ozkem, visokem kozarcu, v katerem je bila voda. Na dušek je izpila blagodejno tekočino in iztisnila iz sebe nekaj podobnega oprostite. Potem je vstala in se napotila proti zadnjemu delu lokala, kjer naj bi se, po Astarionovih besedah, nahajalo stranišče. Vstopila je v marmornato belo sobo in se nekoliko namrščeno pogledala v ogromno ogledalo, ki je zasedalo skoraj celotno sprednjo steno. Saj sem videti kot strašilo, je pomislila z grozo in stresla z mokrimi lasmi, da so ji zdrsnili na čelo. Potem je dvignila roke in počasi, mirno podrsala z njimi skozi zrak, kakor da bi plesala. Njeni gibi so bili počasni in povezani, kakor da rok ne bi premikala v zraku temveč pod vodo. Tekočina je kar naenkrat začela drseti z njenih las proti konicam in potem naprej v ozek, vrteč se krog, ki se je začel oblikovati pred njenimi ozkimi dlanmi. Zamahnila je z rokami in krog je poletel v najbližji umivalnik ter skozi odtok, njeni lasje pa so bili zdaj videti suhi, čeravno nekoliko bolj razmršeni. Ugriznila se je v ustnico in se počasi napotila nazaj proti kavarni. Toda njeno srce je razbijalo tako divje, da se je morala za nekaj trenutkov ustaviti preden je stopila v glavni prostor. Nagnila je glavo naprej, ter pogledala proti mizi, kjer sta prej sedela z Astarionom. Ogovarjala ga je lepa, visoka ženska in Cy je zgrabilo nekaj povsem hladnega in divjega. Lahko bi zbežala. Pobegnila in se nikoli ne bi več srečala s tem nenavadnim neznancem. Pravzaprav bi bilo tako še najbolje. Tudi on je gotovo ni več hotel videti po tem, kakšno sceno je povzročila z natakarjem. Po prstih se je podala prek hodnika naprej do izhoda in z grozljivim občutkom krivde stekla daleč, daleč stran, ter se izgubila v mreži ulic belega Elementalisa.

Ljubek nasmeh je izžareval energijo in lasje so igrivo poplesovali v vetru. Arianne se je ravnokar odpravila na Poletni festival. Njena lahkotna bela obleka je bila okrašena z naborki in nekaj vrvicami v modri barvi. Obuta je bila v sandale peščene barve, popestrene z kamenčki na trakcih, ki so se vili, kar visoko po nogah. Ozrla se je in se kar takoj odpravila do šanka, saj ji je prijetna osvežitev v vročem vremenu zelo odgovarjala. Naročila si je sok z kar velikim dodatkom alkohola in se odpravila v množico, skoraj bi se nerodno spotaknila ob neznanca, vendar se je še pravočasno uspela obdržati na nogah. Opazila je, da je nagonsko nekoga prijela za oporo, ko je preprečevala lasten padec. "Oh, oprostite," je zamomljala in se nesrečno nasmehnila, nato pa jo mahnila naprej med ljudi. Usedla se je za prazno mizo, ki jo je komaj opazila. Uh...varno zavetje, je pomislila in popila malo tekočine v kozarcu. Malo se je skremžila, saj je bila mešanica že malo topla. Zopet se je postavila na noge in se previdno prerinila nazaj do šanka in prosila za nekaj kock ledu. Moški ji je ustregel in zopet je ubrala pot gnečo. Tokrat ni imela sreče. Ko je nerodno stopila nekomu na nogo je kocka ledu iz tekočine odletela nekemu neznancu za vrat. Opa... je pomislila in se pobrala. Srečo je imela vsaj v tem, da je uspela obdržati nekaj tekočine u kozarcu. Hitro se je sprehodila do njene žrtve, ki je dobila za vrat jed. "Ups, oprostite, res mi je žal. Sem pač štorasta in..." blebetala je in čakala na odziv. Bilo jo je malce strah, saj ni vedela kako bo oseba reagirala.

(anyone?)

Do koca je popila svojo pijačo in začela ponovno govoriti. "Torej, edina stvar, ki mi je padla na pamet pri tem tvojem čudaškem vprašanju je butasta, vendar še vedno edina." Zajela je sapo, da se med govorjenjem ne bi začela smejati. "Če se prav spomnim, je moja krušna mama vedno pravila, da se moje brate in mene lahko nahrani le z dvema velikima piščancema in enajstimi velikimi krompirji," je s širokim nasmehom dokončala. "Sicer dvomim, da je to pravi odgovor, amapk je res edini, ki sem se ga trenutno domislila. Bi pa res lepo prosila, da mi poveš rešitev. Moti me namreč to, da je nikakor ne morem ugotoviti." Nasmehnila se je, ko je v trenutku neka ledena stvar pristala za njeno majico. Kdo za vraga ima led! "Ups, oprostite, res mi je žal. Sem pač štorasta in..." je začela blebetati neka svetlolaska. Narnayi ni preostalo drugega, kot da kocko čimpreje stali. Ko so ostanki vode izpareli, se je obrnila proti dekletu, ki je bila izvor tega ledu. "Ni problema, samo... Zakaj za vraga imaš v pijači led? Mislim, no, glede na to, da smo na festivalu ognja, ponekod grdi pogledi spremljajo že mrzlo pivo, led v soku je pa zagotovo preveč." Na njenem obrazu ni bilo veliko jeze, pravzaprav se je skoraj že režala. Medtem, ko je govorila je namreč svetlolaski 'prijazno' pogrela pijačo. "Vidim pa, da si sama. Na tem festivalu bi moral imeti vsak vsaj enega znanca, prijatelja, ali na novo spoznanega sopivca. Če ne boš več metala ledu v sok, se nama lahko pridružiš pri popivanju," je prijazno dodala in se nasmehnila. Pogledala je Tronirja, ki je bil na tem festivalu prvi novi sopivec, ki ga je spoznala. "Saj se strinjaš s tem, da se nama pridruži, kajne?" ga je vprašala in se ponovno nasmehnila.

