Pisarna mojstra Zemlje

Ko je Elena nestrpno hitela po ulicah Elementalisa, je po cesti za njo odzvanjalo štorkljanje visokih petk. Za razgovor za službo se je pač morala urediti, to je bilo jasno, zato se je odpovedala klasičnim sproščenim hlačam in kratki majčki ter se oblekla v ozko črno oblekico brez naramnic s cvetličnim vzorcem. Rjavi lasje so plapolali, ko je malodane tekla proti stavbi Mojstrov elementov. Še predobro se je zavedala, da je čisto na robu zapiralnih ur in upala je, da bo še uspela vriniti svoj prihod. Na srečo je bila pisarna v pritličju in nemirno je potrkala na vrata ter samo upala, da je kdo še noter.

Altus je ravno pritrdil majhen rubin na zlat obroček za prstan, ko je potrkalo po vratih. Včasih bi ga to presenetilo, a po več letih dela v mestni hiši je bil že vajen, da so obiskovalci lahko uleteli v njegovo pisarno kadarkoli.
"Naprej," je dejal z mirnim glasom, ne preveč glasno, a dovolj da ga je oseba na drugi strani vrat lahko slišala. Vstopila je prikupna rjavolasa ženska nekaj let mlajša od njega.
"Prosim usedite se," je velel ne da bi dvignil pogled s prstana v svojih rokah. Čeprav je lahko s svojo močjo upravljal različne kamnine in rudnine, pa ni imel moči nad kovino. Vendar pa je imel svojo malo skrivnost, poznal je namreč poseben trik kako to prelisičiti. A deloval je le dokler je bila kovina še vroča.
Pazljivo je ukrivil tri zlate konice, enakomerne razporejene okrog rubina, da so objele kamen. Končno zadovoljen je sedaj dokončani prstan namestil v vrzel na sredini blazinice v mahagonijevi škatlici, ter jo zaprl. Tedaj je končno dvignil pogled in se zazrl v tople rjave oči osebe ki je sedaj sedela nasproti njega.
"Kaj lahko storim za vas, gospodična?" je naposled vprašal.

Ko je iz pisarne zaslišala tih 'naprej', je njena nestrpnost malce uplahnila. Preden je vstopila si je še poravnala obleko in na hitro popravila lase, potem pa odprla vrata. Ko je stopila v sobo, je šel njen pogled naravnost preko, skozi veliko okno in proti parku. Ni ji ušlo, da se nebo počasi že rdečkasto barva, ko je odvrnila pogled, da bi si ogledala še preostalo pisarno. Na hitro je preletela udobne naslanjače in mizico v sredini, knjižne police in nekaj kosov nakita, šele na koncu pa pogledala tudi pisalno mizo. Na naravnost kičastem stolu je sedel še kar privlačen črnolas moški, morda nekaj let starejši od nje in se trenutno ukvarjal z rubinastim prstanom. Previdno si je izbrala sedež naravnost nasproti mojstrove mize in sedla. Medtem ko se je gospodič sedaj ukvarjal s pospravljanjem prstana, je ona še zadnjič preletela svojo brezhibno opravo in si na obraz nadela prijazen nasmešek.

Njune oči so se končno srečale in z zanimanjem si je ogledala svetlorjavo barvo, ki je strmela vanjo z odkritim zanimanjem. "Hja no, torej, temu bi pravzaprav lahko rekli razgovor za službo," se je živčno nasmehnila. "Že nekaj časa sem razmišljala o tem in mislim, da bi želela postati bojevnica." Pogled ji je hitro zdrsnil navzdol k prstom, ki so brez njene vednosti drgnili drug ob drugega, potem pa ga je dvignila in pogumno spet vzpostavila očesni stik. "Redno treniram in dobro obvladujem zemljo!", je še hitro dodala, da bi podprla svoj predlog.