Ar je nemo gledala v rdečelasko, na kateri je pristala kockica zmrznjene vode. Pričakovala je buren odziv. Sprva je rdečelaska stopila led, nato pa se je obrnila proti Ari. "Ni problema, samo..." Uh ni preveč jezna, je pomislila Ari, potem pa skoraj spet skočila v zrak ob nadaljevanju, "...Zakaj za vraga imaš v pijači led? Mislim, no, glede na to, da smo na festivalu ognja, ponekod grdi pogledi spremljajo že mrzlo pivo, led v soku je pa zagotovo preveč." odleglo ji je, saj je bilo opazno, da se je rdečelaso dekle bolj režalo, kot pa jezilo. Preostanki ledu v njeni pijači so nenadoma izginili in pijača je bila celo toplejša kot prej. Pogledala je mešanico soka in alkohola in skomignila. Sicer ji je bilo jasno, iz kje je toplota prišla in ugotovila, da je rdečelasa pripadnica ognja. . "Vidim pa, da si sama. Na tem festivalu bi moral imeti vsak vsaj enega znanca, prijatelja, ali na novo spoznanega sopivca. Če ne boš več metala ledu v sok, se nama lahko pridružiš pri popivanju," je prijazno dodala in se nasmehnila. Pogledala je pripadnika moškega spola, ki je stal ob njej in je bil očitno njen sopivec. "Saj se strinjaš s tem, da se nama pridruži, kajne?" ga je vprašala in se ponovno nasmehnila. Ari je zopet pridobila zmožnost govora in začela "Oh, oprostita, nisem se predstavila. No sem Arianne, vendar mi prosim recita kar Ari ali pa Ar." pogledala ju je "Kako pa je ime vama?" je še spregovorila. Nasmehnila se je in se zazrla v ševednoneznano rdečelasko.

Medtem ko se je šlo dekle po imenu Cy uredit in je Astarion z užitkom srebal pijačo ter čakal na njeno vrnitev ga je, kakor po naključju našla ravno ena od treh oseb ki si jih je v teh dveh dneh kar najmanj želel spet srečati (če izvzamemo moža poznih srednjih let ki ga je še prej opazil na trgu in res ni pričakoval da ga bo sploh še kdaj videl): nihče drug kot prav mojstrica zraka. Čeprav se je z njo Astarion bistveno bolje razumel kot z drugima dvema in čeprav je bila dokaj privlačna na pogled, pa je bila še vedno pripadnica vodstva, ki je na vsak način želelo tudi najnovejšega člana pripraviti do tega da bi sodeloval pri delu s festivalom, namesto da bi se 72 ur skupaj zabaval. Končno se ji je uspel izmuzniti rekoč da mora na stranišče. Šele ko je prišel tja pa se je zavedel, da Cy že dolgo ni bilo nazaj. Pogledal je naokoli in ugotovil da je tudi za katerim od umivalnikov ni bilo.
Očitno sem jo dolgočasil, je pomislil medtem ko se je poskušal spomniti ali jo je videl oditi. Očitno ga je sodelavka dovolj uspešno zamotila da tega ni opazil.
No ja, pa nič. Če ji nisem všeč tak kakršen sem, potem je pač bolje da se ne druživa nekaj na silo. Tako ali tako je premlada zame, si je dejal v tolažbo.
Skočil je skozi odprto okno na stranišču in naglo stekel stran od lokala, da ga ne bi mojstrica zraka spet ujela. Kaj hitro se je znašel spet na Belem trgu, le da tokrat ob neki pivnici, kjer je najprej opazil neko ognjevito rdečelasko ki je začela poplesovati ko ji je majhen prozoren košček nečesa, kar je bilo sumljivo podobno ledu, zletel za vrat in po hrbtu navzdol.
Pogledal je naokoli da bi opazil prosto mizo, a je že ni bilo več. Nekaj jih je bilo sicer takih da je bilo prostora še za enega, a bilo jih je malo in najbližja je bila ravno ta, pri kateri se je odvijal celoten cirkus. Tako je torej stopil naprej in vprašal moškega, ki je sedel za mizo in ves ta čas opazoval kolobocijo dveh deklet:
"Oprostite, smem prisesti? Povsod drugje je prav tako polno."
Samo upal je lahko, da ga ne bodo prepoznali kot mojstra ognja, ali pa če bi ga že, da se ne bi do njega tako obnašali. Sit je bil namreč vsega tega okrog nazivov, protokolov, lažnih nasmeškov in pa pretirane ustrežljivosti.

Zmajal je z pobrito glavo, saj odgovor niti približno ni bil enka pravilnemu. V bistvu pravi odgovor sploh nič ni imel veze z podanim ugibanjem. Nasmehnil se je tako spodletelemu poskusu in ravno odprl usta, da bi razkril pravilno zaporedje črk. Toda preden bi mu uspelo povedati, kar se je nameni povedati, se je pričela odvijati drugačna štorija. Novi dogodek, ki je vseboval očitno led, mrzlo pivo, otipavanje in toplo pijačo, če je Tronir pravilno razumel, se je pričel odvijati tako hitro, da moški niti ni imel časa odreagirati na … no, odreagirati na karkoli. Preden se je dobro zavedal dogajanja okrog sebe, ki se mu je pričel posvečati šele po nekaj požirkih svoje pijače, ga je že doletelo vprašanje. In to kar dve. Ne, celo tri. Štiri? To pa še ne. Prva je kakor otrok, ki prosi svojega roditelja za igračko, postavila vprašanje Narnarya. "Za…" je bilo vse, kar mu je uspelo odvrniti, preden je očitno nova znanka pričela s predstavljanjem. In spet je bilo vse, kar mu je uspelo izdaviti, samo "Ja…" preden so se že nove besede, oblikovane v vprašanje, dotaknile njegove osebnosti. S to razliko, da so bili sedaj toni mnogo bolj možate oblike. Zmedeno se je očitno popularni osebek obrnil zdaj k enemu, zdaj k drugemu, zdaj k tretjemu, zdaj k natakarju, ki se je postavil zraven. Več kot očitno je bilo, da se nekaj dogaja. Nekaj, kar mu ni bilo po godu, saj se ni imel časa primerno odzvati na potek. "Zdaj pa dovolj. Kdo se norčuje iz mene?" je godrnjaje odgovoril na vso, po njegovem mnenju, dobro izpeljano potegavščino. Srknil je še požirek piva preden je svojo pozornost ponovno preusmeril na bližnje osebke. Oči je uperi v ženski del skupinice in kar z enim samim odgovor poskrbel za izražanje svojega mnenja na zastavljeno. "Zakaj pa ne?" Podal je roko novi članici omizja, ki se je predstavila kakor Arianne in razkril še svoje ime. Nato je nazadnje svojo glavo obrnil še proti osebku, ki je zadnji postavil vprašanje. Med tem, ko je opazoval njegove obrazne poteze, je še enkrat nagnil kozarec. Svojo pijačo je nato spustil kar v zraku, da je lebdela tamkaj kakor, da bi jo držala dlan nevidnega služabnika. Desnico je uporabil za to, da je nanjo naslonil brado ter s prsti prekril usta. Levica pa je med tem povzročala tapkajoč zvok, ko so blazinice udarjale ob mizico. Po nekaj sekundah so se odsotne oči zjasnile in se je zaslišalo vprašanje, namenjeno moškemu prišleku. "Ti! Pa to si ti!" Skočil je na noge in skorajda zadel ob natakarja, ki se je znašel ob neprimernem času na neprimernem mestu v neprimerni službi z neprimerno naloženim pladnjem glede na skorajšnje srečanje teles. Položil je moškemu levico na ramo in ga z desnico rahlo lopnil za šalo po licu. "Norec mali, si prišel potlej domov iz tiste gostilne?" Širok nasmeh se je prikazal na Tronirjevem obrazu, ko je pričel ugibati o imenu prišleka. "Čakaj, kako ti je že ime? Rio De Jenero? Pa ne, točno! Rio De Janeiro si!".

Tronir je zmajal z glavo, ko je slišal njen odgovor na zagonetno vprašanje, Narnaya pa je skomignila z rameni. Če ji pač ni hotel povedati, se ne bo več ukvarjala z vprašanjem, saj ni bila tako zelo radovedna, da bi ji ta odgovor veliko pomenil. "Če pač nočeš povedati... Tudi prav," je z 'v usodo vdanim' izrazom na obrazu rekla, nato pa se ponovno posvetila prišlekinji, ki se je predstavila. Njenega trenutnega sopivca je količina besed očitno zmedla, saj je izustil le nekaj enozložnic. "Živjo Ari, torej. Jaz sem Narnaya, krajše Nary," ji je odgovorila na vprašanje in se nasmehnila. V tem času se je Tronirju nekako uspelo zbrati, sicer je prvo začel nergati o nekem norčevanju iz njega, vendar je Nary vse skupaj preslišala. Po kasneje izrečenih besedah je bilo opaženo, da se strinja s prisotnostjo Arianne. Tudi on se je predstavil, nato pa se je prikazal še nek moški, ki ga je sicer že videla, a ga ni znala nikamor uvrstiti. "Oprostite, smem prisesti? Povsod drugje je prav tako polno," je vprašal Tronirja, ki je bil edini miren, medtem ko je Narnaya še nekaj klepetala z Ar. Tronir je očitno moškega poznal, glede na odziv. "Ti! Pa to si ti!" je zavpil, medtem ko je skočil na noge, Narnaya pa je začudeno pogledovala od enega drugega, še bolj pa je bila začudena, ko je Tronir nadaljeval. "Norec mali, si prišel potlej domov iz tiste gostilne?" je rekel po tistem, ko je moškega za šalo lopnil po licu. "Čakaj, kako ti je že ime? Rio De Jenero? Pa ne, točno! Rio De Janeiro si!" je s širokim nasmehom ugotavljal. Nary se je začela hahljati, nato pa je hitro spraznila kozarec. "Zdravo, Rio De Janeiro, če ti je res tako ime, je pa povsem vseeno, če se ne imenuješ tako, razen če nas misliš razsvetliti s kakšnim drugim imenom." Široko se je nasmehnila. "Jaz sem drugače Narnaya, s Tronirjem se očitno že poznata, tistale svetlolaska pa je Arianne. Si pa vsekakor dobrodošel." Nary je počasi začela čutiti ščemenje v prstih na nogah, kar je bil zanjo jasen znak, da se je alkohol počasi prijemlje, pa tudi čedalje glasneje je začenjala govoriti, kljub temu, da je hrup okolice ostajal v mejah normale. Zaradi veliko popivanja je že dolgo nazaj začela prepoznavati ta dva znaka, kot začetek opitosti. "Torej, s Tronirjem sva še malo prej ugotavljala kje imajo najboljše pijače. Se nama pridružita pri nadaljevanju?" je veselo vprašala prišleka.