Njegove svetlorjave oči so se zavrtale v njene kostanjeve kakor da bi ji hotel prevrtati dušo.
"Torej si le še ena potencialna rekrutka, je tako?" je dejal z drobnim pokroviteljskim nasmeškom. Seveda se je v poskusno dobo pripravništva lahko prijavil vsakdo in iz neznanega razloga se je večina teh prijavila prav med bojevnike, nato pa po mesecu ali dveh prosila za premestitev.
Verjetno so to sanjači, ki mislijo da jih med bojevniki čakajo nekakšni spektakularni epov vredni boji, potem pa jokajo ko morajo po cele dneve stražiti mestna vrata. Nikoli nobeden ne pomisli na to da so, dokler mesto nima sovražnikov, bojevniki pač le stražarji in policisti.
"Obvladovanje elementa je seveda pomemben del odločitve če te sprejmem ali ne," je dejal črnolasi Mojster. Vendar pa ni edini, je pomislil sam pri sebi. Škatlica s prstanom je zalebdela v zraku in odplavala do omare, kjer se je spustila na majhen prazen prostor med dvema knjigama. Altus je nalašč izdelal škatlice z močnimi zaponkami, tako da je lahko s tem ko je usmerjal dragulj na nakitu premikal celotno škatlico.
"Ampak to boš demonstrirala malo kasneje," je dodal. "Zdaj me zanimajo predvsem tvoji odgovori na naslednja vprašanja: Kako ti je ime in zakaj si želiš postati bojevnica?"

Mojster se je končno zganil in jo tudi sam nagovoril. Ob prvem vprašanju je narahlo pokimala, vendar zelo pozorno poslušala, kaj ima sogovornik še povedati. Tudi sama se je nasmehnila in s pogledom narahlo ošinila škatlico s prstanom, ki je odlebdela proti omaram za njenim hrbtom. Ko jo je vprašal še po imenu in njenih razlogih za ta poklic, je še malce počakala, da bi se prepričala, da je končal, potem pa odprla svoja ljubka usta. "Torej, imenujem se Elena Rinaldi in že od rojstva prebivam v Elementalisu. To mesto ljubim z vsem srcem in ne želim si, da bi se mu kdaj kaj dogodilo. Ker se dobro zavedam, da je med našimi bojevniškimi vrstami, ne glede na število rekrutov , dejansko precej malo usposobljenih braniteljev, imam včasih občutek, da bi ob napadu kaj hitro podlegli. Prav zato si želim tega poklica, da bi zagotovila našemu mestu boljšo zaščito, in pa seveda zaradi moje ljubezni do upravljanja z zemljo.'' Malce je pomolčala, potem pa nadaljevala. ''Zavedam se, da morda trenutno ne izgledam najbolj bojevita, vendar, če me boste kdaj srečali na treningu, bi se z veseljem pomerila z vami.'' Malce se je nasmehnila in končno dvignila pogled, ki ga je prej tako vztrajno upirala v tla, ter ga ponovno uperila v oči sogovornika. ''Naj bo to delo v trenutnem stanju, ko nismo napadeni še tako dolgočasno, si ga želim za voljo dobrobiti vseh.''

Pa menda ja ne, da se je našla dobra duša ki si resnično želi pomagati in nekako izboljšati trenutno stanje? si je mislil sam pri sebi. Če bi imeli več takih v mestni hiši, potem mi ne bi bilo treba vsak drugi dan prespati v pisarni!
"Agresivnega značaja torej?" je dejal ko se je njegov drobni nasmešek povečal za milimeter. "Nič čudnega da bi potem rada postala bojevnica. Torej Elena, zastavil ti bom še nekaj vprašanj, kjer se boš morala postaviti v hipotetično situacijo, potem pa mi povedati kako bi v takšnem trenutku ravnala," je nadaljeval ter sklenil dlani pred seboj ter se naslonil na komolce. Moral jo je bolje spoznati preden jo je lahko vpisal, kajti preveč je bilo že takih ki so poskušali z vsem in v vsem spodleteli, s tem pa povzročali inštruktorjem ogromno dela in truda, da sivih las sploh ne omenjamo. In glede na njeno željnost pomagati bi bilo škoda, da bi jo spravil v napačen poklic.
"Prvo vprašanje: dvobojuješ se s sovražnikom in oba sta že malo ranjena. Z naslednjim napadom ga uspeš raniti dovolj, da ti da pridobiš nekaj sekund časa preden se boj nadaljuje. Kaj storiš? Zbežiš? Ga zopet napadeš? Ga poskušaš prepričati, da se preneha boriti? Ali kaj drugega?"