"Zakaj pa ne?" Je izjavil moški ob Ar in ji podal roko. Razkril ji je svoje ime in Ar je veselo prisedla."Živjo Ari, torej. Jaz sem Narnaya, krajše Nary," se ji je predstavila še rdečelaska in se ji prijazno nasmehnila. Nekaj sekund pozneje pa je nekdo spregovoril: "Oprostite, smem prisesti? Povsod drugje je prav tako polno." Ar se je obrnila in opazila moškega, ki je stal ob njihovi mizi. Nenadoma je Tronir začel s čudnim obnašanjem in ni minilo dolgo, ko je izjavil: "Ti! Pa to si ti!" Skočil je na noge in skorajda zadel ob natakarja, ki je stal poleg.Moškemu je položil levico na ramo in ga z desnico rahlo lopnil po licu. Ari je z začudenjem opazovala dogajanje in ob čudnem vedenju že poznanega moškega ji je sililo na smeh. "Norec mali, si prišel potlej domov iz tiste gostilne?" Tronir mu je podaril širok nasmeh, ko je pričel ugibati o imenu prišleka. "Čakaj, kako ti je že ime? Rio De Jenero? Pa ne, točno! Rio De Janeiro si!". Narnaya ravno tako zmedena kot Ar je pogledovala od enega do drugega pripadnika moškega spola. "Zdravo, Rio De Janeiro, če ti je res tako ime, je pa povsem vseeno, če se ne imenuješ tako, razen če nas misliš razsvetliti s kakšnim drugim imenom." Široko se je nasmehnila. "Jaz sem drugače Narnaya, s Tronirjem se očitno že poznata, tistale svetlolaska pa je Arianne. Si pa vsekakor dobrodošel." je spregovorila. Arianne je samo kratki pokimala in se mu nasmehnila. Nary je pričela govoriti malo glasneje, vendar to ni motilo svetlolaske. "Torej, s Tronirjem sva še malo prej ugotavljala kje imajo najboljše pijače. Se nama pridružita pri nadaljevanju?" je Narnaya veselo vprašala Ar in Ria De Janeira, čeprav Ar ni bila ravno prepričana o pravilnosti njegovega imena. "Ja, seveda. Tako ali tako se moram malce sprostiti." Je odgovorila na njeno vprašanje. Izpraznila je svoj kozarec in se hitro odpravila po drugačno tekočino. Nazaj je prišla z malo bolj alkohono zadevico kot prej. In se jim nasmehnila. "Ljudje potrebujemo zabavo, kajne?" Je prišlo iz njenih ust. Naredila je požirek in se zopet usedla.

((oproščam se da je trajalo pa da je bolj kratko XD))

Rio de Janeiro? Kdo v vseh peklih pa je to? Astarionu se ni niti sanjalo s kom ga je gologlavec zamešal in hitro se je moral odločiti kaj bi storil. Bodisi bi se delal da ga pozna in dovolil da ga kličejo pod tem imenom, bodisi bi jim povedal pravega. Slednje je bil problem, saj bi ga kaj lahko prepoznali, prvo pa tudi ni bila opcija, saj ni imel pojma kaj je ta 'Rio de Janeiro' počel z njimi in bi verjetno kaj hitro izgubil krinko.
Usedel se je na stol, lopnil moškega po rami ter dejal:
"Očitno si me z nekom zamešal, prijatelj. Ne poznam nobenega Ria de Janeira, vsaj ne da bi se spomnil. Moje ime je..." za pol sekunde se je ustavil ko se je moral izmisliti ime, "...Artur. Vi pa ste Arianne, Narnaya in Tronir, če sem prav ujel?" Slednje je rekel bolj sam sebi kot da bi dejansko vprašal. Prvo pravilo kako si si zapomnil ime skupaj z obrazom je bilo, da si v prvih 20 minutah odkar se ti je oseba predstavila kar največkrat izrekel njeno ime. Natakar se je ravno hotel umakniti, da mu ne bi veliki obritoglavec tokrat uspel prevrniti pijače, ko mu je Astarion, sedaj znan med družbo kot 'Artur', naročil naj mu prinese veliko pivo.
"Sklepam da uživate v vročini in pijači," je dejal ko je opazil kaj so njegovi novi znanci pili. "Smem predlagati preprosto pivsko igrico za še malo dodatne popestritve?"

Vaselo je srkala pijačo v kozarcu. Moški, zaenkrat znan kot Rio de Janeiro se je usedel poleg Tronirja in ga lopnil po rami. "Očitno si me z nekom zamešal, prijatelj. Ne poznam nobenega Ria de Janeira, vsaj ne da bi se spomnil. Moje ime je..."Malo se je ustavil nato pa nadaljeval, "...Artur. Vi pa ste Arianne, Narnaya in Tronir, če sem prav ujel?" Natakarju, ki je stal poleg je naročil naj mu prinese pivo potem pa dejal:"Sklepam da uživate v vročini in pijači. Smem predlagati preprosto pivsko igrico za še malo dodatne popestritve?" Ari ga je sumničavo, vendar le igralsko pogledala, potem pa se zahihitala in mu pripomnila, da je ona zagotovo za. Nasmehnila se je in naredila manjši požirek, svojega alkoholnega napitka. Lahen veterc se je ujel v njene lase in jih malo razkuštral. Na dušek je izpila še preostanek alkohola in že namignila bližnjemu natakarju, naj ji prinese pivo.

"Očitno si me z nekom zamešal, prijatelj. Ne poznam nobenega Ria de Janeira, vsaj ne da bi se spomnil. Moje ime je...Artur. Vi pa ste Arianne, Narnaya in Tronir, če sem prav ujel?" Narnaya se je široko nasmehnila. "V redu, si pa Artur. Si pa prav ujel, ja." Arianne se je vsekakor strinjala s tem, da se jim pridruži, spotoma pa si je šla po novo pijačo. Nary se je zahahljala ob Astarionovih besedah. "Vsekakor uživamo, ja. Kaj si imel v mislih? Imam dva predloga namreč." Zarežala se je in nadaljevala. "Lahko si gremo sposodit nekaj kozarčkov, si nekje naredimo polje za tri v vrsto, in napolnimo kozarčke z žganjem in igramo tri v vrsto. Preden se postavi kozarček na polje, se ga izprazni. Lahko bi se šli kakšen kviz. Narobe odgovoriš, piješ. Še kakšni predlogi?" Ozrla se je po druščini. "No, spomnite se še česa, medtem, ko si grem iskat nekaj za pit," je rekla in odkorakala k najbližji stojnici ter si naročila sladko belo vino. Nato je kakor hitro se je dalo, odhitela nazaj k prijateljem.

((tronir, tisto igrico, ki si jo ti na msnju predlagal kar ti razloži. še vedno malce prezapletena za jo kar tako razložit))

"Hmm, zanimiv predlog tole s 'tri v vrsto', Narnaya" je dejal Artur, kakor se je sedaj klical Astarion. "Vendar ima ta igra eno pomanjkljivost: igrata se jo lahko le dva, mi pa smo štirje."
Pomežiknil ji je, kajti imel je še nekaj idej o 'igrah za dva igralca', čeravno jih ni izrekel naglas in namesto tega pustil, da je iskrica v njegovih očeh razkrila del tega.
"Predlagam sledeče;" je rekel ko je iz desnega žepa potegnil majhen paketek igralnih kart. "Imamo štirideset kart, od 1 do 10, v barvah štirih elementov. Vsak vleče eno karto, kdor vleče najnižjo spije en kozarček. Če pa dva ali več igralcev povleče karto iste višine, pa pijemo vsi."
Nasmehnil se je, kajti zdelo se mu je da se mu je ta dan sreča nasmihala.
"Za pijačo pa, vzdušju primerno, predlagam ognjeno vodo, ali kakor se drugače imenuje; viski. Če nihče ne oporeka, lahko kar zmešam in razdelim karte," je dejal še vedno z majhnim nasmeškom. Čeprav so se sedaj poznali po imenih, pa so bili bolj ali manj neznanci, tako da morda bi hotel karte mešati kdo drug. Navsezadnje ne zaupajo vsi nekomu ki ga ne poznajo da meša lastne karte, in v tem primeru je bil Astarion več kot pripravljen odstopiti to opravilo kateremu od zbranih. Sicer je že večkrat pomislil, da bi si karte označil, a si je vedno premislil saj ne bi bilo zanimivo, če bi vedno vedel da bo zmagal.

Zaradi popitega alkohola se ji je pričelo že malce vrteti. Stresla je z glavo in prisluhnila predlaganju iger za zabavico in popestritev. Prvo je predlagala Nary:"Lahko si gremo sposodit nekaj kozarčkov, si nekje naredimo polje za tri v vrsto, in napolnimo kozarčke z žganjem in igramo tri v vrsto. Preden se postavi kozarček na polje, se ga izprazni. Lahko bi se šli kakšen kviz. Narobe odgovoriš, piješ. Še kakšni predlogi?" Ozrla se je po druščini. "No, spomnite se še česa, medtem, ko si grem iskat nekaj za pit," je še rekla in odkorakala k najbližji stojnici, vrnila pa se je z belim vinom. "Hmm, zanimiv predlog tole s 'tri v vrsto', Narnaya" je dejal Artur . "Vendar ima ta igra eno pomanjkljivost: igrata se jo lahko le dva, mi pa smo štirje."Predlagam sledeče;" je rekel ko je iz desnega žepa potegnil majhen paketek igralnih kart. "Imamo štirideset kart, od 1 do 10, v barvah štirih elementov. Vsak vleče eno karto, kdor vleče najnižjo spije en kozarček. Če pa dva ali več igralcev povleče karto iste višine, pa pijemo vsi."
Nasmehnil se je. "Za pijačo pa, vzdušju primerno, predlagam ognjeno vodo, ali kakor se drugače imenuje; viski. Če nihče ne oporeka, lahko kar zmešam in razdelim karte," je dejal še vedno z majhnim nasmeškom. Ari ga je sumničavo pogledala nato pa pa se je odločila, da ona že ne bo premetavala tistih kart. "Meni je prav glede igre in mešanja." Tudi sama se je nasmehnila in pogled se je zapeljal čez vse udeležence igre. Počasi je vstala. "Grem jaz po viski," je bilo vse kar je rekla in se sprehodila med množico. Že čez kakšno minuto se je vračala z veliko steklenico viskija. Na njej je z velikimi in okrašenimi črkami pisalo ognjena voda. Ari je še enkrat pogledala veliko steklenico in jo nato položila na mizo. "Pijačo imamo!" je spregovorila precej glasno in se usedla.