Ob igrivi pripombi se je še malce bolj nasmehnila. »Da, lahko bi se reklo…«. Ko je poslušala nadaljnja navodila se je malce zbrala ter očistila misli, ter se poskušala vživeti v dano situacijo. Zaprla je oči in začela: »No, torej če sva oba že malce ranjena, se verjetno bojujeva dovolj časa, da približno lahko ocenim napadalčevo moč in morda tudi malce strategijo. V trenutku, ko si pridobim sekunde je ključni trenutek da ocenim, če sem nasprotnika zmožna premagati. Če sem, mu verjetno zadam dovolj močen udarec, da izgubi zavest, verjetno s tem, da mu vržem večji kamen v glavo. Ko je onesposobljen, ga zvežem in odpeljem v glavni štab, da ga lahko izprašajo. Situacija je seveda drugačna, če to ni edini sovražnik, s katerim se je treba spopasti. Če je tako, ga pustim na tleh in napadem novega sovraga, hkrati pa poskušam vsake toliko ošiniti prejšnjega in se prepričati, da je še nepriseben. Potem pa še druga varianta, torej če ocenim, da nisem dovolj močna da bi ga premagala.« Malo se je ustavila, da je naredila nekaj globokih vdihov in spet očistila misli, potem pa nadaljevala, ne da bi vmes odprla oči. »Torej, če je sovražnik mogočnejši od mene in ga ne morem onesposobiti ali ubiti se mi ponujajo nove možnosti. Lahko uporabim diplomatski pristop, vendar ta najpogosteje ne bo deloval, zato se raje odločim za hitro distrakcijo, na primer mu pošljem pesek v obraz in izkoristim zamotenost, da pobegnem in se po možnosti kar najhitreje vrnem s pomočjo.« Upajoč, da je dobro teoretizirala situacijo je odprla oči in se pričakujoč zazrla v mojstra.

Pozorno je poslušal njeno taktiko in na koncu na kratko prikimal v znak strinjanja. Iz tega enega vprašanja je izvedel mnogo več kot je najprej sklepal da bo: poleg tega da se je s težavami rada soočala naravnost in na najbolj očiten možen način je tudi povedala več kot je bila dejansko vprašana. Nekdo ki bi natančno poslušal njegove besede in z mislimi ostal točno pri stvari bi vedel da je z besedico "dvobojuješ" dal jasno vedeti da je šlo le za enega nasprotnika. A kljub temu je na ta način pokazala, da zna razmišljati širše. Celo zvijače in nizki udarci ji niso bili tuji, čeprav se je iz povedanega dalo jasno sklepati da bi se k tem zatekla le v skrajni sili.
"Vidim da ti namišljeni boji niso tuji," je dejal po trenutku tišine. "Prav tako je tvoj način razmišljanja dokaj primeren poklicu ki si si ga izbrala, tako da mislim da nadaljnja vprašanja ne bodo potrebna."
Direktno ukrepanje in uboganje ukazov nadrejenih je bilo navsezadnje ključni del bojevniškega poklica. Vstal je s stola, se sprehodil okrog mize ter ji podal roko.
"Čestitam, prišla si v drugi krog izbora. Pridi čez eno uro na Golo Planoto, kjer bi rad preizkusil še tvoje veščine z obvladovanjem Zemlje. Zdaj pa če je to vse, bi ti segel v slovo do takrat," je dejal s še vedno z resnim glasom.

((Lahko naju že kar prestaviš tja če želiš ))