"Oh, povečamo polje, dobimo štiri različne vrste kozarcev in nas lahko več igra," je stvarno odgovorila, Arturjevemu pomežiku pa je odgovorila z enakim pomežikom, saj je bila dovolj opita, da si je upala vse. V takšnem stanju bi napadla tudi Tronirju podobno osebo, če bi jo le malenkost razjezili. Pozorno je poslušala predlog in se nasmehnila. "Jaz sem za. Pijača je pa lahko karkoli." Arianne se je javila, da gre po pijačo in kaj kmalu je prišla nazaj s steklenico tako imenovane Ognjene vode, enega izmed najboljših viskijev, kar jih obstaja v Elementalisu. "Tega je pa skoraj škoda!" je vzkliknila, ko je videla steklenico, nato pa je nadaljevala: "Artur, bom jaz mešala. Pač ne maram, da karte mešajo njihovi lastniki. Prepogosto v takem primeru dobijo zanimive karte, veš." Preden bi kdorkoli uspel kaj komentirati, je Arturju pobrala karte iz rok in jih začela mešati. "Predvidevam, da rabimo še kozarce?" je spotoma vprašala. Kmalu je bilo temeljito premešano. "Razdelim na štiri kupčke, ali bomo vlekli iz enotnega kupčka kart?"

"Sploh ne zamerim, izvoli. Najbolje da je kar en kupček, tako da ne bomo komplicirali," je odgovoril na vprašanje, še vedno z majhnim nasmeškom. "Sploh če bomo tole počeli dlje časa, potem pač ni za pričakovati da bomo kaj veliko razmišljali."
Pogosto se je namreč zgodilo da so tisti, ki so prevečkrat izgubili (in posledično tudi večkrat pili), prevračali svoje kupčke kar in pijačo zraven.
Pomignil je natakarju, ki je verjetno vedel za koga je šlo, saj je skoraj trenutek za tem že pridrvel s štirimi decilitrskimi kozarčki.
"Slavnostna otvoritev: vsi pijemo!" je dejal z malenkost pretirano navdušenim glasom in podržal kozarčke, da se niso prevrnili medtem ko je Arianne nagnila steklenico ene najbolj zaželenih pijač v mestu. Ko so bili kozarčki razdeljeni je Astarion, trenutno znan kot Artur, vstal in slovesno izpil vsebino na dušek.
"No tako," je dejal in z nagajivim nasmeškom pogledal Narnayo. "Zdaj pa le razdeli karte, da vidimo komu se danes sreča bolj nasmiha!"

((Sry za kratkost, trenutno mi malo manjka idej kaj bi še napisal XD))

Jinx je noro uživala na poletni zabavi in pri veseljačenju ni zaostajala za nikomer, čeprav bi morda morala pokazati več umirjenosti kot Gospodarica. Neumnorno je plesala okrog vsakega kresa na katerega je naletela in vsak ples je spremljala tudi pijača. Brezalkoholnih je očitno primanjkovalo, saj so ji povsod prinašali alkohol. Ampak ni se obremenjevala s tem - že tako je bila zelo brezskrbne narave, alkohol pa je utopil morebitne skrbi in zadržke še preden bi se sploh pojavili. Tako ali tako pa so bili likerji pregrešno dobri in bi se jim težko odrekla, tudi če bi hotela.
Hladiti se je bilo praktično prepovedano, zato se je njena koža lesketala od potu in vsake toliko časa si je zaželela hladnega jezera. Zaradi številnih kresov je bil zrak v mestu bolj suh kakor ponavadi in počasi je imela nekaj težav z vzdrževanjem meglic namesto oblačil. Ampak zaenkrat so bile še vse na svojem mestu, zato se Jinx ni preveč obremenjevala - raje se nasmejano zabavala še naprej.
Kmalu se je privrtela mimo novih oziroma še ne ali pa že dolgo ne obiskanih stojnic in si postregla s svežim sadjem, ki je bilo ravno pri roku. Opazila je skupino ljudi, ki so sedeli za mizo in kartali, kar je bilo za njene pojme čisto preveč dolgočasno. Raje se je do konca osvežila s prijetno sočno lubenico, potem pa odhitela dalje.

Zabavi ni bilo videti konca in kraja, a Andossar se je je počasi naveličal. Njegova sogovornica je rekoč, da gre na stranišče, skrivnostno izginila in ko se po pol ure ni vrnila, je možakar godrnjavo vstal in se napostil naprej. Na mizo je vrgel nekaj srebrnih kovancev, ter si ogledal morebitno naslednjo sogovornico. Pri tistem lokalu ni imel sreče, prav vse mize so bile zasedene in če bi se prislinil h kakšnemu paru, se to ne bi dobro končalo. Tega smrkavca bi zmlel v prah, a potem bi zbudil preveč pozornosti je pomislil ob pogledu na zlatolasega fanta, ki je dvoril neki nežni rjavolaski. Napoti se je nazaj na trg, se prerinil med gnečo do velikega pulta, kjer so točili pijače in si naročil nekaj močnega. "Kaj želite? Imamo ognjeno strast, najmočnejše žganje, pa še..." je vprašala mlada natakarica, čedno dekle z bujnimi oblinami, ko je brez konca in kraja stregla novim in novim gostom. "Vredu, daj mi to ljubica" ji je na kratko povedal Andossar in sedel na privzdignjen stol zraven lesenega šanka. Vročina je bila takšna, da je imel povsem vlažno čelo, pod oblačili pa je čutil, kako mu kapljice potu polzijo kot mravlje. "Vrag pa ta vročina" je tiho zamrmral in s pogledom potoval med bližnjimi osebami. Največ je bilo mladih, ki so se zabavali in plesali, vmes pa se je našel tudi kakšen starejši osebek, prav nič manj razigran. Ko mu je bilo žganje postreženo, ga je nemudoma zgrabil in napravil dolg požirek, da se mu je za hip zavrtelo. Majhen kozarec je bil prehitro prazen in čeprav bi rade volje izpil še enega, se je zavedal, da ne sme pretiravati. V mestu je moral ohranjati trezno glavo, vzbujati okus nekega gospoda, ne pa razvratneža, ki ga že od daleč sumničavo oprezujejo. Ženski je vrgel kovanec in se napotil naprej, neznanemu cilju naproti. Sonce je jadralo po zahodnem nebu, ki je bilo sinje modro in posuto s komaj kaj oblaki.

Od saj umazane dlani si je obrisala v grob usnjen predpasnik, ki ga je imela prevezanega preko prsi, ter pravkar skovano rezilo za meč dvignila z golimi prsti. Zaprla je oči in pustila, da se ji je topli občutek razgrete kovine razširil po dlaneh, preko rok in nato po celem telesu. S skoraj žalostnim vzdihom je nato pognala svoje misli proti jeklu med prsti in trenutek kasneje se je shladilo na temperaturo, ki ne bi opekla tudi nekoga, ki ni obvladoval ognja. Rezilo je spustila v sod k ostalim, ki jih je skovala tistega dne, nato pa si je odvezala predpasnik, ga obesila na kljuko ter se povzpela po stopnicah svojega domovanja, da bi se očedila, preden se je odpravila na poletni festival, ki se je odvijal v centru mesta.

Z lenobnim korakom je prečila še zadnjo ulico, ki jo je ločevala od trga, ob tem pa se je z nekoliko zamaknjenim smehljajem na ustnicah ozirala po okoliških stavbah, ki so se izključno za ta dva dneva odele v vse odtenke od rumene, pa preko oranžne, do najbolj vpadljivih rdečih, ki so kričale z drugače belo ometanih zidov. V trenutku ko se je znašla na trgu, jo je zajela povodenj množice in nekaj minut je samo nemočno sledila zdaj temu zdaj onemu toku, ki jo je prenašal z enega konca na drugi pa spet nazaj, vsakič mimo drugih stojnic in trgovcev, ki so ponujali vse od sveže zapečenih poslastic do najbolj strupeno-izgledajočih napitkov, ki so že na dva metra naznanjali količino alkohola, ki so jo vsebovali. Če se je bolje ozrla okoli sebe, je ugotovila, da je kljub zgodnji uri – bilo je namreč le nekaj proti deveti – že velika večina ljudi vsaj okajenih, če že ne kar lepo pijanih. Ah, poletni festival je bil resnično zgodba zase. Bil je eden in edini izgovor, ena in edina noč, ko si lahko storil karkoli, pa si jo vseeno odnesel brez večjih problemov, zamer ali očitkov. Tako ali tako se jih večina sploh ni spomnila, kaj so počeli, če pa so se že, so bili spomini pošteno naluknjani in manjkali so jim celi kosi noči. Zadovoljno se je pretegnila in se iztrgala iz gneče, da bi si ob najbližji stojnici postregla s popečenim kruhkom, obloženim z različno zelenjavo in pekočimi papričicami, vse skupaj pa je poplaknila z vrčkom piva. Oh, kako ljubim ta čas, preko ustnic ji je zaigral mehak smehljaj in odpravila se je dalje, da bi si pošteno privoščila noč, ki jo je čakala. Navsezadnje je bila posvečena ognju. In kaj drugega je bila Ignis, če ne ogenj?

Zašla je bolj na obrobje trga, saj se je izogibala množici, ki bi jo lahko zopet potegnila vase, in ob tem lagodno srkala koktejl, ki ga je izmaknila z neke stojnice na poti. Bil je sumljive turkizne barve, iz njega pa so občasno izhajali mehurčki, a Ignis se za to ni zmenila, saj je navsezadnje vase zvrnila že bolj čudne napoje, in nenavadna barva je ni mogla odvrniti od odličnega okusa in poživljajočega skelenja, ko je pijača stekla po njenem grlu. Zdaj ko je že nekaj spila in se je počutila nekoliko bolj prešerno in še bolj "odprto" – kakor je temu rada rekla sama – se je pričela ozirati po okolici, iščoč čim manj nedolžne in čim bolj privlačne žrtve, s katerimi bi si popestrila noč, že tako posvečeno vročini in potu. Po nekaj trenutkih brezplodnega sprehajanja z očmi se ji je pogled ustavil na čudaškem oblaku meglic, ki se je prebijal skozi gnečo ljudi, ki je drla proti centru trga in že trenutek kasneje se je iz nje prebilo nekoliko manjše, a sloko dekle. Odobravajoče je preletela dolge noge in bosa stopala, njene ustnice pa je ukrivil še širši nasmešek, ko je zagledala kozarec v njeni dlani. Oči so ji brez sramu zdrsele navzgor po goli koži in se trudile, da bi predrle goste oblake megle, ki jo je ovijala na najbolj ključnih mestih, nato pa so se končno ustavile na obrazu. Obrobljali so ga ravni, svetlikajoči se svetli lasje, na njem pa so kraljevale temno rjave oči, v katerih se je bliskala iskrica nagajivosti.

Popravila si je pramen rdečih las, ki ji je padel na čelo in pristopila k ženski, ki se ji je sicer iz nekega razloga zdela znana – saj veste, kakor da bi jo mogla poznati, pa se ni mogla spomniti zakaj – in jo sproščeno nagovorila "Dragica, pa ne da ti je vroče?" je dejala in preletela kožo, ki se je kar lesketala od potu, "morda ti lahko pomagam. Vročina je praktično moj drugi jaz." ji je pomežiknila in se blago nasmehnila.

Leanne je obisk poletnega festivala tako dolgo odlašala, da bi ga že skoraj zamudila. Na množičnih dogodkih se nikoli ni počutila preveč dobro, a kadar je šlo za mestne praznike, je ponavadi vseeno naredila izjemo in si jih šla vsaj za kratek čas ogledat, če že ne drugega. Toda, ko je prispela na trg, bi ji skoraj postalo žal - na njem se je kar trlo ljudi in večina se jih je že rahlo pozibavala pod vplivom alkohola. Morala bi priti bolj zgodaj, si je očitala, ampak zdaj je bilo, kar je bilo in tako ali tako je nameravala ostati le kratek čas. Stopila je k najbližji stojnici in naročila kozarec kivijevega soka, potem pa si je poiskala klopco čisto na robu trga, kjer je bilo ljudi in hrupa nekoliko manj, in iz varne razdalje opazovala dogajanje. Leanne se v množici ljudi resda ni najbolje počutila, jih je pa rada opazovala od daleč, saj so se ji zdeli nadvse zanimivi. In prebivalci iz Elementalisa so bili po svojih navadah gotovo najzanimivejši na svetu. Videla je na primer starejšega moškega, ki jo je nekoliko spominjal na pirata, žensko z ognjene rdečimi lasmi, ki je nosila samo usnjeno prepasico in ujemajoč zgornji del, drugo žensko, ki je bila ovita samo v meglice in je bila, če se Leanne ni motila, sama gospodarica zraka... Tako smo si različni, je pomislila, A ravno to je tisto, kar nas bogati in ustvarja ravnovesje med elementi.

[Eko, Leanne. Andossar, se pridružiš?]

Ixchell je prihitela na trg, kjer se je odvijalo glavno dogajanje poletnega festivala, ki ga preprosto ni smela zamuditi. Prvo kot prvo je oboževala razne praznike, festivale kjer se je trlo dobrovoljnih ljudi željnih zabave, pod drugo pa je bil ta festival namenjen prav njenemu elementu. Oblečena v živooranžno majico s kratkimi a širokimi rokavi, ki jo je Ixchell vzdrževala tako, da je oddajala toploto in črnim hlačnim krilom se je prebijala skozi gnečo, iščoč kakšen znan obraz. Odločila se je, da bi nemara imela več uspeha če se smuka okoli kakšnih stojnic, kjer so prodajali okusne slaščice ali pijačo. Dokaj uspešno se ji je uspelo preriniti do klopc in stojnic ob robu trga in znova se je začela razgledovati okoli, brez da bi pazila kam stopa. In tako se je v popolnoma njenem slogu spotaknila ob svojo lastno nogo in se zvrnila nič hudega slutečemu dekletu, ki je prej pilo sok zelene barve v naročje. Hitro se je dvignila in po dveh ali treh kletvicah dekletu pred nos pomolila roko in dejala:
"Ime mi je Ixchell. Se ti opravičujem za tole zmešnjavo. Prava neroda sem, no pa saj tega se zavedam. A nekako mi nikoli ne uspe kaj elegantno narediti. Ah no, pustimo stati moje probleme. Te lahko povabim na še en sok ali morda sladico, da se ti vsaj malo odkupim? Pa vesela bi bila, če bi me razsvetlila s svojim imenom." Po tem blebetanju se je nato pričakujoče zazrla v dekletove zelene oči, da bi izvedela kaj več o njej.